Splošen pogled na teozofijo
A. C. W.

Theosophical Siftings, Zvezek 2.

Sedaj, ko postaja teozofsko gibanje bolj poznano, se zdi, da obstaja nevarnost, da bi prišlo v zvezi z njim do napačnega razumevanja. Mnogi o teozofiji govorijo precej nedoločno, zgolj z nejasno, zelo pomanjkljivo predstavo, kaj teozofija dejansko je, kaj so njeni vzgibi in načrti.

Neizpodbitno dejstvo je, da dandanes obstaja rastoč upor zoper to, kar so dobro poimenovali “cerkvijanstvo”. Duhovniki so izgubili svojo moč, njihovim besedam se le redko prisluhne in se jih praktično ne upošteva. Krščanstvo naj bi bilo v teoriji lepo, vendar pa v praksi v celoti neizvedljivo. Pa vendar človeštvo mora imeti religijo - ne moremo brez te povezujoče sile.

Če bi se strinjali glede tega, da sedanjim različnim oblikam religije ne uspeva potešiti rastočo potrebo, potem se postavi vprašanje, kje naj bi poiskali nadomestilo? Krščanstvo, tako katoliško kot anglikansko, je preživeto. Žalostno verovanje pozitivistov ne bo nikoli potešilo borečega se človeštva. Tisti med nami, katerih pot je posuta s cvetjem, so lahko zadovoljni z mišljenjem, da s smrtjo pride do izničenja, in morda ne čutijo želje po pravičnosti ter zato po odškodovanju; medtem ko trpeči, žalostni, kričijo zoper kruto brezupnost takšnega učenja.

Med drugim je delo religije, da tolaži in teši, da povzdiguje in plemeniti, in ko smo žalostno prisiljeni spoznati, da nas ni nobena sedanja oblika religije sposobna potešiti, kje naj potem poiščemo pomoč? Jaz pravim, v teozofiji. In, če me vprašate zakaj, vam odgovarjam, zato, ker je široka, globoka, velika in vse-objemajoča, “ni religija, ampak religija sama po sebi” - duša in jedro vseh religij.

V teozofiji ni nobenega formalizma, nobene ozkosti, vsi njeni koncepti so široki in vzvišeni ter zato prepričljivi. Za razliko od krščanstva ni odvisna od pisnega pričevanja; teozofija je po svoji naravi filozofska. In teozofi verjamejo ter trdijo, da “ni religije nad Resnico”.

Ne pravimo kristjanom: “Verujte to, kar mi, sicer boste pogubljeni”. Prosimo vas, da se nam pridružitev v iskanju Resnice, ki je višja, precej višja kot prazna vera. Kristjani imajo pogosto na svojih ustnicah besedo vera, vendar če pogledamo v to tako-imenovano vero, kaj najdemo? - v devetih od desetih primerov nič drugega kot lahkovernost. Za človeka mirujočega uma je verovanje lahko. In za vse nas je seveda veliko bolj udobno, če verjamemo to, kar nam rečejo, namesto da bi iskali resnico.

Italijanski pregovor pravi: “Verjamemo to, kar lahko, ne pa to, kar hočemo.” To je globoko resnično; mnogi med nami bi voljno verjeli in si to pošteno prizadevali; vendar pa naše ume obletavajo dvomi in slutnje, tako da se v nasprotju z našo voljo potapljamo v agnosticizem.

Teozofija naredi korak naprej in pravi: “Ne iščite pomoč zunaj sebe, ampak poglejte v samega sebe, vzgajajte svoj notranji pogled, povečajte svojo intuicijo”. Nekateri bodo vprašali: Kaj je intuicija? Jaz bi jo imenoval glas Boga, ki govori in opogumlja človeško bitje. V vsakem od nas je iskra Božanskosti, pa čeprav je v mnogih od nas na žalost zatemnjena in prekrita z oblaki ter obstaja le kot latentna zmožnost. Ali ni to tolažeča in povzdigujoča misel - da je duhovno vsako bitje, da je del Boga, izlit iz Neskončnosti - in da je tukaj zaradi napredovanja, zato da bi povečalo svojo duhovnost z disciplino, in se končno, po zaporednih inkarnacijah, povrnilo v Neskončnost, iz katere je izšlo.

Dovolimo, da ta božanska iskra, ta skrita klica, posveti na našo pot z neomajno svetlobo ter pomete pred seboj fantome napak, vraževerja in pobožnjaštva. Resnično znanje je mogoče doseči le z intuicijo. In tisti, ki vztrajno negujejo ta pogled duše, bodo našli resnico, pomoč in vodstvo v bitki življenja.

George Mivart o intuitivnem zaznavanju pravi: “največja gotovost, ki jo lahko doseže človeški intelekt je gotovost intuicije - gotovost o stvareh, ki ne potrebuje nobenega dokaza, ker je samoumevna. Takšna intuitivna gotovost je gotovost o našem obstoju in o naših trenutnih čutenjih, mislih in hotenjih; gotovost o stvareh, ki jo zaznamo neposredno s številnimi našimi čuti sočasno, in predvsem gotovost o univerzalnih in nujnih resnicah, kot je recimo ta, da so stvari, ki so enake isti stvari, enake tudi druga drugi, in da nič ne more sočasno biti in ne biti”.

Celoten teozofski načrt je, kakor sem rekel, tako širok in velik, da tisti, ki se vanj poglobijo, ki mu resnično sledijo, ne morejo, da ne bi spoznali, da so njihove individualne težave dejansko majhne in nepomembne. Na primer, če se, ko me doleti težava, odvrnem od svoje žalosti in pomislim na precej večjo bedo mnogih okoli mene in številnih drugih, ki jih niti ne poznam, kako naj potem sebično razmišljam le o svojih preizkušnjah. Vedenje, da te predstavljajo le neskončno malo kapljic v velikem oceanu človeške bede, bi me moralo prej pripeljati do odločitve, da jih pogumno prenašam in da jih pomagam prenašati drugim.

Pravi teozof odvrže žalost, ne pristaja na to, da bi prebival v ozračju potrtosti. Svojemu umu ne dovoli, da bi ga obtežile prehodne skrbi. On neguje veličastna upanja za prihodnost svoje rase: kako naj si potem dovoli, da bi ga potisnile navzdol nepomembne trenutne osebne skrbi?

Pogosto me je v trenutkih, ko sem bil nesrečen, obšla misel: Kaj pomeni, če moj mali ego trpi? Mnogi, ki jih poznam, so srečni. Res je, da jaz nisem srečen, vendar pa sreča obstaja, pa čeprav ne zame. “Zakon tega sveta je napredek, ne pa sreča” - in teozofija ponuja roko vsem tistim, ki si želijo napredovati. Teozofija naslavlja nezadovoljne, tiste, ki čutijo, da njihova religija, s svojimi oblikami in obredi, ni dovolj; naslavlja tiste z dejavnim umom, tiste, ki hrepenijo po znanju, zaradi znanja samega; naslavlja osamljene, katerim ponuja duhovno Bratstvo, katerega člani si medsebojno svetujejo, pomagajo in podpirajo. Člani tega bratstva pripadajo vsem razredom, veroizpovedim in narodnostim; pobožnjaški in domišljavi ne bodo našli nobene druge velike religije.

Teozofija dokazuje nujnost obstoja absolutnega božanskega principa v naravi. Ne zanika obstoj Božanstva nič bolj kot ne zanika obstoj sonca. Ezoterična filozofija ni nikoli zavračala Boga v naravi niti Božanstvo kot absolutni in abstraktni eus. Ne želi pa sprejeti nobenega od bogov tako-imenovanih monoteističnih religij – bogov, ki jih je ustvaril človek po lastni podobi in podobnosti.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji