‘Resnica
je dežela brez poti’.
Človek ne more priti do nje preko katere koli organizacije, preko katere koli
vere, preko katere koli dogme, duhovnika ali obreda, ne preko katerega koli filozofskega
znanja ali psihološke tehnike. Odkriti jo mora preko ogledala odnosov, preko
razumevanja vsebine njegovega lastnega uma, preko opazovanja in ne preko intelektualne
analize ali introspektivnega seciranja. Človek je v sebi zgradil podobe kot ograjo
varnosti - religiozne, politične, osebne. Ta se objavlja kot simboli, ideje,
prepričanja. Breme teh podob obvladuje človekovo mišljenje, njegove odnose in
njegovo vsakodnevno življenje. Te podobe so vzroki za naše probleme, kajti delijo
človeka od človeka. Njegovo zaznavanje življenja oblikujejo pojmovanja, ki so
že vzpostavljena v njegovem umu. Vsebina njegove zavesti je njegov celoten obstoj.
Ta vsebina je skupna vsemu človeštvu. Individualnost je ime, oblika in površinska
kultura, ki jo pridobiva iz tradicije in okolja. Človekova edinstvenost se ne
nahaja na površju, ampak v popolni osvobojenosti od vsebine njegove zavesti,
ki je skupna celotnemu človeštvu. Zatorej on ni posameznik.
Svoboda ni reakcija; svoboda ni izbira. Človek si domišlja, da je, zato ker ima
na voljo izbiro, svoboden. Svoboda je čisto opazovanje brez usmeritve, brez strahu
pred kaznijo in nagrado. Svoboda je brez vzgiba; svoboda se ne nahaja na koncu
človekove evolucije, ampak počiva v prvem koraku njegovega obstoja. Svobodo je
mogoče najti v brez-izbirni pozornosti našega vsakodnevnega obstoja in delovanja.
Misel je čas. Misel se rodi iz izkušnje in znanja, ki ju ni mogoče ločiti od
časa in preteklosti. Čas je človekov psihološki sovražnik. Naše delovanje temelji
na znanju in zato času, zato je človek vedno suženj preteklosti. Misel je vedno
omejena in tako živimo v stalnem spopadu in boju. Ne obstaja nobena psihološka
evolucija.
Ko se človek začne zavedati gibanja svojih lastnih misli, vidi delitev med mislecem
in mislijo, med opazovalcem in opazovanim, izkušnjo in tistim, ki jo izkuša.
Odkrije, da je ta delitev utvara. Šele tedaj je prisotno čisto opazovanje, ki
je vpogled, brez kakršne koli sence preteklosti ali časa. Ta brezčasni vpogled
prinaša umu globoko, korenito mutacijo.
Popolno zanikanje je bistvo določnosti. Ko obstaja zanikanje vseh tistih stvari,
ki jih je psihološko ustvarila misel, le tedaj, obstaja ljubezen, ki je sočutje
in inteligenca.
Jiddu Krishnamurti
Pozdravljeni!
Pred
Vami je trinajsta, praznična številka Teozofskih
novic, ki Vam prinašajo vesti o novostih na spletnih
straneh TEOZOFIJA V SLOVENIJI in TEOZOFSKA KNJIGA.
Za
začetek Vas bi rad opozoril na nekoliko spremenjeno, praznično
opremljeno domačo stran, s čestitkami in nekoliko glasbe!
Nato
pa si prosim oglejte članke, ki so posvečeni času zimskega
sončevega obrata, času, ki je imel skozi celotno zgodovino
človeške civilizacije posebno pomembno mesto:
H. P.
Blavatsky
Božič
tedaj in Božič sedaj
Iz
spisov H. P. Blavatsky
Boris de Zirkoff
Ali
je Božič zastarel?
Božič
v naših srcih
Zlata
priložnost
Na
pragu novega leta ...
Jiddu
Krishnamurti
Videti,
kaj točno smo ...
Weno R. Bergström
Vsak
človek je potencialno teozof
Harold W. Dempster
Biti svoboden
Jan H. Venema
Merilo
Še
nadalje Vas obveščam tudi o težnji po ustanovitvi lastnega
neprofitnega zavoda, v okviru katerega bi organizirali
objavljanje teozofskih del in slovenske duhovne dediščine
na splošno ter nudili podporo za prevajanje in objavljanje
vsem zainteresiranim prevajalcem z opravljanjem administrativnih
storitev in z organizacijo strokovnega usposabljanja in
izpopolnjevanja. Zato Vas prosimo, če si preberete naše "Pismo
o nameri" in podprete naša prizadevanja.
In
na koncu, ne pozabite na
razstavo "Alma
- Vox populi" v organizaciji Muzeja novejše zgodovine
v Celju.
V
spletni knjigarni TEOZOFSKA KNJIGA pa ni novosti.
***
Povsem
napačno je, če govorimo o dobri ali slabi Karmi - takšna
stvar ne obstaja. Od načina, kako se vsak posameznik odziva
in deluje, je odvisno, ali se zdi stvar sama po sebi dobra
ali zla. Delujte s Karmo, pa vas bo podpirala; preizkušajte
jo in se ji upirajte, pa vas bo uničila.
J. M. Prentice
Urednik:
Anton Rozman
***
Bilo je veliko snega, saj je bila zima. Zimski vetrovi
so prinašali mraz, a bila je hiša, v kateri je bilo udobno
in toplo. In v hiši je ležala drobna rožica; ležala je v
svoji čebulici, pod zemljo in snegom.
Nekega dne pa je začel padati dež in se prebil skozi led in sneg do zemlje.
Za njim je posvetil sončni žarek, šilast in nežen, prodrl navzdol skozi zemljo
in potrkal na čebulico.
“Naprej,” je rekla rožica.
“Ne morem,” je rekel sončni žarek;
“Nisem dovolj močan, da bi dvignil zapah. Ko pride pomlad, bom močnejši.”
“Kdaj bo pomlad,” je vprašala rožica sončni žarek, ki je trkal na njena vrata.
Toda zima je še kar trajala. Zemlja je bila še pokrita s snegom in vsako noč
je voda pomrznila. Rožica je postala kar utrujena od čakanja.
“Kako dolgo še,” je rekla.
“Počutim se tako utesnjeno. Moram se pretegniti in vstati. Dvigniti moram zapah,
pogledati ven in reči pomladi ‘dobro jutro’.”
Tako je rožica potiskala in potiskala. Dež je omehčal zidove in sončni žarki
so jih ogreli, in rožica je pokukala skozi sneg z bledo zelenim popkom na svojem
stebelcu, z dvemi ozkimi listki na vsaki strani. A mraz je še vedno pritiskal.
“Nekoliko prezgodnja si,” sta rekla veter in vreme.
Sončni žarki pa so vseeno zapeli: “Dobrodošla!”
In rožica je dvignila svojo glavico iz snega in se odprla
- čista in bela, okrašena z zelenimi progami.
Vreme je zmrazilo - to drobno, občutljivo rožico - ki pa je bila močnejša kot
je kdor koli vedel. V svojem belem oblačilu je stala sredi belega snega, upognila
svojo glavo, ko so padale snežinke, in jo zopet dvignila, da bi se nasmehnila
sončnim žarkom. In z vsakim dnem je postajala bolj ljubka.
“Oh!” so zaklicali otroci, ki so stekli na vrt, “glejte, zvonček! Tam je, tako
ljubek, tako lep - prvi in edini!”
Hans Christian Andersen