Človek, plemenito bitje
Pripadnik človeške rase

Človeška bitja so nekaj posebnega, drugačna od katere koli druge vrste živali. To, kar jih dela posebne, je sikkha ali vzgoja, oziroma učenje, urjenje in razvijanje. Človeška bitja, ki so se izurila, vzgojila ali razvila, se imenujejo “plemenita bitja”. Vedo, kako naj sama živijo dobro življenje in tudi kako naj pomagajo svoji skupnosti, da bi ta živela bolj varno, v miru in sreči. Da bi se lahko polno vključila v to vzgojo, morajo človeška bitja, še posebej otroci in mladi ljudje, ki so novi člani človeške rase, pridobiti sedem temeljnih lastnosti, ki so znane kot zarje dobrega življenja ali zora vzgoje. Te so poroki, da se bo življenje gibalo v smeri celovito humanega razvoja in da bodo ljudje resnično postali plemenita bitja. Te lastnosti so:

1. Kalyanamittata (imeti “dobrega prijatelja”, [osebo ali družbeno okolje, ki spodbuja človekov razvoj]: iskanje virov modrosti in dobrih primerov. To pomeni živeti z ali biti v tesnem stiku z dobrimi ljudmi, začenši v družini s starši kot dobrimi prijatelji; vedeti s kom se družiti in prijateljevati z dobrimi ljudmi, ki bodo vplivali na in opogumljali izpopolnjevanje ravnanja, miselnosti in modrosti. Še posebej pomeni [takšno druženje, ki opogumlja človeka], da se uči in razvija dobrohotno komunikacijo in stike s soljudmi, da ima verovanje v to, da bo sledil dobrim primerom in vedel, kako uporabiti zunanje vire, ljudi, knjige in druge komunikacijske medije za iskanje znanja in kreposti za svoj življenjski razvoj, za reševanje problemov in za konstruktivno delovanje.

2. Sila-sampada (popolnost moralnosti): imeti disciplino kot temelj za svoj življenjski razvoj. To pomeni vedeti, kako organizirati svoj življenjski slog, dejavnosti, delo in okolje, tako da bodo ti priskrbeli priložnosti za osebni razvoj; imeti vsaj osnovno raven moralnosti; to je, pravilno ravnati v odnosu do družbenega okolja, tako da človek pomaga, ne pa izkorišča soljudi, in do materialnega okolja, z zadovoljevanjem štirih potreb [hrane, obleke, zavetja in zdravja], kot tudi rabe tehnoloških sredstev in opreme na način, ki podpira kakovost življenja in spodbuja vzgojo, konstruktivno delovanje in stanje ravnovesja v naravi.

3. Chanda-sampada (popolnost stremljenja): imeti srce, ki stremi k učenju in h konstruktivnemu delovanju. To pomeni biti človek, ki ga žene želja po znanju, dobroti, delovanju, konstruktivnosti, doseganju odličnosti, z željo, da bi pomagal vsem živim stvarem in ljudem, ki jih človek sreča ali s katerimi je povezan pri doseganju dobrega stanja; ne pa obsedeno razmišljanje le o tem, da bi dosegel, kar želi, in iskanje ugodja preko potrošnje, ki človeka potegne v vrtinec brezobzirnosti in tekmovalnosti. Tako človek ve, kako uporabiti svoje zmožnosti kot sta vid in sluh, da bi se učil in imel veselje pri učenju in pri opravljanju dobrih stvari, z uporabo možganov in rok za konstruktivne cilje.

4. Atta-sampada (človeška popolnost): predanost urjenju za uresničitev lastnega polnega človeškega potenciala. To pomeni imeti stalno v mislih resnico, da so človeška bitja že po naravi bitja, ki se lahko urijo, ki se morajo uriti in ki z urjenjem postajajo najbolj odlična bitja; in nato odločitev, da bo človek uril samega sebe tako, da bo videl težave, nadloge, ovire in probleme kot pripomočke za testiranje in za razvijanje svoje inteligence in spretnosti; da se bo posvečal stalnemu izpopolnjevanju proti uresničitvi svojega polnega potenciala preko razumnega razvoja, ki zajema obnašanje, miselnost in modrost.

5. Ditthi-sampada (popolnost pogleda): priznavanje načela pogojenosti, videti stvari v skladu z vzrokom in učinkom. To pomeni vzpostaviti dobra in razumna načela mišljenja in prepričanja; priznavati načelo pogojenosti, načelo, ki vodi do obravnavanja, raziskovanja in preiskovanja načina razvoja modrosti, in gojiti prepričanje, da je delovanje najbolj močan činitelj človekove usode; pomeni pa tudi imeti obnašanje in stanja uma pod nadzorom razuma: četudi človek stremi po najvišjih dosežkih in odličnosti, se zaveda, kaj je mogoče v okviru vzrokov in pogojev, ki obstajajo in ki jih je sam ustvaril. Pri uspehu se človek ne spozabi in pri neuspehu ni potrt; ohranja mentalno jasnost in neodvisnost, ni vročekrven, ne pretirava in ni malenkosten ter si tudi ne dovoljuje, da bi ga potegnilo v tok obče histerije in vrednot.

6. Appamada-sampada (popolnost obzirnosti): ukoreninjenje samega sebe v pazljivosti. To pomeni zavedati se prehodnosti, nestabilnosti, ne-trajnosti in nestvarnosti življenja in vseh stvari v okolici, ki se stalno spreminjajo, v skladu z vzroki in pogoji, tako notranjimi kot zunanjimi. Tako človek vidi, da si ne more privoščiti, da bi bil samozadovoljen. Človek vidi dragocenost časa in si prizadeva poučiti o, preprečiti in izboljšati vzroke za propad in vzpostaviti vzroke za rast in blagostanje, tako da izrabi ves svoj čas, noč in dan, za največjo dobrobit.

7. Yonisomanasikara-sampada (popolnost modrega razmišljanja): modro razmišljanje usmerjeno k uresničevanju dobrobiti in k spoznavanju resnice. To pomeni vedeti, kako razmišljati, vedeti, kako raziskovati, da bi bil človek sposoben videti vse stvari takšne kot dejansko so znotraj sistema vzrokov in pogojev, z inteligentnim preučevanjem, raziskovanjem, iskanjem, analiziranjem in preiskovanjem, da bi videl resnico določenih razmer ali odkril pogled, ki ga bo usposobil, da iz njih izvleče korist. Na tak način je človek tudi sposoben reševati probleme in uspešno opraviti stvari z uporabo inteligentnih metod, ki mu dovoljujejo, da zaupa vase in obenem postane zatočišče za druge ljudi.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji