Duhovnost
Anonimni avtor

Theosophical Siftings, Zvezek 2.

V konvencionalnem religioznem jeziku beseda “duhovnost” pomeni “navado pobožnosti uma” ali “stremljenje k božanskim bitjem”. Teozofija ji podarja polnejši in bolj širen pomen. Seveda ta vključuje hrepenenje po “Bogu”, saj je to najvišja in najbolj plemenita razsežnost človeške duše, vendar pa mu dodaja vse zmožnosti razumevanja nad-čutnih resnic, vse interese v brezmejnem področju, ki je izven dosega naših fizičnih čutov - tiste stvari, za katere je krščanski Adept Pavel rekel, da so, “ker so nevidne, večne”.

To bolje dojamemo, če pomislimo na to, kako zelo se mora naše pojmovanje realnosti življenja prebijati skozi stalno-prisoten vpliv naših materialnih teles. Njihove potrebe po ohranjevanju in udobju, njihove zahteve po ugodju in razvedrilu, njihova funkcija - preko petih čutov - odpiranja dostopa do vsega znanja, ki ga pridobivamo iz zunanjega sveta, njihova vloga našega navezovanja na družine, družbene interese in življenjske dejavnosti, vse to se združuje v tem, da si zagotovijo prevlado v našem mišljenju. Še več kot to, naša nesposobnost, da pogledamo v druga kraljestva, naša nezmožnost, da bi čutili ne-materialna dejstva enako stvarno kot “vidimo” pokrajino ali sočloveka, podarjata objektivnost materialnemu, zaradi česar ga nujno obravnavamo kot realnost. Živost zunanjih stvari, ki jih vidimo določno in spontano, je v nasprotju z nejasnostjo notranjih vizij, ki jih zaznavamo bežno in z naporom. Zato je za nas telo dejanski “jaz”, “jaz”, ki je lačen in žejen, ki je utrujen in žalosten, vesel in poln načrtov, in ki na koncu umre. In njegov zemeljski dom je realni svet, ki mu bo morda sledil neki drugi, prilagojen našim tedaj pohabljenim in oropanim jazom. Tako trdno zasidrana je ta predstava o telesu kot o nujni prvini v sestavljenki, v trojni človekovi naravi, da je krščanski nauk ponovnega vstajenja za milijone zagotovilo, da ne bodo trajno ostali v žalostni deželi duha, ampak bodo znova pridobili svojo pogrešano tretjino. In “Kraljica Praznikov”, Velika Noč, jih prepričuje o nesmrtnosti, ki bi bila, brez ponovno vstalega telesa, več kot dvomljiva in manj kot zaželena.

Ena od posledic našega mišljenja je ta, da je naša drža do nevidnega vedno pogled navzgor, napeto gledanje navzgor. Duhovne stvari so daleč stran, visoko nad našimi glavami, na drugih ravneh; in da bi se jim približali in jih čutili, moramo priganjati počasne mišice k neobičajnemu dejanju. Dejansko nam ni na voljo noben boljši dokaz za njihovo realnost za nas, v primerjavi s tistim, ki ga nudijo materialni predmeti, kot le to, da za njih uporabimo besedo “vera”, ki vključuje to, da je, ne glede na to, kako gotov je za nas obstoj materije, tisti duha lahko le predmet zaupanja!

Glavno teozofsko načelo je popoln preobrat tega stališča. Namesto da bi za svoj zorni kot prevzelo stališče v fizičnem svetu in od tu gledalo v duhovni svet kot spremenljivo, negotovo področje, se umesti v duhovni svet kot nekaj realnega, trajnega in gotovega, in od koder razmišlja o fizičnem kot spremenljivem, prehodnem in utvarnem. In gotovo je to primerno glede na dejstva. Zemeljski predmeti se očitno nahajajo v stanju nenehnega spreminjanja. Niti eden ne ostaja enak niti dve zaporedni uri, ne, dva trenutka. Vse se razgrajuje in ponovno povezuje v druge oblike; celine, mesta, molekule, se nenehno spreminjajo; sama telesa, ki jih imamo za “jaz”, sami organi, preko katerih zaznavamo zunanji svet, in preko katerih prihaja do nas naše prepričanje v njegovo trajnost, gredo skozi spremembo atomov v vsakem trenutku, ki ga živimo. Če niti organi zaznavanja niti zaznani predmeti ne ostajajo enaki niti eno samo uro, kakšno je potem njihova trdnost kot zornega kota za obstoj?

Toda nič od tega ne velja za kraljestvo duha. Razum nas uči, da preidemo, ko se povzpnemo iz področja grobe materije, navzgor, skozi manj groba, pol-materialna, vse bolj in bolj eterična področja, v dom čistega duha, se zanesljivo poslavljamo od vseh pogojev, ki sprožajo spremembo, in se vse bolj polno srečujemo s trajnim in realnim. Tudi njegov interes je ustrezno bolj prefinjen. Živalske želje in potrebe so za nami in razprostirajoča se narava pušča za seboj celo intelektualno, psihično in čustveno kraljestvo, dokler ne doseže nivoja duhovnega bivanja, kjer resnico vidimo in pravilno začutimo intuitivno. Tako kot so stremljenja fizika neprimerljivo višja kot tista delavca, tako morajo biti očitno tista osvobojenega duha za tista fizika.

Toda za človeško srce ima celo še večjo vrednost dejstvo, da je oddaljevanje od materialnega pristopanje k resnični sreči. Izvor bolečine je v spremembi. Težko pridobljeno ugodje spodkopljejo spreminjajoče se prvine življenja, in to pade. Nestabilnost je za moralista vzrok za tarnanje in v njej najde vzrok za nepotešljive žalosti in izgube v tem svetu. Ta zla se seveda morajo manjšati, ko se oddaljujemo od področja njihovih pogojev, in morajo umreti, ko se približamo kraljestvu realnosti. Sreča je torej manj gotova, ko je odvisna od kakršnegakoli predmeta ali vsebine v materialnem obstoju, ter pridobiva trajnost, ko je ukoreninjena v svetu nevidnega, večnega. Dejansko lahko tako povzamemo celotno vprašanje - da je najbolj bogata, najbolj trajna in najbolj srečna kvaliteta življenja mogoča le, če življenje ločimo odvisnosti od telesa in ga prenesemo na raven iznad dometa materije.

To se zdi nepraktično, morda vizionarsko. Zakaj? Zato, ker se še vedno obešamo na predstavo o materialnem kot realnem in duhovnem kot nerealnem. Toda poskušajmo postaviti na glavo to pojmovanje. Domnevajmo - če tega še ne vemo - da je vsaka stvar, funkcija, proces v tem obdajajočem nas svetu snovi zgoščeno objavljanje ustrezne ideje v nevidnem področju duha. Iz tega seveda sledi, da mora biti prvi, zaradi neizogibnih omejitev, nujno nepopoln, spremenljiv in omejen. Sledi pa tudi to, da je drugo, ker takšne omejitve ne obstajajo, lahko popolno, trajno in brezmejno. Uporabite to za naše organe zaznavanja. Oko, uho, itd., bi morali imeti nad-čutne analogije, katerih fizični zastopniki so. Iz tega lahko sklepamo, da ima človeški duh sposobnost vida in sluha na ravni, kateri pripada. Nadalje, ker je vzgajanje zakon doseganja popolnosti v prvem, bi moral po analogiji še toliko bolj veljati v drugem. Še več, če so rezultati znanstvene uporabe prvega tako čudoviti kot dokazljivi, potem bi moralo biti to še v večji meri res v drugem. In tako pridemo do zaključka, da duhovni čuti niso manj realni od telesnih, nič manj dojemljivi za urjenje, celo bolj bogati v dokazanih dosežkih.

Kaj je sedaj zakon spremembe v duhovnosti, ki se izraža tako v nasprotju z dejstvom kot metodo? Polkovnik Olcott, predsednik-ustanovitelj Teozofskega Društva, je to povedal na občudovanja vreden način: “Človeštvo običajno prejema iz duhovne narave preko čutov na tisoče vtisov. Adeptstvo pomeni spremembo razmerja”. Z drugimi besedami, popolni človek je v enakem odnosu do duhovnega sveta kot je nerazviti človek do materialnega sveta.

Toda, kako naj mi, nepopolni ljudje, postanemo popolni? Ne moremo spregledati dejstev v obstoju in njegovih pogojev, niti ne moremo živeti, kot da bi bili že Adepti. Nikakor. Vendar pa lahko prepoznamo druga in širša dejstva v obstoju in lahko začnemo z urjenjem, s katerim so ljudje, ki so sedaj Adepti, začeli takrat, ko so bili še takšni ljudje, kot smo sedaj mi. Tukaj je nekaj nadaljnjih korakov.

1. Mi lahko podarimo realnost pojmovanju, da so vse materialne stvari spremenljive in utvarne, in da moramo trajnost iskati v kraljestvu fizično nevidnega sveta. Najprej moramo trdno izoblikovati to pojmovanje. Realnost mu nato podeli delovanje na njegovi osnovi. Človek lahko izoblikuje realnost duhovnega sveta, če prenese vanj svoje misli, svoje meditacije, svoje težnje, svoje interese in svoje napore. Ko o njem razmišlja in po njem teži, se odpre za svoje duhovne zaznave, tako kot se ta svet za študenta fizike.

2. Mi lahko se lahko intelektualno in moralno povežemo z načeli nevidnega sveta. Lahko presežemo sedanjo običajno intelektualno držo nevere do kakršnegakoli dejstva, ki se zdi nenavadno ali neotipljivo, in sprejmemo aksiom, “v nebesih in na zemlji je več stvari kot lahko o njih sanja naša filozofija”. Na ta način postane možnost, da okoli nas in v nas delujejo kozmične, zemeljske in individualne sile, verjetna. Na to se naveže spoznanje o nepopustljivih moralnih močeh, ki zagotavljajo zmagoslavje dobrega, miline in svetlobe, ki podarjajo določno zmago resnici in časti ter nauku o človeškem bratstvu kot posledici človeškega izvora v Božanskem. Nobena trajna korist ne prihaja iz tega, kar ni trajno; in le dobro traja.

3. Mi lahko dolžnost po uresničevanju lastnih interesov uporabimo kot gibalno moč v življenju. Podreditev sebičnih želja merilom pravilnega in univerzalnega, hitro tako spremeni sebičnost, da izžareva duhovno svetlobo. Še več kot to, uskladi nas z velikim zakonom Enosti, ki prežema vesolje, in nas usposobi za zaznavanje in sodelovanje s cilji našega lastnega bitja. Ko človek stalno počne to, kar bi moral, in ne le to, kar bi rad, izgubi svojo največjo neusposobljenost za resnično duhovnost.

4. Lahko si pridobimo osredotočenost mišljenja. To je nepogrešljiv korak v toku napredovanja. Naše mišljenje je sedaj nestanovitno, brezciljno, nepovezano. Um ni na uzdah volje, skače z enega predmeta na drugega, si ne prisvoji nobenega in ne izčrpa nobenega. Da bi znova pridobil nadzor, ga obdržal in okrepil, je ena izmed najtežjih preizkušenj za začetnika. Vendar pa, dokler ni pridobljena moč mišljenja, dokler ni prekinjeno tavanje in z lahkoto dosežena osredotočenost, ne more nihče prodreti v svoje lastno bitje, se naučiti skrivnosti svoje narave in svojih želja, razumeti, kako realna je nevidna notranjost. Duša mora izpopolniti um, ki je njen instrument.

5. Lahko si prizadevamo razviti zaznavne organe duha, ki so sedaj speči, a analogni tistim fizičnega telesa. To ne pomeni doseči jasnoslišnost ali jasnovidnost ali kateregakoli od darov psihične ravni. Niti ne pomeni zgolj pridobitev inteligence ali zavestnosti. Prej pomeni sprejemljivost, odzivnost na nad-čutno resnico, za resnico iz nad-čutnih kraljestev, ki postopoma prebuja te organe za svoje funkcije in jih usposablja, da pritegnejo več, zaznajo več in prejmejo več. To je proces, ki ga je zelo težko opredeliti z jezikom in katerega je mogoče preveriti le preko izkušnje, vendar pa je proces, s katerim lahko začne vsak, če je iskren, in z njim nadaljuje, če je predan. Njegove rezultate pa nakazujejo besede polkovnika Olcotta:

Duhovnost torej ni medla težnja po Božanskem; niti ni tista sentimentalna in nepraktična lastnost značaja, ki jo posmehljivci žigosajo kot “pobožnjakarstvo”. Isti razlogi, ki izzovejo spoštovanje do grobega človeka, ki se vzgaja, da bi postal ljubeč, spoštljiv in prefinjen, veljajo tudi za tistega, ki si prizadeva, da bi se osvobodil podcenjevanja vrednih, paralizirajočih učinkov čisto materialnih interesov in navad. Naše običajne jaze lahko simbolizira orel, vklenjen na kmečkem dvorišču; “orel, ki si želi poleteti proti soncu in jadrati med gorskimi vrhovi, človekov duh, oživljen, razsvetljen, SVOBODEN!”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji