Kaj je Teozofsko Društvo?
Anonimni avtor

MNENJE O TEM, KAJ BI MORALO BITI

Iz The Path (Theosophical Siftings, Zvezek I).

Ljudje, ki so kaj slišali o delovanju teozofov, me pogosto sprašujejo: kaj je Teozofsko Društvo in kakšen je njegov namen? Nekateri mislijo, da je sekta, v kateri ne more obstati nobeno mnenje, če ga prej ne potrdi “centrala” ali “nadzorni odbor”; drugi menijo, da je šola okultizma in čarovništva; tretji, da je nova oblika buddhizma, ki naj bi se pojavila zato, da bi zrušila krščanstvo, medtem ko tisti, ki ne pripadajo krščanski cerkvi, sumijo, da predstavlja poskus širitve krščanskih naukov v neki novi in bolj sprejemljivi preobleki. Skoraj vsak od teh izpraševalcev vidi v T. D. le strašilo, tako da o njem prevladujejo vsa mogoča mnenja, le pravo ne.

Na vse te ugovore lahko odgovorim le tako, da jim pokažem natisnjena “Pravila Teozofskega Društva”, kjer lahko pod naslovom “Cilji Društva” preberejo: “Društvo ne zastopa nobenega posebnega religioznega prepričanja, se ne vmešava v človekov družbeni položaj, je v celoti ne-sektaško ter vključuje pristaše vseh veroizpovedi”. To se sliši tako lepo, da ljudje, ki so navajeni na to, da se obešajo na prepričanja in dogme ter “priznane avtoritete”, ne morejo verjeti, da bi bilo to lahko res.

Še več, slišali so za “nadzorni odbor”, za “predsednikove odloke”, za “uradne organe”, itd., in vse te stvari imajo tolikšen pridih sektaštva, da se jim zdijo neskladne z duhom svobode, ki ga tako glasno razglaša T. D. Sprašujejo: kaj nadzira nadzorni odbor? Kdo uveljavlja poslušnost predsednikovim odlokom? Ali uradni organi širijo dogme sekte? In, če ne, kakšen je potem smisel teh stvari? Zdi se, torej, da je nastopil čas, da še enkrat razmislimo o tem, kaj je T. D., oziroma, kaj bi moralo biti. Vsakemu iskalcu resnice bi moralo biti jasno, da je svet, ne glede na to, kako velik je napredek, ki ga naredila sodobna civilizacija v zvezi z materialnim in posvetnim blagostanjem človeka, še vedno daleč od fizične, intelektualne, moralne in duhovne popolnosti. Bolezen in zločin, trpljenje in smrt, revščina, tiranija in nevednost, še vedno obstajajo; in čeprav imamo številne organizacije, katerih namen je delati dobro in zdraviti bolezni človeštva, večino teh organizacij do določene mere še vedno ovirajo stara mišljenja, navade, prepričanja in predsodki, njihovo delovanje pa ni dovolj svobodno, ker niso svobodni njihovi nazori; morda koristijo določenemu razredu človeštva, ne pa celotnemu človeštvu; morda poznajo del resnice, ne pa celotno resnico; njihova dobrodelnost zajema majhen krog, ne pa celega človeštva. Koren zla je nevednost, njegovi otroci pa vraževerje, strah, zločin in bolezen; in edino zdravilo proti nevednosti je širjenje poznavanja resnice.

V vseh časih so obstajali ljudje in združbe, ki so bile voljne, z vsem, kar jim je bilo na razpolago, širiti to, kar je bilo po njihovem mnenju resnica, najsi prava ali lažna; vedno so obstajali ljudje, ki so hoteli z močjo meča ali grmade, natezalnice ali ognja, vsiliti svoje nazore o resnici drugim; toda resnice ni mogoče širiti na ta način. Pravo znanje o dobrem, lepem in o resnici je mogoče pridobiti le z osvojitvijo vedenja o sebi, in vedenje o sebi mora rasti v vsakem posamezniku v toku njegovega razvoja. Ne morejo mu ga vsaditi drugi, ali pa biti vsiljeno drugim, tako kot ne more rasti drevo, če ga izrujemo iz zemlje. Cilj pravega teozofa je zato pridobivanje samo-poznavanja in uporaba znanja, ki ga poseduje, za doseganje največje dobrobiti.

Morda ne celem svetu ne obstaja niti ena dežela, v kateri ne bi našli ljudi, ki bi si želeli pridobiti samo-poznavanje, poiskati resnico s pomočjo svobodnega in neomejenega raziskovanja ter uporabiti svoje znanje v korist človeštva. Obstajajo ljudje, ki bi radi videli resnični napredek, namesto stagnacije, vedenje, namesto občih, a še vedno dvomečih nazorov, modrost, namesto sofizma, univerzalno ljubezen in dobrohotnost, namesto sebičnosti. Takšne moške in ženske najdemo povsod in vsi delujejo po svojih najboljših močeh. Nekateri delujejo s pomočjo šole, drugi s pomočjo prižnice; nekateri učijo znanost, drugi širijo občutek za lepo in resnično s svojimi umetniškimi deli; tretji govorijo s pomočjo silnega jezika glasbe; toda najbolj napredni od teh ponujajo drugim vzgled s svojim lastnim, Kristu podobnim ravnanjem v vsakodnevnih življenjskih poslih.

Velika večina takšnih ljudi, ki jih zanima dobrobit človeštva, živi osamljeno, pa čeprav morda prebivajo v natrpanih mestih, kajti težko najdejo takšne, s katerimi bi lahko delili svoj način čutenja in mišljenja in ki bi imeli pred sabo podobne cilje. Pogosto živijo v skupnostih, v katerih prevladujejo sebičnost, pohlep za denarjem ali morda pobožnjaštvo in vraževerje, zato so osamljeni in brez podpore tistih, ki sočustvujejo z njihovimi idejami; kajti, četudi vse tiste, ki imajo pred seboj isti cilj, združuje en sam univerzalni princip, pa kljub temu njihove osebnosti ne poznajo drug drugega, tako da težko najdejo način za medsebojno povezovanje in izmenjavo misli.

Recimo, da bi se v vsaki deželi vzpostavil center povezovanja, s pomočjo katerega bi takšni ljudje lahko stopili v medsebojni stik, in da bi vsak takšen center začel izdajati revijo ali časopis, s pomočjo katerega bi takšni ljudje lahko izmenjevali svoje misli - ne center, iz katerega naj bi se širila najvišja modrost in iz katerega bi se širile dogme, ki naj bi jih delili ne-razmišljajočim vernikom, ampak center, s pomočjo katerega bi se lahko svobodno prelivala mišljenja članov društva - pa bi imeli idealno “Teozofsko Društvo”. Takšen center bi bil podoben osrednji telefonski centrali, iz katere se širijo vse mogoče povezave. Potreboval bi zaupanja vrednega uslužbenca, ki bi vzpostavljal povezave in skrbel za posle, povezane z delovanjem urada. Toda, če bi ta “telefonski upravljalec" poskušal posegati v sporočila, ki se prenašajo preko povezav, in prevzemal vlogo avtoritete, ki naj bi odločala, kakšna mnenja bi se lahko pretakala in katera sporočila bi bilo potrebno izločiti: če bi prevzel vlogo diktatorja in dovoljeval le tista sporočila, ki bi bila skladna z njegovimi lastnimi idejami, potem cilj takšnega centra ne bi bil dosežen in znova bi imeli papeške nareke in predsedniške odloke, namesto svobode mišljenja in govora, tako da se ne bi izpolnil cilj in namen Društva.

Toda, če bi, po drugi strani, dovolili, da nek nezrel um lahko tiska svoja sporočila na račun Društva in uči stvari, za katere bi morda po nekaj mesecih sam ugotovil, da jih je prerasel, in za katere bi mu bilo potem žal, da so sploh zagledale luč sveta, potem bi takšno delovanje vrglo slab glas na Društvo in bilo poleg tega povsem neuporabno.

Naš “telefonski upravljalec” bi zato moral biti človek z največjo dozo budnosti in razlikovanja ter ne bi smel nikoli poseči v izražanje kateregakoli mnenja, ne glede na to, kako zelo bi bilo v nasprotju z njegovim lastnim, a obenem bi lahko v okviru določenih meja izločal sporočila ali jih predstavljal v bolj primerni obliki.

V zvezi s svobodo govora bi bilo absurdno, če bi takšno Društvo poskušalo kateremukoli od svojih članov predpisati, kakšno vrsto mnenj ali dogem bi moral izražati, kajti kakršnakoli so že njegova mnenja, na ta ni nikoli mogoče gledati kot na mnenja Društva kot celote, saj Društvo kot tako “ne zastopa nobenega posebnega prepričanja” in “je v celoti ne-sektaško”. Če bi navkljub tej svečani zaobljubi, nekdo kljub temu menil, da predstavljajo mnenja, ki jih javno izraža nek član Društva, prepričanje Društva, bi morali takšno nesrečno okoliščino obžalovati, a navsezadnje ne bi povzročila veliko škode. Po drugi strani pa, če bi poskušal “predsednik” ali “nadzorni odbor” upravljati z bolj pomembnimi stvarmi kot zgolj s sestanki članov, in če bi poskušal “nadzorni odbor” nadzirati vest in mnenja članov, namesto da bi vršil zgolj nadzor nad zunanjimi posli Društva, in če bi nek “uradni organ” poskušal določati, kaj bi morali in kaj ne bi smeli verjeti člani Društva, potem bi bilo takšno ravnanje v neposrednem nasprotju z duhom, ciljem in namenom Društva ter v nasprotju z načeli, na katerih je bilo utemeljeno. In tako kot bi moral biti cilj vsake nižje resnice, da pomaga k rasti resničnega “Teozofskega Društva” in ohranjati čistost načel, tako bi moral biti njen cilj tudi ta, da bi v kali zatrla vse, kar je v nasprotju z neodvisnostjo in svobodo govora.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji