Misli o teozofiji
A. O., F.T.S.

Theosophical Siftings, Zvezek 4.

“Kakšen smisel imajo predane rapsodije transcendentnih teženj, če te ne opogumijo za življenjsko delo?”

Iz “Problems of Hidden Life”, str. 5.

Veliko je bilo že napisanega o teozofiji; tedensko in mesečno teozofska literatura širi med številne bralce globoka načela. Ker sem eden od teh, želim tudi jaz sam povedati nekaj besed o tem neizčrpnem predmetu.

Najprej to, da francoski izrek: “Qui a bu, boira”*, v celoti velja, ko ga povežemo s teozofijo. Tisti, ki je enkrat okusil vode iz tega čistega, oživljajočega vodnjaka, jih želi stalno okušati, kajti, četudi te lahko žejo olajšajo, pa je ne morejo nikoli pogasiti.

Karma poteši tvojo žejo po pravičnosti za vse, ti podari moč, da poskušaš narediti to, kar je pravilno, zdrobi ljubezen do jaza, in četudi te pošlje v središče bitke, ne moreš jamrati, ker veš, da je vse prav.

Reinkarnacija je način doseganja oddaljenega cilja; kakorkoli utrudljivo je lahko vedenje o preživljanju brezštevilnih življenj, pa je edino logično sredstvo, s katerim ga lahko dosežemo.

Obenem pa ta načela spremenijo tvoj stari jaz, preženejo vsako upanje na nezasluženo nagrado in napnejo do skrajnosti voljo, da bi naredil pravo stvar; tvoje razumevanje in inteligenca pa se razvijata z vsakim teozofskim člankom ali knjigo, ki jo prebereš.

Kako preproste, pa vendar kako široke so misli, ki jih prikličejo v življenje v tebi! “Kakor zgoraj, tako spodaj” - mogočen sen, smrt in končno “zavesten počitek v vsevednosti” ali Nirvani; zemlje zimsko spanje, planetarne zatemnitve in Pralaya; ponovno rojstvo za vse in vsako stvar v Manvantari ... Ali je bilo kdajkoli toliko povedanega s tako malo besedami? In nerazdružljivo povezana s temi glavnimi pojmovanji je nuja, da narediš karkoli, kar se znajde pod tvojimi rokami; ne da bi pozabljal ali zanemarjal vsakodnevne, majhne dolžnosti, da ne hodil nazaj; da bi vedno in povsod zatiral jaz; pridobival moč volje s premagovanjem svoje volje ... ne glede na to, kako težko, kako nemogoče se zdi.

Domišljaj si, kako samevaš v gugalniku, z nekim delom ali čem drugim, kar zaposluje tvoje spretne prste, recimo, pletenje para nogavic za revnega. Ta vozel za vozlom, dokler ni vpleten zadnji, te spominja na to, kako, uro za uro, poteka tvoje življenje, se obrača do svojega konca v zadnji uri. Tako kot tvoja volnena, se prekine tudi srebrna nit tvojega obstoja. Razmišljaš, dokler delo ne zdrsne v tvoje naročje in vse okoli tebe ne izgine pred tvojim odločnim, pa vendar ne-razlikovalnim strmenjem; in medtem ko negibno sediš, je tvoj jaz daleč proč. Kako dolgo, ne veš, čas in prostor sta izbrisana. Nenadoma se odprejo vrata in zmotijo tvojo vizijo. Tvoje prvo čutenje je pogosto, prepogosto, vznemirjenje ali jeza, ker so te tako grobo vrnila v nerealnost. Pa vendar je to trenutek, ko lahko premagaš samo sebe, da izpolniš svojo vsakodnevno dolžnost, na katero so te opomnila. Morda je to ženska, kateri si obljubil par nogavic ... Da, toda zakaj je prišla prav sedaj! ... Toda “živeti v korist človeštva je prvi korak,” in tako stopiš proti njej in čutiš, da si naredil pravo stvar. Ti veš, da to, kar si ji rekel, šteje več kot to, kar si ji dal; prelilo je nekaj toplote in poguma v njeno temno življenje; morda ji bo pomagalo, med nekaterimi trenutki v dnevu, in, morda, možu in otrokom tega ubogega bitja, ko bodo prišli domov in našli bolje pripravljeno skromno hrano ter nekoliko bolj čisto stanovanje kot je bilo poprej, tako da bodo imeli tudi oni korist od tvoje tolažbe.

Ali te ni bilo, zaradi tega, vredno zmotiti v tvojih blaženih mislih? Ojoj! Naš duh se dotakne gorskega vrha, toda naše noge so pritrjene na zemljo ... Karkoli že mislimo, mi moramo delovati, in delovati sami. Mi moramo po vzpenjajoči se poti hoditi sami, nepopustljivo, korak za korakom, pod sončnimi žarki ali v ledenem severnem vetru ali do kolen v blatu. Mi se ne smemo obotavljati in izgubljati čas z ovohavanjem cvetlic ob cesti; te so skrite nevarnosti, nas zadržujejo, čas pa je dragocen. Dragocen za nas, da, toda tudi za druge. Pa vendar, če srečaš popotnika, ki je še bolj obremenjen kot ti, se mu približaj, ga počakaj, podaj mu roko v pomoč; olajšaj njegovo breme, da bo njegov korak nekoliko lahkotnejši in mu pomagaj naprej. Takoj, ko bo obnovil svoje moči, te bo zapustil in nadaljeval sam, tako kot moraš ti. Ko si znova svoboden, se urno podvizaj, da bi nadoknadil navidezno zamujen čas. Toda odkril boš, da je tvoje prijazno dejanje, namesto da bi te stalo nekaj dragocenih trenutkov, nagrajeno s tem, da ti omogoča pozabiti na tvojo lastno utrujenost.

Ta načela, misli in dejanja niso nikjer predstavljena z isto močjo in jasnostjo kot v teozofiji. Zato je to edina filozofija, ki jo je mogoče uporabiti zoper smrtonosni materializem sedanjega časa; ko je jaz na najvišjem prestolu, ko je nepravičnost do trpečih dosegla strahovite višine in ko sebičnost ubija vsa čutenja človečnosti in bratstva.

Amsterdam.

* Tisti, ki je pil, bo pil znova.

Himna zvezdam
Razkuževanje od vonjav

S svetim glasom kličem zvezdam na višavah,
čistim, svetim lučem in genijem na nebu.
Nebeške zvezde, zarod Noči,
v vrtinčastih krogih žarite daleč svojo luč,
bleščeče žarke sprožate v nebo,
večne ognje, vir vsega tu dol.
S plameni pomen Usode osvetljujete,
in pripravljate za ljudi božansko pot.
In nebo in zemlja* tvorita vaš svetal sestav:
s tokom neutrudnim, čistim in ognjeno žarečim,
ki večno sveti skozi pajčolan Noči.
Pozdrav, svetlikajoči, veseli, večno bedeči ognji!
Milostno sijte na vse moje pravične želje;
te svete obrede sprejmite z zavestnimi žarki,
in končajte naša dela, predana vam v hvalo.

Iz “Orphic Hymns”, prevod v angleščino Thomas Taylor.

*In nebo in zemlja ... po orfijskem in pitagorejskem prepričanju so zvezde nastanjene; zato se v tej himni imenujejo zemeljske. Tega mnenja so bili tudi največji antični geniji Anaksagoras, Aristarhus, Heraklit, Platon, itd., pa tudi Alcinus, Plotinus in Plutarh med platoniki. Tudi Tales naj bi zvezde imenoval zemeljske, tako da je bil verjetno istega mnenja.

Tako kot morajo biti nižji misteriji predani pred višjimi,
tako mora biti tudi pred filozofijo vzpostavljena disciplina.

Jamblikov pitagorejski verz.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji