Teozofija kot vodilo v življenju
Anonimni avtor

Theosophical Siftings, Zvezek II.

Dandanes živimo v praktični dobi in vsak sistem ali teorija se mora dokazati na polju delovanja. Kako malo je mogoče pridobiti z verovanjem, je običajen očitek Cerkvam. Njihove različne veroizpovedi so se ob porajanju novih problemov v teologiji ali znanosti skozi stoletja stalno razvijale in dandanes imajo različne, ločene, sekte vsa mogoča prepričanja v zvezi s kakršnokoli možno temo. In ne nahaja se majhen del teh tem na področjih, ki so zelo oddaljena od praktičnega življenja, obenem pa brez kakršnihkoli sredstev za dokazovanje. Obravnavajo takšna vprašanja, kot je, na primer, število in narava Božanskih Bitij, značaj in obnašanje Božanske Volje, določnost prihodnjega življenja, najboljša oblika cerkvenih obredov - vsa z malo pripomočki za predstavitev in brez kakršnekoli koristi, ko so predstavljena. Še več, povsem očitno je, najsi obstaja En Bog ali Trije, najsi On vnaprej določa ali ne, najsi so grešniki večno ali le začasno pogubljeni, najsi je Krst učinkovito sredstvo za oproščanje, različne sekte niso naredile veliko, da bi bil ta svet bolj vreden Božanske skrbi, ali pa da bi zmanjšale zlo, ki naj bi ga zdravile religije. Kot tiste, ki naj bi ohranjevale moralo, odpravljale greh, prenavljale družbo, so Cerkve zagotovo obžalovanja vredna polomija. Ne le, da se družba ne prenavlja, ampak sedaj nobeden od njih ne pričakuje več, da bi jo prenavljale. Gostobesedna skrb nepomembnih veroizpovedi povsem jasno ni naredila nič, da bi pokončala zlo.

Če je temu tako, potem je gotovo, da to ne bo uspelo tudi nobeni novi veroizpovedi. Razreda, ki se zanimata za človeški napredek, človekoljubni in pobožni, oba, če se jima predstavi nek neznan načrt za takšen napredek, poudarjata, da so bile do sedaj veroizpovedi neuspešne. Pravita, v celoti točno, da ne potrebujemo novo platformo ali Cerkev, ampak nekaj, kar bo imelo svoj cilj in zagon, s katerim doslej še ni nihče poskusil. Če Teozofija nima boljšega cilja od sekt, če ne spodbuja močnejšega vzgiba, če ne more pokazati bolj določnih in vrednih rezultatov, potem jo lahko enako zavrnemo že sedaj, kot bi jo šele po jalovem poizkusu. Če pa nam, po drugi strani, ponuja večje upanje in boljšo spodbudo, če lahko dokaže, da je to dvoje dejansko delovalo tam, kjer so bili konvencionalni poskusi neuspešni, potem je vredna tega, da ji prisluhnemo. Vprašanje doktrine ni tako pomembno, čeprav nek etičen sistem seveda vzbuja večje upanje, če ima racionalni temelj.

Poglejmo, ali nepoznan sistem, ki ga imenujemo “Teozofija”, in ki je bil zadnje čase deležen tolikšne pozornosti s strani razmišljujočega sveta, poseduje kakršnekoli značilnosti, da bi lahko nadomestila religije. Te niso prenovile človeštva; ali ga lahko ona?

Prvič. - Teozofija razkriva vzrok za vse grehe in za večino bede življenja. Vzrok je sebičnost. Vsaka oblika nepoštenja, nasilja, zlorabe, celo nespoštljivosti, izhaja iz želje po uveljavitvi človekovih lastnih ciljev, ne glede na to, če se pri tem žrtvuje pravice drugih. Vso nasilje nad soljudmi, vsi poskusi, da bi si prilastili njihove posesti ali načrte, vsi napori, da bi jih omalovaževali, zasenčili ali ponižali, izražajo čutenje, da je samo-poveličevanje pred vsem drugim. To isto velja za osebnostne razvade, kot tudi tisto osebnostno zaničevanje Božje avtoritete, ki bi ga lahko imenovali “brezbožnost”. Zato je koren vsega zlega ravnanja zoper Boga, zoper druge ljudi ali zoper samega sebe samoljubje, ki je tako močno, da raje žrtvuje vse drugo, kot pa da bi popustilo.

Iz tega prepuščanja izhajata dve stvari. Prvič; bolečine zavisti, razočaranja, ljubosumja in vse zlobne in pekoče strasti, ki spremljajo vsako misel o jaz; in popolna izguba vseh tistih prefinjenih, prijaznejših radosti, ki so sad dobronamernosti in altruizma. Drugič; omejevalne mere, ki jih je družba, zaradi lastne varnosti, dolžna uporabiti zoper najbolj grobe oblike agresije - delavnice, zapori, sramotilni odri, ki niso tuji nobeni civilizirani deželi in cerkvi. In če želimo dojeti, kakšen bi bil učinek univerzalnega kraljestva nesebičnosti na ljudi, potem si lahko predstavljamo deželo brez sodišč, zaporov in miličnikov, družbo brez poneverb, šikaniranja ali zavajanja, skupnost, katere vsako srce je brez zavisti in pretkanosti kot tudi brez žalosti in bolečine. Koren univerzalne bede bi bil izkoreninjen, potok izsušen ob svojem izviru.

To je tisto, kar prinaša Teozofija. Njen osnovni nauk je absolutna enakost človekovih pravic in univerzalna obveza, da se jih spoštuje. Če na sosedovo posest - čutenje, lastnino, srečo, kaj vse ne - gledam kot na svojo, in če to čutim, potem si je ne bom prisvajal. Še več. Če zaznavam resnično bratstvo ljudi, in če sem uglašen z zakonom sočutja, ki ga prikliče, če vem, da najbogatejše ugodje izhaja iz dajanja in ne prejemanja, potem ne bom pasivno ne-agresiven, ampak aktivno dobronameren. Z drugimi besedami, bom resničen človekoljub. In s tem bom za sebe pridobil najvišjo srečo, kajti “kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil”. Pravite, da je to krščansko besedilo? Dobro; je pa tudi izvleček teozofije.

Drugič. - Teozofija nenehno poudarja resnico, da bo vsako dejanje, pravilno ali napačno, deležno primerne nagrade. Večina religioznih sistemov pravi drugače. Običajno vključujejo “nadomestni” načrt, s katerim se lahko izognemo kazni in zagotovimo nezasluženo blaženost. Toda, če je mogoče prenesti nagrade, je mogoče tudi dolžnosti, in na ta način se v moralni red vesolja vnese kaos. Še več, otipljive nepravičnosti človeškega življenja, tiste nepravičnosti, ki žalostijo ljubeče srce in pečejo zagrenjeno, ostajajo nepojasnjene. Vse neenakosti, protislovja in negotovosti okoli nas so nerešljive. Ne moremo spoznati, zakaj cveti zlo in veni dobro. Na najbolj pomembna človeška vprašanja se spusti noč.

Teozofija pa jih v trenutku osvetli. Vztraja, da moralni vzroki niso nič manj delujoči kot fizični, in da je njihov učinek, najsi škodljiv ali koristen, nezgrešljivo povezan z vsakim moralnim dejanjem. Ni pobega, nobene izgube, nobene negotovosti; zakon je absolutno nepopustljiv in neustavljiv. Posameznik mora sam plačati vsak tolar dolga. Nikakor ne nujno v enem samem življenju, ampak nekoč in nekako, v njih dolgi verigi, se neizprosna pravica izpolni; kajti učinek vzrokov, porojenih na moralni ravni, se mora izčrpati v fizičnih okoliščinah.

Če sebičnost predstavlja metodo družbene prenove, potem mora Karma - kajti to je ime tega nauka pravičnosti - predstavljati njeno spodbudo. Nič se ne izgubi - nobeno dobro, nobeno zlo, ne more odmreti brez svojega sada. Rezultat dejanja je enako gotov kot dejanje samo. Kako je lahko sistem nepraktičen, če odstranjuje vsako oviro s poti zakona vzročnosti in potrjuje izvajanje kot ključ za njegovo celotno delovanje?

Tretjič. - Teozofija meni, da je vsak človek oblikovalec svoje lastne usode. Ob tem se ves teološki ustroj “izbranosti”, “vnaprejšnje usojenosti” in “vnaprejšnje določenosti” nečastno razbije na koščke. Nič bolje se ne godi pol-materialnim teorijam o “sreči”, “usodi” in “slučajnosti”. Pomete z vsako teorijo, ki prelaga odgovornost ali hromi trud. Teozofija ne pozna nič takega. Vztraja, da smo lahko le to, kar smo hoteli biti, da ni moči, ne nad ne pod nami, ki bi nas lahko spodnesla ali odvrnila, in da je naša usoda v naših lastnih rokah. Morda lahko zaznamo lepoto tega pojmovanja prihodnosti, ki ga uteleša, v ponovni vzpostavitvi Božanske polnosti, preko nenehnega čiščenja vsega, kar je čutno, sebično in omalovažujoče, tako da se lahko s tem zaznavanjem borimo, da bi dosegli ta oddaljen cilj; ali pa, da se samo-omamljeni, občutljivi le za prehodno in materialno, tesno oprijemamo naših sedanjih radosti, ne da bi se ozirali na druge in na Karmični zakon. Toda, kakršenkoli je že naš ideal, kakršenkoli je že trud, kakršenkoli je že rezultat, pripada le nam. Nobeno Božanstvo ne bo pozdravilo osvajalca kot ljubljenca Nebes; noben Demon ne bo zagrabil izgubljenega v svoje vnaprej usojene kremplje. Sami smo se ustvarili takšne, kakršni smo; mi smo tisti, od katerih je odvisno, kakšni bomo.


Tu nastopi dejstvo Re-inkarnacije. Nobeno posamezno življenje ni primerno za človekov razvoj. Na zemljo se mora vračati vedno znova in znova, okušati njegovo kakovost, tlakovati svoje izkušnje in disciplino, in vsako življenje na zemlji določa naravo naslednjega. Iz tega sledita dve stvari: prvič, naše sedanje stanje razkriva, kaj smo dosegli v preteklih življenjih; drugič, naše sedanje navade določajo, kakšno bo naše naslednje življenje. Oblikovalna moč prebiva v nas; naše stremljenje nas navdihuje, naša volja vpliva na zaželeni cilj. Da bo človek postal to, kar si želi, da bi postal, je gotovo popolnost poštenosti.

Ali je med mnogimi načrti za človeško izpopolnjevanje, ki jih je zabeležila zgodovina in s katerimi je poskusilo človeštvo, kateri enako razumen, enako pravičen, enako nepristranski, enako povzdigujoč, enako vzpodbuden, kot ta, ki ga predstavlja Teozofija? Umetne razlike in pojmovanja so v celoti izkoreninjena. Tu ni prostora za namišljena stremljenja. Mehanska sredstva so popolnoma odsotna. Izpostavljen in naznanjen je koren vseh delitev in sovraštev - sebičnost. Jasno je razglašena nespremenljivost moralnega zakona. Uresničitev posameznikovega cilja povsem pripada posamezniku. To pomete z vsemi umetnijami in izniči vsako preverjanje, ki so si ga izmislili teologi, in odpira pot najvišjemu idealu religiozne vneme, zagotavljajoč, da se v dolgem računu, ki ga sestavlja človek v svojih številnih življenjih, ne izgubi nobena postavka, da v vsako naslednje prenaša svojo odločnost in zmožnost doseganja izbranega cilja. Teozofija tako počne to, kar ni, ali ne more, noben drug sistem - potrjuje moralno zavest, ščiti občutek moralnosti, spodbuja moralni vzgib. Zato je tako uporabna kot izvedljiva.

Na ta način Teozofija tudi postaja vodilo v življenju. Ko je pred človeka enkrat postavljen cilj in gotovost, da vsako dejanje vpliva na ta cilj, potem je naenkrat določeno vprašanje koristnosti kateregakoli dejanja. Ali je neko dejanje sebično, ne-bratsko, napadalno? Potem je ne-teozofsko. Ali vodi proti ne-sebičnosti, duhovnosti, napredku? Potem ga Teozofija potrjuje. Preizkus je preprost in nezapleten ter zato izvedljiv. Tisti, ki naj bi ga vodila skozi zapletenosti življenja, ne potrebuje nobenega duhovnika ali posrednika. Razsvetljen s strani Božanskega Duha, stalno prisotnem v njegovem notranjem človeku, spodbujen od pogleda na končno združitev z Najvišjim, prepričan, da prinaša vsak napor svoj neločljivo povezan rezultat, zavesten, da je on sam odgovoren za njegovo uresničitev, lahko nadaljuje skladno, z upanjem in radosten, osvobojen zlih slutenj glede pravičnosti in uspeha, močne vere, da se bo tisti, ki se prilagaja Naravi in njenim zakonom, prilagodil tudi usodi, ki jo ona napoveduje Človeku.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji