Ali sem jaz varuh svojega brata?
Ameriški mistik

Path, avgust 1887 - Theosophical Siftings, Zvezek 2.

Veliko študentov pri svojem iskanju luči odkrije različne probleme, ki so jim poklonjeni, da bi jih rešili; vprašanja so zaradi različnih pogledov, ki jih predstavljajo, tako zapletena, da je za tiste, ki iščejo Pravo Življenje, zelo težko doseči resnično pot.

Eno od teh vprašanj je: Ali je naša dolžnost, da se vmešamo, če vidimo, da se godi krivica?

Vprašanje dolžnosti je tisto, o katerem lahko popolno odločitev sprejme le posameznik sam. Dana ne bodo nobena zakonska pravila ali plošča nespremenljivih in neupogljivih zapovedi, po katerih se moramo vsi ravnati ali jih imeti za dolžnost.

Tako smo nevedni ali tako malo seznanjeni z Božansko Voljo, da smo na splošno slabo zmožni prepričljivo odločiti, kaj je zmota ali kaj je zlo.

Vsak človek je sam sebi zakon - zakon pri tem, kaj je prav in narobe, dobro in zlo. Nihče drugi ne sme prekršiti zakona tega človeka nič bolj kot katerikoli drug zakon, ne da bi ustvaril neizbežno posledico, kazen neprekršenega zakona. Ne upam si razglasiti, da je stvar ali postopek slehernega, zlo za drugega. Za mene je to lahko zlo. Nisem dovolj moder, da bi vedel, kaj je to za drugega. Samo Najvišji ve, kajti samo On lahko vidi v srce, um, dušo vsakega. “Ne sodi”, pravijo svete knjige.

Moja dolžnost je jasna na mnogih mestih, toda pri izvajanju le-te, se ne smem vesti kot sodnik, niti čutiti sovraštva, jeze ali studa.

Če človek slabo ravna z živaljo, se moram zagotovo vmešati, da bi preprečil trpljenje nemočnih, nemih in šibkih, kajti tako nam je ukazano. To se spodobi, ker je moja dolžnost pomagati bratu, ker on ne ve, kaj je storil.

Moj namen je najti Modrost in moja dolžnost je, da odpravim nevednost kadarkoli naletim nanjo. Njegovo dejanje je povzročila nevednost. Ko mož zaradi nespametnega pitja vina ali uživanja drog zlorablja ženo ali otroka, je resnično moja dolžnost, da preprečim trpljenje ali žalost, tako žene kot otroka, in tudi, da preprečim večjo nesrečo - mogoče umor. Oni so človeška bitja, moji bratje. To se spodobi zaradi moje dolžnosti do človeka, ne da bi ga obsojal, temveč si pri iskanju vzroka, ki ga dela nespametnega, prizadevam, da bi ga zmanjšal, če že ne osvobodil od njega. Tudi on je moj brat.

Če ljudje kradejo, lažejo, varajo, izdajajo nedolžnega ali so zapeljani od pretkanega, je moja dolžnost, da, če lahko, od drugih odvrnem žalost, tesnobo, bolečino in pomanjkanje, bedo, samomor ali prelivanje krvi, ki lahko kot posledica teh dejanj doletijo druge.

Ta moja dolžnost preprečevanja posledic kot so te, izhaja iz ljubezni, ki jo čutim do njih in iz želje pomagati vsem ljudem; ne zaradi tega, ker se mi njihova dejanja zdijo napačna ali njihove poti zle. Ne poznam vzrokov za njihova dejanja, niti vseh razlogov, zakaj so dovoljena. Kako potem smem reči, ta ali oni človek je hudoben, ta ali ona stvar je napačna? Posledice se mi lahko zdijo zle, glede na to, da se takšen zdi njihov učinek na druge. Tu je moja dolžnost, da preprečim zlo za druge smrtnike na način, ki se zdi najbolj moder.

“Končno je bolje, da človek opravi
svojo lastno dolžnost kot zmore, pa čeprav zgreši,
kot pa da prevzame naloge drugih, četudi se zdijo dobre.”

Božanska pesem (Bhagavad Gita).

Tisti, ki išče “majhno staro pot” mora izvršiti mnogo dolžnosti. Dolžnost do človeštva, svoje družine - narave - samega sebe in svojega stvarnika, vendar pa dolžnost tu pomeni nekaj zelo različnega od tiste, ki jo izraža čas in obrabljena beseda, Dolžnost. Naše razumevanje izraza na splošno temelji na družbeni ali človekovi egoistični razlagi. Precej pogosto mislimo, da dolžnost pomeni izvršitev vrste dejanj, za katera drugi mislijo, da bi jih moral opraviti, medtem ko je bolj resničen pomen ta, da izvršim tista dejanja, za katera vem, da bodo koristila drugim ali pa so tisti trenutek najmodrejša.

Za mene bi bilo precej nevarno, če bi na sebe prevzel dolžnost drugega, bodisi, ker mi je rekel, da je koristna ali da je dolžnost. Za njega in mene bi bilo nevarno, če bi jaz prevzel nase to, kar je on čutil, da bi bilo dobro narediti, kajti to je njegova dolžnost in ne moja. Tisto, kar je dano njemu, jaz ne morem opraviti namesto njega. To, kar moram storiti jaz, ne more nobena živa stvar storiti namesto mene. Če poskušam opraviti dolžnost drugega, potem prevzemam to, kar mi ne pripada, kar mi ni bilo dano. Jaz sem tat, ki jemlje tisto, kar mu ne pripada. Moj brat, ki na to pristane, postane lenuh, ki napačno razume lekcijo, preloži odgovornost in med nama ni nič izpolnjeno. Vzgajali so nas, da delamo dobro. To je dolžnost. Ko delamo dobro, je vse kar delamo prav, to zaradi česar smo tu je izpolnjeno in to je - dolžnost. Naročeno nam je naj delamo dobro, kjer je to varno. Ne varno za nas, temveč varno za naše cilje, h katerim je usmerjena naša dolžnost. Velikokrat opazimo bitja, ki trpijo veliko krivico. Naša čustva nas spodbodejo, da pohitimo pomagati in na nek način preprečimo nadaljevanje tega. Vendar pa moder človek ve, da to ni varno. Če bi storil tako, bi njegov trud le razvnel nasprotovanje in strasti večjega števila tistih, čigar nebrzdana in neobvladana stremljenja bi dosegla višek v povzročitvi še večjih krivic nad tistimi, ki že trpijo. Varno je delati dobro ali svojo dolžnost, potem ko odkrijem, kako to storiti na način, ki ne bo ustvaril zlo, prizadel druge ali povzročil še več hudega.

Za tistega, ki išče navzgor vodečo pot, ni dolžnosti - kajti nič ni dolžnost. Spoznal je, da beseda izraža napačen pomen, ko se nanaša na ravnanje Iskalca. Pomeni izvršitev tega, kar spominja na nalogo ali na določeno želeno ali zahtevano dejanje, ki je nujno, preden je narejen napredek ali so izvršena druga dejanja. Ne obstaja nič takega kot dolžnost.

On se uči delati dobro in tisto, kar se zdi najmodrejše v tistem trenutku, in pri tem tako popolnoma pozabi nase, da pozna samo ravnanje v dobro drugih - pozabljajoč nase tako močno, da pozabi misliti na to, ali opravlja svojo dolžnost ali ne - vstopajoč v Nirvano do te mere, da se ne spomni, da opravlja svojo dolžnost.

To je zanj dolžnost.

“Ne upiraj se zlu”, je rekel eden Modrih. Tisti, ki je to rekel, je zelo dobro poznal svojo dolžnost in je želel to znanje prenesti nam. Gotovo je res, da ni mislil ljudi, ki leno sedijo, medtem ko nevednost spušča z vajeti pse bolečine, tesnobe, trpljenja, pomanjkanja in umora. Še bolj resnično je, da ni mislil ljudi, ki ob cesti klečijo v smešnem posnemanju svetosti, medtem ko njihovi sotovariši trpijo mučenje, krivico ali sramotitev. To, da ni hotel, da bi človek tiho sedel in bil neprizadeti gledalec, medtem ko to, kar imenujemo zlo, uveljavlja svojo voljo nad drugimi, in ko bi bile morda z dvigom enega samega prsta namere zla onemogočene ali uničene - je resnica sama. Vse to bi bilo zanemarjanje deleža celotne dolžnosti človeka. On, ki je učil, da se ljudje naj “ne bi upirali zlu”, je želel samo to, da bi pozabili na same sebe. Ljudje mislijo, da so vse stvari, ki so njim neprijetne, zlo. Z upiranjem je mislil na pritoževanje, jezo in protestiranje za ali proti neizbežnim, neprijetnim ali žalostnim stvarem, ki se zgodijo v življenju, ne pa to, da bi človek hodil našemljen v mučenika, stiskal te iste kazni k svojim prsim, medtem ko bi samega sebe razglašal za imetnika magičnega gesla, (ki ga ne bo nikoli posedoval in ki ni nikoli izrečeno na ta način) jaz Trpim.

Če ljudje nekoga sramotijo, mu nagajajo ali ravnajo napačno, zakaj se temu upreti? Mogoče je to zlo, toda tako dolgo dokler to vpliva samo na človekov jaz, to ni zelo pomembno. Če človeka doletijo pomanjkanje, žalost, ali bolečina, zakaj bi se temu upiral ali jokal? Z upiranjem ali bojevanjem ustvarimo samo še večje zlo. Ko prizadenejo človekov jaz, nimajo velike teže, vendar pa istočasno v svojih rokah prinašajo neprecenljive lekcije. Če jih dobro prouči, povzročijo, da pozabi na samega sebe v želji pomagati drugim, ko se tem godi podobno, in da se iz nilskega blata življenja razcveti Lotos dolžnosti - ali ljubezni do človeka.

Ne upirajte se zlu, ker je nedeljivo od življenja. Naša dolžnost je živeti in brez pritoževanja sprejeti vse, kar prinese življenje. Ne upirajte se zlu, temveč se iz njega rajši naučite vse dobro, ki ga dejansko zlo samo zastira.

Iščite v njem, kakor tudi v lesketanju dobrega, Skrivnost, pa se bo iz obeh pojavila ista oblika, na čelu katere je zapisano “Dolžnost”, ki je po tolmačenju pomenila trud za dobrobit vseh ljudi in preko katere srca je zapisano: “Jaz sem varuh svojega brata”.

Prevod: Ana Plut

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji