O kritiziranju
George S. Arundale

Izvleček iz The Theosophist.

Ne morem se spomniti nobene kritike, ki bi bila naslovljena name, celo če je bila skoraj popolnoma resnična, ki bi upoštevala vse tiste širše okoliščine, ki vedno spremljajo brazde napak, tiste odrešilne dražesti, ki spremljajo sončni žarek, še tako droban, skozi temo prekrivajočih ga oblakov. Ne morem se spomniti nobene kritike, celo ne takšne, ki se je nagibala k milini, ki bi predvidela celoten vzrok, ki ga je skušal prikazati učinek. Ne morem se spomniti kritike, z drugimi besedami, ki ne bi bila pristranska.

Nič manj nisem prepričan, da bi bila tudi katerakoli moja kritika, ki bi jo naslovil na druge, manj pristranska, manj ne-upoštevajoča olajševalne okoliščine, manj nepozorna do sončnega žarka, ki čaka nad oblaki.

Ne pravim, da kritika ni nikoli primerna, nikoli opravičena. Ne pravim, da je kritika lahko v določenih okoliščinah stvar dolžnosti. Vendar pravim, da je kritika nevarna stvar, kajti skoraj brez izjeme je sestavljena tako iz neresnice kot resnice. Pravim tudi, da je v 99-tih od 100-tih primerov tako nepotrebna kot neopravičena in da se v večini od teh 99-tih primerov v njej nahaja več neresnice kot resnice.

Zato pravim, da bi se morali mi vsi neskončno izogibati kritiziranju, neskončno izogibati, ves čas varovati kritiziranja, razen v izjemnih primerih, in da bi takrat morali upoštevati dve pravili kritiziranja:

(1) da kritiziramo človeka, ki je predmet kritike;

(2) da kritiziramo človeka, katerega dolžnost bi bila, po našem mnenju, da se s kritiko seznani zaradi potreb dela.

Brezbrižnega kritiziranja ni mogoče tolerirati. Kritiziranja, ki ne doseže kritiziranega človeka, ni mogoče tolerirati. Pritoževanje čez človeka, s katerim se nimamo namena soočiti, ni mogoče tolerirati.

Ali ne bomo zmanjšali kritiziranja, če si bomo kritiko privoščili le po skrbnem premisleku, če je ne bomo posredovali nekomu tretjemu, razen v primeru, ko jo posredujemo tudi tistemu, kateremu je namenjena, in če bomo zavračali, da bi ji prisluhnili, ko jo izražajo drugi, razen v primerih, ko gre za vprašanje nujne dolžnosti? In ali ne bi mogli ob naši kritiki, v vseh primerih, kot stvar “noblesse oblige”, izjaviti, da se dobro zavedamo in da bi radi upoštevali, da je naša kritika nujno pristranska in da ne more upoštevati vseh okoliščin, ki bi lahko opravičile stvar, ki jo kritiziramo, ali pa vsaj to, da bi bila kritika razumna in ne naravna?

Mi vemo, da je neka stvar resnična le z našega zornega kota. Vemo, da smo pogosto izpostavljeni nerazumevanju. Imejmo zato voljo priznati, da je tudi v naši kritiki drugih lahko v precejšnji meri prisotna ta primes napačnega razumevanja.

Vse to pomeni: čim manj kritiziranja, dejansko nobenega, ampak čim več razumevanja in spoštovanja; razumevanje naj stopi na mesto nerazumevanja. To tudi pomeni, da je večina kritik, v večji ali manjši meri, posledica nerazumevanja; to pomeni, da se pred kritiziranjem ustavimo, pogledamo, prisluhnemo in se nato obrzdamo.

Kdo je dovolj močan, da se bo spomnil na to, da se mora ustaviti, ko se nahaja na meji, ko je na robu ali nad breznom kritiziranja? Jezik je uporniški del telesa in pogosto za seboj potegne vse ostale dele. Kdo ima lahko stalno zategnjene vajeti jezika in ga ohranja podložnega ter se upre njegovi običajni tiraniji? Kdo bo posvetil pozornost sončnemu žarku, namesto oblakom? Kdo bo brzdal uho, še en ne-podvržen del telesa, da ne bo poslušalo tistega, kar nanaša rane drugim? Kdo ima pogum in bratstvo za kaj takega?

“Jaz ne bom presojal svojega brata, dokler ne bom dva tedna hodil v njegovih mokasinih.”

Reklo plemena Sioux.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 1st quarter 1992. Izvleček iz The Theosophist, April 1933, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji