Teozofija in resnica
George S. Arundale

Adyar Pamphlets št. 211.

Dva velika stebra, na katerih počiva ustroj Teozofskega društva, sta njegovi veliki cilji in njegov edinstven moto - “Ni religije nad Resnico” (Satyan nasti paro dharmah). Prvi cilj je seveda vzvišen - oblikovanje jedra, zgostitve, obstoječega Univerzalnega Bratstva Človeštva. Vsi, ki si želijo pridružiti Teozofskemu društvu, so dobrodošli, ne glede na to, kdo so, le da imajo željo, da bi živeli bratsko življenje. Sicer ne bi mogli postati sestavni deli jedra, ki je namenjeno temu cilju. Vendar pa bi morali biti naklonjeni tudi drugima dvema ciljema, saj vodita, če ju poskušamo uresničiti, do globljega razumevanja dejstva Univerzalnega Bratstva. Člani Teozofskega društva so ljudje, ki imajo dejansko in praktično čutenje Bratstva, ki pa imajo tudi enako nagnjenje do preučevanja religije, filozofije in znanosti, da bi še nadalje osvetlili Bratstvo. Morda se takšnem študiju in raziskovanju ne želijo posvetiti, vendar pa sta to življenjsko pomemben študij in raziskovanje ter terjata upoštevanje s strani članov, ne glede na njihov oseben odnos do njiju.

Kaj je resnica?

Zdi se mi, da, medtem ko so cilji Društva v teozofski zavesti vsakega od nas, radi pozabljamo, da naš moto nikakor ni manj pomemben del ustroja našega Društva. V njem povzdigujemo Resnico, ne da bi definirali Resnico nad vsemi oblikami Resnice. Sanskrtska beseda Sat je dobro prevedena kot Resnica. Vendar pa mi še nadalje prevajamo besedo Dharma kot religijo in pravimo, da ni religije nad Resnico. Jaz mislim, da ta prevod povsem napačno zoži celoten koncept, ki naj bi ga sporočal moto. Jaz sem vedno razumel besedo “Dharma” kot pravilno razmerje med posameznikom in njegovim okoljem, kot pravilen odnos, ali morda na splošno kot “pravičnost”. Ni pravičnosti nad Resnico. Ni višjega izraza Življenja kot je Resnica. To bi bil po mojem mnenju bolj točen prevod mota maharadž iz Benaresa kot pa prevod, ki ga običajno uporabljamo. Gotovo je, da ni religije, ki bi bila višje od Resnice. Toda enako tudi ni filozofije, ki bi bila višje od Resnice. Ni umetnosti, ki bi bila višje od Resnice. Ni znanosti, ki bi bila višje od Resnice.

In celo narava Resnice se mora spreminjati s stopnjo evolucije individualnega življenja. Ni pravičnosti za kateregakoli posameznika, ki bi bila višja kot je njegovo polno izražanje Resnice, kot je izražanje Resnice, ki je njemu dosegljiva na njegovi stopnji evolucije. Takšna pravičnost se bo brez dvoma izrazila v mejah religije, vendar pa nič manj v mnogih drugih mejah, v skladu s posameznikovim značajem.

Relativnost resnice

Zato je Resnica relativna glede na okoliščine in pogoje v Življenju. Mislim, da zato lahko upravičeno rečemo, da je lahko to, kar je resnica enega človeka, laž za drugega, čeprav nisem prepričan, da imamo kakršnokoli pravico, da sploh uporabimo besedo “laž”. V vsakem primeru lahko rečemo, da to, kar je lahko resnično za enega, ni nujno resnično za drugega, in da to, kar je lahko najvišja resnica za enega, nima mesta med resničnimi stvarmi nekoga drugega. Absolutne Resnice ni mogoče ugledati, kajti deli ne vsebujejo celote, katere deli so. Tako kot je vsak del v določeni meri odsev celote, kateri pripada, je tudi so-snoven s to celoto; absolutna Resnica je vsebovana v njem, je v njem latentna, pa četudi ne očitna.

Zato jaz vidim našo znanost teozofije kot zelo poseben izraz absolutne Resnice in teozofsko društvo kot gibanje utelešenja iskanja Resnice. To, kar Teozofsko društvo zastopa v svetu, gotovo ni nobeno uresničenje tega, kar imenujemo teozofija. Noben član ni niti v najmanjši meri obvezan preučevati, še manj sprejeti, teozofijo. Ne obstaja cilj, ki bi se lahko izrazil z besedami: “Študirati znanost teozofije”. Obstaja pa določna zavezanost Bratstvu. Obstaja določna zavezanost preučevanju religije, filozofije in znanosti ter raziskovanju neodkritega, v vsakem primeru pri tistih, ki čutijo to nagnjenje. Toda dejstvo, da se društvo imenuje teozofsko, še ne pomeni, da to vključuje tudi obvezo, da je vsak član študent teozofije. Prvi cilj Društva ni študij teozofije, ampak oblikovanje jedra Univerzalnega Bratstva Človeštva, kar gotovo pomeni, da je prav lahko sestavljeno iz mnogih ljudi, ki se ne bodo ukvarjali s teozofijo kot znanostjo. Jedra Univerzalnega Bratstva ni mogoče omejiti na peščico študentov teozofije.

Kje nastopi teozofija

Po drugi strani pa je zelo pomembno, da sta teozofija in Teozofsko društvo dvojčka. Leta 1875 sta se ponovno rodila skupaj in odtlej lepo skupaj rastla drug ob drugem. Obstajati mora nek zelo intimen odnos med teozofijo in Teozofskim društvom, sicer se ne bi ponovno rodila v istem času in istim ljudem. Osebno čutim, da je Bratstvo pomembno bolj kot karkoli ostalo in da ni oblečeno v nobeno posebno obliko in da niti ne obstaja ena sama pot, preko katere bi ga dosegli. Prav lahko si predstavljam posameznika, ki se pridruži našemu Društvu, pa vseeno zanika vrednost znanosti teozofije za njega samega, četudi na noben način ne zanika njene možne vrednosti za druge. Kje torej nastopi teozofija? Po mojem nastopi kot namig na možne osnove Resnice, ki je več, Resnice, ki se nahaja v končnem korenu vseh Resnic, Resnice, ki je, če mi oprostite to frazo, relativno absolutna. Nastopi kot objava največjega skupnega imenovalca vseh verstev, vseh filozofij, vseh znanosti, in tistega onstran, za katerega so religije, filozofije in znanosti projekcije v času v tem zunanjem svetu. Nastopi kot pogled iz ptičje perspektive na evolucijski proces, kakor ga vidijo tisti, ki so pridobili krila duhovnosti. Natopi kot priča Ljubezni in Pravičnosti in Božjega Namena med vsemi navideznimi negacijami in jalovostmi Njegove dobrotljivosti. Za teozofijo pravijo, da je Modrost, ki je celo starejša od religij, pa čeprav se danes pred nami pojavlja z grško etiketo. V hinduizmu je znana kot Brahmavidya – Modrost Najvišjega Bitja. Pravijo, da je večna reka, iz katere namakalni vodnjaki, vidni človeku, črpajo svoje oplajajoče vode.

Teozofija ni nobena dogma

Teozofija ni nobena dogma. Ni nobena formalna religija. Ni noben poseben način znanosti. Ni nobena skrbno sestavljena filozofija, ki bi predstavljala človekov pogled v nebesa. Je Izkušnja Realnosti s strani tistega, ki je s preseganjem mikrokozmosa postal do določene mere svoboden v makrokozmosu in opisuje nekaj o njuni viziji neskončnega, kakor odseva v, ter z izrazi končnega. V naši klasični literaturi lahko beremo o viziji, izkušnji, vendar brez obveze, brez najmanjše kazni za dvom ali celo nevero. “Tako sem videl,” pravijo nekateri veliki poznavalci Modrosti. Tiste, ki hočejo videti, bodo navdihnile vizije drugih, le zato, da bi videli drugače. Kadarkoli in kjerkoli človekova, še bolj pa duša nadčloveka, zakliče: “Vidim! Vidim!”, naj pogledajo tudi drugi, da bi tudi oni lahko videli, pa čeprav drugače. Nekateri so videli to, kar povzemamo z besedo “Teozofija”. Nekateri so videli to, kar povzemamo drugače, z drugimi besedami. Bolj pomembno je videti, kot pa verjeti. Bolj pomembno je videti, kot pa upati. Bolj pomembno je videti kot slediti. Videti je celo bolj pomembno kot vedeti. Naj tisti, katerih oči se odpirajo, gledajo, ko slišijo klic: “Jaz vidim”.

Pa vendar je Resnica več kot le njena slika, kot katerakoli njena oblika, kot katerikoli njen opis. Naj nobeden od nas ne vztraja pri tem, razen morda le za nas same, da se Resnica nahaja samo, ali na najvišji stopnji, tu ali tam, v tej ali oni knjigi, tej ali oni osebi. Za nas same je neka knjiga, nek učitelj, nek vodnjak Življenja, lahko izključen vir Resnice, ki jo trenutno potrebujemo in smo jo sposobni vsrkati. Vendar pa ne moremo zanikati drugim svobode, da iščejo in najdejo Resnico, ki je nas usposobila za iskanje, odkritje. Resnica je več kot Teozofija, ki jo poznamo in cenimo mi teozofi. Ali ni Resnica povsod, in ne samo v naših lastnih individualnih pojmovanjih, pri katerih mi tako hitro vztrajamo, da zajemajo Resnico, celotno Resnico in nič drugega kot Resnico?

Resnice se spreminjajo

Resnice se vsekakor spreminjajo po obliki, tako kot se tudi mi moramo spreminjati. Danes za nas ta ali ona knjiga odseva vrhove Resnice. Sveti spis, filozofska disertacija, za teozofe morda Tajni Nauk ali Ob nogah učitelja ali neko drugo klasično delo. Vendar pa mi ne bomo stalno prebirali knjigo, ki nam v tej inkarnaciji predstavlja najvišje razodetje. Ko bomo šli skozi dolino smrti proti gričem nebes in nato nazaj na planjave zemlje, ne bomo nosili s sabo pod pazduho zvezkov Tajnega Nauka. Knjiga ni pomembna, niti ne učitelj in ne tradicija, ampak Življenje. In Življenje se mora razodevati v obliki za obliko, v knjigi za knjigo, v učitelju za učiteljem, v tradiciji za tradicijo, dokler kalejdoskopsko spreminjajoče se oblike ne razkrijejo trajnega in nespremenljivega Življenja. Resnico moramo iskati v raznovrstnih oblikah. Vedno znova in znova bomo govorili, da je Resnica tu, pa tam, in da ni ne tu, ne tam, dokler ne bomo odkrili, da je Resnica povsod, dokler ne bomo začeli Resnico istovetiti z vsem, kar živi, dokler ne bomo zaznali, da si Resnica na čudovit in skrivnosten način utira svojo sijajno pot preko tisoče različnih oblik.

Mi teozofi smo iskalci Resnice, pa čeprav smo tudi, kot preostanek sveta, odkritelji Resnice. Veselimo se Resnice, ki smo jo odkrili, vendar pa se nemirno podajamo naprej proti Resnici, ki je še nismo našli. Vsak od naših Ciljev je dinamičen v tem, da je iskanje več od tega, kar je to, kar smo našli. Proč od Resnice, ki nas zasužnjuje, proč od Resnice, ki smo jo osvojili, do Resnice, ki nas morda še mora zasužnjiti, do Resnice, ki jo še moramo osvojiti! Teozofija, ki jo imamo, nas ne sme zasužnjevati, niti ne smemo počivati v zadovoljstvu nad nje osvojitvijo. To je le droben rob brezkončne Resnice.

Univerzalnost Resnice

V svojih prostih trenutkih sem se veliko ukvarjal z razmišljanjem o motu Teozofskega društva: “Ni religije nad Resnico”. Kaj je ta resnica, nad katero ni nobene religije? Do kolikšne mere jo posedujemo? Katera resnica ostane in kako naj jo iščemo? Mi posvečamo daleč premalo pozornosti motu Teozofskega društva, kajti če bi mu jo, bi imeli bolj jasno predstavo o naravi resnice; in s to bolj jasno predstavo bi bili veliko bolj razumevajoči, manj dogmatski, manj agresivni, manj ovaduški kot so tako mnogi med nami v zvezi s posebnim odsevom resnice, za katero si domišljamo, da smo jo zaznali.

Izjemno težko je ustrezno opredeliti resnico. Ena od najbolj koristnih definicij resnice je opredelitev, ki se nanaša na njen učinek na človeški značaj. Nek posameznik bi moral biti znan po svojih resnicah; z drugimi besedami, na njega bi moralo globoko vplivati to, na kar on gleda kot na resnico; moralo bi globoko vplivati na njegovo življenje tu spodaj in dejansko biti njegova zvezda vodnica, luč na njegovi poti. Jaz mislim, da je mogoče resnico dobro opredeliti po značaju posameznika, ki jo proizvaja, kot pa na nek drug način, kajti če si prizadevamo opredeliti resnico na nek drug način, se praktično soočimo z dejstvom, da resnica so-obstaja z življenjem. Ne obstaja nobena druga resnica kot le življenje. Jaz mislim, da ne moremo iti dlje od tega. Celo če menimo, da se Teozofija razkriva tako daleč od nas, kar se tiče njenih zakonov in tako naprej, pa so ti le aspekti, funkcije, izrazi življenja, in nič več kot to.

Nato se pojavi vprašanje, kaj je nek individualen odnos do tega, kar imenujemo resnica? Kako naj jo posameznik išče? Kako jo bo odkril? Kako naj jo uporabi, ko jo bo našel?

Vsak ima svojo resnico

Torej, bolj ko razmišljam o celotnem vprašanju resnice, bolj sem prepričan, da ima vsak posameznik svojo resnico, ne glede na to, kako različna je lahko ali celo navidezno nasprotna resnicam drugih. Noben posameznik ni brez življenja; zato ni noben posameznik brez resnice. Medtem ko lahko v primeru nekaterih rečemo, da so bolj polni življenja in zato bolj polni resnice kot drugi, pa imamo večinoma vsi resnico, ki jo potrebujemo za življenje, ki ga živimo. Zato jaz menim, da je katoliški pogled na resnico v skladu z resnico vsakega, v prepričanju, da ni nihče brez resnice, ki je sorazmerna z njegovo stopnjo evolucije. Če nima ene, potem ima drugo resnico. Če ne poseduje resnic, ki jih mi sami izjemno cenimo in na katere gledamo kot na samo bistvo in srce resnice, pa ima drugo resnico, ki dejansko zanj ni nič manj vitalna, nič manj srce resnice, kar se tiče njega, kot tista, ki se zdi tako izredno resnična nam.

Ker torej ni nihče brez resnice - kajti poseduje jo vsak, ker poseduje življenje - je za nas skrajno obvezno, da jo objavimo, ne da bi jo uporabili kot orožje, ne da bi jo uporabili za konfrontacijo z drugimi, tako-imenovanimi manjšimi resnicami, in jih obravnavali kot podrejene, ampak da objavimo to, kar imamo, in da pustimo, da si objava sama utre svojo lastno pot. Jaz mislim, da imamo tolikšno dolžnost objaviti naše resnice kot imamo dolžnost živeti. Zagotovo je naša dolžnost, da živimo tako polno, tako bogato, tako močno, tako navdušeno kot le lahko. In to bi moralo vključevati izražanje samega bistva te resnice, tega življenja, namreč resnic, ki jih posedujemo.

Moč resnice

Če že mora obstajati kakršenkoli preizkusni kamen v zvezi z vrednostjo neke posameznikove posebne resnice, če mora on izzvati samega sebe z vprašanjem, ali poseduje resnico, ki je zanj najvišja - da trenutno ne obstaja nič več, kar bi pomenilo več kot resnica, ki jo že poseduje - potem bi si on lahko ogledal kakšen vpliv in učinek imajo njegove resnice na življenje, ki ga vodi, na njegov značaj, njegovo razumevanje, njegovo moč prepoznavanja in zaznavanja resnic, ki prebivajo v drugih ljudeh. Kajti, ker ima z enega zornega kota vsaka oseba svojo lastno ločeno, individualno in edinstveno resnico, pa mora z drugega zornega kota on resnice, ki so zanj edinstvene, obravnavati na takšen način, da je sposoben z veseljem zaznavati tudi resnice, ki so edinstvene za druge ljudi. In lahko je res, da on ve, da poseduje resnico, ki bi veliko pomenila tudi drugim ljudem, če bi jo posedovali.

Mi teozofi, na primer, lahko jasno čutimo, da imamo v Teozofiji življenje, resnico, ki je večina sveta ne poseduje; zato prav gotovo obstaja nujna potreba, da objavljamo Teozofijo. Po drugi strani pa obstajajo v zunanjem svetu mnogi, ki posedujejo to, kar mi ne posedujemo. Medtem ko lahko mi pravimo, da mi posedujemo to, ono ali neko drugo resnico, pa lahko oni posedujejo to, ono ali neko drugo resnico v morda manjši meri ali pa sploh ne. Lahko bi rekli, da je to precej negativno stanje bivanja. Kakšna je prednost biti teozof, če ne morete čutiti, da svet nujno potrebuje to, kar posedujemo, in da je brez tega revnejši? Jaz določno čutim, da imamo dolžnost objavljati, in to s poudarkom, močjo, vztrajnostjo in prepričanjem, resnice, ki jih posedujemo, za katere verjamemo, da so naše. Vendar pa nimamo pravice, da bi bili ovaduški, da bi primerjali naše resnice z resnicami drugih ljudi, da bi škodovali resnicam drugih ljudi; nimamo razloga za to, da bi postavljali sami sebe na piedestale nadrejenosti, kot češ, da posedujemo nekaj tako posebnega, da se zaradi tega nahajamo tako daleč spredaj pred drugimi ljudmi, ki ne posedujejo teh stvari, v katerih uživamo mi.

Teozofija in resnica

Jaz mislim, da Teozofsko društvo ne more izpolniti svojega prvega Cilja in vzpostaviti jedro Univerzalnega Bratstva, če se omejujemo na Teozofijo v smislu, na katerega uporabljamo ta izraz v sedanjem času. Teozofija je seveda poseben vidik znanosti, posebno tolmačenje življenja, je poudarjanje določenih resnic. To je Teozofija, kakršno imamo. Z enega zornega kota je to starodavna in večna Modrost ter vse-vključujoča; vendar pa ni mnogo teozofov, ki bi imeli to Teozofijo. Prej imajo neko specializirano Teozofijo, ki obravnava neke posebne zakone, ravni zavesti, ki obravnava rase, obhode in vsa druga učenja, ki so predstavljena v naši klasični literaturi. To je v dosegu povprečnega teozofa. Koliko teozofov poseduje univerzalno, večno in vse-vključujočo modrost, kar Teozofija v bistvu je? Vsak od nas poseduje le odsev, ne pa celoto Bele Luči.

V teh okoliščinah torej mislim, da bi morali spoznati, da posedujemo, ko razmišljamo o tej naši Teozofiji, le delno resnico. Bolj in bolj ko razmišljam o teh stvareh, bolj sem prepričan, da obstajajo, čeprav je res, da je na nas, da s tem posebnim vidikom modrosti, ki ga imenujemo Teozofija, prepojimo celoten svet, še drugi vidiki. Če ni religije nad resnico in če ima vsak posameznik svojo lastno resnico, potem mi potrebujemo to resnico, kakršno ima on, da bi izpopolnili naše jedro Univerzalnega Bratstva človeštva. Zato čutim, da ne smemo, čeprav je po eni strani naša naloga, da poudarjamo Teozofijo, ki so nam jo predali Starejši Bratje preko naših velikih voditeljev, pozabiti na to, da je morda Univerzalno Bratstvo več kot Teozofija, ki jo poznamo, kot ta posebna oblika Teozofije. Ne pravim, da je Univerzalno Bratstvo več kot Teozofija. Ne! Vendar pa je več kot Teozofija povprečnega posameznika. Ko govorim kot predsednik Teozofskega Društva, čutim, da je moje delo večinoma, ne v celoti, ampak večinoma to, da naredim naše članstvo tako vključujoče kot je le mogoče, da bi nas lahko obogatile brezštevilne razlike, ne pa da bi stradali zaradi njih pomanjkanja.

Diamantni obrazi resnice

Na začetku je bila neka posebna beseda, izjemna beseda, in ta posebna in izjemna beseda je pripadala H. P. Blavatsky in je bila dejansko H. P. Blavatsky. Toda ta beseda ni edina beseda, niti ni bila v tistih zgodnjih časih izgovorjena na edini način, na katerega jo je mogoče izgovoriti. Zagotovo obstajajo še drugi načini, tako kot zagotovo obstajajo še druge besede. In če bi v našem Društvu lahko postali pod določenimi pogoji zbiralci, vključevalci razlik, bi bilo naše Društvo precej, precej bolj močno, ne da bi se kakorkoli odmaknilo od dejstva, da imamo pred sabo posebno obnovitev resnice pod imenom Teozofija in da ima ta svoje lastne posebne opredelitve. Ko pravim “pod določenimi pogoji”, mislim na to, da moramo biti medsebojno spoštljivi do resnic drugega, ne glede na to, kako zelo različna je ena resnica od druge. To, kar bi moralo razlikovati Teozofsko društvo od drugih gibanj, bi moralo biti to bogastvo razlik, medsebojno spoštovanih in razumljenih, ne da bi pri tem obstajalo niti najmanjše nespoštovanje, seveda pa še manj duh tekmovalnosti. To čutim zelo močno. Ne mislim, da ni pomembno, da se razlikujemo. Vendar pa mislim, da je pomembno, kako se razlikujemo. Moramo se začeti učiti razlikovanja v duhu harmonije in hoditi po naših različnih poteh, ne glede na to, kako korenito se med seboj razlikujejo, v duhu spoštovanja načina, na katerega hodi po svoji poti nekdo drug.

Odkrivajte sami

To me je pripeljalo do točke, ki je na nek način povezana z dejstvom, da ima vsak posameznik svojo lastno resnico, namreč, da bi moral biti pazljiv, da si resnice ne sposoja, ampak da jo odkriva. Zelo veliko ljudi si sposoja resnice. Svoje resnice imajo na izposoji in tako se pogosto dogaja, da nek posameznik, ki ima resnico na izposoji, naposled odkrije, da ga ne zadovoljuje več, ko je na neki veliki preizkušnji ali ko se nahaja v neki veliki stiski. Jaz mislim, da se Teozofsko društvo nahaja na stopnji, na kateri moramo vsakemu posamezniku zelo določno povedati naj hodi po lastni poti, po poti, po kateri se mora naučiti hoditi brez tekmovalnosti, obsojanja, ovajanja drugih ljudi, poln veselja do lastne poti in poln spoštovanja do poti drugih.

Vsak od nas mora izrabiti prednost vse resnice, ki jo vidimo okoli nas. Mi moramo medsebojno izrabiti prednost resnic drugih, ki jih vsak od nas, bolj ali manj, živi vsak dan. Ne zato, da bi jih kopirali, ampak zato, da bi jih razumeli, zato da bi lahko osvetlili z njimi lastno pot. Bojim se, da so skozi mnoga leta zelo mnogi med nami in celo zelo mnogi od naših voditeljev imeli svoje resnice skoraj za gorjače. Prepričan sem, da, če sploh obstaja neka negacija resnice, potem je to takrat, ko je resnica uporabljena kot orožje za napad na prepričanja nekoga drugega, ne glede na to, kako kruta se ta lahko zdijo avtokratskemu lastniku orožja. Danes imamo v Teozofskem društvu in izven Teozofskega društva ljudi, ki vztrajajo, da so njihove posebne resnice ali njihove posebne Teozofije edine resnice in edine Teozofije. To ni le nevarno, ampak je skoraj neresnično. To pomeni, da posameznik, ki vztraja pri svoji lastni posebni poti, pri svojem lastnem posebnem tolmačenju Teozofije, ne poseduje svojo pot, ne poseduje svojo posebno teozofijo, ampak da ta poseduje njega, da ga je obsedla, ga zasužnjila.

Resnica je dinamična

Lahko si predstavljam, da mora iti nek posameznik v svet kot suženj svojih resnic, zato da bi lahko izpolnil določene namene, poteptal resnice drugih, vendar pa morajo biti takšne okoliščine dejansko redke. V vsakem primeru je meni popolnoma jasno, da moramo mi razumeti in ceniti ter povzročiti, da bi resnice drugih svetile na našo pot in bolj jasno razsvetlile njen tok. Kajti ne glede na to, kje se nahajate, najsi v Teozofiji ali znanosti, ali na kateremkoli področju življenja – religije, politike – vedno obstaja sprememba in manjša resnica stalno odstopa pot večji resnici; tako da manjša resnica zdrsne v ozadje in večja resnica trenutno zasede prizorišče, dokler na nastopi trenutek, ko se bo morala sama umakniti v ozadje, da bi njeno mesto zasedle druge resnice. Kajti resnica je dinamična, resnica je gibanje, resnica je rast. V nobeni resnici, ki jo nekdo poseduje, ni nič statičnega. Nihče ne poseduje katerokoli obliko resnice za vedno, niti v življenju, ki je posvečeno njej. Vaša najbolj negovana mnenja, resnice, ki so vam najbolj drage, resnice, ki so vam najbližje, ki vam pomenijo največ, ki vam dajejo pogum in upanje ter mir in veselje, ki jih potrebujete, vse te so veliko manj kot to, v kar jim je usojeno zrasti, so le sence prihajajoče luči. Zato je dobro, da človek obravnava svoje resnice lahkotno. Da se jih ne oprijema tako, kot da jih ne bi nikoli hotel spustiti. Človek, ki jih obravnava lahkotno, jih uporablja, dokler so koristne, in jim nato dovoli oditi pod prag budne zavesti v shrambo izkušnje. Teozofija, ki jo poznate vi in jaz, o kateri morda govorimo s takšno gotovostjo, jasnostjo in določnostjo, je le senca Teozofije, ki jo bomo poznali. Ne le to, Teozofija, ki se nam zdi, tako polna življenja, z vsemi svojimi resnicami, ki so vključene v našo konvencionalno teozofijo - to je le en obraz velikega diamanta Teozofije. Prišel bo čas, ko s bomo odvrnili od tega obraza k drugemu, za katerega se bo nato prav tako zdelo, da izključuje tiste sestavne prvine, ki nam pomenijo tako zelo veliko, dejansko pomenijo vse, na obrazu, ki je obrnjen proti nam v tem posebnem življenju.

Le del teozofije

Tako mnoge ljudi skrbi, da bodo nadaljevali z naslednjim življenjem na bolj ali manj isti način, na katerega živijo sedanjega. Upajo, da se bodo povrnili k tej Teozofiji, v Teozofsko društvo, znova v stik takšnimi in takšnimi voditelji, da bodo v naslednjih življenjih čim prej spoznali stvari, ki so jih v tem življenju spoznali šele v poznih letih; tako jih skrbi, da to isto stvar ponavljajo vedno znova in znova. To včasih kaže na to, da se teh resnic pretesno oprijemljemo, da jih stiskamo k sebi, kot da nam bi jih želel kdo ukrasti. Pomislite na to, da je Teozofija, ki jo poznamo, le zelo majhen del Večne Modrosti o življenju, in kar se mene tiče bi, namesto da bi v naslednjem življenju ponavljal posebne resnice, ki so bile zame zadovoljive v tem življenju, raje imel popolno spremembo, in si želel, da bi se kalejdoskop mojega življenja stresel tako močno, da bi prikazal popolnoma drugačno sliko od te, ki se je pojavila v njem na začetku življenja, ki ga živim sedaj.

Resnica je povsod

Lahko si predstavljam, celo sedaj, ko vam to pripovedujem, korenito drugačno življenje od tega, brez večine prepričanj in resnic, ki so mi sedaj gotovo zelo drage in za katere upam, da jim bom gojil večno, a za katere bi bil čisto vesel, če bi jih začasno zatemnile druge resnice, ki jih sedaj morda zatemnjujejo te. No, to pa je že drugo vprašanje; zaenkrat pa upam, da bom imel jaz sam, in upam tudi vsak teozof, vedno več moči, da bi zaznal resnico povsod in ne izključno nekje. Navsezadnje je resnica povsod, življenje je povsod in odkriti resnico v vsaki stvari pomeni začetek razumevanja in poznavanja življenja.

Zdi se mi, da bi naše delo moralo biti predvsem svobodno; mislim pa, da niste svobodni, če ne morete bivati povsod v duhu svobode, če ne morete bivati v vsaki veri, v vsakem človeškem stanju življenja, v vseh brezštevilnih protislovjih in se v popolnosti, lepoti in radosti počutiti doma. Mi se moramo biti sposobni počutiti doma, svobodni v vseh protislovjih, oblikah, ceremonijah, omejitvah, biti kralji v njih, kajti naša moč gibanja nima meja. Občutek imam, da je posameznik, ki pravi, “ceremonije me ne zanimajo,” nesvoboden posameznik. Občutek imam, da je posameznik, ki pravi, “religija me ne zanima,” nesvoboden posameznik. Da posameznik, ki pravi, “jaz imam raje to deželo kot tisto, raje ta narod kot oni,” ni svoboden posameznik, ampak ujetnik. Življenje je univerzalno, najsi je v neki obliki, ceremoniji, veri, narodu ali posamezniku. Ne glede na obliko, v vsaki je življenje, je Bog, je rast, je resnica. In teozof, ljubitelj Univerzalne Modrosti, bi se moral biti sposoben osvoboditi vseh teh načinov objavljanja resnice in življenja. Mislim, da se moramo naučiti biti takšni, ne pa negativni v naših objavljanjih resnice rekoč, “to ni resnica, ono ni resnica, resnice ni drugod”. Mi moramo biti pozitivni v našem objavljanju resnice rekoč, “resnica je povsod”.

Iz suženjstva v kraljevanje

Veliko teozofovo iskanje je namenjeno odkritju resnice povsod in poveličevanju resnice povsod. Ni večjega služenja, ki ga lahko nek posameznik nudi nekemu drugemu posamezniku kot to, da ta posameznik občuti neko povišanje, neko radost v zvezi s tistimi resnicami, ki so mu najbližje in najbolj drage. Če smo res teozofi, potem se mi zdi, da ne moremo narediti več, kot da jemljemo vsakega posameznika takšnega kot je in ga poskušamo povzdigniti tam, kjer se nahaja, mu skušamo pomagati, da se veseli bolj modro tam, kjer se nahaja. To ni tako lahko, kajti v mnogih, mnogih primerih se soočamo z nekim posameznikom, ki se nahaja v stanju dogmatizma, ozkega zaradi svoje toge izključenosti, ali v stanju obupa, nemočen zaradi svoje popolne brezupnosti. Ne pravim, da to ni nujna stopnja v evoluciji, ko je človek prepričan, da ima prav, in da se vsi drugi motijo. Vendar pa dejansko nihče nima bolj prav kot kdorkoli drugi. Gre zgolj za navado posameznika, ki je tako poln svojega začasnega jaza, da je prepričan, da ima prav, da so njegovi pogledi pravilni, da je njegov načrt življenja pravilen. Ti posamezniki so nekoliko težavni, ker se tako zelo oprijemajo časa, da nimajo ničesar, s čemer bi se lahko oprijeli večnosti, kar je njihova slabost. Živijo v ječah svoje lastne trenutne ozkosti in so zelo gotovi, samo-zadovoljni, prepričani sami vase. Niso svobodni. Medtem ko je res, da mora biti nek posameznik najprej suženj, če želi postati kralj, pa bi moral nek teozof paziti na to, da obdobje suženjstva mine čim hitreje, da bi se njegov obraz lahko čim prej obrnil proti njegovemu kraljevanju.

Mavrica

Da zaključim. Jaz čutim, da moramo vstopiti v tretje obdobje življenja Društva, v obdobje prepoznavanja univerzalnosti resnice in potrebe, da bi se ta univerzalnost čim bolj izražala v mejah našega Društva, tako da bi celo na videz najbolj izrazita nasprotja znotraj Društva lahko živela skladno in konstruktivno v miru. Zato se moramo pomakniti od zunanje avtoritete proti notranji avtoriteti, od zunanjih oblik proti individualnosti, od vsega zunanjega proti notranjemu, tako da iz našega vrednotenja, ki morda ni bilo usmerjeno proti naši lastni notranjosti, ne bi naredili orožja, s katerim bi želeli oblikovati notranjosti drugih po naših vzorcih, ampak sredstvo, s katerim bomo spoštovali notranjost vsakega, individualnost vsakega, ter preko naše lastne vztrajnosti razvili našo lastno individualnost ter tako postali sposobni opogumljati druge, da razvijejo svoje individualnosti, ne vzdolž naših, ampak svojih lastnih usmeritev. Na ta način se bo lahko jasno izrazila vsaka barva mavrice, zaradi česar se bo lahko zaradi svojih sestavnih barv Bela Svetloba objavila v vsej svoji izjemni belini.

Prevod: Anton Rozman