Vi in sprejemanje odločitev
George S. Arundale

Teozofija je čudovito koristna v nudenju pomoči pri vašem sprejemanju odločitev - pri podvigu, ki je za precejšnje število ljudi ne malo težaven.

Teozofija vam na primer pravi, da, ko se morate odločati, po vsej verjetnosti ne pripravljate le uma, ampak tudi čustva, saj so le-ta celo pomembnejša in trajnejša kot um glede vpliva, ki ga imajo na bodoče odločitve.

Teozofija poleg tega pravi, da, ko pripravljate um in čustva, kar z drugimi besedami pomeni, da “umu in čustvom omogočate bolj ali manj svobodno igro”, postanejo pri tem odločilni činitelji: ozadje vaše preteklosti, značilnosti vaše sedanjosti in sence vaše prihodnosti. Do določene mere je torej vaša odločitev že sprejeta, vendar pa, čeprav je temu tako, poleg le-teh delujejo še drugi, premočni vplivi, da bi na njih lahko vplivala tako preteklost kot prihodnost, zato lahko znatno preoblikujete to odločitev, jo celo preusmerite iz njene normalne smeri delovanja. Poleg uma in čustev obstaja tudi volja, ki je najbolj natančen odsev vašega večnega jaza in ki jo je tudi mogoče uporabiti v tem zunanjem svetu.

Le redki ljudje s pridom uporabljajo svojo voljo. Mi predvsem živimo spodaj, ker ne vemo nič o tistem zgoraj. Teozofija posveča veliko pozornosti tistemu zgoraj in poudarja, da tisto zgoraj le čaka na priložnost, ki mu je tako pogosto ne privošči tisto spodaj, da bi sodelovalo v njegovem življenju in se dokazalo kot upoštevanja vreden svetovalec in sila, ki jo je mogoče hitro spoznati kot sorazmerno nezmotljivo.

To zgoraj je volja; ne tako imenovana volja, ki pogosto ni nič več kot kalejdoskopsko spreminjajoči se vzgib, ampak volja, ki uteleša samo iskro življenja, katere romanje preko stopnje plamena do stopnje ognja opazujemo v medigri individualnosti in okolja. Dejansko lahko trdimo, da mora odločitev sprejeti, ne le um in čustva, ampak tudi volja. Če ne zaradi drugega, potem zaradi dejstva, da se je volja razvila že v davnih časih, in zato, ker je cilj priprave uma in čustev to, da podredita odločnosti volje kraljestvi uma in čustev, ki sta na svojih zgodnjih stopnjah evolucije tako zelo razburkani. Um se mora pripraviti tako, da odseva notranje kraljevanje volje. In na notranje kraljevanje volje se morajo pripraviti tudi čustva.

Ko je potrebno sprejeti odločitev in ko moramo pripraviti um in čustva, je izredno zaželeno, da poskušamo zagotoviti namen volje ali višjega jaza.

“Kaj dejansko hočem narediti?” Dovolite, z vsemi sredstvi, da sta um in čustvovanje svetovalca, vztrajna svetovalca, če hočete, ki pa morata poznati svoje mesto in se ga držati. Prisluhnite višjemu jazu. Dajte priložnost volji.

Kaj hoče vaš resnični Jaz? On hoče razširiti meje svoje zavesti, vse do najbolj oddaljenih meja uma, čustev in telesa, zato da bi lahko čim prej nastopil popolno kraljevanje nad svojim življenjem. Predvsem, če izrazimo samo srčiko njegovega namena, hoče resnico.

Ne moremo storiti bolje, kot da se umaknemo, od časa do časa, od knjig, avtoritet, oseb, od vseh zunanjih mnenj, v naš najvišji jaz, v voljo, tisti končni “Jaz”, ki ga včasih dosežemo v naših najbolj povzdignjenih trenutkih. Pridobimo si, četudi le začasno, navado komuniciranja s samim seboj na naših najbolj plemenitih višinah, stran od uma, stran od čustev, stran od oseb in knjig, stran od višin, od plavanja po zraku - z Everesti našega večnega bivanja.

Takrat bomo spoznali, kaj hoče naš resnični “Jaz” ali “Ti” v zvezi s katerokoli izbiro, kakorkoli banalno, ki je pred nami, pripravljena, da se podredi naši končni presoji Prizivnega Sodišča.

Ni banalne stvari

Lahko menite, da je smešno, da bi si povzročili sitnosti in težave, ko je stvar, o kateri naj bi se odločili, neko banalno opravilo. Toda dejstvo je, da v življenju sploh ni banalnih stvari. Naša predstava, da so nekatere stvari le malo pomembne in nekatere čisto nepomembne, je eden od vzrokov za težave, v katerih se neprestano nahajamo.

Odločiti se moramo o neki na videz nepomembni stvari. Z njo ravnamo brezskrbno, saj ni tako pomembno, ali se odločimo na tak ali drugačen način. In potem, ko odločitev povzroči svoje učinke, se znajdemo v položaju in okoliščinah, za katere nismo niti sanjali, da bi lahko bile posledica tako drobnega in banalnega začetka. Vse je prepojeno z močjo, da sproži velik požar. Naključna beseda, nepomembno dejanje, slučajna gesta, neka povsem nezavedna drža, neka odločitev brez premisleka, prav lahko sproži niz posledic, obloženih s strašnimi učinki.

Dejansko je s stališča Teozofije celo na videz najmanjša sila začetna kaplja rušilnega hudournika.

Le volja lahko resnično merodajno usmerja te sile. Seveda ima um svojo vrednost, tako tudi čustva, toda um in čustva sta le delno razvita. Volja, višji jaz, ju je poslal naprej, kot svoja odseva, da mu priskrbita kraljestvo, celo do najbolj oddaljenih meja objavljenega življenja. Toda preveč časa porabita za izbiranje, za želje, za sprejemanje, za zavračanje, preden postaneta sposobna ponuditi volji tisto, kar resnično hoče. Postopoma se morata učiti, kaj hoče. Zato nikakor ne morate biti prepričani, da se v kateremkoli trenutku lahko zanesete na um glede najboljše presoje ali na čustva glede najboljše želje. Posvetujte se s tema dvema poslancema, a na koncu zaupajte problem volji.

Rekli boste, da pogosto ni dovolj časa za premišljevanje, ki ga, kakor se zdi, nujno vključuje tak postopek. Včasih moramo odločitev sprejeti hitro, sicer bo priložnost izgubljena.

Vendar za posvetovanje z voljo ne porabimo nobenega časa. Dejansko nam vzame manj časa posvetovanje z voljo kot pa tisto z umom ali s čustvovanjem, ki tako pogosto, kot gotovo veste, zapravljata čas z nestabilnim valovanjem.

Posvetovanje z voljo

Če niste vzpostavili navade posvetovanja z voljo v duhu: “Kaj resnično hočem narediti?”, potem si lahko predstavljate, da je ta proces težavnejši in manj neposreden, kot če postavite to vprašanje umu in čustvom. Toda prekomeren čas, ki ga boste morda na začetku potrebovali - čas se bo zmanjševal v sorazmerju s pogostnostjo posvetovanja - je prvovrstna investicija, glede na dejstvo, da bo verjetno vaša odločitev daleč bolj modra in veliko bolj produktivna v zagotavljanju trajne sreče in miru.

Seveda vam lahko um in čustvovanje rečeta, da boste, če ju poslušate, hitreje dosegli zadovoljstvo. Rekla vam bosta, da je ptič zadovoljstva, ki je pri roki, bolje kot pa jata ptic dvomljivega zadovoljstva v oddaljenem grmu. Toda volja bo odgovorila, če bo imela priložnost, da se ptič prav lahko izmuzne iz roke. Po vsej verjetnosti bo odletel stran. Zadovoljstvo, ki ga nudi, mora nujno preiti. Ptice zadovoljstva prihajajo in odhajajo, in roka se ne more večno iztegovati, da bi izmenoma grabila in spuščala.

Slej ko prej mora priti čas, ko se bo roka utrudila iskanja, zadrževanja in spuščanja ptic ter končno pridobila zadovoljstvo in samo-izpolnitev v notranjosti in ne v zunanjih vabah. Sreča roke, ki prihaja od zunaj, je vedno prehodna sreča. Danes je tu, jutri je ni več. Sreča roke pa, ki izhaja iz vesele koordinacije z notranjo voljo, je gotovo trajna sreča.

Zato poskušajte, kadarkoli se morate odločiti, s teozofskim načrtom priprave vaše volje. Je precej bolj usposobljena in neskončno bolj daljnovidna kot um ali čustva.

Pošljite blisk raziskave in verjetno boste prejeli blisk odgovora. Volja je hvaležna za vsako posvetovanje, kajti izkušnje so vse preveč redke. Rekli boste: “Toda ali naj ne uporabljam svojega presojanja?” Vsekakor uporabljajte presojanje, toda presojanje je najboljšem primeru Prizivno Sodišče.

V nas obstoja nekaj, kar je bolj vredno kot presojanje ali vest. Lahko mislimo, da nimamo nič boljšega, vendar moramo vedeti, da sta s teozofskega stališča tako presojanje kot vest predvsem sad spodnje izkušnje. Zastopata nas lahko do tiste mere, do katere smo ju razvili tu spodaj, v zunanjih svetovih. Na svoj način sta čisto v redu in gotovo ju moramo s pridom uporabljati, vendar pa obstaja tudi tisto višje Presojanje in višja Vest, po katerima bi se rada oblikovala nižje presojanje in nižja vest. Obstoja Načrt, ki si ga presojanje in vest prizadevata izpolniti.

Zakaj se torej ne bi posvetovali z Načrtom, kakor tudi z graditelji? Če si izoblikujemo navado posvetovanja z Načrtom, ki je volja, celo pri najbolj banalnih poslih vsakodnevnega življenja, bomo od zgoraj razsvetlili tako presojanje kot vest, ki sta se vztrajno izgrajevala od spodaj. Odkrili bomo tudi, da začenjamo živeti manj v okviru spodnjega, manj v okvirih uma, čustev in telesa in bolj trajno v okvirih volje in višjega namena. Začeli bomo živeti v večnem in ne toliko v času, bolj v življenju in ne v smrti.

Sprejeti morate neko odločitev v zvezi z neko banalno stvarjo. Če želite usmerite nanjo svoje presojanje in svojo vest. Ta dva se bosta recimo odločila: Nihil Obstat. Dobro. Sedaj pošljite priziv na višje sodišče - sodišče volje. Kako sprožite poziv? Kakšen je ustrezen postopek?

Poslušanje v tišini

Prenehajte razmišljati o stvari, glede katere se morate odločiti. Nehajte čutiti glede nje. Odstranite presojanje in vest. Imeli sta priložnost povedati svoje. Dovolite, da nastopi TIŠINA, kajti le v vibrirajoči Tišini se sliši Glas Volje. Volja živi v tišinah, ki so neskončno močnejše kot naš hrupen način življenja. Stroj Življenja je neizmerno bolj učinkovit v kraljestvu volje kot njegov družabnik v kraljestvih uma in čustev. Vendar so vibracije v višjih področjih vibracije umirjenosti in tišine. Le v umirjenosti in tišini lahko spregovori volja tako, da jo slišimo. Glas Volje je Glas Tišine.

Naj oblečem to ali ne? Naj pojem to ali ne? Naj se veselim tega ali ne? Naj rečem to ali tisto? Naj grem tja ali drugam? Naj se strinjam s tem ali ne?

To se zdijo povsem banalna vprašanja, tako da se zdi to, da bi jih zaupali volji kot veliko prahu za prazen nič. Toda, kot smo že rekli, “nič” ne obstoja. Posvetovanje z voljo je najbolj naraven tok ravnanja, veliko bolj naraven, veliko bolj realen, kot le posvetovanje s presojanjem in vestjo. Stvar volje!

Toda z voljo se moramo posvetovati tiho, v miru, brez razburjenja, v tišini, brez predsodkov; v tišini, ki je brez strahu, brez tega, kar imenujemo želja, brez motečega vpliva nižjega osebnega izenačevanja, brez omejujočih vplivov časa; v tisti tišini, ki povzdigne presojanje in vest tistega Visokega Namena, ki je v preteklosti povzročil, da smo spoznali zmagoslavje in zmago, ki ju hrani za nas tudi za vse prihodnje čase.

Njegova odločitev je lahko v nasprotju s presojo nižjih sodišč. In, ker smo tako dolgo na splošno zaupali le odločitvam nižjih sodišč, razen v redkih primerih, lahko čutimo dvom. Dejansko poslušamo odločitev višjega sodišča, dokler, morda, nekaj ne udari v nas kot strela z jasnega. Če si lahko privoščimo, da nekoliko počakamo, preden delujemo v zvezi z neko odločitvijo, bomo odkrili, da presoja višjega sodišča postaja vse bolj in bolj vztrajna, vse bolj in bolj očitno pravilna. Bolj ko meditiramo o streli, ki nas je zadela - namenoma sem se izognil besedi “razmišljamo”, ker mišljenje tako pogosto zmede in zamegli - bolj bomo, če je to bila res strela iz kraljestva realnosti, postajali prepričani o njeni resničnosti. Če pa ima, po drugi strani, presoja nek drug izvor, potem bo bolj podobna migljanju, bledenju in mehčanju svoje vrednosti, kar bo povzročilo občutek, da ne vemo kje smo. Nižje presojanje in vest pogosto povzročita tak učinek. Prava strela volje - nikoli!

Če ni časa za čakanje, bo naša presoja odvisna od silovitosti in svetlobe strele. Če se zdi kot strela z jasnega, potem se bomo izognili tveganju pri delovanju v smislu njenega sporočila. V nasprotnem primeru se lahko zadovoljimo z nižjim presojanjem in vestjo - in poskrbimo, kolikor le moremo, da to ni presojanje in vest norca.

Načeloma imejmo navado posvetovanja z voljo za vsako drobno podrobnost, da si približamo čas, ki bo gotovo prišel, ko bo volja popoln gospodar v svojih kraljestvih in um ter čustva njena popolna zastopnika.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, June 1990. Izvleček iz You. Copyright 1935, The Theosophical Publishing House, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji