Filozofija jogijev in orientalski okultizem
William Walker Atkinson - Yogi Ramacharaka

Vsebina:
Prva lekcija
Druga lekcija
Tretja lekcija
Četrta lekcija
Peta lekcija
Šesta lekcija
Sedma lekcija
Osma lekcija
Deveta Lekcija
Deseta lekcija
Enajsta lekcija
Dvanajsta lekcija
Trinajsta lekcija
Štirinajsta lekcija

Prva lekcija.
Prvi trije principi.

Ne z navadnimi občutki se obračamo se obračamo do svojih učencev. Mi vidimo - kakor oni najbrž ne - da bo ta serija lekcij za marsikoga kakor seme, vsajeno v rodovitno zemljo, ki bo ob pravem času pognalo mladike, in da bodo te mladike postopno naredile pot do solčne luči zavesti, kjer bodo rodile listje, cvetje in sad. Mnogo drobcev resnice, ki Vam bo podana. Vi ta čas ne boste priznali; v poznejših časih pa boste priznali resničnost vtiskov, ki Vam bodo sporočeni v teh lekcijah, in tedaj, in samo tedaj, boste dosegli, da postanejo te resnice Vaša last.

Govoriti Vam nameravamo prav tako, kakor bi bili Vi zbrani pred nami in kakor bi mi stali pred Vami. Prepričani smo, da bo vez simpatije med nami kmalu tako močna in resnična, da boste med čitanjem naših besedi čutili našo prisotnost skoraj tako močno, kakor bi bili mi osebno z Vami. Z Vami bomo v duhu, in učenec, ki je v harmonični simpatiji s svojimi učitelji, si ustvari po naši filozofiji v resnici psihično zvezo z njimi in zato lahko doume »duha« učenja in prejme dobrote učiteljeve misli v taki meri, kakor je ne more tisti, ki bere samo hladne tiskane besede.

Prepričani smo, da bodo učenci prav od začetka stopili v harmonijo drug z drugim in z nami in da bomo dosegli uspehe, ki bodo celo nas iznenadili, pa da bo rok tega tečaja za marsikaterega udeleženca značil čudovit duševni porast in razvoj. Ta uspeh bi bil nemogoč, ako bi ta tečaj tvorilo širše občinstvo, ker bi nasprotne miselne vibracije mnogih nasprotno delovale zoper gonilno silo, spočeto v umu tistih, ki so v simpatiji s delom, ali pa bi jo vsaj zadrževale. Ampak tram ne bo treba premagati te zapreke, ker bo tečaj obstojal samo za tiste vrste učencev, ki se zanimajo za okultno. Oglasi, ki smo jih razposlali, imajo takšno besedilo, da vzbujajo pozornost samo tistih, katerim so bili namenjeni. Naš klic ni privabil lovcev senzacij in dlakocepcev, medtem ko so tisti, ki jim je bil namenjen, slišali naš glas in se podvizali, da stopijo z nami v zvezo. Kakor je zapel pesnik: »Koder hodim, me vsi moji otroci poznajo.« Člani tega tečaja, ki smo jih privabili mi in oni nas, in združena misel tečaja v zvezi z našo, bo stolp moči, ki bo v prid vsakemu učencu in ga bo jačil in dvigal.

Ravnati se hočemo rajši po orientalskem načinu pouka kakor po načinu zapadnega sveta. Na Vzhodu se učitelj ne ustavi, da bi dokazal »vsako« vsako izjavo, ki jo poda, ali teorijo, ki jo postavi; tudi ne demonstrira duhovnih, (spiritualnih) resnic na šolski deski in tudi ne disputira z razredom ter ne vabi k diskusiji. Nasprotno, njegovo učenje je avtoritativno in podaja svojim učencem svoje sporočilo, kakor je bilo podano njemu in se ne ustavi, da bi videl, če vsi z njim soglašajo. Ni mu mar za to, ali so vsi sprejeli njegove izjave kot resnico, ker je prepričan, da bodo vsi, kar jih je pripravljenih za resnico, ki jo uči, intuitivno priznali resnico; kar se pa drugih tiče, ki niso pripravljeni sprejeti resnice, ne bo še toliko dokazov pomagalo stvari. Kadar je duša zrela za duhovno resnico in se tista resnica ali del nje izgovori v njeni navzočnosti ali se pisana nudi njeni pozornosti, jo bo intuitivno priznala in si jo prilastila. Orientalski učitelj ve, da je mnogo njegovega učenja zgolj sejanje semena in da bo za vsako misel, ki jo učenec izprva doume, prišlo sto misli, ki jih bo šele po preteku časa zavestno spoznal.

S tem nečemo reči, da orientalski učitelj zahteva, da učenec slepo sprejme vsako resnico, ki mu jo nudi. Nasprotno, on uči učenca, da sprejmi učenec za resnico samo tisto, kar si more sam dokazati, ker človeku nobena resnica ni resnica, dokler si je z lastnimi eksperimenti ne more dokazati. Vendar uči učenca, da se mora razvijati in izpopolnjevati, preden mu more marsikatera resnica biti tako dokazana. Učitelj samo zahteva, da mu učenec zaupa kakor vodniku na potu in pravi bistveno učencu: "To je pot, hodi po njej pa boš spotoma našel stvari, ki sem te jih učil; rabi jih, tehtaj jih, meri jih in prepričaj se sam, Ko dospeš do katerekoli točke na potu, boš vedel o njej toliko, kolikor sem v dotični etapi potovanja vedel jaz ali katerakoli druga duša; dokler pa ne prideš do take posebne točke, moraš ali sprejeti izjave tistih, ki so šli pred teboj, ali pa zavreči ves predmet tiste točke. Ne sprejmi ničesar za veljavno, dokler tega nimaš dokazanega; ako pa si moder, ti bo nasvet in izkustvo njih, ki so šli pred teboj, v korist. Vsak človek se mora učiti z izkustvi, ampak ljudje lahko služijo drugim za vodnika. Na vsaki etapi potovanja boš opazil, da so tisti, ki so šli po potu pred teboj, pustili znamenja in znake in vodnike za tiste, ki pridejo za njimi. Moder človek se bo okoristil s temi znamenji. Ne zahtevam slepe vere, ampak samo zaupanja, dokler si sami ne boste mogli dokazati resnic, ki Vam jih podajam, kakor so mi jih podali tisti, ki so šli pred menoj."

Prosimo učenca, naj potrpi. Marsikatera stvar, ki mu bo izprva nejasna, se mu bo pozneje razjasnila.

Konstitucija človeka.

Človek je vse bolj komplicirano bitje, kakor se splošno misli. Nima samo telesa in duše, ampak je duh, ki ima dušo, in ta duša ima več sredstev za izražanje; ta posamezna sredstva imajo različne stopnje gostote, in telo je najnižja oblika izražanja. Ta različna sredstva se razodevajo v različnih "sferah", kakor v "fizični sferi", "astralni sferi" itd., kar bomo vse pozneje obrazložili.

Pravi jaz je čisti duh - iskra božanskega plamena. Ta duh je zaprt v številnih okrovih, ki onemogočajo njegovo polno izražanje. Ko človek v razvoju napreduje, preide iz nižjih sfer v višje in se začne vedno bolj zavedati svoje višje narave. Duh vsebuje v sebi vse možnosti, in ko človek napreduje, razvija nove moči, nove lastnosti.

Filozofija jogijev uči, da je človek sestavljen iz sedmih principov, da je sedmero bitje. Najlaže si predstavljamo človeka tako, da je duh pravi jaz in da so nižji principi samo okrovi, v katerih biva. Človek se lahko razodeva v sedmih sferah, to se pravi, visoko razvit človek, kajti večina ljudi sedanje dobe se more razodevati samo v nižjih sferah, ker še niso dosegli višjih sfer, dasi ima vsak človek, ne glede na to, kako je nerazvit, potencialno vseh sedem principov. Prvih pet sfer so dosegli mnogi, šesto nekateri, sedmo pa ob tem času tako rekoč nihče sedanjega človeškega rodu.

Sedmero principov človeka.

V naslednjem navajamo sedem principov človeka, kakor jih pozna filozofija jogijev, samo da namesto sanskritskih izrazov rabimo znastvene:

7. Duh
6. Spiritualni (duhovni) um.
5. Razum (zavestni um),
4. Instinktivni um.
3: Prana ali življenjska sila.
2. Astralno telo.
1. Fizično telo,

Ogledati si hočemo na kratko splošno naravo vsakega teh sedem principov, da jih boste poznali, kadar jih bomo pozneje omenjali; podrobno obravnavanje predmeta pa odložimo za poznejše lekcije.

1. Fizično telo.

Od vseh sedmero principov človeka je fizično telo seveda najbolj vidno. Najnižje je na lestvici in je najsirovejše razodevanje (manifestacija) človeka, To pa, ne pomeni, da bi se fizično telo moralo prezirati ali zanemarjati. Nasprotno, fizično telo je najbolj potrebni princip za porast človeka v njegovem sedanjem stadiju razvoja - tempelj živega duha - in morali bi ga skrbno negovati in zanj skrbeti, da ga naredimo za najpopolnejše orodje. Samo ozreti se nam je treba okoli sebe, pa vidimo, kako kažejo telesa različnih ljudi pod oblastjo uma različne stopnje razvoja. Dolžnost vsakega razvitega človeka je, da vežba svoje telo do najvišje stopnje popolnosti, da ga bo mogel s pridom uporabljati. Gledati je treba, da bo telo vedno dobro ohranjeno in zdravo. Uriti ga je treba, da se bo pokoravalo poveljem uma, ne pa, da bo vladalo umu, kakor se to tako pogosto godi. Skrb za telo pod razumno oblastjo uma je važna panoga filozofije jogijev in je znana pod imenom "Hatha Joga". Sedaj pripravljamo majhno učno knjigo o "Hatha Jogi", ki bo kmalu godna za tisk, V njej bomo podali nauke jogijev o tej jako važni panogi razvijanja samega sebe. Filozofija jogijev uči, da je fizično telo zgrajeno iz celic in da ima vsaka celica v sebi miniaturno "življenje", ki kontrolira njeno delovanje, Ta "življenja" so v resnici delci inteligentnega uma gotove stopnje rasti, ki omogočajo celicam, da prav opravljajo svoje delo. Ti delci razuma so seveda podrejeni kontroli osrednjega človeškega uma in se točno pokoravajo poveljem glavnega stana, ki jih jim daje podzavestno ali zavestno. Ta celična razumnost razodeva popolno prilagojevanje svojemu posebnemu delu. Selektivno delovanje celic, ki vleče iz krvi hrano, katero potrebuje, in zametava tisto, kar ne potrebuje, je primer te razumnosti. Proces prebavljanja, asimilacije itd. kaže razumnost celic bodisi posamič ali skupno, v skupinah. Celjenje ran, žurno strujanje celic k točkam, kjer so najbolj potrebne, in stotine drugih primerov, znanih fiziologom, vsi so jogijem primeri "življenja" v vsakem atomu. Jogijem je vsak atom živa stvar, ki živi svoje neodvisno življenje. Ti atomi se družijo v skupine v ta ali oni namen, in skupina razodeva skupinsko razumnost tako dolgo, dokler ostane skupina. Te skupine se zopet družijo in tvorijo telesa bolj komplicirane narave, ki so posoda višjim oblikam zavesti.

Ko fizično telo umre, se celice ločijo in razkropijo ter nastopi tisto, čemur pravimo razpad. Sila, ki je celice držala skupaj, se je odmaknila in celice postanejo proste, da gredo svoja pota in tvorijo nove kombinacije. Nekatere gredo v telo bližnjih rastlin in se eventualno znajdejo v telesu kake živali. Druge ostanejo v organizmu rastine; zopet druge ostanejo nekaj časa v zemlji, toda življenje atoma pomeni neprestano in nepretrgano izpremembo. Ugleden pisatelj je dejal: "Smrt je le ena plat življenja; in uničenje ene materialne oblike je zgolj predigra za zgradbo druge."

Toliko za zdaj o fizičnem telesu, ker je to predmet sam zase; razen tega ste pa gotovo že tudi željni, da Vas popeljemo k predmetom, ki Vam niso tako znani. Zatorej pustimo ta prvi princip in preidimo k drugemu; želimo Vas pa iznova opozoriti, da je prva stopnja v jogijskem razvoju obvladanje fizičnega telesa, skrb zanje in njegovo negovanje. O tem predmetu pa bomo več povedali, preden bomo končali ta tečaj.

2. Astralno telo.

Ta drugi princip človeka ni niti približno tako dobro znan kakor fizično telo, dasi je z njim tesno zvezan in po zunanjosti njegov natančni nasprotek. Astralno telo so poznali ljudje vseh časov. Dejstvo, da njegova narava bi bila znana, je spočelo mnogo praznoverstva in tajnosti. Rekli so mu "eterično telo", "fluidično telo", "dvojnik", "duh rajnkega", "prikazen" itd. Astralno telo je sestavljeno iz snovi finejše kakovosti kakor je snov, ki tvori naše fizično telo, vendar je snov. Da boste bolje umeli, kar hočemo reči, naj obrnemo Vašo pozornost na vodo, ki se razodeva v več dobro znanih oblikah. Voda je ob določeni temperaturi znana pod imenom led, ki je trda, toga snov; ob nekoliko višji temperaturi dobi najbolj znano obliko, ki ji pravimo "voda"; ob še višji temperaturi preide v obliko hlapa, ki ga imenujemo "paro", dasi je prava para človeškemu očesu nevidna in postane vidna samo, kadar se pomeša z zrakom in se je njena temperatura nekoliko znižala, ko postane hlap, ki je očesu viden in ki ga imenujemo "para".

Astralno telo je natančen lik fizičnega telesa in se v gotovih okolnostih lahko odloči od njega. Zavestna ločitev je navadno jako težavna, toda pri osebah, ki so dosegle primerno stopnjo psihičnega razvoja, se astralno telo lahko odloči in se pogosto odpravi na dolga potovanja. Jasnovidnemu očesu se astralno telo vidi natančno kakor njegov lik, fizično telo, in združeno z njim s tenko svileno vezjo.

Astralno telo biva še nekoliko časa po smrti osebe, kateri pripada, in je v gotovih okoliščinah vidno živim in se nazivlje "prikazen". So pa še druga sredstva, s katerimi se duhovi njih, ki so šli s tega sveta lahko razodevajo, in astralna lupina, ki jo včasih vidijo, potem ko jo je duša odložila, ki je prešla dalje, ni v takih primerih nič več kakor mrtvo truplo iz finejše snovi kakor njen fizični lik (fizično telo) V takih primerih nima ne življenja ne razumnosti in ni nič drugega kakor oblak na nebu, ki ima človeško podobo. Lupina je, nič več. Umirajoč človek odpošlje včasih astralno telo, če to intenzivno želi, in tedaj ga vidijo prijatelji in sorodniki, s katerimi ga veže simpatija. Veliko primerov te vrste poznamo, in učenec se bržkone sam spominja dogodkov te vrste. O astralnem telesu in astralni lupini bomo v drugih lekcijah tega tečaja še več povedali. Imeli bomo tudi priliko, da omenimo še nadaljnje podrobnosti, kadar pridemo do predmeta astralne sfere; sploh bo astralno telo predmet več lekcij.

Astralno telo je navadnim očem nevidno, izlahka ga pa zaznajo tisti, ki imajo jasnovidno zmožnost gotove stopnje. Prijatelji in drugi lahko v posebnih okoliščinah vidijo astralno telo živega človeka, kar pa je veliko odvisno od umskega stanja osebe, ki se je prikazala, in osebe, ki jo vidi. Izurjen in razvit okultist lahko seveda svoje astralno telo zavestno odloči (projicira) in naredi, da se pojavi, toda take sposobnosti so redke in se pridobijo samo potem, ko se doseže gotova stopnja razvoja.

Adept (duševno visoko razvit človek) vidi, kake se astralno telo vzdiguje iz fizičnega telesa, ko se bliža ura smrti. Vidi ga, kako plava nad fizičnim telesom, s katerim je zvezano s tenko nitjo. Ko se nit pretrga, je človek mrtev, in duša gre dalje, noseč s seboj astralno telo, ki ga pa zopet odloži, kakor je prej odložila fizično telo. Vedeti pa je treba, da je astralno telo iz finejše snovi in da je kakor fizično telo zgolj sredstvo izražanja za dušo, ki obadva odloži ob primernem času. Astralno telo razpade po smrti človeka kakor fizično v svoje sestavne dele in ljudje psihične narave vidijo včasih okrog pokopališč razkrajajoče se drobce v obliki vijoličaste svetlobe.

S tem samo obračamo pozornost na različna sredstva izražanja človeške duše; na sedmero principov človeka, in se moramo podvizati k naslednjemu principu. Radi bi Vam pripovedovali o zanimivem pojavu, kako zapušča jaz fizično telo v astralnem telesu, kadar človek zaspi, itd. Povedali bi radi, kaj se godi med spanjem in kako človek lahko da povelja svojemu astralnemu jazu, da dobi gotova pojasnila ali da izvrši gotove probleme, medtem ko spi; toda to spada v drugo fazo našega predmeta, pa moramo zato dalje, dasi smo s tem Vašo radovednost samo povečali. Želimo, da si teh sedem principov dobro vtisnete v spomin, da boste lahko razumeli izraze, ki jih bomo pozneje uporabljali.

3. Prana ali življenjska sila.

Prana je vseobča (univerzalna) energija, vendar se hočemo v svojem razmotrivanju omejiti na tisto razodevanje prane, ki ji pravimo življenjska sila. To življenjsko silo nahajamo v vseh oblikah življenja - od amebe do človeka - od najbolj elementarne oblike rastlinskega življenja do najvišje oblike živalskega življenja. Prana preveva vse. Nahajamo jo v vseh stvareh, ki imajo življenje, in ker okultna filozofija uči, da je življenje v vseh stvareh - v vsakem atomu - in je navidezno neživljenje nekaterih stvari zgolj manjša stopnja razodevanja, tedaj vemo, da je prana vsepovsod, v vsaki stvari. Prana ni jaz, temveč samo (ena) oblika energije, ki jo uporablja jaz pri svojem materialnem razodevanju. Ko se ob smrti jaz loči od fizičnega telesa, se prana, ker ni več pod oblastjo jaza, odziva samo poveljem posameznih atomov ali njih skupin, ki so tvorile fizično telo; ker pa fizično telo razpada in se razkraja v prvotne elemente, vzame vsak atom toliko prane s seboj, da more tvoriti nove kombinacije; neuporabljena prana pa se vrne v veliko univerzalno zalogo, od koder je prišla. Prana je v vseh oblikah snovi, a vendar ni snov - energija ali sila je, ki daje snovi življenje.

Preden preidemo k naslednjemu principu, želimo opozoriti učenca na dejstvo, da je prana tista sila, ki tvori osnovo magnetičnega zdravljenja, zdravljenja v odsotnosti (na daljavo) itd. Tisto, čemur mnogi pravijo človeški magnetizem, je v resnici prana.

V "Hatha Jogi" Vam bomo podali napotila, kako pomnožite prano v svojem ustroju, jo porazdelite po telesu, ojačite vsak del in organ ter daste pobudo vsaki celici. Prano lahko naravnate, da olajša bolečine v Vas samih in drugih ljudeh, s tem, da pošljete prizadetemu delu količino prane, vzete iz zraka. Lahko jo pošljete na daljavo, da vpliva na druge ljudi. Misel pošiljatelja odpravlja dalje v ta namen nabrano prano in ji da barvo, nakar ona dobi prostora v psihičnem organizmu bolnika. Nevidna je človeškim očem (razen očem tistih, ki so dosegli visoko stopnjo jasnovidne moči) kakor radijski valovi; gre skozi vmesne ovire in poišče osebo, ki je usoglašena, da jo sprejme.

Ta prenos prane pod vodstvom volje je osnovni princip prenašanja misli, telepatije itd. Človek se lahko obda z auro prane, obarvane z močno pozitivno mislijo, ki (aura) mu bo omogočila, da bo zoprval nasprotnim miselnim valovom drugih in ki mu bo omogočala, da mirno živi v ozračju protivnih in neharmonskih misli.

Ne maramo Vas nadlegovati z opisovanjem vsakega posameznega teh sedmero principov; zdi se nam namreč, da ste že nestrpni, ker bi radi spoznali zanimivejše faze predmeta. Vendar je absolutno potrebno, da dobite jasen pojem o teh sedmih principih, da boste lahko razumeli, kar pride, in da Vas ne bo treba pošiljati nazaj v nižji razred, da se iznova naučite lekcije, ki ste se je slabo naučili.

Umski principi.

Zapadni čitatelj, ki je proučeval dela nekaterih novejših zapadnih psihologov, bo v instinktivnem umu spoznal nekatere lastnosti tako imenovanega "subjektivnega" ali "podzavestnega" uma, o katerem omenjeni psihologi tako pogosto pišejo. Ti pisatelji so odkrili v človeku te značilnosti kakor tudi nekatere višje faze uma ( prihajajoče od spiritualnega uma) in so, ne da bi se ustavili in nadalje raziskovali, podali novo teorijo, da ima človek dva uma, namreč "objektivnega" in "subjektivnega" ali "zavestnega" in "podzavestnega", kakor so se nekateri izražali. To je navsezadnje prav lepo, ampak ti proučevalci so izločili »zavestni« um, vse ostalo pa spravili v svoj »podzavestni« ali »subjektivni« um, pri tem pa so prezrli dejstvo, da so mešali najvišje in najnižje lastnosti uma in postavili vse v isto vrsto, srednjo kakovost pa pravilno pustili samo zase. Teorije o "subjektivnem" in "podzavestnem" umu človeka silno zmedejo, ker najde v njih najvzvišenejše pojave genija in najabotnejše ničevosti človeka nizkega razvoja vse skupaj.

Tistim, ki so proučevali te teorije, bi rekli, da jim bo to preučevanje precej pomagalo, da bodo razumeli tri umske principe človeka, ako se spomnijo, da je "zavestni" ali "objektivni" um zelo tisto, kar je "razum" filozofije jogijev, in da so najnižji deli "subjektivnega" ali "podzavestnega" uma tisto, kar nazivljejo jogiji princip instinktivnega uma; višje in vzvišene lastnosti, ki so jih zapadni psihologi pri tvoritvi svoje teorije o "subjektivnem" in "podzavestnem" umu opazili in spravili skupaj z nižjimi lastnostmi, pa so principi "spiritualnega uma" jogijev, razlika je samo ta, da ima "spiritualni um" še druge lastnosti in posebnosti, o katerih se tem zapadnim teoretikom niti ne sanja. Kadar se dotaknemo vsakega teh treh umskih principov, boste spoznali vse tiste točke, ki so si med nauki jogijev in zapadnimi teorijami podobne, in tiste, ki so različne.

Želimo pa, da bi nas dobro razumeli, da nečemo zmanjševati pohvale, ki so jo ti zapadni poučevalci želi; jogiji so jim celo dolžni hvalo, ker so s tem pripravili zapadni um za višje, popolnejše nauke. Učenec, ki je čital dela teh psihologov, bo spoznal, da veliko laže doume idejo treh umskih principov v človeku kakor ako bi ne bil nikdar nič čul o nobeni razdelitvi v funkcioniranju človekovega uma. Glavni razlog, da smo obrnili pozornost na zmotnost zapadnih teorij o "dvojnem umu", je ta, da je jogiju mučno, ko vidi, da je tisto, o čemer ve, da je najvišje razodevanje uma, tisto, kar je sedež aspiracije in najbolj vzvišenih pojavov genija, tisto, kar se dotika čistega duha (spiritualni um), ki se pravkar začenja vzbujati v ljudeh, ki se razvijajo in napredujejo - zamenjano in pomešano z najnižjim umskim principom (instinktivnim umom) in postavljeno z njim v isto vrsto, ta nižji princip pa je, dasi je človeku jako koristen in potreben, vendarle nekaj, kar je lastno najbolj nerazvitemu človeku, celo nižji obliki živalskega življenja, da, celo rastlinskemu življenju. Upamo, da se bo učenec iznebil predsodkov o tem važnem predmetu in da se bo oziral na to, kar mu bomo povedali mi, preden si ustvari končno mnenje.

V naslednji lekciji bomo podrobneje obravnavali vsakega izmed treh umskih principov.

Mantram.

Mantram je beseda, rek ali del pesmi, ki jo orientalci uporabljajo, da se osredotočijo na kako misel, in pustijo, da se jim vtisne globoko v spomin. Podoben je "autosugestijam" ali "zatrjevanjem", kakor jih uporabljajo psihologi v zapadnem svetu. Mantram te lekcije so tile verzi zapadnega pesnika Orra:

Moje ime je: svetov tisočero gospod,
vladam, odkar se pričela minljivega časa je pot;
smrtnikov dela motrim. Tako mi potekata dan in noč.
Preden pa najdem svobodo, prenehal bo čas,
kajti človekova duša sem jaz.

Vtisnite si te besede v spomin, pogosto jih ponavljajte, in Vaš duh naj biva z mislijo neumrjočnosti, ki je v njih tako močno izražena. Pri tem pa vedno pomislite, da ste Vi tisti jaz, ki tako govori.

Druga lekcija.
Umski principi.

V prvi lekciji smo Vas na kratka opozorili na tri nižje principe človeka, namreč: 1) na fizično telo, 2) na astralno telo in 3) na prano ali življenjsko silo. Omenili smo tudi umske principe, ki tvorijo četrtega, petega, oziroma šestega od sedmero principov človeka. Zaradi lagodnosti naštejemo štiri višje principe še enkrat:

7. Duh.
6. Spiritualni (duhovni) um.
5. Razum ali zavestni um.
4. Instinktivni um.

Ti izrazi so bolj ali manj nezadostni, vendar jih rabimo rajši ko sanskritske, ki pripravljajo povprečnega zapadanega učenca v zadrego in ga motijo.

Trije nižji principi so najmaterijelnejši. Najmanjši delci, iz katerih so sestavljeni, so seveda nerazrušni in se na veke nadaljujejo v neštetih oblikah in zunanjostih. Toda ti principi so, kolikor gre za jaz, stvari, ki se uporabljajo zgolj v zvezi s posebnim pozemskim življenjem, prav kakor človek uporablja obleko, toploto, elektriko itd., in ne tvorijo nobenega dela njegove višje narave. Nasprotno pa tvorijo štirje višji principi misleči del človeka, tako rekoč: inteligentni del. Celo najnižji izmed teh štirih, instinktivni um, tvori višji del človeka,

Oni, ki sploh niso razmotrivali tega predmeta, smatrajo za absurdno misel, da um človeka deluje (funkcionira) v več ko eni sferi. Psihologi pa že dolgo poznajo različne vrste umskega delovanja in so postavili več teorij, da bi si jih tolmačili. Ti bodo spoznali, da samo filozofija jogijev nudi ključ do skrivnosti. In tisti, ki so proučevali teorijo nekaterih psihologov o dvojnem umu, bodo tudi spoznali, da si je laže predstavljati več ko eno fazo mentalnosti.

Na prvi pogled bi se videlo, da opravlja zavestni, misleči del človekovega uma največ dela, ako celo ne vsega. Nekoliko premišljanja nam pa pokaže, da je zavestno, misleče delo uma samo majhen drobec njegove naloge. Človekov um deluje v treh sferah in te sfere prehajajo neopazno v sfere na obeh svojih straneh, v sfero, ki je naslednja višja, ali pa v sfero, ki je naslednja nižja. Učenec si vso stvar lahko predstavlja kot en um, ki deluje ob treh smereh, ali pa kot tri ume, ki prehajajo drug v drugega; oboje naziranje ima več ali manj resnice v sebi; prava resnica pa je preveč komplicirana, da bi jo mogli podrobno razmotrivati v osnovni lekciji. Glavno je, da si vtisnete misel v um - da si naredite umske kljuke, na katere boste obešali poznejše informacije. V naslednjem se hočemo na kratko dotakniti posameznih »umov« ali sfer umskega delovanja in pričenjamo z najnižjim, z instinktivnim umom.

4. Instinktivni um.

To sfero umskega delovanja imamo skupno z nižjimi živalmi, vsaj v njegovih nižjih oblikah. To je prva sfera umskega delovanja, ki se doseže na lestvici evolucije. Njegove najnižje faze so tam, kjer je zavest komaj vidna, in sega od te nizke točke na lestvici navzgor, dokler ne razodene v primeri z najnižjimi fazami jako visoko stopnjo zavesti; ko pa začne prehajati v peti princip, ga je sploh težko razločevati od njegovih najnižjih oblik.

Prvo svitanje instinktivnega uma se lahko vidi celo v rudninstvu, zlasti pri kristalih itd. V rastlinstvu postane bolj očito in stoji više na lestvici; nekatere višje rastlinske vrste kažejo celo rudimentarno obliko zavesti. V nižjih živalih se potem vidijo rastoča razodevanja instinktivnega uma, od malone rastlinam podobne razumnosti nižjih oblik navzgor, dokler ne dosežemo stopnje, ki je skoraj enaka stopnji najnižje oblike človeškega življenja. Med ljudmi dalje vidimo, kako postopno prehaja v peti princip, razum, dokler ne vidimo v najvišji obliki današnjega človeka petega principa, razuma, ki ima ali modro ali nespametno do neke mere v oblasti instinktivni um. Pomnite pa, da ima tudi najvišja oblika človeka četrti princip, instinktivni um, katerega različno uporablja ali pa ta princip uporablja človeka. V tem stadiju razvoja je instinktivni um jako koristen za človeka - brez njega bi kot fizično bitje sploh ne mogli obstojati - in ako to razumemo, si lahko naredimo iz njega prav dragocenega služabnika. Gorje pa, ako mu dopustimo, da obdrži oblast ali se polasti pravic, ki gredo njegovemu višjemu bratu. Prav na tem mestu pa moramo obrniti Vašo pozornost na dejstvo, da je človek še vedno rastoče bitje - da nikakor še ni dovršen produkt. Svoj dosedanji stadij porasti je dosegel po napornem potovanju; in tudi to je šele vzhajanje solnca in polni beli dan je še daleč. Peti princip, razum ali zavestni tun, se je razvil do določne stopnje, zlasti pri tistih, ki so bolj napredovali, pri marsikom pa se razvoj šele pričenja. Mnogi ljudje so le malo več ko živali in njih um deluje malodane docela v instinktivni sferi. Vsi dandanašnji ljudje pa, razen peščice visoko razvitih posameznikov, se morajo čuvati, da instinktivni um včasih neprimerno ne uveljavi svoje moči nad njimi.

Najnižja sfera dela instinktivnega uma je sorodna istemu delu, ki se razodeva v rastlinstvu. Ta del uma opravlja delo našega telesa. Ta del uma opravlja neprestano delo popravljanja, nadomeščanja, izpremembe, prebave, asimilacije, eliminacije itd., vse pod sfero zavesti. Ta del našega nima zvesto opravlja čudovito delo telesa v zdravju in bolezni, in to brez našega zavestnega znanja. Inteligentno delo vsakega organa, dela in celice telesa je pod nadzorstvom tega dela uma. Kdor pozna čudežni proces cirkulacije krvi, njeno čiščenje itd., ve, kako čudovito delo opravlja ta najnižja sfera instinktivnega uma. O njegovem delovanju bomo več povedali v našem naslednjem delu »Hatha joga«, vendar Vam že vsaka šolska fiziologija poda jasen pojem o tem delovanju, dasi njen pisatelj ne pove vzroka, ki je za vsem tem. Instinktivni um opravlja to delo prav dobro pri nižjih živalih, rastlinah in človeku, dokler človek ne začne razvijati nekoliko razuma. Takrat se ta često pričenja vmešavati v delo, ki prav za prav spada v sfero instinktivnega uma, ter razvija protivne misli, misli strahu itd. Vendar je ta neprilika le začasna, ker razum kmalu spozna zmoto, v katero je zašel. Brž ko se razvije nekoliko dalje, začenja popravljati napake in si prizadeva, da jih ne ponovi.

Vendar je to samo del delovnega obsežja instinktivnega uma. Ko je žival na lestvici evolucije napredovala, so nekatere stvari postale potrebne za njeno zaščito in blaginjo. Razmišljati o teh stvareh ni mogla, tedaj pa se je ona čudovita razumnost, ki nezavestno biva v instinktivnem umu, izpopolnjevala, dokler ni žival mogla doumeti položaja in mu zoprvati. V živali je vzbudil »borbeni instinkt«, za njeno očuvanje, in to delovanje instinktivnega uma, ki je zelo dobro za njegov namen in bistveno za ohranjenje življenja živali, je še vedno v nas in se včasih s presenetljivo močjo pojavlja v našem mišljenju. Še vedno je v nas mnogo nekdanjega živalskega borbenega duha, dasi smo ga obvladali in ga brzdamo z razsvetljenjem, ki ga dobivamo z razvijanjem višjih zmožnosti. Instinktivni um je tudi učil žival, kako graditi gnezda, kako se seliti pred bližajočo se zimo, kako prezimiti in tisoče drugih stvari, ki so dobro znane naravoslovcem. Uči nas tudi, kako opravljajmo vse tisto, kar instinktivno vršimo, prav tako, kakor prevzame tudi naloge, ki se jih naučimo izvrševati s pomočjo razuma (zavestnega uma) in jih potem oddamo instinktivnemu umu, ki jih pozneje vrši avtomatično ali skoraj avtomatično. Presenetljivo je, koliko naših vsakdanjih nalog se izvršuje pod vodstvom našega instinktivnega uma, samo da ga tu in tam nadzoruje zavestni um. Kadar se kakih stvari naučimo »na pamet« smo jih v resnici obvladali v intelektualni sferi, nato pa podali dalje instinktivni sferi umskega delovanja. Ženska s šivalnim strojem, človek, ki vodi avto ali se vozi na kolesu, slikar s čopičem, vsi dobe v instinktivnem umu dobrega prijatelja, ker razum (zavestni um) bi se kmalu utrudil, ako bi moral vršiti te vsakdanje naloge. Poglejte, kolika je razlika med delom, ki se ga šele učimo opravljati, in med delom, ki smo se ga že naučili. Ta delovanje instinktivnega uma spada seveda med njegove višje faze in izvira izvečine iz kontakta in pomešavanja z razvijajočim se zavestnim umom.

Instinktivni um je tudi um "navade". Zavestni um (bodisi lastnika instinktivnega uma ali kakega drugega človeka) mu podeli misli, ki jih pozneje vestno izvršuje do pičice, razen ako jih zavestni um kakega človeka ne popravi ali ako jim ne da boljših ali slabših navodil.

Instinktivni um je čudno skladišče. Poln je stvari, ki jih je prejel iz raznih virov. Mnogo je stvari v njem, ki jih je podedoval; dalje drugih stvari, ki so se v njem razvile, katerih seme je bilo vsejano ob času prvotnega impulza, ki je vzbudil življenje; še drugih stvari je tam, ki jih je prejel od zavestnega uma, vštevši pobude od drugih, kakor tudi miselne valove, ki jih je prejel od uma drugih in ki so se nastanili v njegovih prostorih, V njem so bedastoče vsake vrste, pa tudi modrosti. S to fazo našega predmeta se bomo bavili v prihodnjih lekcijah pod naslovi sugestija, autosugestija, miselna moč itd.

Instinktivni um razodeva različne stopnje zavesti, od malodane popolne podzavesti do preproste zavesti najvišjih med nižjimi živalmi in nižjih oblik človeka. Zavest samega sebe pride človeku z razvojem zavestnega uma in bomo o njej govorili na primernem kraju. Kozmična ali univerzalna zavest pride z razvojem spiritualnega uma in pozneje se bomo pečali tudi z njo Ta postopna porast zavesti je jako zanimiva in važna panoga našega predmeta in jo bomo omenjali na raznih mestih teh lekcij in govorili u njej.

Preden preidemo k naslednjemu principu, moramo obrniti Vašo pozornost na dejstvo, da je instinktivni um sedež poželenj, strasti, želj, instinktov, občutkov, čustev in razvnetij nižje vrste, ki se prav tako razodevajo v človeku kakor v nižjih živalih. So seveda višje ideje, stremljenja, želje, ki jih razvit človek prejme od razvijajočega se spiritualnega uma, toda živalska poželenja in navadna čustva itd., spadajo k instinktivnemu umu. Vsa »čustva«, ki spadajo k naši stvarni in čustveni naravi, spadajo v to sfero. Vsa živalska poželenja, kakor glad in žeja, seksualna poželenja (v fizični sferi), vse strasti, kakor fizična ljubezen, sovraštvo, zavist, zlobnost, ljubosumnost, maščevalnost, so del te sfere. Poželenje po fizičnem, razen ako ni sredstvo za dosego višjih stvari, hrepenenje po materialnem, vse spada v to sfero. »Sla mesa, sla oči, ponos življenja«, vse je v tej fazi. Ta princip je najmaterijelnejši izmed treh umskih principov in je tisti princip, ki nas kaj lahko naveže na zemljo in pozemske stvari. Pomnite pa, da ne obsojamo materialnih in »pozemskih« stvari - na svojem mestu so pravilne; toda človek začenja v svoji porasti gledati te stvari samo kot sredstvo za višji cilj - samo kot eno stopnjo v spiritualni evoluciji. Ob jasnejšem spoznanju neha biti pretesno zvezan z materialno stranjo življenja, ne smatra je več kot cilj in namen vseh stvari, temveč vidi, da je v najboljšem primeru samo sredstvo za dosego višjega cilja.

V nas je še mnogo »živalskih« instinktov, ki se močno vidijo pri nerazvitih ljudeh. Okultisti se naučijo brzdati in obvladati te nižje instinkte ter jih podrediti višjim umskim idealom, ki se jim odpro. Zaradi tega, učenci, naj Vam ne upade pogum, ako najdete v sebi še vedno mnogo živalskega. To ni znak, da ste slabi ali zlobni, nasprotno, spoznavanje tega je znamenje, da se vaš razvoj nadaljuje, kajti že prej je ista stvar bila tam, samo spoznavali je niste za tisto, kar je, medtem ko jo sedaj vidite in spoznavate. Znanje je moč: zato se učite spoznavati ostanke živalske narave v sebi ter postanite krotilec divjih zveri. Višji principi vedno dosežejo oblast, samo potrpežljivosti, vztrajnosti in zaupanja je treba za to. Te »živalske« stvari so ob svojem času docela pravilne žival jih potrebuje - bile so »dobre« za nameravani namen; sedaj pa, ko človek dosega višje točke na poti, vidi jasneje ter se uči podrejati nižje dele samega sebe višjim. Nižjih instinktov ni "hudič" vsadil v Vašo naravo; po pošteni poti ste jih dobili. Dobili ste jih v procesu evolucije kot primerno in pravo stvar, toda v veliki meri ste zrasli preko njih in jih lahko pustite za seboj. Zato se ne bojte teh dediščin preteklosti; denete jih lahko na stran ali jih podredite višjim sedaj, ko potujete po poti dalje. Ne prezirajte jih, dasi hodite po njih - stopnice so, po katerih ste dosegli sedanje visoko stanje in po katerih dosežete še višje višave.

5. Razum ali zavestni um.

Dospeli smo do umskega principa, ki razlikuje človeka od živali. Prve štiri principe ima človek skupno z nižjimi oblikami; ko pa se peti princip prične razvijati, je dospel do važnega stadija potovanja. Čuti, da se človek razodeva v njem.

Pomnite pa, da ni nobene velike izpremembe ali vidnega prehoda od zavesti četrtega principa do zavesti petega. Ti principi prehajajo, kakor smo že povedali, v odtenkih drug v drugega in se pomešavajo kakor barve spektra. Ko se razum (zavestni um) razvija, razsvetli narahlo četrti princip in navda instinktivno življenje z razumom. Preprosta zavest preide v zavest samega sebe. Preden se dobro zasvita peti princip, ima bitje, ki ima prve štiri principe, strasti, toda nima razuma, ima čustvo, toda ne razuma, želje, toda ne razumne volje. Podložnik je, ki pričakuje vladarja, speči, ki čaka čarobnega dotikljaja njega, ki je bil poslan, da ga zbudi iz trdega in začaranega spanja. Žival je, ki čaka, da pride tisto, kar ga preobrazi v človeka.

Četrti princip je pri nekaterih višjih živalih navzel najnižji odtenek petega principa in žival razodeva znake rahle razumnosti. Po drugi plati je četrti princip pri nekaterih nižjih oblikah človeka, na pr. pri Bušmanih, komaj dobil vidno barvanje po prihajajočem petem principu in »človek« je komaj več ko žival; umsko je bolj žival kakor nekatere višjih udomačenih živali, katerim je človek, v čigar tesnem tovarištvu so bile dolge rodove, podal nekoliko svojih umskih emanacij.

Prvi znak pravega razvijanja petega principa, zavestnega uma, je svitanje zavesti samega sebe. Da bomo to bolje razumeli, premotrivajmo, kaj je prav za prav zavest.

Med nižjimi živalmi je prav malo tistega, čemur pravimo zavest. Zavest nižjih živalskih oblik je le malo več ko zgolj občutek. V prvih stadijih je življenje skoraj avtomatično. Umsko pojavljanje je skoraj popolnoma podzavestno in se tiče samo fizičnega življenja živali - zadoščevanje je njenih primitivnih potreb. Čez nekaj časa se je ta primitivna zavest razvila v tisto, čemur psihologi pravijo preprosta zavest. Preprosta zavest je nekako »zaznavanje« zunanjih stvari - doznanje in spoznanje stvari, ki so druge kakor notranji jaz. Zavestna pozornost je obrnjena na zunaj. Žival ali človek nizkega reda ne more misliti o upanju in bojazni, stremljenjih, načrtih, mislih ter jih potem primerjati s sličnimi mislimi drugih svoje vrste. Ne more naravnati pogleda na znotraj in razmišljati o abstraktnih stvareh. On samo vzame stvari, kakršne so in ne stavi nobenih vprašanj. Tudi ne poizkusi, da bi našel razrešitev vprašanj v samem sebi, ker se ne zaveda, da obstojajo taka vprašanja.

S prihodom zavesti samega sebe pa si človek prične ustvarjati pojem "jaz-a". Primerjati začenja sebe z drugimi in razmišljati o tem. Pregleduje in sklepa iz tistega, kar najde v svojem umu. Pričenja misliti sam zase, analizirati, klasificirati, ločiti, deducirati itd. Ko napreduje, si začenja misliti stvari sam zase in se razvija ob novih in svežih domislih. Zanašati se začenja na svoj um in ne sprejema slepo tistega, kar izhaja iz uma drugih. Ustvarjati pričenja sam zase in ni več samo umski avtomat.

In iz samega svitanja zavestne razumnosti je vzrasla najvišja razumnost današnjih časov. Neki moderni pisatelj krepko izraža to porast s temile besedami: "V teku sto in sto let se je v splošni sferi zavesti samega sebe naredila pot navzgor, človeškemu očesu postopna, z vidika kozmične evolucije pa hitra. V (človeškem) rodu, ki je imel velike možgane, hodil pokonci, živel družabno, ki je bil živalski, a kralj vseh drugih živali, človek po zunanjosti, toda ne v resnici, se je iz najvišje preproste zavesti porodila osnovna človeška zmožnost zavesti samega sebe. In iz tega in kar je bilo s tem, po trpljenju, naporih in bojih, po živinstvu, divjaštvu, barbarstvu, po suženjstvu, pohlepu, trudu, po neskončnih osvojitvah, po silnih porazih, po borbi brez konca in kraja, po dobah napol živalskega bivanja brez cilja, ko se je preživljal z jagodami in koreninami, ko je uporabljal slučajno najdeni kamen in palico, ko je živel v gostih šumah ob orehih in semenih in ob bregovih voda, kjer so mu mehkužci, lupinarji in ribe služile za hrano, po tisti nemara največji vseh človeških zmag, ko si je udomačil in podjarmil ogenj, ko je izumil lok in se naučil streljati s puščico, ko je ukrotil živali in jih izvežbal za delo, po dolgem učenju, ki je dovedlo do obdelovanja zemlje, po nežgani opeki in gradnji bivališč iz nje, po taljenju kovin in počasnem rojstvu praktičnih spretnosti, ki slone na le-teh, po počasnem ustvarjanju abecede in razvoju pisane besede, izkratka po tisočih stoletjih človeškega življenja, človeškega stremljenja, človeške porasti je nastal svet moških in žensk, kakršen dandanes stoji pred nami in v nas z vsem, kar je dosegel in kar ima."

Zavest samega sebe je stvar, ki jo lahko razumemo, a težko definiramo. Neki pisatelj je to dobro izrazil, ko je dejal, da bitje lahko ve brez zavesti samega sebe, toda samo z zavestjo samega sebe mu je mogoče vedeti, da ve.

S tem razvojem zavestnega uma so prišli začetki vseh čudovitih dejanj, ki jih je dandanes dosegel človeški um. Pa naj so ta dejanja še tako velika, niso nič v primeri s tem, kar še čaka človeški rod. Zavestni um bo napredovat od zmage do zmage. V svojem razvoju, ko pričenja sprejemati od naslednjega višjega principa, spiritualnega uma, vedno več in več luči, bo dosegel stvari, ki se nam o njih niti ne sanja. In vendar pomni, ubogi smrtnik, da je zavestni um šele tretji od najvišjega na lestvici principov človeka. Dva principa sta še, ki sta toliko višja od zavestnega uma, kakor je zavestni um višji od principa pred njim, od instinktivnega uma. Ne naredi si iz zavestnega uma Boga, ne daj, da bi ti ponos zavestnega uma jemal vid.

Važnost prebujenja zavesti samega sebe še bolje spoznate, če Vam povemo, da okultisti uče, da prične duša pravo prebujeno življenje, brž ko se prebudi k zavesti, in to je takrat, ko začuti in spozna svoj "jaz". Nimamo v mislih življenja, ki pride po spiritualnem prebujenju - to je še višji stadij - temveč umsko prebujenje duše v zavest "jaz-a". To je tisti stadij, v katerem prične detetov jaz svoje prvo bedeče bivanje. Pred tem časom je spal, bil je sicer živ, ni se pa zavedal samega sebe, sedaj pa je napočil čas rojstva. Duša mora zreti novim razmeram v oči in mora premagati še veliko ovir, preden doseže spiritualno moško dobo. Doživela bo mnogo izkustev, morala bo prestati mnogo preizkušenj; toda vendar napreduje dalje, dalje in dalje.

Včasih bo morebiti obstala, mogoče celo nazadovala, toda take zapreke so kmalu premagane in duša zopet nadaljuje svoje potovanje. Pravega vračanja ni na poti in najsi se vidi napredovanje še tako počasno, vendar se vsakdo izmed nas stalno premika dalje.

Nadejali smo se, da bomo v pričujoči lekciji dospeli do predmeta šestega principa, spiritualnega uma, sedaj pa vidimo, da nimamo dovolj prostora na razpolago, zatorej moramo ta, prezanimivi predmet kakor tudi predmet sedmega principa, duha, odložiti za prihodnjo lekcijo. Zavedamo se, da žele naši učenci napredovati, in tudi mi želimo, da tratimo spotoma kolikor mogoče malo časa. Ampak je nekaj osnovnih resnic, ki jih moramo dobro razumeti, preden storimo korak naprej.

Iz predmeta o instinktivnem in zavestnem umu lahko posnamemo več naukov; zato jih hočemo na tem kraju premotrivati.

Eden teh naukov je, da prebujenje zavestnega uma (razuma) ne naredi nujno človeka za boljše bitje v tem smislu, da je "dober". Kakor je resnica, da ta razvijajoči se princip naravnava človeka navzgor, prav tako je res, da so nekateri ljudje tako tesno zaviti v živalski okrov, tako pogreznjeni v materialno stran stvari, da prebujeni zavestni um samo stremi za tem, da jim da večje moči, da zadostijo svojim nizkim poželenjem in nagnjenjem. Človek, ako hoče, lahko prekaša zver v zverinstvu, lahko se poniža do globin, ki bi zveri ne prišle na misel. Zveri vlada samo instinkt in njena dejanja so čisto naravna in primerna; živali jih ne štejemo v zlo, ker ona sledi impulzom svoje narave. Ampak človek, ki se je v njem razvil zavestni um, ve, da je zoper njegovo najvišjo naravo, ako se poniža do živali - ali pa gre še vse niže. K živalskemu poželenju doda še premetenost in razumnost, ki ju je bil dosegel, in premišljeno prostituira svoj višji princip v ta namen, da izvršuje povečana živalska nagnjenja. Jako malo živali zlorablja svoja poželenja - nekaterim ljudem je prepuščeno, da tako ravnajo. Čim višja je stopnja zavestnega uma, ki se je razvil v človeku, tem večje so globine nizkih strasti, poželenj in nagnjenj, ki so pri njem mogoča. Človek v resnici ustvari nova zverstva. Nepotrebno nam je izjaviti, da je vsem okultistom znano, da ima tako življenje gotove posledice, in duša bo morala prebiti mnogo dolgih let, ker bo morala še enkrat stopati po nazadujoči poti, po kateri je hodila. Njeno napredovanje se zavleče in duša bo primorana še enkrat potovati po poti do prostosti, in sicer skupaj z živalskimi naravami nerazvitih bitij, za katere je to pravi stadij potovanja; medtem bo pa te težilo še eno breme, da se bodo z grozo zavedale svoje okolice, medtem ko njeni tovariši te zavesti ne bodo imeli in zaradi tega tudi ne bodo trpeli. Ako si morete predočiti, da mora civiliziran, naobražen človek dolgo časa živeti med avstralskimi Bušmani ob polni zavesti tega, kar je izgubil, si morete narediti le slabo sliko o usodi, ki čaka človeka, ki premišljeno poniža svoje visoke moči v dosego nizkotnih ciljev in poželenj, Ampak tudi za tako dušo je rešitev - ob svojem času.

Vaša višja narava naj se čuva in se brani vrniti nazaj v živalsko življenje, skozi katero je šla. Svoj pogled imejte uprt kvišku in Vaše geslo bodi: »Naprej!« Živalska narava Vas potegne nizdol, toda spiritualni um Vam bo podal roko v pomoč in Vas bo držal pokonci, samo da mu zaupate. Med obema je zavestni um in nanj lahko vplivata oba ali eden izmed njiju. Izberi si, boreča se duša! Tvoja pomoč je v Tebi; pazi na to in se brani, da bi Te ne potegnilo nazaj v blato živalskega uma. Razodevaj svoj »jaz«, ki je v Tebi in bodi močna. Neumrjoča duša si in se pomikaš dalje in naprej proti vse večjim stvarem. Mir bodi z Vami!

Mantram.

"Gospodar sem nad samim seboj." Vtisnite si te besede v spomin, ponavljajte jih pogosto in Vaš duh naj se bavi z mislimi, ki so podane v tej lekciji. Vedno pomnite, da je "jaz" najvišji del Vas, ki se je bil prebudil v zavest in bi moral biti gospodar nad živalska naturo, iz katere ste izšli.

Tretja lekcija.
Duhovni (spiritualni) principi.

V drugi lekciji smo podali kratek oris četrtega in petega principa človeka, t. j. 4) instinktivni um in 5) razum ali zavestni um. Človeška zavest je prešla, kakor smo že povedali, skozi stadij četrtega principa do njegovega konca in je sedaj prešla do zavesti petega principa, razuma. Nekateri izmed nas so do precejšnje mere razvili intelektualni stadij (dasi smo si prav za prav osvojili le nekoliko kvadratnih kilometrov novega ozemlja uma in nas čaka še velika naloga), medtem ko imajo drugi ljudje po vsej priliki zavest, ki je malodane sploh še vedno v mejah instinktivnega uma in se jim samo nekoliko svita zavestni um. To ne velja samo o divjaških plemenih, temveč se tudi mnogi, jako mnogi tako imenovani "civilizirani" ljudje še niso naučili, da bi sami opravljali svoje mišljenje, in so videti voljni, da pustiti druge misliti zanje, sami pa kakor ovce sledijo gotovim voditeljem, Vendar pa človeški rod napreduje, počasi, toda gotovo, in mnogi sedaj mislijo, ki niso prej nikoli mislili - večje število pa se jih tudi brani, da bi jemali mišljenje iz druge roke in hočejo stvari sami spoznavati.

Ako se oziramo na to, da je mnogo ljudi, v katerih se je peti princip, zavestni um, toliko da razvil in da je človeški rod na splošno naredil samo nekoliko korakov v deželo zavestnega uma, potem šele spoznamo, kako težko je za vsakogar izmed nas, razen duševno izjemno visoko razvitemu človeku, da slabotno doume še višje principe. To je prav tako kakor ako človek, ki se je slep rodil, izkuša pojmiti svetlobo, ali ako si človek, ki je gluh prišel na svet, izkuša predstavljati glas. Človek si more napraviti le slaboten pojem o kaki stvari, ki je ni izkusi sam. Človek, ki nikoli ni okusil nič sladkega, si ne more ustvariti pojma o sladkorju. Naš um si brez izkustva ali zavesti kake stvari ne more ustvariti jasnega pojma.

Malone mi vsi, ki so nas privlačile pričujoče lekcije, smo pa imeli izkustva, ki nam bodo omogočila, da vsaj nekoliko dojmemo šesti princip in da nam zasvita zavest, ki nam bo pomagala, da vsaj malo razumemo spiritualni um. Težnja po okultnem, glad duše po še večji svetlobi sta znaka, ki javljata, da se šesti princip, spiritualni um, pričenja odtenjevati v našo zavest; in dasi utegne preteči še veliko časa, preden se prebudim;o v popolno spiritualno zavest, le-ta že vpliva na nas in nam pomaga. Ta duhovni (spiritualni) nemir nam pogosto prizadeva mnogo bednosti, dokler se ne znajdemo na pravi poti do znanja, pa tudi pozneje se čutimo včasih bolj ali manj nezadovoljni spričo drobtinic, ki nam padejo z mize znanja.

Vendar ne obupujte, iskalci resnice; te boli so zgolj porodne bolečine spiritualnega rojstva - velike stvari so še pred Vami - bodite pogumni.

Proti koncu te lekcije bomo govorili o procesu "iluminacije", razsvitljenja ali spiritualne zavesti, ki je prišla ali prihaja mnogim izmed nas; in kar bomo tam povedali, utegne osvetliti mnogo izkustva, ki ste jih imeli in za katera doslej niste imeli pojasnjenja.

Prehajamo k predmetu šestega principa, spiritualnega uma, ki ho bolj ali manj jasen tistim, ki so imeli svitanje zavesti od te sfere duše, ki pa bo vendar poln "praznih besedi" in "nejasnih kotičkov" za tiste, ki še niso dosegli tega stadija razvoja. Sedmega principa, duha, pa ne more doumeti nihče razen peščice razsvitljenih in visoko razvitih duš, v telesu in izven njega, ki stoje više nad navadnim človekom, kakor je povprečni razsvitljeni človek nad Bušmanom. Povedati Vam moremo samo toliko, da Vam podamo splošen intelektualni pojem o tem, kaj razumemo pod pojmom "duh" - zavest tega "duha" pa je človeškemu rodu v njegovem sedanjem stadiju nemogoča. Vendar pa je dobro, da vemo nekaj o bivanju duha, ker nam to pomaga, da razumemo nekoliko bolje spiritualni um, ki je sredstvo duha, ki vzdržuje zvezo z intelektualno zavestjo. Doumevanje duhovnega uma pa že odpira tako čudovit svet misli, da radi odložimo razumevanje duha za tisti čas, ko se ga bomo začeli zavedati.

6. Spiritualni (duhovni) um.

Šesti princip, duhovni um, so nekateri pisatelji nazvali »nadzavestni um«; ta izraz je dober, ker opozarja na razliko med nižjim podzavestnim umom ali instinktivnim umom, med zavestnim umom ali razumom in med nadzavestnim, duhovnim umom, ki je, četudi zunaj obsega navadne človeške zavesti, vedno še jako različna stvar od podzavestnega ali instinktivnega uma.

Dočim je bilo resnično bivanje spiritualnega uma razodeto le omejenemu številu ljudi, jih je mnogo, ki se pričenjajo zavedati »nekaj višjega v sebi«, in to jih vodi do višjih in plemenitejših misli, želj, stremljenj in dejanj. Še večje pa je število tistih, ki sprejemajo rahlo svitanje luči duhovnega uma, ki bolj ali manj vpliva nanje, dasi ga ne poznajo. Sploh sprejema ves človeški rod nekoliko njegovih dobrodejnih žarkov, dasi je luč v nekaterih primerih tako zatemnjena od gostih materialnih zaprek, ki obdajajo človeka, da je njegov mrak malodane podoben nočni temi. Ampak človek se venomer razvija, odmetava okrov za okrovom in stopa počasi naprej. Naposled bo luč obsijala vse.

Vse, kar smatramo za dobro, plemenito in veliko v človeškem umu, izhaja iz spiritualnega uma in se postopno izpopolnjuje v našo zavest. Vse, kar je človek dosegel v evoluciji, vse, kar teži po plemenitosti, pravem, verskem čustvu, blagosti, človečanstvu, pravičnosti, nesebični ljubezni, usmiljenju, sočutju itd., mu je prišlo po njegovem počasi se razvijajočem spiritualnem umu. Na ta način mu je prišla njegova ljubezen do Boga in njegova ljubezen do človeka. Ko se razvoj nadaljuje, se njegova misel o pravičnosti razširja, pridobiva na sočutju, njegovo čustvo človeškega bratstva narašča, njegov pojem o ljubezni se poglablja, in on rase v vseh lastnostih, ki jih ljudje vseh verstev proglašajo za »dobre« in ki se vse lahko sumirajo kot praktičen poizkus, da bi živeli po naukih tistega velikega duhovnega Učitelja, ki je izrekel veliko resnico (ki jo okultisti vseh verstev dobro razumejo, ki jo pa tako slabo razumejo mnogi, ki trdijo, da so Njegovi učenci), rekoč: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vsem svojim umom in z vso svojo močjo" in "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe".

Kadar se prične spiritualna zavest človeka razvijati, prične človek imeti trajno občutek resničnosti bivanja Najvišje sile in spoznava, ko rase z njim, da mu polagoma, prihaja v zavest čustvo človeškega bratstva, medsebojne odvisnosti vseh ljudi. Teh stvari ne dobi od svojega instinktivnega uma, tudi zavestni um ne naredi, da jih čuti. Spiritualni um ne deluje zoper zavestni um, on samo presega zavestni um. Zavestnemu umu podaja gotove resnice, ki jih najde v svojih sferah, in zavestni um razmišlja o njih. Toda izvora nimajo v zavestnem umu. Razum je hladen - spiritualni um je topel in živi prežet z visokimi čustvi.

Človekova porast proti boljšemu in po popolnejšemu pojmovanju božanske Sile ni prišla od razuma, dasi le-ta razmišlja o sprejetih vtiskih ter jih izkuša oblikovati v sisteme, verstva, bogočastja itd. Razum, nam tudi ne daje rastočega čustva o sorodstvu med človekom in človekom, o bratstvu človeštva. Naj Vam povemo, zakaj je človek sedaj bolj blag do svoje vrste in do oblik življenja pod njim kakor kdaj poprej. Ne samo zaradi tega, ker ga razum uči vrednosti dobrote in ljubezni, zakaj človek ne postane blag in ljubeč s hladnim razmišljanjem. Nasprotno, blag in ljubeč postane zaradi tega, ker nastanejo v njem gotovi impulzi in poželenja, ki prihajajo iz njemu neznanega vira, ki mu onemogočajo, da bi bil drugačen, ne da bi trpel pod tem. Ti impulzi so tako resnični kakor druga poželenja in impulzi, in ko človek napreduje, postanejo ti impulzi številnejši in mnogo jačji. Poglejte svet pred nekaj sto leti in poglejte ga danes in videli boste, koliko bolj blagi in ljubeči smo dandanes kakor v tistih časih. Samo ne ponašajmo se s tem, kajti videli se bomo kot sami divjaki njim, ki pridejo za nami in ki se bodo s svojega vidika, čudili našemu nečloveštvu do svojih bratov.

Ko se človek duhovno razvija, začuti svojo povezanost z vsem človeštvom in začne vedno bolj in bolj ljubiti svojega bližnjega. Boli ga, ko vidi trpeti druge, in ko ga boli dovolj, izkuša nekaj storiti, da bi jim trpljenje olajšal. Ko bo šel čas dalje in se bo človek razvijal, bo strašno trpljenje, ki ga trpijo dandanes mnoga človeška bitja, nemogoče zato, ker bo razvijajoča spiritualna zavest človeškega rodu naredila, da bodo trpljenje čutili vsi tako silno, da ga človeški rod ne bo mogel prenašati, in bodo vsi zahtevali, da se temu opomore. Iz notranjih globin duše prihaja protest zoper to, da sledimo nižji živalski naravi; pa dasi ga lahko za nekaj časa potisnemo na stran, bo postal vedno silnejši in vztrajnejši, dokler ne bomo primorani, da ga uvažujemo. Okultni nauk o treh umskih principih kaže, da je tako rekoč resnična znana stara pravljica, ki pripoveduje, da ima vsak človek dva svetovalca, po enega ob vsakem ušesu; eden mu šepeče, da naj sledi višjim čustvom, drugi pa ga izkuša, da naj hodi po nižji poti. Zavestni um predstavlja zavest »jaz-a« povprečnega človeka. Ta jaz ima ob eni strani instinktivni um, ki mu pošilja stara poželenja prejšnjega jaz-a, impulze manj razvitega življenja živali ali nižjega človeka; ta poželenja so bila v nižjih stadijih razvoja sicer dobra in primerna, nevredna pa so rastočega, razvijajočega se človeka. Na drugi strani pa spiritualni um, ki pošilja v zavestni um svoje razvojne impulze, poizkuša potegniti zavest gori k sebi, pomagati pri razvoju in izpopolnjevanju človeka ter ga nagniti, da brzda in obvladuje svojo nižjo naravo.

Borbo med višjo in nižjo naravo so opazili vsi skrbni opazovalci človeškega uma in značaja in so ustvarili mnoge teorije, da bi jo pojasnili. Učili so, da na eni strani človeka preizkuša hudič, na drugi strani mu pa pomaga angel varuh. Toda vsem okultistom je znana resnica, da se borba vrši med obema elementoma človeške narave, ta dva pa se prav za prav tudi ne bojujeta, ampak vsak sledi svoji črti udejstvovanja, jaz pa se rani in opraska pri svojih naporih, da se znajde med njima. Jaz prehaja iz enega stadija zavesti v drugega in borba je včasih prav mučna; toda rastoči človek se sčasoma povzpne nad privlačnost nižje narave in svitajoča se duhovna zavest mu omogoči, da razume pravo stanje stvari, ter mu pomaga, da uveljavi svojo oblast nad nižjim jazom in zavzame proti njemu odrejeno pozitivno stališče; hkrati pa se odpre luči od spiritualnega uma in se postavi proti njemu negativen, receptiven položaj, ne da bi se ustavljal njegovemu vplivu.

Spiritualni um je tudi vir »inspiracij«, ki so jih gotovi pesniki, slikarji, kiparji, pisatelji, govorniki in drugi prejemali ob vseh časih in jih prejemajo tudi še dandanes. To je vir, iz katerega prejema vedež svoj vid, prerok pogled v bodočnost. Mnogi so se pri svojem delu osredotočili na visoke ideale in so iz tega vira črpali veliko znanje ter ga pripisovali bitjem drugega sveta, angelom, duhovom, Bogu samemu; toda vse je prišlo od znotraj - to je bil glas njihovega višjega jaza, ki jim je govoril. S tem pa nečemo reči, da človek ne prejme izvestij od drugih duhov - nasprotno, dobro vemo, da stopijo višji duhovi večkrat v zvezo s človekom s pomočjo njegovega spiritualnega uma; vendar je mnogo, kar je človek pripisoval vnanjim virom, v resnici prišlo iz njega samega.

In človek z razvijanjem svoje duhovne zavesti lahko pride v zvezo in dotiko s tem višjim delom svoje narave in lahko na ta način dobi znanje, o katerem se razum še sanjati ni upal.

Na ta način so človeku odprte tudi gotove visoke psihične moči, vendar človek redko doseže take moči, dokler se ni povzpel nad privlačnosti nižjega dela svoje narave, ker bi sicer uporabljal te visoke darove za nizkotne namene. Moč pride samo tedaj, kadar človeku ni več do moči za osebno uporabo. Zakon je takšen.

Kadar človek dozna za bivanje svojega spiritualnega uma in prične spoznavati njegove pobude in vodstvo, ojači zveze z njim in zaradi tega sprejme od njega svetlejšo luč. Ko se naučimo duhu zaupati, se ta odzove s tem, da nam pošilja bolj pogosto žarke razsvitljenja in navdihnjenja. Ko se človek razvija v spiritualni zavesti, se bolj zanaša na ta notranji glas in ga lahko laže razločuje od impulzov iz nižjih sfer uma. Nauči se slediti vodstvu duha in mu dovoli, da ga vadi. Mnogi so spoznali resničnost dejstva, "da jih vodi duh". Tistim, ki so izkušali to vodstvo, ni treba, da bi povedali več, ker bodo spoznali, kaj hočemo povedati. Tisti pa, ki ga še niso izkusili, morajo čakati, da pride čas zanje, zakaj opisati ga ne moremo, ker za to nimamo besedi.

H koncu te lekcije hočemo podati še kratek oris nekaterih faz "razsvitljenja" ali prebujenja spiritualne zavesti, ki so jo dosegli nekateri izmed nas, ki jo pa bodo v tej fazi svojega izpopolnjevanja ali v bodočih fazah dosegli vsi. Podvizati se moramo h kratkim razmotrivanjem tega, kar moremo le slabotno slutiti - sedmega principa - duha.

7. Duh.

Kako naj se približamo temu predmetu, ki ga morejo celo najbolj razviti vtelešeni umi današnjih časov le slabotno doumeti? Kako moremo končno izraziti ali doumeti neskončno? Duh, sedmi človekov princip, je božanska iskra - najdragocenejša naša dediščina od božanske Sile - žarek od osrednjega solnca - pravi jaz. Besede ga ne morejo izraziti. Naši umi ga ne morejo doumeti. Duša je duša. Da razumemo njega, moramo razumeti Boga, zakaj duh je kapljica iz oceana Duha - zrno peska z obale neskončnosti - iskra svetega plamena. Duh je tisto nekaj v nas, kar je vzrok naše evolucije skozi vse te dolge dobe. Bil je prvi v bivanju, a vendar bo zadnji, ki se pojavi v polni zavesti. Ko dospe človek da polne zavesti duha, bo toliko višji kakor sedanji človek, da naš sedanji razum takega bitja sploh ne more doumeti.

V mnogih okrovih je čakal dolge veke le na rahlo spoznanje in je pripravljen, da čaka še nadaljnje dolge veke, dokler ne doseže popolne zavesti. Človek bo stopal po mnogih stopnicah razvoja navzgor - od človeka do arhangela - preden se mu bo duh docela razodel. Duh je tisto v človeku, kar se najbolj približa središču - kar je najbližje Bogu. Samo včasih pride dragocen trenutek, ko se zavemo bivanja duha v nas, in v takih trenutkih se zavedamo, da stopamo v strašno navzočnost Neznanega. Taki hipi se utegnejo nameriti, ko je človek zatopljen v globoke verske misli - ko bere pesem, ki nosi dragoceno vest od duše do duše - v kaki uri bolezni, ko je odrekla vsaka človeška pomoč in ko se človeške besede vidijo kot roganje, v trenutku, ko je videti vse izgubljeno in čutimo potrebo direktne besede od bitja, ki je višje od nas. Ko pridejo taki trenutki, nam podelijo mir, ki nas pozneje nikdar več popolnoma ne zapusti, in po teh smo za vedno izpremenjena bitja. V slučaju razsvitljenja ali svitanja spiritualne zavesti čutimo navzočnost duha. V takih trenutkih se začnemo zavedati našega razmerja do središča življenja in zveze z njim. Po posredovanju duha se Bog razodene človeku.

Ne moremo še dalje ostati pri tem predmetu - prevlada nas, in same besede so prešibke, da bi jih uporabljali v zvezi z njim. Tisti, ki so čutili impulze spiritualnega uma, se rahlo zavedajo duha, dasi njegove polne važnosti in pomenljivosti ne morejo doumeti. Tisti pa, ki teh stvari niso izkusili, bi nas ne razumeli, pa naj bi jim napolnili z našim nepopolnim in nerazvitim pojmovanjem tega predmeta vse knjige. Prehajamo zatorej dalje v nadi, da smo v Vašem umu vzbudili vsaj rahlo poželenje, da bi prišli v tesnejšo zvezo in dotiko s tem najvišjim delom jaz-a - z jaz-om samim. Mir Duha bodi z Vami!

Razsvitlenje ali duhovna zavest.

Pri mnogih se spiritualni um razvija postopno in počasi, in človek lahko čuti trajno naraščanje spiritualnega znanja in zavesti, dasi morda še ni izkusil nobene izrazite in presenetljive izpremembe. Drugi so imeli trenutke tistega, kar je znano pod imenom »razsvitljenje« (iluminacija). Dozdevalo se jim je, da so nekako dvignjeni iz svojega normalnega stanja in da prehajajo v višjo sfero zavesti ali bivanja. To jih je navdalo s čustvom, da so bolj razviti kakor kdaj poprej, dasi niso mogli vzeti s seboj nazaj v zavest jasnega spomina tistega, kar so izkusili, ko so bili v vzvišenem stanju uma. Taka izkustva so imeli mnogi ljudje, pripadniki vseh ver, v različnih oblikah in stopnjah, in na splošno so jih spravljali v zvezo s kako potezo verstva, ki ga je gojil dotičnik. Razviti okultisti pa spoznavajo v vseh teh izkustvih različne oblike ene in tiste stvari - svitanja duhovne zavesti, razvoja duhovnega uma. Nekateri pisatelji so to izkustvo imenovali "kozmična zavest". Ta izraz je prav primeren, ker prinese, vsaj v svojih višjih oblikah, razsvitljenje človeka v stik s celotnim življenjem, naredi, da čuti nekako povezanost z vsem življenjem, visokim ali nizkim, velikim ali majhnim, "dobrim" ali "slabim".

Ta izkustva so seveda zelo različna, kakršna je pač razvojna stopnja človeka, njegovo prejšnje vežbanje, njegov temperament itd., ampak nekatere značilnosti so lastne vsem. Najnavadnejše čustvo je, da ima človek skoraj popolno znanje vseh stvari - vsevednost. To čustvo obstoji samo za trenutek in pusti izprva človeka v agoniji obžalovanja nad tem, kar je videl in izgubil. Drugo čustvo, ki ga navadno človek doživi, je čustvo neumrljivosti - čustvo resničnega gibanja in gotovost bivanja iz večnosti v večnost. Še drugo čustvo je, da strah docela izgine in da človeka obide čustvo sigurnosti in zaupanja, ki ga ne morejo doumeti tisti, ki tega še niso nikoli izkusili. Tudi čustvo ljubezni navdaja človeka - ljubezni, ki objema vse življenje, od tistega, ki je v telesu in v bližini, vse do njih, ki so v najbolj oddaljenih delih vsemirja - od tistih, ki jih smatramo za čiste in svete, do tistih, ki jih svet imenuje zlobne in čisto nevredne. Dozdeva se, da izginejo vsa čustva povzdigovanja samega sebe in obsodbe drugih, in človekova ljubezen se zgrne nad vse enako kakor luč solnca, ne oziraje se na stopnjo razvoja ali »dobrote«.

Nekaterim so ta izkustva prišla kot globoko, spoštljivo razpoloženje ali čustvo, ki jih je za trenutek ali dalje časa popolnoma prevzelo; drugim se je zopet zdelo, da so sanjali, da so se zavedli duhovnega podviga, ki ga je spremljalo čustvo, da jih obdaja sijajna, vse prevevajoča svetloba ali žar. Nekaterim so bile gotove resnice razodete v obliki simbolov, ki jim pravi pomen morda še dolgo potem ni postal jasen.

Ta izkustva zapuste človeka v povsem novem stanju uma, in dotični ni pozneje več isti človek. Dasi otopi ostrost spomina, vendar ostane gotov pojem, ki je še dolgo vir tolažbe in moči, zlasti kadar se čuti človek oslabel v veri in ga vetrovi nasprotujočih si mnenj in razmotrivanj razuma majejo sem in tja kakor trs. Spomin na tako izkustvo je vir obnove moči - pribežališče, v katero se izmučena duša zateče, ko išče zavetja pred zunanjim svetom, ki je ne razume.

Ta izkustva spremlja navadno tudi čustvo neizmerne radosti, da, sploh se dozdeva, da beseda in misel »radost« ta čas prevladuje. Ampak to ni navadna radost - nekaj je, o čemer človek še sanjati ne more, dokler tega ni izkusil - radost je, da ob spominu nanjo kri ščemi in srce močno bije. Poleg tega obide človeka tudi neko čustvo, kakor da ve vse - umsko razsvitljenje, ki ga ni mogoče opisati.

Iz pisanj starodavnih filozofov vseh ljudstev, iz pesnitev velikih pesnikov vseh narodov, iz propovedovanj prerokov vseh ver in časov lahko povzamemo sledove tega razsvitljenja, ki jih je obšlo - tega razvoja spiritualne zavesti. Ni prostora, da bi naštevali te številne primere. Ta je pripovedoval o njih na ta način, drugi zopet na drug način, toda vsi pripovedujejo isto zgodbo. Vsi, ki so izkusili tako razsvitljenje, najsi tudi le v prav majhni meri, spoznajo ista izkustvo v pesmi, pripovedki ali govoru drugega, dasi so vmes stoletja. To je melodija duše, ki je nikdar ne pozabi, kdor jo je enkrat slišal. Najsi jo igrajo preprosti instrumenti napol barbarskih rodov ali dovršeni instrument nadarjenega virtuoza današnjih dni, njene napeve vedno zopet spozna. Pesem prihaja iz starega Egipta - iz Indije v vseh dobah - iz starodavne Grške in Rima - od prvih krščanskih svetnikov - od Kvekerjev - od katoliških samostanov - od mohamedanske mošeje - od kitajskega filozofa - od legend ameriškega indijanskega junaka-preroka vselej je isti napev, ki se glasi vedno glasneje, ker ga povzema vedno več ljudi, ki združujejo svoje glasove ali zvoke svojih instrumentov z veličastnim zborom.

Ameriški pesnik Walt Whitman, ki ga tako zelo napačno umevajo, je vedel, kaj je menil (in mi tudi vemo), ko je v čudnih verzih opisal svoja čudna izkustva. Berite, kaj pravi - ali je bilo to kdaj boljše izraženo?

"Kakor bi omedlel, mi za trenutek
drugo solnce, neizrekljivo, docela vzame vid,
in vse svetove, ki sem jih poznal,
in še svetlejše, neznane svetove,
en hip bodoče dežele, dežele nebes."

In ko se prebudi iz ekstaze, vzklikne;

"Ni mogoče, da bi bedel, zakaj nič ni videti tako, kakor je bilo poprej,
ali pa zdaj prvikrat bedim, in je vse poprej bilo le spanje."

In pritrditi mu moramo, ko se izraža, da je človek nezmožen, da bi to razumno opisal:

"Ko izkušam povedati najboljše, spoznam, da ne morem;
moj jezik se ne giblje na svojih tečajih,
moja sapa neče biti poslušna organom,
nem človek postanem."

Bodite tudi Vi deležni te velike radosti razsvitljenja, učenci! In boste je tudi, ko pride Vaš čas. Ne ustrašite se, kadar pride, in kadar Vas zapusti, ne žalujte, ker ste jo izgubili - zakaj povrne se. Živite dalje, stremite vedno kvišku proti svojemu pravemu jazu in odprite se njegovemu vplivu. Vedno bodite voljni poslušati glas tišine - vedno voljni odzvati se dotikljaju nevidne roke.

Ne bojte se več, zakaj v sebi imate vedno pravi jaz, ki je iskra božanskega plamena in ki Vam bo svetila in kazala pravo pot. Mir bodi z Vami!

Mantram.

Mantram te lekcije je prva kitica iz himne kardinala Newmana: "Vodi, blaga Luč," ki vsebuje najglobljo duhovno resnico, ki jo pa samo nepopolno razume večina tisočev, ki jo pojo. Upamo, da Vam bo vse tisto, kar smo povedali o duhu, pomagalo, da boste bolje doumeli skrite lepote te veličastne stare himne:

"Vodi, blaga Luč, sredi teme, ki me obdaja!
Ti vodi me!
Temna je noč in daleč so doma mojega duri,
vodi mi nogo ob tej samotni uri!
Ni mi do daljnih prizorov, ki jih tujina razgrinja,
dovolj mi je ena stopinja . . .
Ti vodi me!"

Četrta lekcija.
Človeška aura.

V prejšnjih treh lekcijah smo na kratko obrnili Vašo pozornost na sedmero principov človeka. Predmet o konstituciji človeka pa bi bil nepopoln, ako bi ne omenjali tistega, kar je okultistom znano pod imenom "človeška aura". Ona je jako zanimiv del okultnih naukov in jo omenjajo okultni spisi in tradicije vseh narodov. Nastalo pa je glede človeške aure precejšnje napačno razumevanje in zmeda in razna razmotrivanja in teorije nekaterih pisateljev so zatemnile resnico. Temu se ni čuditi, če se spomnimo, da vidijo auro lahko samo tisti, ki imajo visoko razvito psihično moč. Nekateri, ki imajo slabši vid, ki jim je omogočil, da so videli samo nekatera grobejša razodevanja emanacije, ki tvori auro, so mislili in učili, da je bilo tisto, kar so videli, vse, kar je mogoče videti, medtem ko je prava resnica ta, da so ti ljudje videli samo del vse stvari, in da je vse ostalo pridržano tistim, ki so bolj razviti.

Nekateri učitelji so zadnja leta učili, da so aura prav za prav sedmeri principi človeka, segajoči preko prostora, ki ga zavzema fizično telo. Toda to je res samo v istem smislu, kakor je svetloba solnca del solnca, kakor so žarki električne luči del svetlobe, kakor je toplota, ki jo izžareva peč, toplota peči, kakor je vonj cvetlic cvetlica sama. Aura je v resnici emanacija enega ali več izmed sedmerih principov človeka, izžarevanje, ki ga odpošilja princip sam, in ne, da govorimo natančno, del principa, razen v zgoraj omenjenem smislu.

Vsak izmed sedmerih principov, iz katerih sestoji človek, izžareva energijo, ki je vidna gotovim ljudem, ki imajo razvite psihične čute. Ta izžarevana energija je sorodna izžarevanjem, znanim pod imenom žarkov X, ki so tudi nevidni človeškim očem, razen ako jim pomaga nekaj, česar navadno nimajo. Nekatere grobejše oblike aure so vidne ljudem, ki imajo primeroma nerazvito stopnjo psihične moči, višje oblike pa postanejo vidne samo, kadar je moč psihičnih zmožnosti razvije. Razmeroma malo je dandanes ljudi, ki so kdaj videli auro, ki izžareva iz šestega principa, duhovnega uma. Aura sedmega principa, duha, pa je vidna samo tistim bitjem, ki stojijo precej višje na lestvici kakor človeški rod, ki ga mi poznamo. Auro, ki jo izžareva pet nižjih principov, vidi mnogo psihično razvitih ljudi; pri tem pa njih posebno stanje razvoja določa jasnost in obseg aure, ki jo dotični vidijo.

V tej lekciji bomo poizkusili podati splošen pojem o človeški auri, vsakdo pa bo spoznal, da je predmet tak, da bi ga ne mogli izčrpati v knjigi precejšnjega obsega. Težko je zgostiti tako snov, upamo pa, da nam bo mogoče podati dovolj jasno sliko predmeta tistim, ki nam bodo pozorna sledili.

Kakor smo že povedali, izžareva vsak človeški princip energijo. Vse te energije skupaj pa tvorijo tisto, kar imenujemo človeško auro. Aura vsakega principa bi zavzemala, ako bi odstranili ostale principe, isti prostor, kakršnega izpolnjuje aura vseh ostalih principov ali vsakega izmed njih. Z drugimi besedami: posamezne aure raznih principov se med seboj pronikajo, vendar ne motijo druga druge, ker imajo različno brzino tresajev in dolžino valov. Kadar govorimo o auri, imamo v mislih celotno auro človeka, ki je vidna tistemu, ki ima popoln psihični vid. Kadar pa govorimo o auri, ki jo izžareva ta ali oni posebni princip, dotični princip tudi določno omenjamo.

Najgrobejša oblika človeške aure je seveda tista, ki jo izžareva fizično telo. To auro nazivljejo včasih "auro zdravja", ker kaže stanje fizičnega zdravja osebe, katere telo jo izžareva. Razprostira se, kakor vse ostale oblike aure, dva do tri čevlje daleč od telesa, oddalja pa je odvisna od nekaterih okoliščin, ki jih tukaj ni treba omenjati. Kakor vse ostale oblike aure, je tudi ta ovalna ali jajčasta. (Ta vsem posameznim razodevanjem aure skupna oblika je nekatere pisatelje nagnila, da so jo nazvali "aurično jajce".) Fizična aura je tako rekoč brez barve (ali morda skoraj modrikastobela, podobna barvi čiste vode), vendar ima neko posebnost, ki je aure drugih principov nimajo, ker se psihičnemu vidu zdi, kakor bi jo številne fine črte, ki se razprostirajo kakor trde bodice od telesa navzven, delale pramenasto. Pri normalnem zdravju in življenjski moči štrlijo te "bodice" trdo od telesa, ako pa je življenjska moč zmanjšana in zdravje slabo, visijo nizdol kakor mehka dlaka pri živalih; v nekaterih primerih so videti celo kakor razkuštrani lasje, ki štrlijo v vseh pravcih zmešani, zviti in zaviti. Te pojave povzroča tok prane, ki daje telesu več ali manj energije; zdravo telo ima normalno zalogo prane, bolnemu ali slabotnemu telesu pa je primanjkuje. Fizično auro vidijo mnogi, ki imajo sicer zelo omejeno stopnjo psihičnega vida in ki so jim višje oblike aure nevidne. Psihično razviti jo včasih težko razločijo zaradi tega, ker jo zatemnevajo barve višjih oblik aure; da jo vidijo, morajo abstrahirati od vtisov teh višjih oblik aure ter pripustiti samo vibracije tiste aure, ki jo želijo videti.

Aura, ki jo izžareva drugi princip, astralno telo, je kakor princip sam podobna pari, preden se razblini in izgine vidu. Težko jo je razločevati, kadar je pomešana z drugimi oblikami aure; kadar se pa astralno telo vidi ločeno od fizičnega telesa, se njena aura lahko vidi, posebno če opazovalec ni dovzeten za vibracije principov, ki odpošiljajo aure različnih barv. Tisti, ki so že videli astralno telo ali kakšno "prikazen" višje ali nižje stopnje, se bodo bržkone spominjali, da so videli megličast hlap jajčaste oblike, ki obdaja razločneje vidno astralno telo. Ta rahli, hlapu slični ovalni oblaček je bila astralna aura.

Auro tretjega principa ali prane je težko popisati. Podobna je hlapastemu oblaku, ki ima barvo in videz električne iskre. Sploh so vsa razodevanja prane podobna električni luči ali iskram. Prana ima rahlo rožnato barvo, kadar je v telesu ali blizu njega, izgubi pa to barvo, brž ko se oddali za nekoliko centimetrov. Ljudje, ki imajo psihični vid, razločno vidijo iskram podobno prano, ki jo osebe, ki "magnetično zdravijo" ali delajo mesmerične poteze, otresajo s koncev prstov na roki. Lahko jo vidijo tudi mnogi, ki si ne lastijo psihičnega vida; tem se vidi kakor razgreti zrak, ki se vzdiguje iznad peči ali iznad segretih tal, to se pravi, kakor nekaj brezbarvnega, ki se trese in utriplje. To pranično auro vleče iz zdrave čvrste osebe slaboten človek, ki mu manjka življenjske sile in ki vleče iz močnega človeka tisto, kar potrebuje slabotni. V takih primerih občuti človek, iz katerega je bila prana brez njegovega privoljenja črpana, slabost in utrujenost, potem ko je bil v družbi človeka, ki je absorbiral del njegove življenjske sile. Pozneje podamo napotila, kako se človek ubrani te oblike zavestnega ali nezavestnega vampirstva. Učinek se doseže s tem, da tvorimo umsko podobo aurične lupine, skozi katero ne more nobena sila iz telesa in ne more brez dovoljenja noben zunanji vpliv do njega. Tako se človek tudi lahko zavaruje zoper infekcijo iz virov, ki bi mu lahko resno škodovali, ako bi ne bil tako zaščiten. Pranična aura se izliva tudi pri mesmeričnih potezah ali psihičnem zdravljenju bolnih; vendar v takih primerih izvežbani zdravitelj uravnava tok in se potrudi, da dopolni zalogo prane v sebi, ki potem proizvaja in izžareva nepretrgani tok prane.

Sedaj pa prehajamo k najzanimivejšim znakom, ki se tičejo človeške aure, in mislimo, da bodo nekatera izmed dejstev, ki jih omenjamo v tej lekciji, pravo razodetje celo za mnoge, ki dodobra poznajo tista tri razodevanja aure, ki smo jih pravkar omenili. Nekateri utegnejo dvomiti nad izjavami, ki jih bomo podali, vendar pa želimo te ljudi opozoriti na to, da imajo sami moč, da razvijejo in izpopolnijo psihične moči do zadostne mere, da bodo sami videli te stvari kakor jih je že na tisoče pred njimi. Ni potrebno, da bi katerikoli okultni nauk ostal skrit tistemu, ki dvomi. Vsakdo lahko stopi v okultni svet, samo da plača ceno za to, ampak ta cena se ne odšteje v zlatu ali srebru, temveč v odpovedi nižjemu jazu in posvečenju tistemu, kar je najvišje v človeku. Res da nekateri vderejo v psihični svet, ne da bi se osposobili in očistili s primernimi metodami; ampak za take so pridobljene zmožnosti prej prekletstvo kakor blagoslov, ker so primorani vrniti se z velikim trpljenjem, dokler ne vstopijo pri pravih vratih, za katere najdejo ključ izlahka vsi tisti, ki ga iščejo v pravem duhu.

Vrnimo se k višjim pojavom človeške aure. Iznova obračamo Vašo pozornost na dejstvo, da psihični opazovalec vidi auro kot svetel oblak skoraj ovalne oblike, ki se razteza od telesa dva do tri čevlje v vseh smereh. Ne končuje se iznenada, ampak se postopno razblinja, dokler popolnoma ne izgine. V resnici se razprostira še preko vidne točke. Videti je kot svetel oblak venomer se menjajočih barv, dasi pri vsakem človeku prevladujejo gotove barve iz vzrokov, ki jih bomo kmalu razmotrivali. Te barve izvirajo iz gotovih umskih stanj človeka, ki ga obdaja aura. Vsaka misel, vsaka duševnost ali čustvo se razodeva po gotovem odtenku ali kombinaciji barv, ki spada k tisti posebni misli, duševnosti ali čustvu; in ta barva ali barve se razodevajo v auri tistega umskega principa, iz katerega izvira dotična misel, duševnost ali čustvo, in so seveda vidne opazovalcu, ki proučuje sestavljeno auro tistega, ki misli. Psihično razvit človek lahko bere misli kake osebe kakor strani odprte knjige, samo da razume jezik auričnih barv, kar morejo seveda vsi razviti okultisti, dasi ne bo oseba, ki slučajno pade v psihični svet, videla drugega kakor odsoj čudovitih barv, ki se pojavljajo v svetlem oblaku in katerih pomena ne pozna.

Preden nadaljujemo, je po naših mislih bolje, da podamo splošen pregled teh auričnih barv in misli, duševnosti ali čustva, h kateremu vsaka spada. Te barve se odtenjujejo in prelivajo v tisočere kombinacije, vendar bo naslednji pregled nudil jasno sliko predmeta in Vam omogočil, da boste razumeli, kar Vam imamo povedati nekoliko pozneje v tej lekciji.

Aurične barve in njih pomen.

Črno pomeni sovraštvo, hudobnost, maščevalnost in slična čustva.
Svetlosivo pomeni sebičnost.
Sivo tistega posebnega odtenka, ki ga ima obraz mrliča, pomeni strah in grozo.
Temnosivo pomeni pobitost in otožnost.
Umazanozeleno pomeni ljubosumnost. Ako je z ljubosumnostjo pomešana jeza, je videti to kakor rdeče bliske na zelenem ozadju.
Zeleno skoraj skriljevega odtenka pomeni nizkotno prevaro.
Zeleno posebnega svetlega odtenka pomeni strpnost do mnenja in verovanja drugih, lahko prilagodovanje izpreminjajočim se razmeram, takt, vljudnost, posvetno modrost itd. in lastnosti, ki bi jih nekateri smatrali za "olikano prefinjeno prevaro".
Rdeče kakor temen plamen, kadar švigne iz gorečega poslopja in je pomešan z dimom, pomeni poltenost in živalske strasti.
Rdeče kakršno se vidi v svetlordečih bliskih, podobnih streli, znači jezo. Ti bliski se navadno vidijo na črnem ozadju, ako izvira jeza iz sovraštva ali hudobnosti, ako pa izvira iz ljubosumnosti, se vidijo na zelenkastem ozadju. Iz nevolje ali obrambe namišljene »pravice« izvirajoča jeza nima teh ozadij in se navadno vidi kot rdeči bliski neodvisno od ozadja,
Karmezinskordeče pomeni ljubezen; po značaju strasti ima različne odtenke. Grobo polteno ljubezen označuje temno in težko karmezinskordeče, medtem ko pomenijo svetlejši in prijetnejši odtenki ljubezen, pomešano z višjimi čustvi. Zelo visoko obliko ljubezni kaže barva, ki se skoraj približuje lepi rožnati barvi.
Rdečkastorjavo pomeni skopost in pohlepnost.
Svetlooranžno pomeni ponos in ambicijo.
Rumeno v svojih različnih odtenkih pomeni umsko moč. Ako se razum bavi z rečmi nizkega reda, je odtenek temnorumen; ako pa se povzpne do višjih stopenj, postane barva svetlejša in jasnejša, lepo zlatorumena barva pa kaže na velik razumski razvoj in sijajno sklepanje,
Temnomodro pomeni versko čustvovanje in duševnost. Vendar se ta barva menjava v jasnosti po stopnji nesebičnosti, razodevanje po verski koncepciji. Odtenki in stopnje se menjavajo od temne indigo do lepe bogate vijoličaste barve, pri čemer ta pomeni najvišje versko čustvo.
Svetlomodro posebno jasnega in svetlega odtenka pomeni duhovnost. Nekatere višje stopnje duhovnosti, ki se opažajo pri navadnem človeštvu, se kažejo v odtenku modrega s svetlimi pikami, ki se blestijo in lesketajo in migljajo kakor zvezde v jasni zimski noči.

Učenci naj pomnijo, da tvorijo te barve neskončne kombinacije in zmesi ter se kažejo v močno različnih stopnjah svetlosti in velikosti, ki imajo za razvitega okultista vsaka svoj pomen,

Mimo spredaj omenjenih barv je več drugih, za katere nimamo imena, ker so izven barv, ki se vidijo v spektru; zaradi tega se znanosti, ker jih ni mogla videti, ni zdelo potrebno, da bi jim nadela določna imena, dasi je teoretično znano, da obstajajo. Znanost nam pravi, da so to tako imenovani "ultravijoličasti" in "ultrardeči" žarki, ki jih pa človeško oko ne more zaznati, ker so tresaji izven moči zaznavanja naših čutov. Okultistom so znane te "ultra"-barve (in še nekatere druge, znanosti neznane) in oseba gotove stopnje psihične moči jih lahko vidi. Pomen te trditve se lahko bolje doume, ako rečemo, da znači vsaka teh »ultra«-barv, kadar se vidijo v človeški auri, psihični razvoj, a stopnja intenzivnosti barve je odvisna od stopnje razvoja. Drugo znamenito dejstvo za tiste, ki niso razmišljali o tej stvari, je, da znači "ultravijoličasta" barva aure psihični razvoj v visoki in nesebični fazi, medtem ko pomeni »ultrardeča« barva človeške aure, da je dotični človek pač psihično dokaj razvit, da pa uporablja ta razvoj v sebične in nevredne svrhe - za "črno magijo". "Ultravijoličasti" žarki ležijo zunaj enega skrajnega konca spektra, kakor ga pozna veda, medtem ko ležijo "ultrardeči" žarki onstran drugega skrajnega konca. Vibracije prvih so previsoke, da bi jih zaznalo navadno človeško oko, drugi žarki pa sestoje iz vibracij, ki so za toliko prenizke, za kolikor so prve previsoke. In resnična razlika med obema oblikama psihične moči je tako velika kakor položaj teh dveh "ultra"-barv v spektru. Mimo teh dveh pravkar omenjenih "ultra"-barv je pa še ena, ki je navadno oko tudi ne vidi: prava  prvotna rumena, ki znači duhovno razsvetljenje in ki je rahlo vidna okoli glave duševnih velikanov. Barva pa, o kateri so nas učili, da je znak sedmega principa, duha, je baje iz čiste bele svetlobe posebnega sijaja, kakršne človeško oko še ni nikdar videlo - zapadna veda sploh zanikuje obstoj absolutne "bele svetlobe".

Aura, ki izhaja iz instinktivnega uma, sestoji poglavitno iz težjih in temnejših odtenkov. V spanju, ko um počiva, se pojavi neka temna rdeča barva, ki znači, da instinktivni um opravlja živalske funkcije telesa. Ta odtenek je seveda vedno viden, ko pa je človek zbujen, ga pogosto zatemnijo svetlejši odtenki bežnih misli, ganjenj in čustev.

Prav na tem mestu bi bilo umestno omeniti, da plavajo v auri, kadar um miruje, odtenki, ki oznanjajo prevladujoče tendence človeka, taka da se lahko razlikujejo njegovi »okusi« in druge poteze njegove osebnosti kakor stadij njegovega razvoja in napredka. Ako močna strast ali čustvo prevzame um, je celotna aura videti pobarvana z dotičnim odtenkom ali odtenki, ki predstavljajo tisto strast. Tako na pr. naredi huda jeza, da kaže vsa aura svetle rdeče bliske na črnem ozadju, ki skoraj popolnoma zatemnijo ostale barve. To stanje traja več ali manj časa, kakršna je pač jakost strasti. Ako bi ljudje le mogli videti človeško auro, kadar kaže take barve, bi jih strašni prizor pripravil v tako

grozo, da bi se nikdar več ne hoteli razjeziti. Taka aura je podobna plamenu in dimu v »peklu«, ki ga omenjajo nekatere ortodoksne cerkve; da človeški um postane v takem stanju začasno res pravi pekel. Močan val ljubezni stori, da pokaže aura karmezinastordečo barvo, in njen odtenek je odvisen od značaja strasti. Enako daje izliv verskega čustva auri modro barvo, kakor je obrazloženo v zaznamku barv. Izkratka, močno čustvo ali strast naredi, da navzame aura odgovarjajočo barvo, dokler čustvo traja. Iz tega, kar smo povedali, boste spoznali, da ima barvni značaj aure dvojno lice: prvo je odvisno od prevladujočih misli, kakršne se navadno razodevajo v umu; drugo pa je odvisno od dotičnega čustva ali strasti, ki se v dotičnem času razodeva. Bežna barva izgine, kadar čustvo mine, dasi se čustvo ali strast, ki se dalje časa ponovno razodeva, pojavi v navadni aurični barvi. Navadna barva, kakršna se kaže v auri, se zdaj pa zdaj postopoma izpremeni, kakor se pač značaj osebe izboljšuje ali izpreminja. Navadne barve oznanjajo »splošni značaj« osebe, bežne barve pa kažejo, katero čustvo ali strast v dotičnem času v njej prevladuje.

Učenec, ki je prebral prejšnje lekcije, bo izlahka spoznal, da postane človek, kadar se razvija in izpopolnjuje, vedno manj plen bežnih strasti ali čustev, ki izhajajo od instinktivnega uma, in da se razum (zavestni um, intelekt) in pozneje duhovni um sama počasi uveljavljata in razodevata; namesto da bi ležala speča v latentnem stanju. Ko ima to pred očmi, bo izlahka spoznal, kako velika mora biti razlika med auro nerazvitega človeka in med auro razvitega človeka. Prva obstoji iz težkih, temnih, grobih barv, ki jo večkrat preplavljajo barve menjajočih se strasti ali čustev. Druga pa kaže jasne barve, ki jih čustva in strasti le malo motijo, ker so na splošno vse prišle pod oblast volje.

Človek, ki ima dobro razvit zavestni um, kaže auro, ki je preplavljena s krasno zlatorumeno barvo, ki oznanja intelektualnost. Ta barva je v takih primerih posebno vidna v zgornjem delu aure okoli glave in ramen človeka, bolj živalske barve pa preidejo v spodnji del aure. Preberite opombe pod zaglavjem »rumeno« v tej lekciji. Ko je človekov intelekt absorbiral misel o spiritualnosti in se posveti pridobitvi spiritualne (duhovne) moči, razvoja in izpopolnjevanja, bo ta rumena barva kazala ob svojem robu svetlomodro barvo posebno jasnega in svetlega odtenka. Ta posebna svetloba znači tisto, kar se na splošno imenuje "spiritualnost", je pa v resnici samo »intelektualna spiritualnost«, ako se nam oprosti ta nekam paradoksni izraz ni namreč isto kakor spiritualni um, ampak zgolj zavestni um, impregniran s spiritualnim umom, da rabimo še drug neprimeren izraz. V nekaterih primerih visokega razvoja tega intelektualnega stanja se sijajno svetlomodra barva kaže kakor široka resa ali rob okoli zlatorumene barve intelekta; ta resa ali rob je včasih večji kakor središče samo, in v posebnih primerih je svetlomodra barva mimo tega napolnjena s sijajnimi svetlimi točkami, ki se iskrijo in migljajo kakor zvezde v jasni zimski noči. Te svetle točke pomenijo, da se uveljavlja aura spiritualnega uma, in kažejo, da se je spiritualna zavest vzbudila v človeku ali pa da se bo v bližnji bodočnosti. O tej točki je nastala med učenci in celo učitelji okultizma precejšnja zmeda.

Aura, ki izhaja iz spiritualnega uma ali šestega principa, je prave prvotne rumene barve, ki je nevidna navadnemu vidu in ki je človek ne more umetno proizvajati. Osredotoča se okrog glave, spiritualno razsvetljenega in nareja včasih poseben žar, ki ga celo nerazviti ljudje lahko vidijo. To je zlasti resnično, kadar se spiritualno razvita oseba resno razgovarja ali uči; ob takih priložnostih se ji obraz žari in na poseben način sveti. Osoj (obsret ali nimbus), kakršen je prikazan na slikah velikih duhovnih voditeljev človeškega rodu, je posledica tradicije, ki izvira iz dejstva, ki so ga prvi učenci teh voditeljev v resnici doživeli. Tako zvana "glorija", ki jo vidimo na slikah, izhaja iz tega dejstva. Ko se zopet, ozremo na čudovito Hoffmannovo sliko "Gethsemane", bomo drugače razumeli mistični žar okrog glave velikega duhovnega učitelja, čigar globoki in resnični nauki so bili zatemnjeni zaradi nevednosti celih rodov učiteljev, ki so živeli izza njegove smrti, čigar nauki pa so živa resnica za okultiste vseh narodov, vseh dežel in vseh na zunaj vidnih razlik v veri.

O auri sedmega principa, duha, moremo le malo povedati, in še tisto malo imamo le iz tradicije. Sporočilo se nam je, da sestoji iz "čiste bele" svetlobe, kakršne znanost ne pozna. Te svetlobe ni videl noben človek med nami in je (v tem stadiju razvoja) tudi nikdar ne bo. Pogled na ta čudoviti sij je pridržan za bitja, ki so na lestvici razvoja precej više kakor smo mi, ki pa so nekoč bili smrtniki kakor mi in katerim bomo ob svojem času podobni. Otroci božji smo in ne moremo pregledati, kaj bo vse iz nas. Toda na poti smo, in tisti, ki so šli pred nami, nam pošiljajo bodrilna sporočila. Po dolgih vekih se vračamo domov.

Mantram.

Mantram te lekcije je: "Izžarevam miselne valove take vrste, kakršne želim prejemati od drugih." Ta mantram podaja mogočno okultno resnico, in ako ga boste vestno ponavljali in živeli po njem, Vam bo omogočil, da boste hitro napredovali v razvoju in izpopolnitvi. Dajte - in prejeli boste - mero za mero - vrsto za vrsto barvo za barvo. Vaši miselni vali se raztezajo daleč preko vidne aure in vplivajo na druge in privlačijo k Vam misli drugih, ki so sličnega značaja in kakovosti kakor misli, ki ste jih Vi poslali. Misel je živa sila - uporabljajte jo modro.

Peta lekcija.
Dinamika misli.

Ako bi bil objavil to lekcijo pred tridesetimi leti, bi mi bilo zelo težko vzbuditi razumevanje zapadnega občinstva za naravo, vpliv in moč misli. Pred tridesetimi leti je bilo na zapadu le malo ljudi, ki so o tem kaj slišali, in razen peščice okultistov bi me bili vsi imeli za prenapeteža. Med tem časom je pa bil vzgojen zapadni svet vsaj do delnega razumevanja miselne moči. Posebno v Angliji in Ameriki so dosegli odmevi vzhodnih naukov skoraj vse misleče ljudi.

To prebujenje je kot posledica naravnih zakonov bistveni proces evolucije zapadne rase. Pri tem so sodelovali ljudje, ki so dosegli le delno razumevanje resnice, in zato so ostali njih nauki grobi in nepopolni. Osebne teorije in spekulacije teh pisateljev so resnico tudi precej spačile. Kogar so zanimala različna stremljenja, ki jih grobo združujem pod imenom "nove miselnosti", so gotovo preplašile razne, navidezno si nasprotujoče teorije in nauki mnogih učiteljev, ki so bujno poganjali, rasli in včasih tudi obrodili. Skrbna analiza nam pa kaže, da so vse te teorije zgrajene na nekaterih temeljnih dejstvih, ki jih spoznava prebujeno mišljenje. Vsi ti učitelji so opravili hvalevredno delo in so ti spisi dosegli tiste duše, ki so potrebovale prav tisto razlago, ki jim jo je dotični podajal in ki je bila najbolj pravilna za učenca glede na njegovo posebno stopnjo razvoja. Ti učitelji so storili na vsak način mnogo dobrega, četudi so jih morda pozneje učenci prekosili in so postali sami učitelji, ki so spoznano resnico zopet oddajali drugim, četudi zopet pobarvano od svojih lastnih osebnosti.

Vestni učenec, ki je proučil temelje vseh teh različnih šol nove miselnosti, pa opazi, da izhajajo vse iz vzhodnih naukov, ki so starejši od pisane zgodovine in ki so skupna last okultistov vseh časov in narodov. "Nova miselnost" je v resnici najstarejša miselnost, četudi se predstavlja tistim, ki čujejo sedaj prvič o njej, kot zelo nova in moderna. Vendar izvršuje dobro svojo nalogo. Zreli okultisti pa vedo, da se bodo postopoma odkrile osnovne resnice, ki so podlaga nasprotujočih si naziranj, in da se bodo te potem pokazale popolnoma jasne, brez vseh spekulacij in teorij raznih učiteljev.

Večina Vas, ki čitate to lekcijo, ste gotovo že čuli o moči misli in najbrže ste imeli tudi že kake izkušnje na tem polju. Zato Vam bo prinesla ta lekcija morda le stare in že zdavnaj znane stvari; vendar poizkusim, da podam kratek in splošen pregled nauka jogijev, ki Vam utegne pomagati, da najdete zdravo jedro v navidezno nasprotujočih si teorijah, ki sem jih poprej omenil,

Ne bom razlagal, kaj so misli; to je pretežavno za začetni tečaj. Vendar bom razložil nekatere lastnosti, zakone in posledice misli. Za sedaj se bom ognil teoriji in se pečal s praktično stranjo predmeta.

Spominjati se utegnete, kaj sem v prejšnjem pismu povedal o auri. Pojasnil sem, da izžarevajo različni principi človeka auro tako, kakor izžareva solnce svetlobo, ogenj toploto, cvetka duh itd. Navedeni viri izžarevajo vibracije, ki jih imenujemo svetlobo, toploto in duh. V gotovem smislu so te emanacije mali delci tistega središča, ki jih izžareva. Tako moremo tudi razumeti, da lahko pozneje odstranimo to, kar jih je oddajalo, medtem ko emanacije ostanejo še nekaj časa. Kot primer iz astronomije navajam, da oddaljene zvezde lahko že zdavnaj ni več, medtem ko svetlobni žarki, ki jih je poprej oddala, nadaljujejo svojo pot, in mi na zemlji jo vidimo še dolga leta potem, ko zvezde že ni več. V resnici so to, kar vidimo, vedno le žarki, ki jih je oddala zvezda že več let poprej. Čim večja je oddaljenost zvezde, tem starejši so žarki. Enako ostane gorkota v sobi, četudi ni več ognja v peči. Če prinesemo mošek v sobo in ga zopet odnesemo, bo v sobi ostal še dolgo duh po mošku. Podobno lahko aktivno obstajajo misli, ki so bile započete pred več leti, četudi se je značaj osebe, ki jih je zamislila, medtem že popolnoma izpremenil ali pa če je tudi medtem dotična oseba že umrla. Nekateri prostori so včasih napolnjeni z duševnimi emanacijami ljudi, ki so svojčas v njih živeli, ki so pa že zdavnaj odšli ali umrli.

Mišljenje stalno oddaja emanacije, ki so vidne v bližini človeka kot aura, ki postaja z večjo oddaljenostjo manj gosta in težje vidna. Stalno odpošiljamo miselne valove (da uporabljam ta priljubljeni izraz). Ko se izčrpa početna sila, ki zaluča misli (včasih v gotovo smer), plavajo te okoli kakor oblaki, se mešajo z drugimi mislimi sličnega značaja ter se širijo včasih križem sveta. Nekatere miselne emanacije se ne oddaljujejo daleč od mesta, kjer so nastale, in če jih ne preženejo močne nasprotne misli, ostanejo tam dolga leta neizpremenjene. Druge misli, ki so porojene z gotovim namenom ali pod vplivom močne želje, emocije ali strasti, se pa hitro oddaljijo v smeri proti objektu, kateremu so namenjene. Pozneje bom navedel nekaj primerov.

Večina ljudi polaga le malo moči v svoje misli; njim je mišljenje mehaničen proces, in zato dobijo te emanacije le malo moči na pot in ne pridejo daleč, če jih ne pritegnejo k sebi slične misli drugih oseb. (Postavljam le splošne principe in jih večkrat ponavljam, da jih postopoma sprejmete. Mislim, da je ta konverzacijska metoda najboljši način učenja; veliko boljša od običajnega "kratkega in jedrnatega" predavanja.)

Želim, da me dobro razumete, če rečem: »misli so stvari«. Ne uporabljam tega izraza v prenesenem ali fantastičnem smislu, temveč zato. da izrazim golo resnico. Misli so prav take stvari kakor svetloba, toplota, elektrika, vonj in slične manifestacije. Jasnovidni jih vidi, senzitivni jih čuti, in da bi imeli primerne aparate, bi jih lahko tudi tehtali. Odposlana misel je podobna oblačku one barve, ki ji gre po seznamu barv, priobčenem v prejšnjem pismu o auri, je kakor lahna meglica (različne gostote) in prav tako snovna kakor zrak okoli nas, vodna para ali razni plini, ki jih dobro poznamo. Misli imajo tudi svojo silo kakor plini in pare, ki smo jih pravkar omenili.

Pripomnim naj, da pridajamo intenzivnim mislim tudi še prane, ki jim daje nadaljnje moči in sile ter često povzroča presenetljive pojave. Prana oživlja misli in dela iz njih žive sile. Pozneje povem več o tem.

Ne pozabite torej, da govorim popolnoma resno, ko pravim, da so misli resnične stvari. Dobro bo, da se v to vživite s tem, da si predstavljate, da možgani izžarevajo miselne emanacije. Nekateri si te emanacije najlaže predstavljajo slične svetlobnim žarkom. Drugim se zdi boljša primera s toploto, ki jo izžareva peč. Zopet drugim se zdi najprimernejša slika cvetka, ki oddaja vonj. Neki učenec (ki je danes daleč napredoval) si je misli najrajši predstavljal kot dim, ki uhaja iz čaja, kadar vre v samovaru. Izberite si enega izmed teh primerov ali pa si izmislite še svojega, na vsak način pa to sliko dobro utrdite v svojih mislih. Dosti laže je, da si mislite tako stvar s pomočjo materialne primere, nego da si poizkušate ustvariti takoj abstraktno idejo.

V splošnem je odvisna moč misli od intenzivnosti, s katero so bile mišljene, vendar je še drug element, ki daje mislim moč. To je njih tendenca, da privlačujejo k sebi druge misli slične narave ter tako stopnjujejo svoje moči, Misli ne pritegujejo k mislečemu le ustrezajočih misli iz območja privlačnosti; misli imajo tudi tendenco, da se družijo, da se prelivajo druga v drugo in se med seboj pronikajo. Splošna miselna atmosfera kake družbe je slog misli posameznih ljudi, ki predstavljajo to skupnost. Kakor osebe, imajo tudi kraji svoje posebnosti, svoj značaj, svoje močne in svoje slabe strani, svojo prevladujočo atmosfero. Vsi, ki so premišljevali o tem, so to opazili, pa le malokdo si išče razlago. Vendar kraj sam ni bistven, in ta karakteristika ne izhaja iz njega samega, temveč mora imeti drug vir ali vzrok. Okultisti vemo, da je miselna atmosfera kake vasi, mesta ali dežele sestavljena iz misli tistih, ki tam stanujejo, in tistih, ki so poprej tam stanovali. Tujci, ki pridejo v kak nov kraj, čutijo izpremembo, in kjer miselna atmosfera ni v skladu z njih lastno, se ne počutijo dobro in zato želijo čimprej zapustiti dotično mesto. Če se kdo, ki ne pozna dobro zakonov misli, mudi dalje časa na takem mestu, pride pod vpliv prevladujoče miselne atmosfere in se bo proti svoji volji izpremenil. Ponižal ali povišal se bo na nivo prevladujočih misli.

V deželah stare kulture je značaj vodečih mest naroda postal precej sličen, četudi so še razlike, ki jih čuti tujec, čim jih poseti. V Ameriki, prostranejši in mlajši deželi, so pa razlike med mesti zelo velike. To ne velja le za različne pokrajine, ampak tudi za mesta, ki so si dovolj blizu. Če misleči tujec po vrsti obišče vodeča mesta v Severnoameriških združenih državah, se bo čudil, kako različen je duh v posameznih mestih. Vsako ima svoj posebni značaj, ki je nastal iz misli prvega kolonista na dotičnem mestu. Te misli so potem vplivale na novodošle, ki so tudi sami dodali svoje misli skupni atmosferi, in tako vedno naprej, dokler ni postala razlika med značajem posameznih ameriških mest večja, nego je sicer med različnimi narodi. Tujec, ki bo obiskal po vrsti na pr. Boston, New York, Philadelphio, Chicago, Denver in San Francisco, bo opazil največje razlike v značaju teh mest. Te razlike ne bo tako močno opazil iz govora s posameznimi meščani, pač pa jo bo elementarno občutil, če se bo otvoril »duhu mesta«. Dostikrat govorimo o ozračju kakega mesta. Po pravi razlagi, ki sem jo pravkar podal, je to miselna atmosfera dotičnega kraja. Te značilnosti se lahko izpremene, če se v tem kraju naseli večje število drugače mislečih ljudi. Nekateri energično misleči ljudje bodo izžarevali ob svojem vsakdanjem poslu močne miselne valove, ki bodo kmalu vplivali na skupno miselno atmosfero kraja. Misel enega samega močnega misleca bo premagala slabotne, brezsmotrne misli velikega števila ljudi, ki izžarevajo le negativne misli. Pozitivnost je zanesljivo sredstvo proti vsaki negativnosti. Tudi je duh naroda vsota duhov njegovih posameznih delov, če kdo pride v mesto, v katerem se uveljavljajo velike energije, hitro čuti vpliv pozitivnega mišljenja okoli sebe, ki vzbuja slične misli tudi v njem samem. Če pride kdo v zaspan, "mrtev" kraj, bo ponehavala tudi njegova aktivnost in počasi se bo ponižal na nivo dotičnega mesta. Jasno je, da se človek močno izgrajene pozitivne osebnosti ne bo pokvaril tako hitro kakor manj močni; nasprotno, tak človek lahko dvigne vse mesto, vendar v splošnem odločilno vpliva obstoječa miselna atmosfera na povprečnega človeka, ki živi dalje časa v kakem mestu.

Enako hranijo stanovanja, trgovine, zgradbe itd. prevladujoče misli tistih, ki tam žive ali ki so poprej tam živeli. Nekatera mesta so notorično »nesrečna«, in četudi močna osebnost to lahko izpremeni, bo povprečnež temu podlegel. Nekatere hiše imajo v sebi atmosfero solnca, dobrega prijateljstva, toplote, veselja in sreče, medtem ko so druge mrzle in odbijajoče. Podjetja kaj rada kažejo prevladujoče misli tistih, ki jih vodijo. Nekatere trgovine vzbujajo zaupanje, a v drugih pazimo na svojo listnico in previdno motrimo personal.

Mest, na katerih so se vršila hudodelstva, se drži kaj rada neprijetna miselna atmosfera, ki izhaja iz intenzivnih misli hudodelca in žrtve. Atmosfera ječ je grozna za senzitivnega. Atmosfera strasti in nizkih živalskih slasti je odbijajoča za duševno više stoječega. Atmosfera bolnice močno vpliva na obiskovalca. Atmosfera stare cerkve lahko vzbudi v obiskovalcu občutek miru in vzvišenosti, Govorim seveda na splošno, ker prav razni so vplivi, ki lahko izpremene te tendence.

Enako je z ljudmi. Nekateri nosijo s seboj atmosfero veselja in poguma, medtem ko drugi prinesejo v sobo občutek pesimizma, neharmoničnosti, nezaupanja in nezadovoljstva. Mnogi pokvarijo vsako veselje in udušijo vsako navdušenje in vsako svobodno slovo. Za to je na stotine primerov, izberite si jih izmed lastnih znancev.

Miselni vali značaja se vzajemno privlačujejo. Kopičijo se v astralnem prostoru kakor oblaki v zraku. S tem pa nečem reči, da vsak tak oblak misli zavzema gotov prostor in da na istem mestu ne more biti druge misli. Nasprotno, vibracije različnih misli so različne, in zato lahko obstaja na istem mestu po več sto različnih misli, ne da bi se kaj med seboj ovirale, dasi nastajajo včasih začasne kombinacije. V tej lekciji se ne morem spuščati v podrobnosti, želim Vam podati le splošen temelj, na katerem bom pozneje lahko gradil.

Vsakdo priteguje k sebi misli, ki ustrezajo mislim, ki jih je sam zamislil, in te zajete misli zopet vplivajo nanj. Na ta način si priliva olja na ogenj. Mislite zlobno in hudobno, pa se boste ustrašili umazane poplave misli, ki bo udrla v Vaše mišljenje. In čim dalje boste ostali v tem mentalnem stanju, tem hujše stvari bo ta poplava priplavila s seboj. Postali boste središče misli te vrste. In če jih boste vzdrževali, dokler Vam ne postanejo običajne, boste pritegovali okoliščine in prilike, ki Vam bodo omogočile, da tudi udejstvite te svoje misli. Mentalno stanje namreč ne privlačuje le sličnih misli, temveč vodi človeka v take prilike, v katerih lahko uporablja misli in nagnjenja, ki jih goji. Če pustite, da se Vaše mišljenje bavi z živalskimi strastmi, bo vsa narava sodelovala na tem, da Vas popelje v okoliščine, kjer jim lahko zadostite.

Če pa na drugi strani kultivirate navado boljših in višjih misli, boste kmalu prišli v prilike, ki harmonirajo s temi Vašimi mislimi, in te bodo tudi hitro pritegnile druge misli, ki se strinjajo z Vašimi. Pa to še ni vse; pritegnili boste k sebi tudi ljudi, ki slično mislijo, ali pa Vas bodo oni pritegnili k sebi. Mi si ustvarjamo sami svojo okolico in družbo a svojimi včerajšnjimi in svojimi današnjimi mislimi. Včerajšnje misli imajo na nas večji ali manjši vpliv, vendar jih bodo prerasle in pregnale današnje misli, če to le resno hočemo.

Rekel sem, da imajo misli, ki so napolnjene s prano, veliko večjo moč od navadnih misli. Prav za prav so vse pozitivne misli napolnjene z več ali manj prane. Človek močne volje, ki odpošilja nezavestno (ali pa zavestno, če razume stvar) močno pozitivno misel, ji pridene gotovo zalogo prane, katere množina je odvisna od intenzivnosti misli. Take misli včasih zletijo kakor izstreljene krogle k cilju in romajo počasi kakor običajne miselne emanacije. Nekateri govorniki to dobro razumejo; kar čutimo, kako zadevajo izrečene misli. Močni in jaki misleci, katerih misli so napolnjene dodobra s prano, ustvarjajo večkrat.

»miselne forme«, to so misli take vitalnosti, da postanejo skoraj žive sile. Če pridejo take miselne forme v psihično atmosfero druge osebe, imajo skoraj isti vpliv, kakor če bi bil prisoten misleči in bi v resnem razgovoru hotel vzbuditi to misel. Okultno visoko razvita bitja često pošiljajo miselne forme na pomoč drugim, neodločnim ali brezupnim. Marsikdo izmed nas je že sam občutil vpliv takih misli, poslanih nam na pomoč, ko se nam ni niti sanjalo o vzroku izpremenjenega razpoloženja, ki je nastopilo in ki nam je prineslo novih moči in poguma.

Ljudje s sebičnimi željami in cilji ustvarjajo večkrat tudi nezavestno miselne forme in mnogi pridejo pod njih vpliv. Poudarjam pa, da nihče ne more priti pod slab vpliv, če vzdržuje v sebi miselno atmosfero ljubezni in zaupanja. Ta bo odbijala najmočnejše misli, ki bi bile usmerjene proti dotičnemu ali ki bi jih dotični srečal v miselni atmosferi. Čim višja je vrsta misli, tem močnejše so. Najbolj slabotna oseba, ki so ji misli napolnjene z ljubeznijo do vsega stvarstva in z zaupanjem v najvišjo silo, je veliko, veliko močnejša od najmočnejše osebe, ki bi hotela uporabljati svoje miselne sile v sebične namene. Najvišje moči te vrste morejo imeti le tisti, ki so duševno najviše razviti in ki so že zdavnaj zapustili za seboj nizke cilje in ambicije nerazvitih ljudi. Taki ljudje stalno odpošiljajo miselne vale moči in utehe in pritegniti jih more k sebi vsakdo, ki si želi take pomoči. Storiti ni treba drugega nego želeti si pomoči od onih, ki jo morejo nuditi, in že je obdan od valov močnih pomožnih duhovnih moči, ki jih stalno odpošiljajo fizično živeči ali mrtvi pomočniki in odrešeniki človeštva. Ko bi bilo človeštvo izročeno na milost in nemilost ljudem s sebičnimi nameni, bi bilo že zdavnaj propadlo. A svet je drugače urejen.

Med miselnimi formami se nam je bati le takih, ki ustrezajo našim lastnim nizkim mislim. Če na pr. vzdržujemo prostaške, sebične misli, se otvarjamo miselnim formam sličnega značaja, ki preže v psihični atmosferi in ki se tako morejo naseliti med našimi lastnimi mislimi in nas slednjič dovesti do dejanj, ki bi jih poprej gotovo niti izdaleka ne bili storili. Imamo moč, da si povabimo svoje mentalne goste po lastni volji - pazimo, katerim pošljemo vabilo!

Naše intenzivne želje ustvarjajo miselne forme, ki delujejo na to, da ustrezajo tem našim željam, najsi bodo dobre ali slabe. Miselne forme nas tirajo k stvarem in tirajo stvari k nam ter tako postajajo mogočni pomagači, ki nikdar ne počivajo. Pazimo, s kakšnim naročilom jih odpošljemo. Nikdar si nobene stvari ne želimo močno brez odobrenja najvišjega "jaz". Sicer zaidemo v posledice in trpeli bomo učeči se nauka, da se psihične moči ne smejo uporabljati v nevredne namene. Kaznovani bomo od dejanja, ne zaradi njega. Zlasti ne želite nikdar in pod nobenimi pogoji nikomur škode ali nesreče, ker bi Vam dala izkušnja grenko lekcijo. Tako početje bi moglo imeti le posledico, da bi padla taka oseba v jamo, ki jo je drugemu izkopala. Zle misli, poslane čistemu, se povračajo pošiljalcu s podvojeno silo. Oprostite, da to tako poudarjam, a nevarnost je, da pridejo te vrstice v roke takim, ki zanje še niso dovolj zreli. Zato moram tudi povsod, kjer je to potrebno, napisati svarilo, da nepremišljeni ljudje ne uporabljajo tega novega znanja za zle namene in tako ne oškodujejo sebe in drugih. Postavljam signal: »Pozor, nevarnost!« za brezskrbne in nepremišljene.

Kdor proučuje dinamiko misli, opazi, da so otvorjene čudovite možnosti onemu, ki želi uporabljati nakopičene misli, ki so jih zamislili misleci preteklosti in sedanjosti in ki jih more pritegniti k sebi vsakdo, ki jih želi uporabljati in ki ve, na kakšen način se jih more posluževati.

Pišem tukaj le malo o vsem tem, kar Vas bo morda presenetilo glede na čudovite možnosti ki se otvarjajo tistemu, ki se jih hoče poslužiti. Mnogo misli je bilo zamišljenih o vseh stvareh, in človek, ki deluje danes v katerikoli smeri, more pritegniti k sebi pomožne misli, ki so v zvezi s to smerjo. Veliki ljudje so na ta način prišli do največjih izumov in najmogočnejših načrtov, dasi se niso zavedali, odkod jim to. Marsikdo je intenzivno premišljeval kako stvar; s tem je pritegnil slične misli, ki so plavale po atmosferi, in glej! Zaželeni načrt ali manjkajoči člen je prišel v zavest.

Neizražene, a z intenzivno željo odposlane misli se vedno izkušajo izraziti, in take misli zelo lahko pritegne oni, ki jih je voljan udejstviti. To se pravi: če globok mislec ustvari misli, za katerih udejstvitev pa nima potrebne energije niti spretnosti, bodo te misli še leta pozneje iskale primerno sredstvo izražanja; in če bo take misli pritegnil človek, ki razpolaga z zadostno energijo, da jih lahko uresniči, bodo vdrle v njegovo mišljenje in zdelo se mu bo, da je inspiriran.

Če kdo dolgo brezuspešno poizkuša rešiti kak problem, stori dobro, če zavzame receptivno gesto proti drugim istosmernim mislim; in zelo verjetno je, da se mu bo takrat, ko bo že skoraj nehal premišljati, zabliskala rešitev. Največji misleci, pisatelji, govorniki in izumitelji sveta so doživeli primere tega duševnega zakona, dasi je le malokateri izmed njih spoznal vzrok temu pojavu. Astralni svet je poln vzvišenih neuresničenih misli, ki čakajo na tistega, ki jih naj izrazi in izvrši. S tem le mimogrede omenjam važno resnico. Kdor je zanjo zrel, naj se je posluži.

Na enak način lahko vsakdo pritegne k sebi močne pomožne misli, s katerimi lahka premaga malodušnost in brezupnost. V miselni atmosferi je nakopičena ogromna zaloga energije, in vsakdo, ki jo potrebuje, jo lahko pritegne k sebi. To pomeni le jemati svojo lastnino. Nakopičene misli sveta so Vaše, zakaj bi si jih ne vzeli?

Mantram.

Mantram za ta mesec je: "Misli so žive sile; uporabljal jih bom preudarno, modro in dobro."

Glavna ideja te meditacije je, da smo odgovorni za misli, ki jih dodajamo mislim sveta. Če pomislimo, da stalno dodajamo k splošni miselni zalogi sveta, in če tudi premislimo, kakšna ogromna količina nerazvitih misli stalno nastaja v malo razvitih ljudeh, se moramo zavedati svoje dolžnosti, da pomagamo dvigniti in očistiti splošni svetovni miselni nivo. Ogibati se moramo nevrednih misli in moramo izkušati, da oddajamo le vesele in pogumne, ki lahko dvigajo tudi druge ljudi. Vsakdo lahko opravi svoj delež v tem poslu in vsakogar pomoč je potrebna. Zamišljajte miselne forme pomoči in ljubezni enako v splošnih kakor v posebnih slučajih. Če poznate kako težko borečo se dušo, ji pošljite tolažečih in bodrečih misli. Če veste, da je kdo v nevarnosti, mu pošljite misli, ki ga bodo ojačile. Pošljite svoje najboljše pomožne misli v svet in dosegle bodo sočloveka v kakem kritičnem trenutku. Če ste sami v nevarnosti, si najlaže pokličete na pomoč misli drugih s tem, da sami pošiljate pomožne misli onim, ki so morda tudi v nevarnosti. Na ta način si lahko vzajemno pomagamo in si otvorimo pota občevanja, ki so vsem v prid. Ne zlorabljajte te moči. Pravilo bodi: »Ne pošiljajmo nikomur misli, katerih bi sami ne želeli pritegniti.« Mir bodi z Vami!

Šesta lekcija.
Telepatija in jasnovidnost.

Splošna definicija telepatije je občevanje uma z umom na drug način, nego s petimi čuti, ki se nanje omejuje veda o materiji; ti so: vid, sluh, vonj, okus in tip. Na osnovi vede o materiji sklepamo, da bi dva uma sploh ne mogla občevati, ako ne bi uporabljala za to običajnih čutov. Čim pa ugotovimo možnost takega občevanja, je to že zadosten dokaz, da razpolaga človek še z drugimi čuti, ki mu jih veda o materiji še ni priznala oziroma jih še ni našla.

Okultisti pa vedo, da ima človek še druge čute in zmožnosti razen onih, ki jih uvažuje veda o materiji. Ne da bi segli pregloboko v ta predmet in prekoračili okvire te lekcije, smemo reči, da imamo poleg, petih fizičnih čutov še pet astralnih čutov (nalike fizičnim), ki se udejstvujejo v astralnem pasu in s katerimi moremo videti, slišati, okusiti, vonjati in tipati brez fizičnih organov, ki običajno posredujejo uporabo teh čutov. Še več: človek ima še poseben šesti fizični čut (ki mu nimamo izraza), s katerim se zaveda misli, izhajajočih iz uma ljudi, najsi so ti tudi daleč od njega. Je pa velika razlika med posebnim šestim

fizičnim čutom in petimi astralnimi čuti: pet astralnih čutov je pet astralnih nalikov petim fizičnim čutom; ti delujejo v astralnem pasu prav tako, kakor pet fizičnih čutov v fizičnem pasu. Vsakemu fizičnemu organu ustreza astralni čut; a fizični organi ne posredujejo astralnih vtisov, nego oni dosegajo zavest po svojih lastnih potih, kakor store to vtisi, ki jih sprejemamo preko fizičnih čutov. Toda, ta posebni šesti fizični čut (imenujmo ga »telepatični čut«, ker nimamo primernejšega izraza) ima svoj fizični organ, s katerim sprejema vtise, a tudi njegov astralni nalik, kakor ostali fizični čuti. Z drugimi besedami; ta čut ima organ, fizičen, kakor je nos, oko in uho, s katerim sprejema običajne telepatične vtise - in ki posreduje v vseh primerih telepatije. Njegov astralni nalik se udejstvuje v astralnem pasu v nekaterih oblikah jasnovidnosti. Preidimo sedaj k telepatičnemu fizičnemu organu, po katerem prejemajo možgani vibracije ali miselne vale, izhajajoče iz tujih umov.

V možganih, blizu sredine lobanje, skoraj neposredno nad vrhom hrbtenice, je majhno žlezasto telo rdečkasto-sive barve in stožčaste oblike, ki se drži dna tretjega možganskega prekata pred cerebellom. To je gmota živčne snovi, vsebujoča telesca, slična živčnim celicam, in majhne kepe zdrobastih, apnastih delcev, ki jim včasih pravijo »možganski pesek«. Zapadna znanost imenuje to telo "smrečja žleza" ali "smrečje telo"; beseda "smrečji" naj izraža obliko, ki je podobna smrečjemu stožcu.

Znanstveniki zapada tavajo v temi glede funkcioniranja, smotra in uporabe tega možganskega organa, (kajti organ je v resnici). Njih učne knjige gredo preko tega s slovesno izjavo: "Ne poznamo funkcije smrečje žleze;" niti ne poizkušajo razložiti obstoja in pomena "telesc, podobnih živčnim celicam", ali "možganskega peska". Nekateri pisci takih knjig beležijo, da je ta organ na otrocih večji nego na odraslih in da je na odraslih ženskah bolj razvit nego na odraslih moških - vsekakor jako pomembna izjava.

Jogijem je znano že izza davnih dob, da je smrečje telo organ, s katerim prejemajo možgani vtise po vibracijah, ki jih povzročajo misli, odposlane od tujih možganov, izkratka, da je to organ "telepatičnega" občevanja. Ta organ ne potrebuje vidne odprtine kakor ušesa, nos in oči, saj miselni vali pronicajo materijo gostote fizičnega telesa prav tako lahko, kakor prehajajo svetlobni žarki skozi steklo, ali žarki X (Röntgenovi žarki!) skozi les, kamen itd. Najbližja primera značaja miselnih vibracij so vali, ki jih pošilja in sprejema »brezžični brzojav«. Ono majhno »smrečje« telo v možganih je sprejemalo za brezžično brzojavljanje uma.

Če človek misli, vzbuja v obdajajočem ga etru vibracije večje ali manjše jakosti, ki se širijo od njega v vseh smereh, prav kakor se širijo svetlobni vali od njihovega vira. Če zadenejo te vibracije na telepatični organ drugih možganov, povzročijo možgansko delovanje, ki vzbuja misel v možganih sprejemnika. Ta obnovljena misel lahko preide v območje zavesti ali pa ostane v področju instinktivnega uma, kakršne so pač okoliščine.

V prejšnji lekciji o "dinamiki misli" smo govorili o vplivu in moči misli. Priporočam Vam, da prečitate, čim dokončate to poglavje, še enkrat peti snopič, da Vam ostaneta obe lekciji dobro v spominu. V prejšnjem snopiču smo pojasnili, kako učinkujejo miselni vali, v tem pa razlagamo, kako jih sprejemamo.

V okviru te lekcije smemo očrtati telepatijo za zavestno ali nezavestno sprejemanje vibracij ali miselnih valov, ki so jih zavestno ali nezavestno odposlale tuje osebe. Potemtakem je telepatija nameravan prenos misli med dvema ali več osebami; a prav tako je telepatija absorpcija miselnih valov v atmosferi po kaki osebi, ki so izšli iz tujih možganov brez izrecne želje, da bi dosegli to osebo. Miselni vali se razlikujejo po jakosti in sili, kakor smo obrazložili v prejšnji lekciji. Koncentracija s strani pošiljatelja ali prejemnika ali obeh seveda v veliki meri ojačuje jakost oddaje ter točnost in jasnost sprejemanja.

Jasnovidnost.

Težko nam je razumljivo govoriti o pojavih, ki spadajo v poglavje jasnovidnosti, ne da bi se bavili z astralnim pasom, kajti v njem se udejstvuje jasnovidnost, Toda ne moremo se pečati s posameznostmi, ki se ga tičejo, ker mu nameravamo posvetiti cel snopič. Prehajamo zategadelj k našemu predmetu z zagotovilom, da Vam bomo nudili ob svojem času primerno razlago o naravi in o pojavih astralnega pasu. Za čas te lekcije pa prosimo priznanja tezi, da more človek čutiti vibracije, katerim se njegova običajna fizična čutila ne odzivajo. Vsak fizični čut ima ustrezajoči mu astralni čut, ki reagira na omenjene vibracije; ta jih tolmači in posreduje človeški zavesti.

Tako omogoča astralno oko človeku, da sprejema astralne svetlobne vibracije iz ogromne daljave, da čuti te žarke skozi toga telesa, da zaznava miselne oblike v etru itd. Astralno uho omogoča človeku sprejemanje astralnih zvočnih vibracij iz velikih daljav celo po dolgih dobah; kajti rahle vibracije obstajajo vsedalje. Ostali astralni čuti so naliki fizičnih čutov, le da pomenijo, kakor astralno oko in uho, še stopnjevanje fizičnih čutov. Menimo, da je ta predmet dobro očrtal neki malo naobraženi ženski medij, ki se je trudil, da pojasni sličnost med svojimi astralnimi in fizičnimi čuti, in je slednjič vzkliknil v zadregi: »Astralni čuti so prav taki čuti kakor fizični čuti, samo še bolj čuti!« Mislimo, da ne moremo prekositi tega tolmačenja iz ust neuke žene.

Vsi ljudje imajo omenjene astralne čute, a razmeroma redki so, ki so jih razvili tako, da jih morejo zavestno uporabljati. Nekateri imajo včasih trenutke astralnega čutenja, vendar se ne zavedajo, odkod izvirajo ti vtisi; vedo le, da jim je nekaj prišlo na um, potem pa se otresajo teh misli, češ da so prazna domišljija, Oni, ki se prebujajo v astralnem čutenju, so pogosto tako nerodni in okorni kakor dete, ki mu fizični čuti začenjajo beležiti in donašati vtise. Otrok, ki sprejema vtise z očesom, ušesom ali tipkanjem, se mora najprej učiti pravilnega presojanja razdalje. Isto mora izkusiti otrok v psihičnih stvareh; odtod moteči in nezadovoljivi uspehi v začetku.

Preprosta jasnovidnost.

Ako hočemo razumeti posamezne oblike jasnovidnih pojavov, osobito one, ki se razodevajo v tako imenovani »jasnovidnosti v prostoru ali daljnovidni jasnovidnosti«, to je v sposobnosti gledanja stvari v velikih daljavah, moramo sprejeti okultni nauk, da vse oblike materije neprestano izžarevajo žarke v vse smeri; to potrjujejo tudi najnovejša odkritja fizike. Ti astralni žarki so mnogo rahlejši in nežnejši od navadnih svetlobnih žarkov, a širijo se na isti način, in astralno oko jih ujema in beleži prav tako, kakor fizično oko navadne svetlobne žarke. Kakor ti, se astralni svetlobni žarki širijo v neskončnost, in visoko razviti in izvežbani astralni čuti zrelega okultista, sprejemajo vtise iz daljave, ki se zde povprečnemu, v teh stvareh nepoučenemu čitatelju docela neverjetne. Ti astralni svetlobni žarki prodirajo in prehajajo skozi trdne snovne predmete razmeroma brez težav in najgostejša telesa postajajo izurjenemu jasnovidnemu očesu skoraj prozorna. Vsem tem raznim vrstam jasnovidnosti, ki smo jih omenili, ustrezajo na raznih jasnovidcih različne stopnje jasnovidne sile. So ljudje, ki razodevajo izredno moč, drugi le povprečno, a večina čuti samo slučajno in razpolaga le z okrnjeno sposobnostjo čutenja v astralnem pasu. To velja za preprosto jasnovidnost kakor tudi za višje oblike, ki jih hočemo kmalu opisati. Potemtakem more imeti človek nekatera svojstva preproste jasnovidnosti, drugih pa ne. Preprosto jasnovidnost imenujemo sposobnost sprejemanja astralnih vtisov iz bližine, ne da bi imel jasnovidec zmožnosti opažanja oddaljenih stvari oziroma stvari, ki se dogajajo ali ki so se dogodile. Človeku, ki je v polni meri sposoben preproste jasnovidnosti, se primeri, da sprejema astralne svetlobne vale skozi trdne predmete; vidi, bi rekli, skozi zid. Trdni predmeti mu postajajo presojni in on čuti vibracije, ki prehajajo skozi nje, prav tako, kakor čuti opazovalec s primerno pripravo žarke X, ki prihajajo skozi trdno telo. Vidi lahko, kaj se dogaja v sosedni sobi za zaprtimi vratmi. Ako je izurjen, more brati vsebino zapečatenega pisma, vidi lahko več metrov podse v zemljo in opazi morebiti tam nahajajoče se rudnine. Vidi skozi osebo v svoji bližini, motri delovanje notranjih organov in ugotavlja v mnogih primerih vzroke fizičnih bolezni. Vidi auro oseb, s katerimi občuje, vidi aurične barve in spoznava tako naravo misli, ki jih izžarevajo. Jasnoslišnost ga usposablja, da čuje besede, izgovorjene izven pasa, v katerem običajno čujemo. Ako razvije svoje astralne telepatične zmožnosti, ki so često dosti ostrejše od preprostih telepatičnih čutov, postaja čuteč za misli drugih. Videti more duhove, ki so zapustili telesa in druge astralne oblike, kar obrazložimo v lekciji, namenjeni temu predmetu. Sploh, odpre se mu nov svet. V nekaterih redkih primerih razvijajo ljudje, ki so zmožni preproste jasnovidnosti, postopoma sposobnost, da po volji povečajo drobne predmete. To znači, da morejo svojemu astralnemu očesu prilagoditi gorišče tako, da si ustvarijo astralno sliko predmeta, povečano do vsake zaželene velikosti kakor dela človek, ki uporablja drobnogled. Ta lastnost pa je zelo redka in se je le malokdaj razvila sama po sebi. Imajo jo samo oni, ki so dosegli višjo stopnjo okultnih sil. Z neko vrsto te sposobnosti se bomo bavili v naslednjem odstavku, ki je naslovljen:

Jasnovidnost v prostoru ali daljnovidna jasnovidnost.

Različni so načini, na katere more psihik ali zreli okultist gledati osebe, stvari, prizore in dogodke, ki so daleč od opazovalca in daleč preko meja fizičnega vida. Le dva teh načinov spadata v okvir tega poglavja, druga pota pritičejo višjim stopnjam življenja in segajo preko moči vseh, razen adeptov in najbolj veščih okultistov.

Omenjeni dve metodi sodita prav za prav v poglavje daljnovidne jasnovidnosti v astralnem pasu in tvorita tako del te lekcije. Prva pot je stopnjevana preprosta jasnovidnost, ki se udejstvuje s pomočjo sposobnosti, da se osredotoči na oddaljene predmete in jih dela vidne s tako imenovano "astralno cevko", ki jo opišemo v naslednjih odstavkih. Druga pot je zavestno ali nezavestno odpošiljanje astralnega telesa in dejansko opazovanje prizora na licu mesta s pomočjo astralnega vida. Tudi ta način razložimo nekoliko kasneje v tem poglavju.

Povedali smo, da izžarevajo vsi predmeti astralne svetlobne žarke, ki omogočajo astralni vid. Izvajali smo v poglavju o navadni jasnovidnosti, da vidi jasnovidec bližnje predmete s svojim astralnim vidom prav tako, kakor s svojirn fizičnim vidom, uporabljajoč v prvem primeru astralne svetlobne žarke na isti način, kakor uporablja v drugem navadne svetlobne žarke. A kakor človek ne more videti oddaljenega predmeta s svojim fizičnim vidom, dasi niso prekinjeni svetlobni žarki, tako tudi navadni jasnovidec ne more videti oddaljenih predmetov s svojim astralnim vidom, dasi niso prekinjeni astralni svetlobni žarki. V fizičnem pasu mora človek uporabljati daljnogled, da vidi stvari, ki so preko meja njegovega normalnega vida. Podobno si mora v astralnem pasu priklicati pomoč navadnemu astralnemu vidu, da dobi jasno sliko oddaljenih stvari. Ta pomoč mu prihaja iz notranjosti njegovega astralnega organizma in je neka posebna zmožnost, ki deluje kakor leča v daljnogledu in povečava od daleč sprejete žarke do take velikosti, da jih more um razločevati. Ta sposobnost je po učinku teleskopična, dasi je dejansko le variacija »mikroskopične zmožnosti«, o kateri smo poročali v prejšnjem poglavju. So pa najrazličnejše stopnje te teleskopične sposobnosti; so ljudje, ki vidijo le nekaj milj daleč, drugi sprejemajo vtise iz vseh delov sveta, a nekateri so celo uspeli, da so zrli prizore na tujih planetih. Ta teleskopični astralni vid deluje navadno v zvezi s tem, kar imenujejo okultisti "astralni teleskop", ki je podoben "astralnemu telegrafu", "astralni struji" itd., samim variacijam astralne cevke. To astralno cevko povzroča tvorba miselne struje v astralnem pasu. Miselna struja, ki jo jedini močna zaloga z mislijo odposlane prane, jako olajšuje prehod vsakovrstnih astralnih vibracij, najsi bodo telepatično miselne, astralno svetlobne ali astralno zvočne vibracije. Tako prihajata opazovalec in opazovanec, oddajalec in prejemnik, ali dve osebi, ki sta v harmoniji, v ožje stanje "raporta". Astralna cevka je sredstvo, ki omogoča najraznovrstnejše psihične pojave.

V primeru izvajanja astralnega teloskopičnega vida ali "jasnovidnosti v prostoru" si ustvarja jasnovidec zavestno ali nezavestno astralno cevko, ki ga veže z oddaljenim prizorom. Ta način omogoča astralnim svetlobnim vibracijam lažji dostop in izloča ali ovira hkrati tuje vplive, tako da sprejema um samo vtise točke, na katero se je osredotočil. Ti vtisi dosegajo jasnovidca, a njegova »teleskopična« sposobnost jih povečava tako, da jih jasno vidi njegovo astralno oko. Pomnite, da deluje ta »teleskopična zmožnost« zgolj v smislu leče, ki propušča in povečuje astralne svetlobne žarke do take velikosti, da jih more razločevati astralno oko, prav kakor povečuje leča v daljnogledu navadne svetlobne žarke fizičnemu očesu. Ta analogija ustreza popolnoma in Vam pomaga do jasne slike o poteku tega pojava.

Astralno cevko tvori navadno volja jasnovidca ali njegova jaka želja, ki ima skoraj isto moč. Včasih pa, ob ugodnih okoliščinah, ustvarja vsaka malomarna, misel astralno strujo, in jasnovidec vidi prizore, na katere ni mislil in ki mu niso niti znani. Malomarna misel je ustvarila zvezo z drugimi psihičnimi strujami ali pa je prišla v privlačno sfero kateregakoli izmed neštetih psihičnih vplivov, ki slede zakonom privlačnosti in asociacije. Vendar zadostuje navadno volja udejstvujočega se bitja, da se izločijo malomarne zveze in da se hitro ustanovi spoj z zaželeno osebo ali krajem. Mnogi imajo to zmožnost v svoji oblasti, drugim se pojavlja od časa do časa, drugi zopet jo pogrešajo razen ob prilikah, ko so pod mesmeričnim vplivom. Mnogim je kristalna krogla ali podoben predmet primerno sredstvo, da z njim ustvarijo astralno cevko, uporabljajoč kristal za izhodno točko. Strmenje v kristal je zgolj daljnovidna jasnovidnost s pomočjo astralne cevke, in prizori, ki jih gleda opazovalec, so vidni s pomočjo tega sredstva. V začrtanih nam mejah moremo zarisati le glavne smernice tega obsežnega predmeta, da podamo čitatelju jasno sliko različnih oblik psihičnih pojavov.

Obžalujemo, da ne moremo našteti zanimivih znanstveno izpričanih primerov jasnovidne sposobnosti, ki so jih zabeležili odlični pisci o tem predmetu. Sicer pa nimamo namena, da Vam dokažemo obstoj jasnovidnosti; domnevamo si, da jo priznavate ali da vsaj ne nasprotujete tej zamisli. Posvetiti moramo te strani kratkemu opisu in razlagi pojava, ne pa poizkusom, da bi malovernim dokazali njegovo resničnost. To je naposled zadeva, ki si jo mora razčistiti slehernik z lastno izkušnjo v svoje zadovoljstvo in ki je ne dokaže nikak zunanji dokaz.

Drugi način gledanja prostorno oddaljenih stvari je v tem, da zavestno ali nezavestno odpošljemo astralno telo in opazujemo prizor na licu mesta s pomočjo astralnega vida. To je težja in manj često uporabljena pot nego navadni način z "astralno cevko, dasi potujejo mnogi v astralnem telesu in zro prizore, o katerih mislijo, da jih gledajo v sanjah ali domišljiji."

V eni prejšnjih lekcij smo opisali astralno telo. Človek more odposlati svoje astralno telo ali potovati v astralnem telesu do vsake točke v območju našega planeta; vendar se zaveda prav malo ljudi te sposobnosti, in začetniku je treba precejšnje izkušnje in opreznosti, astralni potnik na licu mesta lahko vidi, kaj se dogaja okoli njega in ni omejen na malo pozorišče kakor psihik, ki uporablja "astralno cevko". Astralno telo sledi njegovim željam ali volji in gre, kamor ga pošlje. Izurjeni okultist si kar zaželi, da bi bil na določenem kraju in že odpotuje njegovo astralno telo tja z brzino svetlobe ali celo hitreje. Neizkušeni okultist pa nima tolike oblasti nad svojim astralnim telesom in mu je bolj ali manj neokreten vodja. Ljudje potujejo pogosto speči v svojem astralnem telesu; manjše število jih potuje nezavestno v čuječih trenutkih, a nekateri so si pridobili sposobnost zavestnega potovanja po mili volji v bdečem stanju. Astralno telo je vedno spojeno s fizičnim telesom po tenki, svili podobni astralni niti, in obe obliki občujeta med seboj. O astralnem telesu povemo več v deseti lekciji, ki naj obravnava astralni pas. Tukaj ga samo omenjamo, ker hočemo pojasniti, da moremo doseči to, kar imenujemo jasnovidnost, včasih z njegovo pomočjo, dasi je ta stopnja psihične sile višja od drugih oblik jasnovidnosti, ki smo jih doslej navedli.

Jasnovidnost v minulost.

Časovna jasnovidnost, kolikor se tiče čutenja minulih dogodkov, ni redka zmožnost med višjimi okultisti, da, trditi smemo, da je med njimi prav običajna lastnost. In isto sposobnost nahajamo med mnogimi preprostimi psihiki, ki ne poznajo narave svoje zmožnosti. Ta pravkar omenjena vrsta ljudi razpolaga z bolj ali manj nezadovoljivo časovno jasnovidnostjo, kajti nepopolna je in zmotna iz vzrokov, ki jih takoj pojasnimo.

Videli bomo, da zahteva trditev, češ, človek lahko vidi - najsi z astralnim vidom - minule dogodke in prizore, vse drugačno razlago od one za navadno in daljnovidno jasnovidnost; saj vidi jasnovidec v zadnjih dveh primerih nekaj, kar se resnično nekje dogaja ob istem času ali vsaj nekoliko sekund prej, dočim gleda v prvem primeru mogoče pred veki dovršen dogodek, potem ko je na videz izginila vsaka sled za njim. Glej, prav to je razlaga, "na videz izginila". Okultisti vedo, da nikdar nič ne izgine in da so v višjih fazah materije neizbrisna in neminljiva znamenja vsakega prizora, dejanja, misli in stvari, ki je kdaj bila ali se dogodila. Ta akasična znamenja niso v astralnem pasu, ampak v pasu visoko nad njim, a zrcalijo se v astralnem pasu, kakor se zrcalijo oblaki in nebo v jezeru, nudeč opazovalcu, ki neba samega ne more videti, svojo sliko na vodni gladini. In prav tako, kakor morejo valčki in vali skaliti to sliko, se utegne skaliti tudi astralna slika teh znamenj minulosti in postati nejasna zaradi motenj v astralni svetlobi. Že zdavnaj uporabljajo okultisti vodo za simbol astralne svetlobe - razumete, zakaj?

Ta akasična znamenja vsebujejo vse, kar se je kdaj dogodilo, in kdor ima dostop do njih, more brati preteklost kakor knjigo, A le najbolj razvitim imenom je dostop do teh znamenj svoboden - ali bolje, le oni so sposobni, da jih berejo. Mnogi pa so si pridobili večjo ali manjšo zmožnost, ki jim omogoča, da si tolmačijo primerno jasno odseve teh znamenj v astralnem pasu. Oni, ki so razvili časovno jasnovidnost, lahko vidijo te odseve kakor prizore, vršeče se dejansko pred njimi, prav kakor čuje človek iz fonografa glasove oseb, ki so se že davno ločile od telesa, in prav kakor kdo drugi čez veke poslušali naše glasove. Nemogoče je pojasniti začetniku naravo teh znamenj - nimamo besedi, da bi jih razlagali celo mi, ki pišemo te besede, le delno razumemo notranji misterij akasičnih znamenj - kako naj se tedaj razodenemo onim, ki so daleč za nami na poti? Samo eno sliko si moremo zamisliti - a še ta je nepopolna. V možganih vsakega človeškega bitja je na milijone celic, in vsaka vsebuje znamenja kakega minulega dogodka, kake misli ali dejanja. Ne moremo najti teh znamenj ne z drobnogledom ne s kemično preiskavo, dasi so tu in se udestvujejo. Spomini na vsako misel in na vsako dejanje ostajajo za časa življenja v možganih, dasi jih lastnik ne more vselej priklicati v zavest. Ali morete s pomočjo te slike dojeti zamisel o akasičnih znamenjih? V velikih spominskih celicah vsemirja so zabeležena in uvrščena znamenja vsega, kar je bilo - oni, ki imajo dostop do teh znamenj, jih berejo, a oni, ki morejo celo videti njih astralne odseve, jih tolmačijo z večjo ali manjšo spretnostjo in natančnostjo. To je vse, kar Vam moremo nuditi glede razlage stvari, ki je nerazložljiva. Oni, ki so zreli za resnico, skrito v teh besedah, jo bodo videli za hip; drugi naj čakajo, da pride njih čas.

Jasnovidnost v bodočnost.

Časovna jasnovidnost, kolikor se tiče prerokovanja ali gledanja v bodočnost, je razlagi še težje dostopna. Nočemo je poizkusiti, poročamo samo, da so v astralni svetlobi rahli in nepopolni odsevi delovanja velikega zakona o vzroku in posledicah ali prav za prav sence, ki jih prihajajoči dogodki mečejo naprej. Le peščica ljudi more deloma razumeti povzročitelje teh senc ali odsevov, a več jih razpolaga s tako stopnjo psihične sile, da morejo s svojim astralnim očesom videti te borne odseve, skaljene in nejasne vsled valov in valčkov na telesu jezera astralne svetlobe. So višji redovi sposobnosti, s pomočjo katerih je moglo nekaj oseb v vsakem veku delno gledati v bodočnost, vendar so take sposobnosti daleč nad bornimi zmožnostmi v astralnem pasu, ki jih, dasi so čudovite neukemu okultistu, ne čislajo posebno oni, ki so daleč napredovali. Skoraj žal nam je, da ne moremo posvetiti več besed temu predmetu in da smemo namigniti z malim drobcem resnice, ki je baš še pristopen celo onim, ki so že daleč na potu. Vendar se dobro zavedamo, da bodo vsi deležni luči, ki jo potrebujejo, prav v trenutku, ko bodo zreli - ne trenutek prej, ne trenutek pozneje. Vse, kar moremo storiti, je tu beseda - tam namig - da vsejemo seme. Da bi le skoro šlo v klasje in da bi žetev bila bogata!

Jasnoslišnost.

Jasnoslišnost je slišanje v astralnem pasu s pomočjo astralnih čutov. Skoro vse, kar smo povedali o jasnovidnosti, velja v isti meri o jasnoslišnosti, razlika je samo ta, da se udejstvuje tu drug astralni organ. Preprosta jasnoslišnost je slična preprosti jasnovidnosti; jasnoslišnost v daljavo je podobna jasnovidnosti v daljavo. Jasnoslišnost v preteklost sliči jasnovidnosti v preteklost. Celo jasnovidnost v bodočnost ima nekaj sorodnosti z jasnoslišnostnimi pojavi. Edina razlika med obema astralnima pojavoma je ta, da se jih zavedamo s pomočjo dveh različnih astralnih čutov. Nekateri jasnovidci so tudi jasnoslišni, drugim pa manjka poslednja lastnost. Drugi zopet so jasnoslišni, toda ne morejo videti v astralni svetlobi. Splošno je jasnoslišnost nekoliko redkejši pojav od jasnovidnosti.

Psihometrija.

Prav tako kakor se včasih spomnimo navidezno pozabljene stvari s tem, da vidimo nekaj, kar je v našem spominu z njo asocirano, tako moremo včasih sprožiti astralni odsev akasičnih znamenj kakega posebnega dogodka ali prizora s tem, da stopimo v stik s snovjo, ki je asocirana z dotičnim dogodkom ali prizorom. Po vsej priliki obstaja nekaka afiniteta med trohico snovi in ujemajočim se delom akasičnih znamenj, ki vsebujejo zgodovino dotičnega predmeta. Košček kovine, lesa, blaga ali las odpira psihični pogled na stvari ki so bile v prošlosti z njo v zvezi. Tudi lahko stopimo v raport z živečimi osebami s pomočjo delca njih obleke, njih lasa ali stvari, ki so jih nosile; tako ustvarjeno raportno stanje nam omogoča, da laže vzpostavimo astralno cevko. Psihometrija je zgolj ena (ali več) izmed vrst jasnovidnosti, udejstvujoča se s pomočjo spojnega člena med osebami ali stvarmi ali s pomočjo kakega predmeta, ki je v zvezi s temi osebami ali stvarmi. Psihometrija ni poseben razred psihičnih prikazni, temveč le variacija že omenjenih, ki druži, razodevajoča se, včasih več vrst jasnovidnosti.

Kako razvijamo psihične sile.

Često naj odgovorimo na vprašanje, ki prejkone zanima večino naših učencev - vsaj onih, ki še niso zaposlili s kakim značilnim pojavom svojih psihičnih sposobnosti: "Kako more človek razviti psihične sile, ki so skrite v njem?"

Več je načinov; nekaj jih je primernih, mnogo je neprimernih, nekateri pa so naravnost škodljivi.

Med škodljive načine štejemo one, ki jih uporabljajo nekatera divja plemena in ki se jih drže celo zapeljanci našega naroda. Taka nepriporočljiva sredstva so uživanje mamil, vrtničasti plesi, vuduške umetelnosti, odvratni obredi črnih magijcev in druge slične spretnosti, ki jih ne smatramo za primerne, da jih le omenimo. Ti načini imajo namen, da ustvarijo abnormalno stanje, podobno opojnosti, ki mu je edina posledica fizična in psihična propast, kakršno povzročata pijanost in uporaba mamil. Istinito dosegajo oni, ki se drže teh metod, nizko stopnjo psihične ali astralne moči; vendar privlačujejo neizbežno nezaželeno vrsto astralnih bitij in se pogosto vdajajo vplivu nizkotnih inteligenc, ki se jih modri ljudje skrbno ogibljejo. Dovolj, da svarimo pred temi umetelnostmi in njih posledicami. Naše delo dvigaj naše učence, nikakor jih pa ne ponižaj na stopnjo črnih magijcev.

Drugi načini bolj ali manj neprimerni, dasi ne naravnost škodljivi v smislu pravkar omenjenih, so običajni med nekimi sloji Indijcev in, med zapadnimi narodi. V mislih imamo različne načine hipnotiziranja samega sebe in hipnotiziranja po drugih z namenom, da bi ustvarili ali vzbudili psihično stanje, ki dopušča človeku kratke poglede v astralni svet. Taki metodi sta strmenje v svetel predmet, dokler se ne pojavi transi (zamaknjenju) podobno stanje ali ponavljanje enoličnega izreka, dokler ne nastopi neka vrsta zaspanosti. V to skupino štejemo povzročitev navadne hipnoze po drugih. Je seveda še neka višja okultistom znana vrsta "mesmerizma", ki se pa vrši v čisto različnem pasu; vsekakor je okultisti ne uporabljajo, razen v primerih, kjer je v blagor. Takih načinov ne pozna navadni hipnotizer, ki je žal prečesto človek nizke moralne stopnje z nepopolnim okultnim znanjem in pomanjkljivo spretnostjo. Svarimo učence, da bi služili takim eksperimentom.

Sta dva načina psihičnega razvoja, ki ju vršijo jogiji in ki ju hočemo omeniti na tem mestu. Prva in najbolj vzvišena pot je obujanje psihičnih sil s pomočjo razvoja zmožnosti duha in njegove narave na ta način, da uporabljamo duševne sposobnosti zgolj z razumom in močjo brez posebnih vaj; tu dviga višja stopnja nižjo. Z drugimi besedami: jogi, ki stremi za duhovno popolnostjo, je zadovoljen že s samim umstvenim spoznavanjem psihične sile; čim je dosegel višje duhovno znanje in zrelost, se vrne in služi mu orodje, ki mu je pri rokah in katerega uporaba mu je sedaj jasna. Štirinajsta lekcija v tej knjigi Vam pokaže smer tega razvoja, posvečena bo poti do duhovne popolnosti.

So pa učenci filozofije jogijev, ki hodijo drugo pot, da razvijejo psihične sile v sebi; pridobe si to zmožnost s poizkusi in izkušnjo, še preden dosežejo duhovno stopnjo. Ne protivimo se tej metodi, da le učenec ne smatra psihičnih sil za cilj razvoja, da ga navdajajo plemeniti nagibi in da se ne prepušča zanimanju za astralni pas na škodo dosege glavnega cilja, razvoja duha. Nekateri učenci joge postopajo tako, da najprej z umom obvladajo telo, nato pa postavijo nagonski um s pomočjo razuma pod vodstvo volje. Prve besede o obvladi telesa smo izpregovorili v knjigi "Veda o dihanju". Nadziranje uma je pa poseben problem, in nadejamo se, da utegnemo še letos sestaviti majhno navodilo o tem vprašanju.

Ako želi učenec napraviti nekaj poizkusov, mu svetujemo, da stremi za dosego samoobvlade in da se vadi koncentracije v samoti. Mnogi od Vas ste že udejstvovali psihično moč; dobro bo, da se vadite v smeri razodevanj, ki ste jih doživeli na sebi. Če so bili telepatski pojavi, vadite se s prijatelji telepatije in beležite uspehe. Malo vaje, in čudili se boste uspehu. Če pa je bila jasnovidnost, poizkusite s kristalom ali kozarcem čiste vode, da Vam pomaga koncentrirati se in ustvarjati začetek astralne cevke. Če je bila psihometrija, urite se tako, da poberete kak predmet, bodi kamenček, bodi novec ali ključ ali kaj podobnega in v miru opazujete bežne utise, ki bodo izpočetka le megleno vstajali pred Vašim umom. Popis različnih vrst pojavov, omenjenih v tem poglavju, Vas bo navajal k primernim metodam in vajam.

Nikar pa ne dopuščajte, da bi Vas tirale psihične vaje predaleč - dasi so zanimive in poučne, vendar niso bistvene v tej stopnji razvoja. Pogled Vam bodi vedno usmerjen na cilj - na stopnjo, ki jo morate doseči, na razvoj svojega pravega "Jaz", na doživetje zavesti "Jaz sem" in na še bolj vzvišeno spoznanje svoje enobitnosti z vesoljstvom.

Mir hodi z Vami! Naše ljubeče misli in želje za Vaš blagor so z Vami! Če boste kdaj čutili potrebo naše simpatije in duševne pomoči, kličite jo v veliki tišini in odzvali se bomo.

Mantram.

"Preden morejo oči videti, morajo biti nesposobne za solze. Preden more uho slišati, mora izgubiti svojo občutljivost. Preden morejo usta govoriti vpričo mojstrov, morajo izgubiti moč, da ranijo."

Te besede dopuščajo več razlag, a vsaka je primerna potrebam različnih ljudi v raznih dobah razvoja. Imajo svoj psihični, svoj intelektualni in svoj spiritualni pomen. Enega izmed mnogih posvetimo ta mesec svoji meditaciji. Pojdimo z njim v samoto. Oči nam morajo biti nesposobne za solze užaljenega ponosa, zlohotne sodbe, nezasluženega sramotenja, neprijaznih opazk, malih neprijetnosti, neuspehov in razočaranj vsakdanjega življenja, preden moremo jasno gledati velike resnice duha. Trudimo se, da se stopoma dvignemo nad te dogodljaje osebnosti, poskušajmo zavedati se svoje individualnosti - svojega "Jaz sem" - ki je preko nadlog osebnosti, in učimo se, da te težave ne morejo ničesar pravemu "Jaz" in da jih bo ocean večnosti odplavil s peska časa. Prav tako mora naše uho postati neobčutljivo za neprijetne osebne doživljaje (ki so krivi solza), preden more slišati resnico, jasno in svetlo izza vreščečih glasov zunanje borbe osebnosti. Dozoreti moramo in postati sposobni, da slišimo vse to z nasmehom na ustih, mirni v zavesti svoje duše, njenih sil in usode. Preden smejo usta govoriti z onimi, ki so na visoki stopnji življenja in duhovnega razuma, so morala, že zdavnaj pozabiti, kako ranijo z neprimernimi besedami, malenkostnim srdom in nevredno govorico. Zreli človek se ne obotavlja govoriti resnico, dasi ni prijetna, ako meni, da je tako prav; vendar on govori z glasom ljubečega brata, ki ne graja, temveč le čuti bol drugega in želi odstraniti njen vzrok. Tak človek se je povzpel visoko nad željo, da drugemu »pokaže« ali da ga z neprijaznimi in rezkimi opazkami »poseče« ali da za vsako ceno "velja njegova", češ, "torej, tak si ti". Kakor ponošen plašč moramo odložiti take navade, dozorel človek jih ne potrebuje. Vzemite te misli s seboj v samoto, da se Vam njih resnica pogrezne v um, da požene korenine, da vzklije, vzcvete in porodi sad.

Sedma lekcija.
Človeški magnetizem.

Človeški magnetizem je v pomenu kakor ga rabimo v tej knjigi, zelo različen od onega, ki ga ljudje splošno nazivljajo "osebni magnetizem". Osebni magnetizem je lastnost uma in spada v poglavje dinamike misli. Nasprotno pa je človeški magnetizem pojava prane in je del tega splošnega predmeta.

Izraz "človeški magnetizem" je nekam boren, vendar ga uporabljamo kakor mnogo drugih takih izrazov, ker ni boljšega in da se izognemo kovanju novih besed, ki bi samo premotile učenca. Sanskrit ima izraze, ki popolnoma ustrezajo vsaki stopnji naše snovi in ki so prišli v rabo, čim je naraščalo poznavanje predmeta. Tako bo tudi, ko postane filozofija vzhoda bolj domača zapadnim narodom: novi, pojmom bolj primerni izrazi se uveljavijo in zmeda, ki je sedaj, preneha.

Izraz "človeški magnetizem" se nam zdi boljši od izraza "živalski magnetizem", ker poslednjega kaj radi zamenjujejo z nekaterimi pojavi mesmerizma. Vendar ta človeški magnetizem ni lasten samo človeku, nego tudi v neki meri nižjim živalim. A razlika je, da ga zmore človek zavestno usmerjati s pomočjo svoje volje in svojih misli, dočim ga nižje živali uporabljajo več ali manj nezavestno, ne da bi ga vladale z razumom ali voljo. Oba, nižja žival in človek, oddajata neprestano ta magnetizem ali pranino energijo nezavestno; razviti in psihično vzgojeni človek pa obvlada to silo in jo more potlačiti v veliki meri ali izločiti nakopičene množine ter usmeriti jih na katerokoli mesto; sme jo tudi uporabljati v zvezi s svojimi miselnimi vali, da jim da večjo nosilno silo in napetost.

Vzlic nevarnosti, da nas dolžite nepotrebnega ponavljanja, poudarjamo zopet, da je pranina energija ali človeški magnetizem povsem različen od "miselne sile" ali kakega drugega razodevanja mišljenja, izvzemši, da ga moremo uporabljati v zvezi z miselnimi vali, kakor smo to baš omenili. Človeški magnetizem je zgolj slepa naravna sila, kakor elektrika ali slične vrste energije in moremo ga zaposliti zavedno ali nezavedno, razumno ali nerazumno, modro ali abotno. Ta magnetizem se torej ne more umno udejstvovati, razen, ako ga vodi um tistega, ki ga uporablja. "Človeška elektrika" je primernejši naziv nego "človeški magnetizem", saj sliči elektriki vse bolj nego magnetizmu.

Po tem pojasnilu hočemo še nadalje rabiti izraz "magnetizem", ter Vas prosimo, da si vedno mislite to, kar nam pomeni ta izraz.

Človeški magnetizem je oblika pranine energije. Že v prvem poglavju smo povedali nekaj o prani. Ona je vesoljna energija, ki jo nahajamo v različnih oblikah v vseh stvareh, živih in neživih. Vse vrste sil ali energij so zgolj pojavi prane. Elektrika je oblika prane, kakor sta gravitacija in človeški magnetizem. Prana je eden izmed sedmerih principov človeka, in srečujemo jo v večji ali manjši meri v vseh človeških organizmih.

Človek črpa prano iz zraka, ki ga diha, iz živeža, ki ga uživa, in iz tekočin, ki jih pije. Ako mu primanjkuje prane, oslabi, zmanjka mu življenjske sile, pravimo. Če ima dovolj prane, je živahen, veder, energičen in »poln življenja«. V svoji mali knjigi "Veda o dihanju" smo razložili, kako naj nabiramo in kopičimo prano s pomočjo dihanja; kaka naj jo črpamo iz jedi in pijače, pojasnimo v knjigi »Hatha Yoga«, ki jo še mislimo napisati.

Velika razlika je v količini prane, ki jo srkajo in nabirajo različne osebe. Nekateri so je prenapojeni in jo izžarevajo liki električni stroj ter povzročajo, da vsi drugi, s katerimi prihajajo v dotiko, čutijo večje zdravje, življenjsko moč in jakost. Drugi imajo zopet tako malo prane, da sproži njihova pomanjkljiva zaloga dotok, iz pranine zaloge oseb, s katerimi občujejo, kar povzroča, da se te osebe čutijo potem slabotne in utrujene. Nekateri ljudje so takorekoč vampirji, ter žive - navadno nezavedno - od magnetizma drugih, dasi so tudi taki, ki so spoznali, da utegnejo živeti na tuj račun, in vrše zavestno to zlobno obrt. Zavedna uporaba take sposobnosti je neka vrsta črne magije, ki ji slede določene psihične kazni in pokore. Nikogar pa ne moremo tako izžemati, niti zavedno, niti nezavedno, čim se je seznanil s človeškim magnetizmom in njegovimi zakoni.

Človeški magnetizem ali pranina energija je mogočna zdravilna sila in se udejstvuje v tej ali oni obliki v večini primerov psihičnega zdravljenja. Je to eden izmed najstarejših načinov naravnega lečenja in trditi smemo, da je človeku skoraj prirojen. Otrok, ki se je ranil ali ki čuti bolečino, pohiti neutegoma k materi, ki poljubi ranjeno mesto ali položi roko na kraj bolečine, in že je otroku bolje. Naravno je, da položimo človeku, ki trpi, roko na čelo, ali da ga pobožamo. Ta instinktivna uporaba roke je način prenosa magnetizma na bolnika, ki se potem navadno čuti olajšanega. Z istim instinktivnim namenom pritiska mati svoje dete na prsa. Materin magnetizem, ki ga nosijo njene ljubeče misli, prestopa na otroka, ga teši, miri in krepča. Človeški magnetizem prenašamo na tuje osebe z željo ali mislijo, ali pa bolj naravnost z roko, dotiko telesa, poljubom, dihom in na slične načine. O tem predmetu spregovorimo v osmem poglavju, ki je naslovljeno "Okultno zdravljenje".

Ne moremo točno in jasno razložiti, kaj je pravzaprav človeški magnetizem, da ne sežemo globlje v okultne nauke, ki pa niso primerni za začetnika. Da povemo, kaj je človeški magnetizem, moramo pojasniti, kaj je prana, in da pojasnimo, kaj je prana, moramo iti do korenine vprašanja, ter razkriti pravo naravo in izvor sile, kar se modernim fizikom do sedaj še ni posrečilo, kar pa utegnejo razodeti globlji okultni nauki vsaj onim, ki so dosegli potrebno stopnjo umevanja s postopnim, marljivim in smotrenim napredovanjem.

Mogoče bo kdo ugovarjal, češ preveč pričakujemo, zahtevajoč od Vas priznanje trditve, da je sploh nekaj takega kakor človeški magnetizem ali pranina energija, ko vendar ne moremo tolmačiti nje prave narave. Odgovarjamo, da je mnogo stvari, katere utegnemo dokazati, opazovaje njihove učinke, dasi stvari samih ne moremo pojasniti s priprostimi besedami. Vzemimo na primer elektriko ali magnetizem; vsak dan nam priča na podlagi njunih učinkov, da bivata, a vendar nas fizika kaj malo obvešča o njuni pravi naravi. To velja tudi za ono razodevanje pranine energije, ki je človeški magnetizem. V njegovih učinkih mu moremo iskati dokaza, kar je vsekakor bolje, nega da bi poizkušali reševati tajnost skupnega vira vseh oblik energije - prane.

Toda ugovarjali so nam, da človeški magnetizem ali pranina energija ne povzročata takih učinkov in pojavov, kakor nam jih nudita vsak hip elektrika in magnetizem. Ta ugovor se nam zdi vedno smešen, če pomislimo, da je vsak gib telesa, od mogočnega napora orjaka vse do komaj vidnega utripa očesne veke, naravnost učinek in pojava tega človeškega magnetizma ali pranine energije.

Fiziki imenujejo to razodevanje živčno silo ali slično, vendar je to isto, kar nazivamo človeški magnetizem - namreč oblika pranine energije. Ko hočemo dvigniti prst, zaposlimo voljo - ako je želja zavestna - ali instinktivni um - ako je želja podzavestna - in potrebna količina človeškega magnetizma šine v mišice, ki obvladujejo gibanje prstov. Mišice se skrčijo in prst se dvigne. Tako je z vsakim gibom telesa, ki je povzročen z zavednim ali nezavednim hotenjem. Tako nastaja vsak korak, ki ga napravimo, vsaka beseda, ki jo spregovorimo, vsaka solza, ki jo prelijemo; vse se ravna, po tem zakonu - celo utrip srca je v zvezi z nalogo človeškega magnetizma, ki ga dovaja v tem primeru instinktivni um. Magnetizem šviga po živcih prav tako kakor brzojavke po brzojavnih žicah, ki vežejo osrednji urad z vsemi kraji dežele. Živci so njegove brzojavne žice in struja v telesu teče vedno po teh žicah. A prav tako, kakor so do naših dni menili, da je nemogoče pošiljati brzojavk brez žice, fiziki še danes zanikujejo, da more ta človeški magnetizem (ki mu oni pravijo živčna sila) potovati drugače, nego po teh žicah živčevja. Kakor pa so znanstveniki pred kratkim odkrili možnost in dejstvo brezžičnega brzojavljanja, tako je okultistom že stoletja znano, da more človeški magnetizem romati od osebe do osebe, po astralni atmosferi, ne da bi potreboval živčnih zvez.

Ali imate sedaj jasno sliko o človeškem magnetizmu? Omenili smo že, da se naš organizem navzema človeškega magnetizma iz zraka, ki ga diha, iz vode, ki jo pije in iz hrane, ki jo uživa: narava ga izloča v svoji delavnici, ter ga nabira in kopiči v našem živčevju v lancu nabiralnikov, od katerih je solarni plexus osrednje in glavno skladišče. Um črpa magnetizem iz teh nabiralnikov in ga razpošilja, da služi najrazličnejšim namenom. Ako pravimo »um črpa«, nočemo reči, da črpa samo zavestni um ali volja - ne, nasprotno, dejstvo je, da ne uporabljamo preko pet odstotkov trošene količine na tak način - ostalih petindevedeset odstotkov pa zaposluje instinktivni um, ki nadzira telesne funkcije - delovanje notranjih organov, procese prebave, asimilacije in izločanja - obtok krvi in vse različne naloge fizičnega telesa, ki so vse celoma ali deloma v oskrbi in oblasti instinktivnega uma. Niti ne smemo misliti, da se ta magnetizem ne nahaja kadarkoli in kjerkoli v telesu, odnosno da ga kje ni, dokler ga tjakaj ne usmeri izrecen ukaz uma. Drži, da vsebuje vsak del telesa ob vsakem času večjo ali manjšo količino magnetizma, ki je odvisna od splošne vitalnosti; ta vitalnost ali življenjska sila je pa v tesni zvezi s celotno množino prane v dotični osebi.

Tu bo umestna kratka razprava o živčevju z njegovimi celicami, gangliji, plexi itd., da dobite jasnejši pojm, kako postopa narava, ko deli zaloge magnetizma.

Človeško živčevje delimo v dva velika sistema, namreč v cerebro-spinalni in simpatični sistem. Cerebro-spinalni sistem je oni del celotnega živčevja, ki se nahaja v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu: to so možgani in hrbtenični mozeg z živci, ki se cepijo od njega. Ta sistem načeluje funkcijam živalskega življenja, hotenju, čutenju itd. Simpatično živčevje pa je oni del živčnega ustroja, ki je v glavnem nameščen v votlinah prsnega koša, spodnjega dela telesa in obledja in ki je porazdeljen po notranjih organih. Ta sistem ureja pod nadzorstvom in vodstvom instinktivnega uma neprostovoljne procese rasti, prehrane itd. Cerebrospinalni sistem opravlja gledanje, slišanje, okušanje, vohanje, tipanje itd.; sproži in vodi tudi premikanja. Naš "Jaz" ga uporablja, da misli da razodeva svojo zavest in svoj intelekt. Z njegovo pomočjo občuje »Jaz« z vnanjim svetom preko fizičnih čutov. Primerjati ga smemo veliki telefonski napravi, kjer so možgani osrednji urad, hrbtenični mozeg in živci pa glavni kabelj in posamezni priključki.

Možgani so masa živčnega tkiva, ki je zgrajena iz treh delov: cerebrum ali pravi možgani, ki zavzemajo zgornji, sprednji, srednji in zadnji del lobanje; cerebellum ali mali možgani, ki so nameščeni v spodnjem in zadnjem delu lobanje; in razširjeni pričetek hrbteničnega mozga, tako zvana medulla oblongata, ki stoji pred cerebellom.

Cerebrum je organ razuma, a tudi razvijajočega se spiritualnega uma - organ razodevanja, a ne um na sebi. Cerebellum je organ, instinktivnega uma. Medulla oblongata je vrhni povečani del hrbteničnega mozga; od nje in iz cerebra - se cepijo lobanjski živci, ki vodijo do raznih delov glave, do organov s posebnimi funkcijami, do nekaterih organov prsnega koša in spodnjega dela telesa, pa do dihalnih organov.

Hrbtenični mozeg polni kanal v hrbtenici. Je dolga masa živčnega tkiva, ki se cepi na posameznih predelih hrbtenice v živce, ki so v zvezi z vsemi deli telesa. Hrbtenični mozeg je podoben velikemu telefonskemu kablju in od njega razhajajoči se živci so slični zasebnim priključkom, ki so pritaknjeni na kabelj.

Simpatični sistem je sestavljen iz dvojnega lanca ganglijev na vsaki strani hrbtenice in raztresenih ganglijev v glavi, vratu, prsnem košu in spodnjem delu telesa. (Ganglij je živčna masa, ki oklepa živčne celice.) Ti gangliji so spojeni med seboj z vlakni in so zvezani po gibalnih in čutilnih živcih tudi s cerebro-spinalnim živčevjem. Od teh ganglijev drže številna vlakna do posameznih telesnih organov, krvnih žil itd. Živci se križajo na raznih točkah in tvorijo tako zvane "plexe". Simpatični sistem dejansko nadzira neprostovoljne procese, kakor krvni obtok, dihanje in prebavo.

Na tem čudovitem ustroju se udejstvuje človeški magnetizem ali pranina energija (ali živčna sila, ako Vam je ljubši ta izraz). Um razpošilja, s pomočjo ukazov preko možganov, magnetizem iz nabiralnikov po žicah živčevja v vse dele telesa, odnosno v kak določen del telesa. Brez tega magnetizma srce ne more utripati; kri se ne more pretakati; pljuča ne morejo dihati; različni organi ne morejo delovati; istinito, celotni telesni stroj se ustavi, če zastane zalaganje z magnetizmom. Še več, niti možgani sami ne morejo delovati kakor fizični organ uma, ako nimajo določene množine prane ali magnetizma. In vendar - naravoslovci se smehljajo, ako čujejo o "človeškem magnetizmu" in ga odklanjajo nazivljajoč ga "živčna sila", omejujoč s tem njegov delokrog.

Glede posebnega dela živčevja gredo nauki Joge dalje, nego naravoslovna znanost zapada. Mislimo na oni del, ki ga fiziki imenujejo solarni plexus ali abdominalne možgane, smatrajoč ga zgolj za eno izmed številnih pletiv simpatičnih živcev, ki jih nahajamo z njihovimi gangliji vred, v raznih delih telesa. Joga uči, da je solarni plexus jako važen del splošnega živčnega ustroja in da je glavna zaloga prane, ki zalaga manjše nabiralnike in ves sistem sploh. Solarni plexus je nameščen v želodčnem pasu, prav za želodčno votlino, ob obeh straneh hrbtenice. Zgrajen je iz bele in sive možganske tvarine, slične oni, ki tvori ostale človeške možgane. Ta plexus ima v našem življenju vse važnejšo vlogo, nego splošno mislijo. Silen udarec na to mesto utegne človeka usmrtiti, in borci prvaki poznajo dobro njegovo občutljivost ter zrušijo često svoje nasprotnike z udarcem nanj. Ime solarni, to je solnčni, je umestno, kajti v resnici izžareva energijo in moč v dele telesa in celo višji možgani so odvisni od njega, z ozirom na energijo, ki jo rabijo za svoje delo.

Kakor prodira kri v vse dele telesa po arterijah in manjših žilah, ki prehajajo v male, drobne, lasom podobne žilice, imenovane kapilare, zalagajoč tako ves sistem neprestano z bogato, rdečo krvjo, ki gradi in popravlja telesne celice, ter dobavlja snovi, potrebne za ono nikdar mirujoče delo prerajanja in prenavljanja, ki se neprenehoma vrši v vsakem delu telesa pod vodstvom zvestega nam sluge, instinktivnega uma - tako prodira tudi človeški magnetizem ali pranina, energija, v vsak del telesa s pomočjo čudovite in kompleksne naprave - živčevja z vsemi njegovimi kompliciranimi podustroji žic, kabljev, relejev, nabiralnih baterij itd. Brez tega magnetizma bi ne bilo življenja, saj je celo vsa naprava za krvni obtok odvisna glede pogonske sile od pranine energije.

Zdrava človeško telo je prepojeno od nog do glave s to čudovito silo, ki drži njegov stroj v obratu in ki nam služi, kakor bomo videli, ne le v fizičnem, nego tudi v astralnem pasu.

A pomniti maramo, da za vsem tem razdeljevanjem stoji instinktivni um, kajti ta zahteva od nabiralnikov neprestano zadostno množino magnetizma za zalaganje vseh delov telesa; v posebnih primerih pa prikliče določeno množino, da zadosti hipnim in nepredvidenim potrebam. Vendar upošteva instinktivni um obseg dotoka in odtoka v tem neprestanem kroženju prane po nabiralnikih in različnih delih telesa. Oddaja le določene, primerne odstotke nabrane množine, sicer bi kaj kmalu nastopil polom sistema. Ako ima kdo magnetizma v izobilju, ga instinktivni um radodarno razdaja, saj ni skop - pač pa moder; taka oseba naravnost izžareva magnetizem, tako da ljudje, ki stopijo v stik ž njo, čutijo zdravo emanacijo, ki preskakuje meje živčevja in prepaja astralno atmosfero okolice. Popisali smo človeško auro v četrti lekciji, in tam smo tudi omenili auro tretjega principa, to je prane, ki je dejansko aura človeškega magnetizma.

To auro čutijo pač mnogi, a vidijo jo oni, ki so v določeni meri jasnovidni. Istinito, spreten jasnovidec vidi, kako se pretaka magnetizem po živčevju ljudi. V telesu ali prav blizu njega je blede rožnate barve, ki jo zgublja, ko se oddaljuje od telesa. Blizu telesa sliči parnemu oblačku barve in videza električne iskre, ali še bolj izžarevanju Röntgen-ove cevke. Jasnovidci vidijo iskram podobne delce magnetizma, ki se jih otresajo oni, ki magnetično zdravijo, odnosno izvajajo mesmerične poteze. Vidijo ga tudi nekatere osebe, ki se sicer ne štejejo med jasnovidce, liki nekak ugret zrak, ki se dviga nad pečjo ali nad vročim tlom; je nekaj brezbarvnega, pari podobnega, ki pulzira in valovi.

Človek z jako koncentracijo in izurjenimi miselnimi silami oddaja tudi znatne množine magnetizma z miselnimi vali, ki jih pošiljajo njegovi možgani. Vsi miselni vali so bolj ali manj napojeni s prano, a ljudje s slabo koncentracijo in negativnim značajem je oddajajo tako malo, da je sploh ni upoštevati, če jo primerjamo z močno nasičenimi miselnimi vibracijami pozitivnih ali zrelih ljudi.

Glavna razlika med naravoslovci in okultisti je v vprašanju, da li je mogoče prenašati magnetizem ali živčno silo, kakor jo imenujejo fiziki. Ti trdijo namreč, da je živčna sila, ki ji sicer priznavajo eksistenco in - kakor okultisti opravljanje vsega dela v telesu, priklenjena na živčevje, tako da ne more prekoračiti njegovih meja. Zanikujejo zato mnogo pojavov, ki so lastni človeškemu magnetizmu, in sodijo, da so okultni nauki primerni samo za sanjače in ljudi z bujno domišljijo. Okultisti pa vedo iz izkušnje, da ta magnetizem ali živčna sila more prestopiti in često prestopa meje živčevja, in da roma včasih na mesta daleč od osebe, ki je ta magnetizem nakopičila v svojem organizmu. Dokaz za ta okultni nauk najde vsakdo, ki hoče sam eksperimentirati, ki nima predsodkov, in je voljan, da sprejme dejstva, kakor se mu nudijo.

Preden nadaljujemo, naj Vas iznova spomnimo, da je človeški magnetizem zgolj pojava ali oblika prane, ki je ne izdelujemo, da nam je na razpolago v slučaju potrebe. Kadar človek pomnoži količino magnetizma v svojem telesu, ne stori tega tako, da proizvaja novo množino, temveč zato, da črpa vase več prane iz velikega rezervoarja, in sicer z dihanjem, z jedjo in pijačo. Iz zraka, živeža in tekočine črpano količino utegne notranja želja ali volja jako povečati, kakor bomo skoro čuli. Biva določena količina prane, ne moremo je ne povečati, ne zmanjšati. Je nespremenljiva. To je Sila.

V petem poglavju smo izvajali, da nosi z močjo odposlana misel seboj navadno znatno množino prane ali magnetizma, ki ji daje še večjo napetost in povzroča včasih presenetljive učinke. Ta prana ali magnetizem vitalizira misli ter jih pretvarja malone v žive sile. Vsaka pozitivna misel, dobra ali slaba, je bolj ali manj nasičena s prano ali magnetizmom. Človek močne volje, ki pošilja odločno in pozitivno misel nezavestno (ali pa zavestno, ako to ume), ji doda tudi zalogo prane v razmerju s silo, ki žene to misel. Misli, ki jih človek pošilja v velikem razburjenju, so prav tako prepojene z magnetizmom. Tako pojačene misli lete često kakor izstreljene kroglje proti cilju, namesto da odplavajo počasi kakor navadne miselne emanacije. Spretnost take oddaje umejo dobro nekateri javni govorniki, ki govore s tako silo, da človek skoraj čuti, kako ga misli zadevajo. Jak, odločen mislec, čigar misli so nasičene s prano, jih zalaga včasih s tako življensko silo, da žive nekaj časa kakor miselne oblike: prana, ki jih prepaja, jim nudi tako vitalnost, da postanejo skoro žive sile. Nekaj o tem hočemo povedati v poglavju o astralnem svetu (deseto poglavje). Ako pridejo take miselne oblike v psihično atmosfero človeka, učinkujejo skoraj z isto močjo, ki bi jo razodevale, če bi dotični človek osebno stal pred nami in bi govoril z nami. Svetujemo Vam, da preberete sedaj, ko ste se naučili nečesa o prani, še enkrat strani v petem poglavju; dobili boste še jasnejši pojm o miselnih oblikah.

Prana je zelo odvisna od želj in pričakovanj osebe, toliko glede črpanja, kolikor glede projiciranja z miselnimi vali: dasi srka vsaka oseba v vsakem trenutku svojega življenja več ali manj prane in more to količino izdatno povečati, ravnaje se po naukih joge o dihanju, zavživanju hrane in pijače, pomnožijo vendar misel, želja in nada v znatni meri nje dotok. Baš tako poveča želja ali volja osebe silo, ki žene misel, ker dvigne količino prane, ki prepaja to misel.

Da govorim bolj jasno: kdor si ustvarja duševno sliko o črpanju prane, ko diha, je, ali pije, ta sproži določene tajne zveze, ki povzročajo uhajanje večje množine prane iz oklepajoče jo materije in posledica je, da se čuti zelo pojačenega, Napravite sledeči poizkus; dahnite nekolikokrat prav globoko in predstavljajte si, da črpate z vsakim vdihom mnogo prane in občutili boste dotok nove moči. Priporočamo Vam ta postopek, kadar ste utrujeni in spehani, Ali izpijte počasi čašo vode, ustvarjajoč si duševno sliko, da srkate iz vode mnogo prane, ki je nakopičena v njej, in opazovali boste isti uspeh. Prav tako: ako žvečite počasi svoj živež, misleč, da srkate prane iz hrane, si dobavite mnogo več hranilne moči in energije iz določene množine živeža, nego sicer. Vsi ti načini pomagajo - in upamo - da jih poizkusite in uporabite, čim jih potrebujete. Nikar jih ne podcenjujte, ker so preprosti!

Po istem zakonu zadobi misel, ki je odposlana s predstavo, da je močno prepojena s prano, večjo brzino in silo od navadne misli; na tak način utegnemo znatno povečati njeno napetost. Vendar pazite, da tako ne pošiljate zlih misli, Pazljivo čitajte poglavje o miselni dinamiki in upoštevajte svarila, ki smo jih tam zapisali.

Vsakdo more izvršiti več zanimivih poizkusov o človeškem magnetizmu. Ako Vas je več, ki se zanimate za to, napravite sledeči eksperiment: člani družbe naj posedejo v krogu, naj se drže za roke ter vsi naj osredotočijo svojega duha na skupni cilj, da bi poslali v krogu pranino ali magnetično strujo. A sporazumni morajo biti glede smeri, sicer pošlje ta v eni smeri, a oni v drugi, in uspeh sodelovanja bo ničev. Praktična je namera, da se tok pošlje v smeri premikanja urnih kazalcev: določite osebo, ki predstavljaj številko 12, nato sprožite strujo v desni smeri od dotične osebe. Ako je družba složna in so okoliščine ugodne, občutite kmalu rahlo ščemenje, kakor da prehaja slaboten električni tok skozi Vas. Zmerno izvrševanje takih poizkusov poživlja vse udeležence; ne svetujemo Vam pa predolgih sej, ker tedaj utegne nastati tako silna struja, da mora sprožiti psihične pojave, ki se jim ne smejo udajati ljudje, ki ne poznajo njih zakonov. Ne odobravamo, da se lahkomiselno in nespametno prikličejo pojavi te vrste. Učite se zakonov, preden se lotite takih eksperimentov!

Naša knjiga "Hatha Joga" uči v strnjeni obliki vrsto načinov, kako naj uporabljamo pranino silo ali človeški magnetizem; priporočamo Vam čitanje tega spisa, čim ste dokončali to lekcijo. Vse naše publikacije so v tesni rnedsebojni zvezi, in po prečitanju ene, Vam postane druga bolj jasna. Skrčiti moramo svoja izvajanja in se zanašati na to, da pazljivo berete vsa poglavja, da dosežete čim najboljši uspeh.

Ker nočemo ponavljati iste snovi, Vam imenujemo knjigo "Hatha Joga", (Knjiga "Hatha Joga" izide pozneje v slovenskem jeziku) ki Vam daje navodila in vaje, kako naj srkate pomnožene količine prane in Vas uči smernic glede njene oddaje.

Mantram in meditacija.

"Iz vesoljnega sklada energije zajemam zadostno množino prane, da krepim svoje telo, da mu dam zdravja, moči, delavnosti, energije in življenske sile."

Ta mantram in naslednje meditacije imajo nalogo, da zgrade fizično telo, ki je bolj popolno orodje za izražanje življenja. Namen prejšnjih naših mantramov in premišljevanj je bil umski in duhovni razvoj, toda živo čutimo, da mnoge od Vas teži telo, ki je neharmonično in ki mu manjka popolno zdravje; smatramo zato za umestno, da sledi lekciji o prani in človeškem magnetizmu mantram in meditacija o teh stvareh.

Učenec naj sede udobno, naj zbere svoje misli in naj ponavlja večkrat mantram, dokler ne čuti onega posebnega ritma in spreletanja, ki se pojavlja po takih vajah. Na to naj osredotoči svoje misli na ogromni sklad pranine energije v vsemirju, ki je napolnjeno in prepojeno s to veliko Silo - s tem velikim principom življenja, izvorom vseh oblik gibanja, sile in energije. Zaveda naj se, da sme slobodno in po lastni volji zajemati iz tega skladišča, da je ta sila, njegova last, ki mu služi za zgradbo telesa, ki je tempelj duha - in naj se ne boji zahtevati svoje lasti. Prikliče naj, kar je njegovo, in uverjen bodi, da dobi odgovor na svojo pravično zahtevo. Diha naj počasi, po navodilih o ritmičnem dihanju ("Hatha Joga") in predstavlja naj si v duhu, kako srka z vsakim vdihom prano in kako izloča z vsakim izdihom porabljeno in nečisto snov. Misli naj si, da ga navdaja zdravje, moč in življenska sila - da je poln energije in življenja - boder in srečen.

Ako je učenec tekom dneva utrujen in izmučen, naj za hip obstane, in nekolikokrat globoko zadiha predočujoč si dotok prane in odtok skvarjenih snovi s pomočjo dihanja. Spoznal bo, da ga hipoma prevzame večja moč in življenska sila. To prano moremo dovesti vsakemu delu telesa, ki hoče, da ga podpremo in okrepimo; že kratka vaja usposobi učenca, da bo jasno čutil ščemeči abčutek, ki spremlja dotok prane v bolni ali utrujeni del telesa. Ako božamo ležečega človeka, z rokami po telesu od glave do nog, in mu položimo kakikrat roko nad solarni plesus, bo to občutil blagodejno in pomirjajoče. Roke moremo napojiti s prano tako, da jih iztegnemo v vsej dolžini, da jih rahlo gibljemo sem in tja in kakikrat zamahnemo ž njimi tako, kakor da bi hoteli poškropiti kako stvar z mokrimi prsti. V prstih občutimo nekako ščemenje in vsa roka bo tako prepojena s prano, da bo ublažila bolečine v drugih delih telesa, in v telesih ljudi, ki jim želimo pomagati. Pojdite v tišino z mislijo na zdravje, moč, delavnost, energijo in življensko silo.

Osma lekcija.
Okultno zdravljenje.

Kdor zasleduje zgodovino človeštva, najde v bajkah, običajih in zgodovini vseh narodov dokaze, da so vsa plemena in vsi narodi za vseh dob uporabljali okultne načine zdravljenja. Tako okultno zdravljenje se nam kaže v najrazličnejših oblikah, od odvratnih umetelnosti, ki spremljajo najsurovejšo vrsto barbarskega praznoverja, pa, do najbolj rafiniranih obredov nekaterih sodobnih elegantnih metafizičnih kultov. Te različne oblike okultnega zdravljenja so spojene z vsemi vrstami verstva, od nizkega vuduizma v Afriki, do najvzvišenejših religij sveta. Premnogo teorij je bilo zgrajenih, da razložijo zdravljenja, ki so bila posledica vseh teh različnih načinov lečenja - premnogo ver je nastalo na podlagi uspelih ozdravljenj. Svečeniki, učitelji in zdravilci so si lastili božanske moči in trdili, da so zastopniki božanstva, ki so ga častili v njihovi deželi, samo zavoljo tega, ker so bili sposobni, da so zdravili telesne hibe. Malone v vseh slučajih so se ti svečeniki in zdravilci sklicevali na taka lečenja, češ da so pozitiven dokaz vere ali verskega mišljenja, ki so ga učili. Istočasno so pa trdili, da so vse druge vrste verskega prepričanja ali okultnega zdravljenja sleparstvo in ponarejevanje in da je le njihovo »pravo«; in grozili so s strašnimi kaznimi tistim, ki so se drznili ščititi kateregakoli izmed nasprotnih zdravilcev ali svečenikov. Človeška narava je skoraj ista širom sveta in za vseh dob. Tudi dandanes nahajamo isto rivaliteto in lastenje edino prave oblike, tako med vuduškimi zdravilci v Afriki kakor med elegantnimi voditelji modernih metafizičnih krožkov v Ameriki, in med vsemi, ki spadajo med ta dva pola. Obžalujemo te ljudi, ki si laste monopol ene izmed velikih sil narave, ljudi, ki lečijo bolj kljub svojim teorijam, nego zavoljo njih! Velika obnavljajoča sila narave je splošna kakor solnce in zrak in vsakdo jo sme uporabljati, komur je do tega. Nikogar ni last in nikdo je nima v oblasti, nikdo, nikaka sekta, nikaka šola - nikaka posebna vrsta veroizpovedovanja ni potrebna, da postanemo deležni njenih dobrin - bodi, da se otroci Božji zabavajo z različnimi oblikami ver in prepričanj: On ve, da so vsi njegovi otroci, ter se smehlja njihovim otročjim željam, da se zbirajo v skupine »izvoljenih ljudstev« in da skušajo izključiti svoje brate od skupne dediščine. Jasno je, da, mora neki velik princip biti osnova vsem tem različnim vrstam okultnega zdravljenja, kajti vsi  izvršujejo zdravljenje vzlic dejstvu, da vsak trdi, da ima samo on pravilno teorijo, in odklanja teorije drugih. Mora pač biti neka velika sila, ki jo vsi uporabljajo, mnogokrat slepo; njihove različne teorije in vere, ki so jih zgradili na svojih uspehih, pa moramo smatrati zgolj za slučajnosti v uporabi velike zdravilne sile, nikakor pa ne za pravilno tolmačenje pojavov okultnega zdravljenja. Vsaka, razlaga, ki je vredna upoštevanja, mora tolmačiti, ali vsaj poskusiti, da tolmači, vse razne oblike okultnega zdravljenja - kajti vsi različni kulti in šole so vršili lečenja v vseh dobah - vzlic svojim veram in teorijam.

Pristaši Joge so spoznali in izvrševali okultna zdravljenja že pred stoletji in so globoko in temeljito proučevali osnove, na katerih slone ta zdravljenja. Nikdar pa se niso varali, misleč, da imajo kak monopol v tej stvari - nasprotno, njih preiskovanja in poizkusi so jih prepričali, da uporabljajo  vsi zdravilci neko veliko naravno silo - ki je ista v vseh primerih, najsi jo prikličejo in zaposlijo na različne načine in da metafizične teorije, vere, lastitve naklonjenosti božanstva itd., ki so se naslanjale na okultna zdravljenja, nimajo več opravka ž njimi, nego bi imele z elektriko ali z magnetizmom, ako bi bile zamišljene na teh silah, namesto na veliki zdravilni sili.

Jogiji vedo, da so vsi ti načini zdravljenja le različna sredstva, da prikličemo in zaposlimo to veliko naravno silo; nekateri teh načinov so bolj priporočljivi za ta, nekateri zopet za drugi primer, ob posebnih prilikah pa kombinacije različnih načinov.

Jogiji vedo, da je prana ona sila, ki se udejstvuje v vseh teh primerih, dasi jo moremo priklicati na več različnih načinov, kar nam povedo prihodnje strani. Jogiji uče, da je to razlaga za vse vrste okultnega zdravljenja - saj oni izvršujejo in so izvrševali tekom stoletij taka zdravljenja malone na vse načine, vodečih šol okultnega lečenja v prepričanju, da jim je ena in ista teorija osnova.

Oni dele vrste zdravljenja v tri splošne razrede; ti so:

I. Zdravljenje s prano, ki obsega tudi vse, kar imenuje zapadni svet »magnetično lečenje« itd.

II. Zdravljenje z umom, ki obsega posamezne oblike lečenja z umskimi in psihičnimi silami; vštevši zdravljenje na daljavo, kakor tudi ona, ki se vrše po zakonih sugestije itd.

III. Zdravljenje s pomočjo Duha, jako redek pojav, ki ga, umejo samo ljudje, ki so dosegli visoko stopnjo duhovnega razvoja; ta oblika zdravljenja je zelo različna od tiste, ki jo imenujejo nekateri moderni »zdravilci« z istim imenom. Vendar je osnovna sila tudi te najbolj popolne vrste lečenja - »prana«. Prana je sredstvo, ki izvršuje zdravljenje, neglede na način ali na osebo, ki ta način uporablja.

Da moremo proučevati okultno terapijo, moramo začeti od kraja in preden se bavimo z vprašanjem lečenja, moramo motriti zdravo telo.

Joga, uči, da da Bog vsakemu bitju fizični stroj, primeren njegovim potrebam, in da ga tudi preskrbi s sredstvi, da vzdržuje ta stroj v redu in da ga popravi, ako ga je pokvarilo po lastni krivdi. Jogiji so spoznali, da je človeško telo delo vzvišenega uma. Sodijo, da je njegov organizem delujoč stroj, čigar zamisel in konstrukcija priča o najvišji modrosti in skrbnosti. Vedo, da telo biva vsled nekega velikega uma in so prepričani, da se isti um še vedno udejstvuje preko fizičnega telesa in da bo človek, ki živi po Božjem zakonu, rastel v moči in zdravju. Tudi veda, da človeku preti ta neskladnost in bolezen, ako nasprotuje tem zakonom. Smatrajo misel za smešno, da je vzvišena Modrost ustvarila prelepo človeško telo, a potem ga zapustila in prepustila njegovi usodi, kajti vedo, da vlada ta Modrost še vedno nad vsako in sleherno funkcijo telesa, da ji smemo mirno zaupati, in da se nam je ni treba bati.

Um, čigar razodevanje imenujemo naravo ali življenski princip itd., je vedno na delu, da popravlja hibe, leči rane, spaja zlomljene kosti; da izločuje škodljive snovi, ki so se nabrale v organizmu; da na tisoče načinov ohranjuje stroj v dobrem teku. Mnogi pojavi, ki jim pravimo bolezen, so v resnici dobrodejno delo narave z namenom, da osvobodi telo strupenih snovi, ki smo jim dovolili dostop in bivanje. Glejmo, kaj je prav za prav smisel tega telesa. Mislimo si, da išče duša dom, da izvrši v njem dobo svojega življenja. Okultisti vedo, da duša potrebuje za določeno razodevanje snovno bivališče. Glejmo, kaj zahteva duša od telesa, in dali je narava ji dala, česar potrebuje.

V prvi vrsti mora imeti duša visoko razvit miselni stroj, in osrednjo stanico, iz katere more urejevati delovanje telesa. Narava nam nudi čudovito orodje - človeške možgane - katerih možnosti pa do danes še premalo poznamo. Možgani, ki jih človek zaposluje v današnjem stanju svojega razvoja, so le majhen del celotne možganske površine. Neuporabljeni del čaka na razvoj človeškega rodu.

V drugi vrsti potrebuje duša organe, ki sprejemajo in beležijo različne vrste vtisov iz vnanjega sveta. Narava priskoči in ustvari oko, uho, nos, organe okusa in živce, s katerimi čutimo. Hrani pa še druge čute, da jih nudi, ko se zahoče človeškemu rodu po njih.

Dalje so potrebna sredstva za zvezo med možgani in različnimi deli telesa. Narava je na čudovit način prepregla telo z živci. Možgani brzojavljajo po teh živcih navodila, vsem delom telesa, pošiljajo ukaze celicam in organom, zahtevajoč takojšnjo pokorščino. Možgani prejemajo brzojavke iz vseh delov telesa, ki jih opozarjajo na nevarnosti, jih kličejo na pomoč, jim tožijo itd.

Telo pa mora imeti tudi sredstva, da se more gibati v svetu. Odraslo je podedovanim rastlinskim nagnjenjem, ter se hoče »premikati«. Vrhu tega hoče segati po stvareh in jih uporabljati zase. Narava je dala ude ter mišice in kite, s pomočjo katerih gibljemo ude.

Nadalje potrebuje telo ogrodje, ki mu daje obliko, ga ščiti pred udarci ali pretresom, mu da moč in stalnost in mu je sploh opora. Narava mu nudi koščeno ogrodje - okostje - čudovit primer stroja, ki je pač vreden, da ga proučite.

Duša potrebuje fizičnih sredstev, da stopi v stik z drugimi vtelešenimi dušami. Taka sredstva nam nudi narava v obliki organov govora in sluha.

Telo potrebuje napravo, ki donaša materijal za popravilo vsega sistema, ki gradi, izpopolnjuje, popravlja in jači posamezne dele. Potrebuje tudi podobno napravo, ki pošilja nerabne izločine v krematorij, da jih tam sežge in odpravi iz telesa. Narava nam je dala kri, ki je nositelj življenja - žile dovodnice in odvodnice, po katerih se pretaka kri vršeč svoje delo - in pljuča, ki prenavljajo kri in sežigajo porabljene snovi.

Telo potrebuje snovi od zunaj, da gradi in prenavlja različne svoje dele. Narava nudi sredstva, da uživamo hrano - da prebavljamo - da izločamo redilne snovi iz hrane - da jih pretvarjamo v telesu primerno obliko - da izločamo odpadne tvarine.

Slednjič je telo opremljeno z organi, da ohranimo pleme in da preskrbimo snovna bivališča drugim dušam.

Nikomur ne bo žal, da se je nekoliko bavil s čudovitim ustrojem in delovanjem človeškega telesa. Tak studij ga najbolj in najpreje prepriča, da biva v naravi oni Veliki Um - pokaže mu delovanje velikega življenskega principa - uči ga, da tu ni slepega naključja, niti dogajanja brezsmiselnega, temveč da je vse delo vzvišenega Uma.

Tedaj se učimo zaupati temu umu in se zavedati, da nas bo on, ki nas je postavil v življenje, tudi vodil skozi življenje; da bo moč, ki je takrat prevzela skrb za nas, skrbela za nas sedaj in vedno.

Če damo svoboden dostop velikemu principu življenja, nam bo to v korist. Ako se ga pa bojimo, ali mu ne zaupamo, mu zapiramo vrata in morali bomo trpeti.

Utegnili bi vprašati, v kaki zvezi je to z okultno terapijo, in se pritožiti, da Vas učimo "Hatha Joge"; ta ugotovitev je pač malone resnica. Vendar se ne moremo ločiti od misli, da je to, kar hoče ohraniti človeka zdravega, v naravi, in ne moremo otresti se čustva, da je bolje učiti, kako naj se ohranite zdrave, nego, kako naj se lečite, potem ko ste kršili zakone narave. Jogiji mislijo, da je posebno poveličevanje načina zdravljenja nelogično - češ, ako že hočemo poveličevati, poveličujmo center zdravja in smatrajmo lečenje le za izjemo.

V knjigi "Hatha Joga", ki naj izide, hočemo zapisati načela Joge za dosego popolnega zdravja. Tam bomo učili, da je zdravje normalno stanje človeka, bolezen pa po večini posledica nevednosti in nepokorščine do naravnih zakonov življenja in mišljenja. Učili bomo, da biva zdravilna moč v vsakem človeku in da jo sme sprožiti vsakdo, zavestno ali nezavestno. Okultno zdravljenje samo poziva to notranjo silo, da se udejstvuje v nas (včasih s pomočjo drugih oseb), in odpira telo prenavljalnim energijam, ki so v njem.

Vsa zdravljenja izvršuje takozvana "vitalna sila" v človeku. Aktivni princip te vitalne sile je razodevanje vsesplošne sile - prane. Da ne ponavljamo, Vas napotimo na »Vedo o dihanju« in na sedmo poglavje te knjige, kjer smo razložili živčevje in način delovanja prane v njem. Prečitajte še enkrat to poglavje, in razumeli boste bolje, kar nameravamo povedati o različnih oblikah okultnega lečenja. Recimo, da je kdo zanemarjal pravila pravega življenja in mišljenja, ki smo jih obrazložili v "Hatha Joga" in drugih spisih, in da je radi tega slabega zdravja. Poskusil je različna snovna lečila in si želi sedaj pomagati s kako izmed metod okultne terapije. Ponuja se mu več vrst okultnega zdravljenja. Poskusiti hočemo, da Vam razložimo njih delovanje in da pojasnimo njih bistvo. V mejah našega poglavja Vas ne moremo podrobno informirati, kajti vsak tak sistem zahteva posebno knjigo; vendar se nadejamo, da Vas izvestimo o glavnih smernicah raznih vrst lečenja.

Magnetično zdravljenje.

To je zdravljenje s prano na način, da pošilja bolnik sam ali kak "zdravilec" pomnoženo količino prane prizadetim delom telesa. Zdravljenje s prano spremlja malone vsako drugo obliko lečenja, dasi oni, ki zdravijo, često tega ne vedo. Zdravilec, ki izvaja takozvano magnetično lečenje, boža z roko bolno telo in zbira z voljo ali močno željo veliko množino prane v sebi, ki jo potem prenese na bolnika. Ta prana učinkuje, kakor da bi izvirala iz bolnikovega telesa, in skuša ojačiti in poživljati prizadeti del ter mu omogočiti normalno delovanje. Magnetični zdravilec dela z rokami poteze nad telesom, ki se ga navadno tudi dotika. V prejšnjem poglavju in "Hatha Jogi" smo razpravljali podrobno o prani, tako da boste z lahkoto razumeli osnovni princip te vrste lečenja.

Umsko zdravljenje.

Umsko zdravljenje je zelo obsežno polje in ima več na videz razlikujočih se načinov. Poznamo obliko samozdravljenja, ki temelji v ponavljanju trditev ali autosugestij po bolniku; stremi za tem, da ustvarja bolj veselo in bodrilno umsko razpoloženje, ki učinkuje na telo, ter ga usposablja, da pravilno deluje. Omenjeno bodi že sedaj, da je glavna dobrina te in podobnih oblik zdravljenja bolj dejstvo, da primora bolnika, da se otrese misli, ki so branile naravi izvrševanje svojega dela, nego pa kaka specifična vrednost onih trditev. Nismo dopustili, da deluje božanski princip življenja slobodno preko nas in smo ga ovirali s protivnimi avtosugestijami. Čim spremenimo svoje umsko razpoloženje, ukinemo to zapreko in narava se kmalu zopet uravnovesi. Jaka avtosugestija pač podžiga, telo in vzpodbuja instinktivni um.

Isti princip je osnova vrste umskega zdravljenja, ki jo imenujemo sugestijo. Pozitivne zdravilčeve sugestije oslobodijo bolnikov um protivnih autosugestij, odstrani se zavora v instinktivnem umu, narava se oglasi, primerna množina prane roma v prizadete dele in kmalu je obnovljeno normalno stanje. Zdravilec, ki leči sugestivno, pošlje navadno, dasi često nezavedno, bolniku količino lastne prane, ki bodri prizadete dele, da se vzdramijo, in olajša poskuse bolnikovega uma, da ustanovi normalno pranino stanje. Metoda, ki po zovemo "umsko zdravljenje", uporablja navadno v veliki meri sugestijo, dasi se zdravilec mogoče tega ne zaveda. Umsko razpoloženje zdravilca deluje na bolnika z nastopom, besedo, glasom in kretnjo in koristi umu, ki se odziva sugestiji. Poleg tega pa zdravilec vliva v um bolnika jak tok bodrilnih, poživljajočih in krepilnih misli, ki jih bolnik sprejema telepatično, zlasti ako mu je um sprejemljiv zanje. Združitev dveh umov za skupen namen povzroča pomnoženo usmerjajočo silo in poleg tega, da odvrača bolnikov um od negativnih misli, prikliče še večjo količino prane in jo porazdeli po telesu. Najbolja oblika umske metode koristi bolnikovemu umu in telesu.

Kar imenujemo "umsko zdravljenje na daljavo", deluje prav tako kakor zgoraj omenjen način umskega zdravljenja, saj razdalja med bolnikom in zdravilcem ni zapreka močni zdravilni misli. V obeh primerih ustvari zdravilec često silno, s prano nasičeno miselno obliko, ki mnogokrat skoraj hipno učinkuje na bolnika, ker vzpodbuja in jači prizadete dele. Tako je pogosto uspelo takojšnjo ozdravljenje, dasi so razmeroma redki zdravilci, ki so dosegli stopnjo, ki jim omogoča pošiljanje takih miselnih oblik. Zelo jak umski zdravilec more odposlati misel, ki je tako nasičena s prano in tako prepojena z življensko silo in življenjem, da se bolni organ navzame tolike obnavljajoče sile, da začenja neutegoma izločati nerabne in skvarjene snovi in jema iz krvi elemente, ki so potrebni za novo gradnjo in hitro obnovo. Čim pa vzpostavi človeški organizem normalno funkcijo, more ves sistem redno delovati brez tuje pomoči.

Vse oblike umskega zdravljenja spadajo pod enega ali več gornjih naslovov. Upoštevajte pa, da mora bolnikov um priti v primerno umsko stanje, da se oslobodi vseh nasprotnih autosugestij, tako da more nuditi naravi možnost dela brez ovir. Stremeč po tem cilju, moremo pomagati bolniku z jako mislijo, ki jo usmerimo na bolno mesto, ali s pomočjo množine prane, ki jo prenesemo na bolnika, da budimo bolni del telesa in da olajšamo tako obnavljajoče delo uma.

Duhovno zdravljenje.

Poznamo še eno obliko zdravljenja, ki je pa zelo redka prikazen. Visoko razvito duhovno bitje more namreč veleti svoji duhovni auri in bistvu, da objame bolno osebo in prepoji ves njen sistem, tako da izgine vsaka nepravilnost, kajti Duh je popolen in preobliči vse, česar se dotakne. To pravo duhovno zdravljenje je pa tako redko, da je le malo srečnih ljudi, ki so ga bili priče. Mnogi si ga laste, ki vršijo dobro delo s tem, da zdravijo na druge načine; mnogi od teh varajo same sebe in nimajo niti najmanjšega pojma, kaj je pravo duhovno zdravljenje. Duhovno zdravljenje spoznamo po takojšni in popolni izlečitvi bolnika in vzpostavitvi povsem normalnih fizičnih prilik; bolnika preobliči fizično v stanje, ki je slično onemu čvrstega, popolnoma zdravega, čilega, živahnega otroka brez napake, brez bolečin, brez trohice neskladnosti, ali kakršnegakoli podobnega simptoma. To moč ima v vsaki dobi le par izvoljenih ljudi na svetu, pojavlja se le redkokdaj iz tehtnih okultnih vzrokov. A - podčrtajte si s svinčnikom besede, ki slede - pravo duhovno zdravljenje ni nikdar pridobitno sredstvo, deli se "zastonj in brez cene". Pravega duhovnega zdravljenja nikdar ne omadežuje materijalnost, nikdar! Pravilno je in primerno, da računajo zdravilci za lečenje z umom in prano v vseh oblikah primerne odškodnine, saj trošijo svoj čas za delo in vsak delavec je vreden plačila; nikakor nočemo kritizirati tako postopanje - prodajajo pač svoje usluge, prav kakor prodajamo mi te lekcije, in prav kakor mi, imajo tudi oni pravico da poštenega plačila. A oseba, ki more nuditi pravi, pristni dar duhovnega zdravljenja, ni nikdar v položaju, da bi morala zahtevati plačilo za svoje delo hranijo jo vrani izpod neba, in ni ji treba prodajati svojih duhovnih darov; rajši bi umrla, nego da bi omadeževala svojo božansko moč. Razumite nas - če govorimo o duhovnem zdravljenju, mislimo na prave darove duha, ne na kako obliko psihičnega ali umskega zdravljenja, ki ga krivo nazivljajo »duhovno«. Ako hočete primer pravega, resničnega duhovnega zdravljenja, odprite Novi Testament in čitajte o činih Duha, ki se javlja v Sinu Marije. To Vam bodi merilo - resnično, kakor je.

Eksperimentalno zdravljenje.

Vidimo in radujemo se, da nam preostaja dovolj prostora za popis nekaterih kratkih poskusov pravega okultnega zdravljenja, ki jih morejo naši učenci izvesti. Seveda prinašamo te poskuse zgolj kakor primere in ne smete jih smatrati za popoln poduk o različnih vrstah okultnega zdravljenja.

Najprej nekaj poskusov o lečenju s prano (ali magnetičnem lečenju, ako Vam ta izraz bolj prija).

I. Bolnik naj sede na stol, Vi pa se postavite predenj. Vaše roke naj Vam slobodno vise ob bokih; nato nihajte ž njimi mrtvo nekoliko sekund sem in tja, dokler ne začutite rahlega ščemenja na konceh svojih prstov. Nato jih dvignite do višine bolnikove glave in jih premikajte počasi proti njegovim nogam, tako da so dlani Vaših rok obrnjene proti njemu, a prsti iztegnjeni, kakor da bi iz njih nanj izlivali moč. Potem stopite za čevelj nazaj in dvignite svoje roke do višine njegove glave, a tako, da so dlani Vaših rok ob premikanju navzgor obrnjene druga proti drugi; kajti, ako bi držali roke tako, kakor ste jih premikali navzdol, bi zopet vsesavali magnetizem, ki ste ga baš dobavili bolniku. Opisani postopek ponavljajte večkrat. Ob premikanju navzdol ne napenjajte mišic, temveč pazite, da bo vsa roka lena in sprožena. Na sličen način zdravite prizadete dele telesa in končajte lečenje s tem, da prepojite vse telo z magnetizmom. Po zdravljenju bolnih delov priporočamo, da zamahnete z rokami nekolikokrat tako, kakor da bi hoteli stresti s prstov kapljice vode, ki se jih drži. Drugače bi vsrkali nekoliko bolnikovega stanja v sebe. Tako postopanje zelo krepi bolnika in učinkuje jako blagodejno, ako ga večkrat ponavljate.

Če je bolezen kronična ali zastarela, jo moremo "razrahljati" s tem, da delamo takozvane »stranske« poteze pred bolnim mestom: postavite se pred bolnika s sklenjenimi rokami, dlan proti dlani, nato pa zanihajte z rokami večkrat v stran. Temu postopku morajo vselej slediti navzdol usmerjene poteze, da izenačijo obtok.

II. V štirinajstem poglavju »Vede o dihanju« smo popisali več važnih poskusov o tej obliki zdravljenja in priporočamo učencem, da jih proučijo in izvajajo, ako se zanimajo za ta predmet.

III. Glavobol moremo olajšati tako, da velimo bolniku, naj sede pred nas, mi se pa postavimo za njegov stol in gibljemo roke z razprostrtimi in navzdol obrnjenimi prsti v dvojnih krogih preko temena njegove glave, vendar ne da bi se je dotaknili. Čez nekoliko sekund bomo čutili kako prehaja magnetizem iz naših prstov na bolnika, ki mu kmalu odleže.

IV. Drug primeren način, da preženemo bolečine, je ta, da stojimo pred bolnikom in držimo v razdalji nekoliko palcev od telesa svojo dlan proti prizadetemu delu. Nekaj trenutkov jo držimo nepremično, nato jo začnemo počasi premikati v krogu okoli sedeža bolečine. To ravnanje bodri in vzpostavi kmalu normalno stanje.

V. Usmerite kazalec proti prizadetemu delu v razdalji nekoliko palcev od telesa in premikajte roko v krogu, držeč kazalec nepremično proti bolnemu mestu, kakor da bi s konico prsta vrtali luknjo. To bo kmalu sprožilo obtok na prizadetem delu in mu pripomoglo do boljših prilik.

VI. Blagodejno učinkuje na bolnika, ako mu položimo roke na glavo nad senci in jih držimo tam nekoliko časa. Tak postopek je prav priljubljena oblika te vrste zdravljenja.

VII. Ako gladimo bolnikovo telo z roko (nad oblačilom), budimo in izenačimo obtok ter ublažimo naval krvi.

VIII. Uspeh masaže in sličnih oblik lečenja z roko izvira večinoma od prane, ki prehaja od zdravilca na bolnika. Ako spremlja to delo zavestma zdravilčeva želja, da usmeri pranin tok na bolnika, je množina prane, ki prestopa, veliko večja. Ako pa istočasno ritmično dihamo, kakor smo razložili v "Vedi o dihanju", je učinek še veliko večji.

IX. Dihanje na prizadeti del vršijo mnoga plemena in je to često učinkovito sredstvo za prenos prane na bolno mesto. Pogosto delajo tako, da polože košček bombaževine na kožo; dih razgreje blago in poleg drugih učinkov deluje tudi toplota blagodejno.

X. "Magnetizerji" uporabljajo često magnetizirano vodo in baje so dosegli na ta način prav lepe uspehe, Najbolj preprosta pot magnetiziranja vode je sledeča; držimo z levico čašo ob dnu, nato strnemo prste desnice in jih rahlo stresamo nad čašo, prav kakor bi hoteli otresati kapljice vode s prstov v čašo. Pospešujemo učinek s tem, da gladimo čašo od zgoraj navzdol z desnico, da prehaja prana v vodo. Ritmično dihanje olajšuje nje prenos v vodo. Voda, ki je na tak način prepojena s prano, krepi bolnika oziroma one, ki se čutijo slabotne, posebno, ako jo srkajo počasi in z zbranim duhom ustvarjajoč si duševno sliko o prani, ki prehaja iz vode v telo in jih ojačuje. Popisati Vam hočemo sedaj nekatere eksperimente o posameznih vrstah umskega lečenja ali psihičnega zdravljenja, kakor ga nekateri nazivljajo.

I. Autosugestija obstoja v tem, da sugeriramo samemu sebi fizične prilike, ki bi jih radi priklicali. Autosugestije moramo govoriti (slišno ali pritajeno), prav kakor bi govorili z drugo osebo, važno in resno, ustvarjajoč si umsko sliko prilik, ki jih opisujejo besede, n. pr.: "Moj želodec je krepak, krepak, krepak - sposoben da, prebavlja podani mu živež - sposoben, da asimilira hranilno snov v živežu - sposoben, da mi nudi hrano, ki pomeni zdravje in moč. Moja prebava je dobra, dobra, dobra in jaz uživam, prebavljam in presnavljam svoj živež, spreminjajač ga v bogato rdečo kri, ki donaša zdravje in moč vsem delom mojega telesa, ki ga gradi ter me krepi."

Slične autosugestije ali zatrjevanja, prikrojena za druge dele telesa, rode enako ugodne uspehe. Um in pozornost sta usmerjena na dotične dele in povzročata, da doteka tjakaj večja množina prane in da nastanejo tako zaželene prilike. Prodrite v bisvo autosugestij, proučite jih povsem resno in ustvarite si, kolikor je mogoče, umsko podobo zaželenega zdravega stanja. Predstavljajte si samega sebe, kakor si želite, da ste. Zdravljenje morete pospešiti, ako uporabljate pota, opisana pri poskusih zdravljenja s prano.

II. Zdravilne sugestije na drugih osebah delujejo po istem principu, kakor pravkar opisane autosugestije, samo da mora zdravilec vtisniti v bolnikov um zaželeno stanje, namesto da stori to bolnik sam. Mnogo boljši so uspehi, ako zdravilec in bolnik sodelujeta na umski sliki in ako bolnik sledi v svojem umu zdravilčevim sugestijam ustvarjajoč si umsko podobo, kakor jo zahtevajo zdravilčeve besede. Zdravilec sugerira to, kar hoče doseči, bolnik pa dopušča, da se sugestije pogreznejo v njegav instinktivni um, ki jih prevzame in pozneje fizično manifestira. Najboljši sugestniki so možje z veliko življensko silo, ki pošiljajo jake, s prano prepojene misli v bolnikov organizem baš tedaj, ko sugerirajo. Skoraj v vseh oblikah umskega zdravljenja je pomešanih več načinov, kar bo učenec kmalu sam spoznal, ako se potrudi, da prouči taka zdravljenja. Instinktivni um često slabo streže telesu zavoljo tega, ker je človek krenil s pravega pota in povzročil tako, da se je um navzel nepravilnih navad. Sugestija in autosugestija moreta dovesti instinktivni um nazaj do normalnega delovanja in telo hitro zadobi svojo prejšnjo skladnost. V mnogih slučajih je vse, kar potrebujemo, to, da se bolnikov um oslobodi strahu in tesnobe in težečih ga misli, ki so motile pravo harmonijo telesa in preprečile, da se je delila primerna količina prane raznim delom telesa. Ako odstranimo te kvarne misli, storimo isto, kakor če odstranimo iz svoje ure drobec prahu, ki je povzročil, da ni pravilno tekla, ker je spravil občutljivi mehanizem v nered. Strah, skrb in sovraštvo z razburjenji, ki jih spremljajo, sprožijo več fizičnih neskladnosti nego skoraj vsi drugi vzroki skupaj.

III. Ako zdravimo na način, ki ga nazivamo umsko lečenje v ožjem pomenu besede, tedaj naj sedi bolnik lagodno in naj usmeri svoj um, da postane sprejemljiv. Zdravilec pošilja nato bolniku misli ojačujoče in poživljajoče narave, ki učinkujejo na bolnikov um in povzročajo, da odklanja svoje negativno razpoloženje in zadobi zopet normalno ravnovesje in moč. Posledica je, da se ravnovesje, čim ga zopet doseže bolnikov um, udejstvuje in sproži delovanje obnavljajočih sil v organizmu s tem, da pošilja povečano množino prane v vse dele telesa in stori tako prvi korak k zdravju in čilosti. Prvo načelo umskega zdravljenja je, da spravimo um bolnika v primerno razpoloženje, kar naravno povzroča, da morajo nastopiti blagodejne in zdrave fizične prilike. A najboljši umski zdravilci store še več - oni pošiljajo (često nezavedno) pozitivno, močno s prano prepojeno misel naravnost do prizadetega mesta in povzročajo resnično fizično spremembo v bolnikovem organizmu; neodvisno od tega, kar doseže njegova lastna miselna sila. Ko na ta način zdravite bolnika, si dobro vtisnite misel, da hočete vzpostaviti v bolniku fizično skladnost, da je zdravje njegovo normalno stanje in da mora izločiti vse negativne misli iz svojega uma. Glejte ga v duhu čilega in zdravega po umu in telesu. Predočujte si, da že obstojajo vse razmere, ki jih želite vzpostaviti v njem, potem zberite svoj um in takorekoč zalučite v njegovo telo ali prizadeti del močno, prodirljivo misel z namenom, da nastopi zaželena fizična sprememba, da se odpravijo nepravilne prilike in zopet zavladajo normalne razmere in delovanje. Ustvarite si umsko podobo, da je misel popolnoma in močno nasičena s prano, in zapičite jo uprav s pomočjo napora volje v prizadeti del. Navadno je treba precej vaje, da dosežemo ta cilj, so pa tudi taki, ki se jim to posreči brez posebnih težav.

IV. Zdravljenje na daljavo ali zdravljenje v odsotnosti vršimo na povsem isti način kakor zdravljenje v navzočnosti bolnika. Nekoliko napotil za to obliko zdravljenja smo podali v XIV. poglavju »Vede o dihanju«, kar naj z vsebino zadnjega odstavka vred nudi osnovno znanje o tem predmetu, Nekateri zdravilci si ustvarijo podobo, da sedi bolnik pred njimi, na to pa prično z zdravljenjem baš tako, kakor da je bolnik resnično navzoč. Drugi si ustvarijo umsko podobo, kako pošiljajo misel, s tem, da si predočujejo, kako zapušča njihov um, roma preko prostora in vstopa v um bolnika. Drugi zgolj sedijo v pasivni, lagodni legi in zbrano mislijo na bolnika, ne oziraje se na ločeči prostor. Drugi zopet segajo raje po robcu ali kaki drugi stvari, ki je bolnikova last, da ustvarijo ugodnejše raportne razmere. Vsi ti načini so uspešni, a temperament in nagnjenja napotijo človeka, da daje enemu izmed teh prednost. Vsi pa slone na isti osnovi.

Nekoliko vaje v posameznih, pravkar omenjenih oblikah zdravljenja bo navdalo učenca z zaupanjem in spretnostjo v razodevanju svoje zdravilne moči; slednjič bo često izžareval svoje sile, ne da bi se tega prav zavedal. Ako zdravilec pogosto vrši taka lečenja in je s srcem pri delu, postane kmalu tak, da zdravi skoraj avtomatično in nehote, čim sreča človeka, ki trpi. Vendar pa se mora zdravilec čuvati, da ne izčrpa vse prane in tako škoduje lastnemu zdravju. Proučuje naj opisane načine, kako se človek zopet napoji s prano in kako se očuva pred neprimernim razsipanjem lastne življenske sile. V teh zadevah naj se žuri previdno, zavedajoč se, da prenagel napredek ni priporočljiv.

Te lekcije nismo napisali z namenom, da bi svetovali svojim učencem, naj postanejo zdravilci. Tu se morajo ravnati po lastni razsodnosti in uvidevnosti. Lekcijo smo posvetili tej snovi, ker tvori del splošnega predmeta, ki ga obravnavamo v tem predavanju in ker je važno, da se seznanite z načeli, ki so osnovna posameznim vrstam zdravljenja. Proučujte vsako obliko zdravljenja, o katerem ste čuli ali mu bili priča, oslobodite ga vseh fantastičnih teorij, ki so jih zgradili na njem in razumeli ga boste in pravilno uvrstili, ne da bi sprejeli teorije tistega, ki ga je izvršil. Dobro pomnite, da vsi kulti in šole izvršujejo lečenja; uporabljajoč isto načelo, da pa razlagajo uspeh s teorijami in verami, ki se silno razlikujejo.

Kar se tiče nas samih, izjavljamo, da se držimo načel "Hatha Joge", ki uči ohranitev zdravja s tem, da prav živimo in prav mislimo; smatramo, da so vse oblike zdravljenja le potrebne, ker je človek neveden in nepokoren zakonom narave. A dokler ne bo človek primerno živel in mislil, so potrebne nekatere oblike zdravljenja in je zategadelj njihovo proučevanje važno. Zreli okultist smatra ohranitev zdravja za človeški rod bolj važno nego zdravljenje bolezni, soglašajoč s starim rekom, da je »unca preprečenja enaka funtu zdravljenja«. Toda dokler moremo pomagati svojim bližnjim, je dobro, da vemo nekaj a predmetu okultne terapije. Je to ena izmed naravnih sil in vedeti moramo, kako naj jo uporabljamo.

Mantram in premišljevanja.

"Hodim skozi to dobo svojega bivanja in uporabljam po svojem najboljšem prepričanju glavo, srce in roko." Vsakdo izmed nas na tem svetu ima svojo lastno nalogo. Tukaj bivamo v določen namen in dokler se ne prilagodimo zakonu, ter ne izvršimo nalog, ki so nam stavljene, bomo zopet in zopet postavljeni pred nje, dokler jih ne rešimo. Smoter izvršitve teh nalog je izkustvo in napredek in te naše naloge, najsi so neprijetne, učinkujejo direktno na našo bodočo porast in življenje. Čim se prilagodimo delovanju zakona, ter vidimo in čutimo, kaj stoji za njim, nehamo kljubovati in se postavljati po robu. S tem, da se otvorimo delovanju duha in smo voljni vršiti svoje odrešenje in izpolniti svoje naloge na svetu, storimo v resnici prvi korak k osloboditvi od neprijetnih nam nalog. Ko ne dopuščamo več, da bi nam delo bilo neprijetno, spoznamo, da krenemo na boljša pota, čim ga opravljamo. Sleherniku je na svetu dano prav ono delo, ki je ob dotičnem času najbolj primerno za njegov podvig - njegove potrebe so bile proučene in dodeljena mu je bila baš prava nalaga. Tu ni nobenega naključja tu je neizprosno delovanje velikega zakona. Edino prava filozofija je, da se človek odloči vršiti dano mu delo, kakor najbolje zna. Dokler se mu izmika, bo prisiljen k delu - ko pa začuti radost v tem, da ga vrši prav, se mu odpirajo novi pogledi. Sovražiti kako stvar ali se je bati, pomeni privezati jo nase. Ko jo vidite v njenem pravem razmerju - ko so se Vam oči odprle - potem se je pričenjate osloboditi. Idoči skozi življenje in vršeči svoje delo na svetu, moramo po svojem najboljšem preudarku uporabljati tri velike darove Božanstva - glavo, srce in roko. Glavi (ki predstavlja intelektualni del naše narave), mora biti dana prilika, da raste, nuditi ji moramo hrane, ob kateri uspeva - ne smemo je omejevati in dopuščati, da gladuje - zaposliti jo moramo, kajti vaja jo jači in razvija. Vežbati moramo svoj um, in se ne smemo bati misliti. Um mora biti sloboden. Srce (ki predstavlja ljubezen v najboljšem smislu besede), moramo zaposliti, ne smemo ga vkovati v spone, niti karati ga, niti dopuščati, da trpi pomanjkanje. Ne govorimo o nižjih oblikah živalske strasti, ki jo po krivem imenujejo ljubezen, temveč o onem višjem pojmu, ki je last človeškega rodu in ki je jamstvo za neko še višje, ki naj pride tekom razvoja človeštva. Je to ono, ki rodi sočutje, nežnost in blagost. Ne dopuščajmo, da se poniža do solzavosti, temveč služi naj nam v zvezi z glavo. V svojem objemu naj oklepa vse življenje in čuti naj ono sorodstvo do vseh živih bitij, ki znači duhovno razvitega moža ali ženo. Roko (ki je razodevanje fizičnega oblikovanja in dela), moramo vaditi, da vrši dano ji nalogo, kakor najbolje more. Učimo jo, da dela prav in da čuti, da je vsako delo plemenito, nikakor pa ne sramotilno, Simbol je fizičnega ustvarjanja. Spoštovati jo moramo in čislati. Duhovno zreli mož ali žena hodita skozi življenje kar najboljše uporabljajoč glavo, srce in roko.

Deveta lekcija.
Psihični vpliv.

Med stvari, ki so spravile znanstvene raziskovalce in proučevalce zgodovine človeštva v zadrego, sodi dosledno ponavljanje zgodb, legend in ustnih poročil, ki se nanašajo na dejstvo, da so ljudje vseh plemen in vseh dob poznali in izvrševali eno ali drugo obliko psihičnega vplivanja. Lahko je bilo raziskovalcem, odklanjati primitivnejše oblike teh zgodb češ, da so zgolj posledica najnižjega praznoverja med nevzgojenim in nerazvitim ljudstvom. Ko so pa listali dalje v knjigi človeške zgodovine, so spoznali, da je »smešno praznoverje« še vedno ohranilo svojo prvotno moč ter da je naraslo po številu in raznovrstnosti svojih oblik. Zasledovati moremo ta razvoj od odvratnih vuduških umetelnosti afriških divjih plemen v ravni črti do čarovniške epidemije v novi Angliji in dalje vse do današnjih časov, ko se je zapadnemu svetu očividno zmešalo vsled »psihizma« in je dnevno časopisje natrpano senzacionalnih člankov o mesmeričnih učinkih, o hipnotizmu, o osebnem magnetizmu itd. Knjige vseh dob so polne zgodb o psihičnem vplivu in v Svetem Pismu samem čitamo več primerov, kako so uporabljali take sile v dobro ali slabo. Dandanes nas zanimajo čudoviti primeri o moči uma, o osebnem magnetizmu itd., in nekaj prav navadnega je, ako čujemo, da ta ali oni ima "osebni magnetizem" ali da ga nima, da je ali da ni "magnetičen". O tej stvari so pisali mnogo nesmisla, trdili neverjetne nespametnosti in gradili najsmelejše teorije. In vendar je resnica vse bolj čudovita od najbujnejših izmišljotin, ki so jih pisali in učili. Na dnu vseh priljubljenih povesti in napačnih tolmačenj psihičnega vpliva so dejstva, često neznana premnogim pisateljem, ki tešijo poželenje javnosti po senzacijah.

Menda nam ni treba posebno poudarjati, da so narodi na vzhodu že pred stoletji poznali in izvajali vse znane oblike okultizma in da so jim bile jasne one tajne, ki so jih raziskovalci na zapadu skušali razkriti s takimi napori. Proniknilo je nekaj elementov te vede, ki so jih zapadni pisatelji hlastno pobrali in uporabili za osnovo presenetljivim trditvam in teorijam.

Velik del tega skritega znanja ostane in mora ostati še mnogo let nedostopen zavoljo nezrelosti človeškega rodu in splošne nesposobnosti ljudi za to tajno modrost. Istinito, nevarno bi bilo razodeti v naši dobi javnosti že majhen del nekih posebnih tajnosti. Prineslo bi človeštvu eno največjih prokletstev, kar jih poznamo. Ne morda zavoljo kakih napak v nauku samem, temveč zavoljo sebičnosti sedanjega rodu, ki je tolika, da bi ljudje kmalu pričeli uporabljati to znanje za zasebne dobičke in namene ter v škodo in zlo svojega bližnjega. Taki poskusi bi se pa izjalovili, ako bi človeštvo bilo dovolj poučeno o tem predmetu - ako bi bilo umsko in duševno tako zrelo, da bi te tajne nauke doumelo in razumelo in se tako moglo ubraniti sebičnih napadov svojih brezvestnih bratov in sestra. Toda povprečni današnji človek ne pozna svoje moči in ne da se prepričati o njej; zato se ne more ubraniti niti psihičnih napadov onih, ki so pobrali le nekaj drobcev tajnih naukov ter jih uporabljajo za sebične namene. Tako grešno zaposlitev psihične moči poznajo okultisti že dolgo kakor "črno magijo", ki nikakor ni preostanek srednjeveškega praznoverja, temveč resnična stvar, ki jo dandanes prav pogosto izvajajo. Oni pa, ki jim služi, sejejo seme lastne kazni, kajti vsaka trohica psihične sile, ki se troši za podle in sebične namene, se obrne neizprosno zoper njega, ki jo troši; vzlic temu pa vplivajo mnogi na druge, da bi želi dobiček ali zabavo, in si osvajajo bolj ali manj javnost, ki se smeje temu postopanju smatrajoč vse za šalo; tiste pa, ki uče resnico, šteje ta javnost med blazne sanjače ali slaboumneže.

Sreča je, da vedo ti skrunitelji psihičnih sil razmeroma malo o njih in da morejo uporabljati samo preprostejše oblike; če pa pridejo v dotiko z ljudmi, ki ne vedo ničesar o stvari, utegnejo doseči marsikaj s svojimi umetelnostmi. Premnogi so uvideli, včasih po naključju, da morejo po mili volji vplivati na druge; ker pa ne poznajo vira te svoje sposobnosti, jo često uporabljajo kakor katerokoli fizično silo ali umsko moč. Določeni tajni zakoni povzročajo, da se taki ljudje često polagoma zavedajo nečesa, kar jih vodi da boljšega razumevanja predmeta, in da spoznajo svojo zmoto. Nekateri pa poberejo drobtinice okultnih naukov, jih preskusijo na drugih in krenejo, ker jim je uspelo, na pot, ki vadi v »črno magijo«, dasi komaj vedo, kaj delajo. Ti ljudje čutijo neka svarila in trajno možnost, da popravijo svojo zmoto. So pa tudi taki, ki vidijo nevarnost, ki jim preti, a tvegajo jo rade volje, ker jih zavest nove moči slepi in očara.

Nikdo pa izmed teh ljudi ne more iti s svojim sebičnim delom predaleč; kajti določeni vplivi se zoperstavljajo njihovim naporom, in stara je tajna resnica, da utegne že malo dobrega zajeziti mnogo sebičnega psihičnega dela.

Toda ne glede na te trohice preproste "črne magije", o čiji smo spregovorili, da Vas opozorimo in svarimo, imajo mnogi ljudje zmožnosti, ki jih delajo silne med sozemljani; čutimo njihov vpliv v vsakdanjem življenju, baš kakor čutimo v družbi šibkejših vpliv fizično jakega človeka. Treba je samo, da za trenutek motrimo naše znance - in že opazimo, da imajo nekateri večji vpliv nego drugi. Ene smatramo povsem naravno za voditelje in učitelje, dočim postavimo druge v vrste pristašev. Močni in pozitivni ljudje stopajo na čelo v vojni, v trgovskem življenju, v odvetniškem, duhovnem in zdravniškem poklicu ter sploh v vseh področjih življenja in vseh strokah človeškega stremljenja. To dejstvo ugotavljamo in pravimo, da ima ta ali oni mnogo »osebnega magnetizma«, ali da ga ta ali oni nima. Kaj pa nam pomeni izraz »človeški magnetizem«? More li kdo pametno odgovoriti na to vprašanje? Mnogo teorij so zamislili, da bi razložili ta pojav, in mnogo načrtov so izdelali, da bi razvili to »sposobnost«. Zadnja leta se je pojavilo mnogo učiteljev, ki trde, da so odkrili to skrivnost, in se ponujajo, da je bodo učili vsakogar, ki pride k njim s potrebno vsoto dolarjev; objavili so tudi veliko senzacijonelnih oglasov, da bi priklicali občinstvo v svoje učne tečaje in mnogi izmed njih so izrabljali najsebičnejše nagone, da bi vzbudili zanimanje za stvar, ki so jo ponujali za denar. Večina teh učiteljev nima dejansko ničesar, kar bi mogli nuditi ali učiti. Vendar so si nekateri pridobili dovolj znanja, da Vas morejo napotiti, kako naj dosežete stopnjo psihične sile, ki Vam daje zadostno moč nad nevedneži in slabiči. Na srečo pa večina onih, ki se zanimajo za te nauke, nima dovolj zaupanja v nje ali v sebe, da bi praktično izvajala razmeroma borno znanje, ki si ga je pridobila. So pa tudi samozavestneži, ki to znanje dejansko uporabljajo in ki morejo povzročiti znatno škodo s svojo nevedno in sebično zaposlitvijo sil, namenjenih le visokim ciljem. Vse to mora izginiti z rastočim umevanjem in razumevanjem okultnih resnic; dotlej pa store oni, ki so resnično vešči, kar je v njihovi moči za vzgojo človeštva v pravem duhu, tako da se morejo ljudje psihično ščititi in da jih ne obide skušnjava po sebični uporabi višjih sil. Duhovno zreli mož ali žena se pač smehljata naporom šatrov mazačev, vsaj kar se tiče bojazni, da bi jima njih prizadevanja osebno škodovala ali kakorkoli vplivala nanju. Tak človek se je povzpel na višjo stopnjo, kamor ne sega moč sebičnega okultista (?). S samobrambo se hočemo baviti koncem tega poglavja, čim smo Vam razložili posamezne običajne oblike psihičnega vplivanja. Vsekakor želimo, da nas pravilno razumete, ako pravimo, da nočemo na tem mestu razkrivati okultnega znanja, ki bi utegnilo prožiti slučajnemu bralcu teh vrst orodje za dosego sebičnih ciljev. Te strani so namenjene samozaščiti onih, ki jih čitajo - ne razširjevanju »črne magije«, pa niti njenih enostavnih oblik. Opozarjamo Vas, da prav resno mislimo, kar pišemo o sebičnem uporabljanju okultnega znanja da bi poznali le mali del nadlog, ki si jih nakopljete z neprimernimi okultnimi poskusi, opustili bi jih, kakor bi vrgli od sebe strupena kačo, ki ji toplina Vaših rok vrača življenje. Primerno zaposlimo tajne sile, da nas ščitijo - nikar jih ne izrabljajmo ali zlorabljajmo! Kakor igranje z žicami dinamo-stroja, tako nam more postati pečanje ž njimi usodno, ako ne upoštevamo svaril. Pravi okultisti vedo, da so vse oblike psihičnega vpliva, vštevši ono, ki jo nazivljamo "osebni magnetizem", "mesmerizem", "hipnotizem", "sugestija" itd. zgolj različna razodevanja istega bistva. Kaj je to bistvo, si pač morejo misliti vsi, ki so nam doslej sledili. Je to osebna umska sila, udejstvujoča se v smereh, ki smo jih omenili v prejšnjih poglavjih. Upamo, da ste temeljito razumeli, kar smo povedali o "instinktivnem umu", o "dinamiki misli", "telepatiji", "miselnih oblikah" itd, in o praninih silah, tako da Vam bo to poglavje jasno, ne da bi morali preveč ponavljati.

Psihični vpliv - ta izraz obsega vse njegove oblike - kaj nam pomenja? Kaj je? Kaka ga sprožimo? Kakšen je njegov učinek? Poskusimo odgovoriti na ta vprašanja!

Pričeti moramo z instinktivnim umom - enim izmed sedmerih principov človeka. Povedali smo, da je isti stopnja umskega razodevanja, ki nam je skupna z nižjimi živalini, vsaj v njenih najpreprostejših oblikah. Je prva oblika mišljenja na lestvici evolucije, ki se v svojih najnižjih vrstah pojavlja samo v podzavestju. Prve znake tega mišljenja vidimo že v življenju mineralov, kjer gradi kristale itd. V primitivnih rastlinah je za spoznanje višje nego v mineralih, V postopnem in neprestanem razvoju postaja bolj in bolj očitno in popolno, dokler ne razodeva v nekaterih višjih vrstah rastlin celo neko prvo obliko zavesti. V kraljestvu živali opažamo instinktivni um najrazličnejših stopenj od malone rastlinske inteligence najnižjih živalskih vrst, do skoraj človeške razumnosti nekaterih živali. Najnižje stoječi človek je komaj različen od najvišjih živalskih oblik, in ako se vzpenjamo na lestvici, opažamo, kaka zasenča, barva in vpliva peti princip, intelekt (zavestni um), na življenjsko razodevanje, dokler ne dosežemo najvišje današnje človeške oblike, kjer kraljuje razum, ki zavzema svoje pravo mesto, vpliva na nižji princip samo v dobrem smislu, ter se ogiba napak manj zrelih bitij, ki prepajajo sebi v kvar svoj instinktivni um z nevarnimi autosugestijami.

Ako govorimo o instinktivnem umu, ne moremo razpravljati o njegovem čudovitem delu v nadziranju fizičnega telesa, niti o nekaterih drugih njegovih pojavih, ampak omejiti se moramo na njegov pomen v stvari psihičnega vpliva. Pribito bodi: brez instinktivnega uma ni psihičnega vpliva, ker ni ničesar, na čemer bi se mogel ta vpliv razodevati. Instinktivni um je instrument, na katerem se udejstvuje psihični vpliv. Često govorimo tako, kakor da bi vplivali na zavestni um človeka, toda to je netočno; vplivamo na druge vzlic njihovemu intelektu, ne pa z njegovo pomočjo - učinek na instinktivni um je pač tolik, da ga popolnoma zbega vkljub vsem ugovorom razuma, česar se premnogi na lastno škodo prekasno zavedajo. Koliko jih je, ki pravijo, da »so ves čas dobro vedeli, kaj je prav, da so pa vendar nasprotno ravnali.« Pričeti hočemo s tem, kar imenujemo sugestijo, ki je prava osnova vseh oblik psihičnega vplivanja na prisotne ali odsotne osebe. Sugestija nam pomeni usmerjanje ali obvladanje misli in dejanj druge osebe s pomočjo pozitivnih ukazov ali rahlih namigov v smeri zaželene misli, s pomočjo primernih kombinacij teh dveh načinov, ali s pomočjo vsega, kar sodi med ta dva mejnika. Osebna sugestija je prav običajna v vsakdanjem življenju, saj neprestano izvajamo in sprejemamo sugestije, zavestno ali nezavestno - ne moremo se jim izogniti, dokler se družimo z ljudmi, čujemo njihov glas ali čitamo, kar pišejo. Vendar so ti vsakdanji vplivi precej brezpomembni, kajti manjka jim sila zavestne in premišljene sugestije po bitju, ki to ume. Oglejmo si najprej, kako in zakaj sprejemamo sugestije in se jim klonimo.

V prvih oblikah življenja je instinktivni um deloval, kakor smo že povedali, sam, brez vpliva razumnosti (ta še ni bila razvita), in popolnoma brez zavesti kakor v rastlinah. V postopnem razvoju je postala žival nejasno zavestna, jela je opazovati stvari in vršiti nekaj, kar je sličilo primitivnemu razmišljanju o njih. Da se je mogla žival čuvati svojih sovražnikov, jo je vodila rudimentarna zavestnost, ki se je začela razvijati in razodevati v instinktivnem umu ter z njegovo pomočjo. Nekatere živali so napredovale hitreje nego druge njihove vrste in jele so seveda uveljavljati sebe in svojo posebno moč - spoznale so, da opravljajo miselno delo za svoje tovarišice. Slednjič so jih sovrstnice slušale v nevarnosti in v času pomanjkanja živeža, priznavale so njih vodstvo ter mu sledile. V čredah in krdelih so se pojavili vodniki, toda ne le zavoljo svoje živalske moči (kakor splošno uče učne knjige), temveč tudi zavoljo svoje večje možganske sile, ki jo smemo imenovati »prekanjenost«. Prekanjena žival je brzo spoznala nevarnost in ukrenila potrebno, da se je ogne, hitro je našla nova pota do hrane in nove načine, da premaga skupnega sovražnika ali plen. Razumejo nas vsi, ki so se mnogo pečali z domačimi živalmi ali opazovali vedenje divjih živali, ki žive v krdelih: nekatere vodijo im ukazujejo čredi, ki slepo sledi in uboga. Isto se je dogodilo, ko je v razvoju stvarstva nastopil človek; vstali so vaditelji in ljudstvo jih je slušalo. In preko zgodovine človeštva, vse do sedanjih časov, vidimo isto razmerje: nekateri vodijo in množice slede. Človek je pokorna žival, ki rada posnema. Večina ljudi so ovce - dajte jim ovna vodnika in z veseljem bodo sledili glasu zvonca.

Toda upoštevajte važno dejstvo: vodja množic ni vedno mož (ali žena), ki je dosegel največjo mero tako zvane »intelektualnosti«, vzgoje ali »knjižne učenosti« - obratno, često so taki ljudje najbolj verni pristaši vodij. Vodi oni mož (ali ona žena), ki čuti v sebi nekaj, kar bi smeli imenovati zavest sile - ki se zaveda pravega vira moči in sposobnosti nad seboj in v sebi. Intelekt morda ne beleži te zavesti in je ne doume, pač pa čuti oseba nekako, da jo vladajo moči in sile, ali da je v dotiki z močmi in silami, ki jih more zaposliti. In človek (govorimo o preprostem človeku) smatra silo za osebno zaslugo in jo jame uporabljati. Čuti dejstvenost besede "jaz". Čuti, da je osebnost, dejstvo, bitje in se instinktivno bolj in bolj uveljavlja. Taki ljudje navadno ne razumejo vira svojih moči, stvar čuta jim je, in naravno je, da uporabljajo svojo silo. Vplivajo na druge, ne da bi prav vedeli »kako« in često ugibajo in premišljujejo, kako se to dogaja. Res, kako se to dogaja? Oglejmo si to!

Motrimo ljudi, ki se udajo tem vplivom! Kateri del njihovega umskega organizma ali ustroja je prizadet? Pač instinktivni um. Zakaj se uda njih instinktivni um tako lahko, dočim se um drugih upira? Baš tu je ključ problema.

V primitivnem stanju in tekom razvojne dobe ni bilo takega vpliva na instinktivni um, kajti ničesar ni bilo, kar bi vplivalo. Ko se je pa razvil človek, so se posamezniki, ki so se začeli zavedati ustvarjajočega čuta svoje "osebnosti" in resnične sile, jeli uveljavljati in vplivati na lastni in tuji instinktivni um. Človek, čigar zavedanje osebnosti - čigar spoznanje svojega "jaz" - je močno razvito, vpliva vedno na instinktivni um onih, ki nimajo tako jasne zavesti. Instinktivni um manj zavedne osebe se navzame sugestij močnejšega "jaz", jim uboga ter dovoljuje, da ga dosegajo tuji miselni vali, ki jih absorbira,.

Pomnite še enkrat, da te zavesti nima človek, ki je le razumno dobro razvit, izobražen ali učen, dasi je seveda obseg moči zavestnega "jaz" večji, čim višja je njegova intelektualna stopnja. So neuki ljudje, ki imajo to moč prav kakor najbolj učeni; dasi jim njihova pomanjkljiva vzgoja in vaja, zabranjujeta, da bi uporabljali svojo moč v taki meri, kakor jo more njihov srečnejši brat, vendar vplivajo na vse svoje "sovrstnike" in tudi na mnoge druge, ki imajo večjo intelektualno silo nego oni. To ni stvar vzgoje ali abstraktnega premišljevanja itd. - to je stvar zavesti. Oni, ki jo imajo, čutijo nekako svoj "jaz" v sebi; dasi zapeljuje ta zavest često do nesmiselnega egoizma, ničemurnega samoponosa in domišljavosti, vplivajo vendar ljudje, ki jo čutijo v neki meri na druge in si utirajo pot skozi svet. Razodevanje te zavesti imenujemo samozaupanje ali samozavest itd.; takoj spoznate, kaj mislimo, ako si predstavljate v mislih krog svojih znancev. Te zavesti je seveda več stopenj, in mož ali žena bosta ob enakih prilikah vplivala na druge ljudi v sorazmerju svojih moči. To zavest moremo razvijati in povečati; ostane pa manjša od zavesti moža ali žene, ki sta duhovno razvita ali zrela; njune sile daleko prekašajo sile zavesti na umski stopnji.

Pa da se vrnemo k stvari: kako vplivamo na instinktivni um? Človek z razvito zavestjo svojega »jaz« sugerira svojemu instinktivnemu umu, ki čuti v svojem gospodarju edini vir navodil in vzgoje. Oni pa, ki nima te zavesti, daje le medla povelja in njegov instinktivni um ni prepojen z onim zaupanjem, ki mu ga je treba; um vidi, da njegov gospodar večkrat (često vedno) dopušča, da sprejema ukaze in navodila od tujih umov, in sledjič uboga avtomatično skoraj vsaki krepki sugestiji, ki prihaja od zunaj, in se ravna po njej. Te sugestije morejo biti besedne, ali pa take, ki jih donašajo miselni vali tujih ljudi.

Premnogi nimajo nikakega zaupanja v svoj "jaz" - so kakor ovce in slede svojim voditeljem - sploh, nesrečni so, ako jih kdo ne vodi. Čim bolj nasilni so ukazi, tem raje ubogajo. Vsako trditev s pozitivno in autoritetno gesto, ki jo čujejo, sprejemajo in se ji pokoravajo. Taki ljudje žive od autoritet in iščejo neprestano vzglede in primere - potrebujejo nekaj, na kar se naslanjajo.

Da povemo na kratko; umsko so preleni, da bi vežbali zavest svojega »jaz« in jo razvili - zatorej niso uveljavili svoje oblasti nad lastnim instinktivnim umom ter dopuščajo, da je ta um odprt sugestijam in vplivom drugih, ki so pogostoma manj usposobljeni za vodstvo nego oni sami, a imajo slučajno nekoliko več "samozaupanja" in "smelosti" - nekoliko več svojega "jaz".

Pristopimo k popisu sredstev, s pomočjo katerih moremo vplivati na instinktivni um. Nebroj je načinov in vrst postopanja, zavestnih in nezavestnih, s katerimi dosežemo tak učinek; splošno jih moremo razdeliti v tri velike razrede, namreč: 1. Osebna sugestija; 2. Miselni vpliv na prisotne ali odsotne; 3. Mesmerični ali hipnotični vpliv. Te tri oblike prehajajo druga v drugo in se običajno kombinirajo; smatramo pa za umestna, da jih ločimo radi boljšega razumevanja. Obravnavati jih hočemo na kratko, po vrsti.

Motrimo najprej osebno sugestijo. Vemo, da je ta način najbolj preprost, in vsi izmed nas ga bolj ali manj neprestano izvajamo, in vsi smo bolj ali manj prizadeti po njem. Omejimo se na najznačilnejše vrste!

Osebno sugestijo prenašajo glas, kretnje, nastop itd. Instinktivni um priznava in sprejema besede, kretnje in nastop pozitivne osebe za golo resnico in se ravna po njih sorazmerno s svojo sprejemljivostjo. Sprejemljivost ni enaka v različnih osebah, odvisna je od mere, do katere so razvile te osebe zavest svojega »jaz«. Čim večja je ta, tem manjša je stopnja sprejemljivosti, razen če je človek utrujen, raztresen, nečuječ ali če se hote prepušča vplivu tujega uma ali tuje besede.

Čim bolj je sugestija pozitivna ali autoritativna, tem raje jo sprejema sprejemljiv instinktivni um. Sugestija ne vpliva na človeka po njegovi razumnosti, temveč po njegovem instinktivnem umu - ne dela z dokazi, marveč s trditvami, zahtevami in ukazi. Ponavljanje pomnožuje silo sugestij in kjer ena sama sugestija ne zaleže, morejo uspeti ponovne sugestije iste vrste. Nekatere osebe so dosegle z vajo tako stopnjo sugestivne spretnosti, da moramo naravnost paziti, da ne sprejmemo nevede kake sugestije, ki je spretno vpletena v razgovor. Toda človeku, ki se zaveda svojega »jaz«, ali bolje, resničnega »jaz« in njegovega razmerja do vsemirja, se ni treba bati moči sugestnika, saj sugestije ne morejo prodreti v njegov dobro očuvani instinktivni um; če se pa vendar primejo umske površine, jih tak človek kmalu smehljaje razkrinka in odstrani. Toda bodite oprezni; varujte se onih, ki Vas ne skušajo voditi z dokazi in prepričevanjem, nego s trditvami, lažno autoriteto, z gladko prijaznostjo in splošnimi trditvami, kakor "to se razume samo po sebi" itd. Pazite se tudi ljudi, ki Vas vprašujejo in hkrati sami odgovarjajo na svoja vprašanja, na pr. "ta-le vzorec Vam je všeč, jeli?" ali "to je, kar potrebujete, kaj ne da?" Tu sodelujeta sugestija in trditev. Običajno moreš spoznati sugestijo po njeni tovarišici trditvi.

Motrimo nadalje miselni vpliv na navzoče in odsotne. Kakor smo že v prejšnjih poglavjih utrdili, rodi vsaka misel miselne vale večje ali manjše jakosti, velikosti in sile. Razložili smo, kako odpošiljamo te miselne vale in kako jih druga oseba sprejema. Mi vsi sprejemamo neprestano miselne vale, a le razmeroma majhen del teh valov vpliva na nas, ker večinoma niso v skladu z našimi mislimi, značajem in razpoloženjem. V svojo notranjo zavest puščamo le take misli, ki soglašajo z našimi. Če smo pa negativnega značaja in dopuščamo, da je naš instinktivni um brez pravega gospodarja in da postane zategadelj preveč sprejemljiv, tvegamo, da sprejme obdajajoče nas miselne vale, da jih asimilira in se jim pokorava. Nismo pa še pojasnili te strani problema, ker smo si mislili, da storimo to bolje na tem mestu. Na neočuvani instinktivni um ne učinkujejo samo vsakovrstni bežni miselni vali, ki priplavajo do njega, temveč zlasti močni pozitivni zavestni vali, ki jih je usmerila proti njemu druga oseba z izrazito željo. Vsakdo, ki skuša v dobrem ali slabem smislu vplivati na sosede, oddaja nezavestno z večjim ali manjšim uspehom takovrstne miselne vale. Nekateri, ki so spoznali par okrnjenih okultnih resnic ter jih ponižali na stopnjo »črne magije«, pošiljajo zavestno in namenoma miselne vale onim, na katere hočejo vplivati. Ako ne čujemo nad svojim instinktivnim umom, utegne ta kloniti vplivu sebičnih in hudobnih ljudi.

Zgodbe iz časov vešč niso zgolj praznoverje in prevara; za pretiranimi poročili in zgodbami moremo najti osnovo, v kateri vidi zreli okultist prvo razodevanje, začetek okultnih sil, ki so jih zlorabljali v obliki črne magije. A vsa črna magija sveta s čarovništvom vred ne bi mogla učinkovati na moža ali ženo, ki imata višjo obliko zavesti; človeku pa, z boječim in praznovernim značajem brez zaupanja in samozavesti, je instinktivni um kaj rad pripravljen, da sprejema take kvarne miselne vale ali miselne oblike. Vsi uroki, čari itd., vudujcev, vešč in šatrov nimajo nikake učinkovitosti razen glede misli, ki je bila usmerjena s takimi postopki - a ta misel postaja silnejša, ker jo brezbožni pobožnjaki črne magije koncentrirajo z obredi, uroki, ceremonijami, podobami itd. Bila bi pa baš tako mogočna, ako bi jo koncentrirali z drugimi sredstvi. A bodi ta misel kakor že koli koncentrirana, nima učinka, če ni instinktivni um pripravljen, da jo sprejme, asimilira, in se po njej ravna. Ni treba, da bi se je bala zreli mož ali zrela žena. Mislimo, da bo že samo čitanje tega poglavja odstranilo iz marsikaterega uma sprejemljivost, ki bi ali je dopuščala večji ali manjši vpliv tujih sebičnih misli. Ne trdimo tega radi kakih posebnih vrlin tega poglavja (ne domišljamo si ničesar sličnega), temveč ker upamo, da ge vzbudilo učencu um, ki je spoznal svojo moč in se uveljavil.

Pomnite, da privlačuje um samo take misli, ki so v skladu z njegovimi, in da se uda tujim vplivom v svojo škodo samo tedaj, kadar priznava njegov gospodar svojo slabost in nesposobnost, da ga vlada in čuva. Čuvati morate svoj instinktivni um, in dokazati mu, da ste njegov gospodar in lastnik, kajti sicer si ga bodo drugi, močnejši od Vas, lastili in obvladali. Potrebna moč in sposobnost biva v Vas, da jo le uveljavite. Vaša dolžnost je, da Vam je to na srcu - zakaj Te ne zahtevate? Taka zahteva vzbuja zavest Vašega »jaz« in jo stopnjuje. Na naslednjih straneh povemo še več o tej stvari.

Sedaj hočemo motriti tretjo obliko psihičnega vpliva, ki jo nazivljemo mesmerizem, hipnotizem itd. Na tem mestu se moremo le dotakniti tega predmeta, kajti natančno proučevanje vseh različnih oblik in pojavov bi napolnilo cele knjige. Mislimo pa, da Vam ga utegnemo pojasniti v par vrsticah, ker ste sledili našim mislim v tem in v prejšnjih poglavjih.

Prvo, kar moramo ugotoviti, je, da je hipnotizem ali mesmerizem kombinacija pravkar popisanih načinov z veliko množino prane, ki jo odpošljemo z osebno sugestijo ali miselnim valom. Z drugimi besedami: sugestija ali miselni val nosita več prane nego sicer in postaneta tako toliko jačja od navadne sugestije ali miselnega vala, kolikor je miselna oblika močnejša od navadnega miselnega vala. Mesmerizem ali hipnotizem je pravzaprav prepajanje človeka s strujo miselnih oblik, ki jih jači neprestani dotok prane. Tak dotok imenujejo često mesmerični fluid. Pribijemo še to: ne moremo nikogar mesmerizirati ali hipnotizirati, da ni njegov instinktivni um brez čuvarja ali brez gospodarja, ali da ni dotičnik pristal na to. Tako prihajamo koncem koncev do zaključka, da se nikomur ni treba udati mesmeričnim ali hipnotičnim vplivom, ki noče ali ki ne verjame, da se mora udati. Mesmerizem more koristi, ako ga izvaja zreli okultist, ki pozna njegove zakone; oni pa, ki ne vedo, kako se pravilno uporablja, naj se ne bavijo z njim. Bodite previdni in ne dajte se hipnotizirati po nevednežu, ki se vede, kakor da kaj ve. Zavedajte se svoje moči in dosežete zase vse, kar more kdorkoli na isti stopnji.

V ozkih mejah, ki so nam začrtane, smo se dotaknili različnih oblik psihičnega vpliva, in upamo, da se nam pozneje nudi še prilika za globlje proučevanje tega predmeta. Prepričani smo pa, da smo Vam nudili vsaj splošno znanje o tej snovi in da smo Vas hkrati pravočasno opozorili in posvarili. Zaključujemo s tem, da Vam povemo nekaj o zavesti svojega »jaz« in o njenem stopnjevanju, in upamo, da boste čitali te vrstice z zanimanjem, ki ga zaslužijo, in se po njih ravnali.

Biva še višja oblika zavesti, nego je zavest našega »jaz«, namreč duhovna zavest, ki povzroča, da se človek zaveda svojega razmerja do izvora vse sile in svoje zveze z njo. Kdor ima to zavest, je onstran psihičnega vpliva drugih, kajti obdaja ga aura, ki odbija vibracije nižje stopnje. Ni mu treba zavedati se svojega "jaz", kajti to zavest vklepa višja zavest. A ljudje, ki so na umski stopnji razvoja (in le malo se nas je višje povzpelo), bodo spoznali, da je koristno stopnjevati zavest svojega "jaz" - zavest individualnosti. Tu Vam bo v pomoč, da se zavedate dejstva in da često razmišljate o njem, češ, resično bitje sem - Ego - drobec vesoljnega življenja, ki je izločen v obliki individua, da bom vršil svojo nalogo v večnem načrtu in se dvignil na višje stopnje razodevanja. Neodvisni ste od telesa, ki Vam je le orodje - nerazrušljivi ste in večni - ne ogenj ne voda Vas ne moreta uničiti, nič, o čemer misli fizični človek, da ga bo ubilo - karkoli naj se pripeti Vašemu telesu - Vi boste živeli. Vi ste duša in Vaše je telo, (Nikakor ne: Vi ste telo, ki ima dušo; najsi večina ljudi to verjame in po tem ravna.) Mislite si, da ste neodvisno bitje, ki uporablja telo kakor prikladno stvar. Gojite čustvo neumrljivosti in polagamo se boste zavedali, da resnično bivate in da boste večno bivali, in padla bo od Vas bojazen kakor plašč, ki ga vržete proč; kajti strah je le misel, ki slabi slabo očuvani instinktivni um - otresite se je in vse drugo je lahko. Govorili smo o tem v »Vedi o dihanju« v odstavku "Zavest duše", stran 70. V isti knjigi smo v poglavju "Ustvarjanje aure" razložili, kako naj se slabotni in boječi ljudje ščitijo s tem, da si zgrade varen temelj samozavesti in moči. Trditev ali mantram, ki je za take primere boljši od vseh drugih, je zagotavljanje "Jaz sem", gole resnice, ki ustvarja umsko razpoloženje, ki povzroča, da postane instinktivni um bolj pozitiven proti drugim, manj dostopen za sugestije itd. Umsko stanje, ki je izraz tega "Jaz sem", Vas zavije v miselno auro, ki Vam bo ščit in bran, dokler si niste docela priborili višje zavesti, ki nosi v sebi čut samozaupanja in moči.

Od te točke boste postopno napredovali do one zavesti, ki Vam jamči, da, kadar pravite »jaz«, ne menite samo individualnega bitja z vso njegovo sposobnostjo in močjo, temveč »jaz«, ki ima za seboj moč in silo duha in ki je spojen z neizčrpnim skladom energije, iz katerega zajema, kadar potrebuje. Tedaj Vas ne more več zajeta bojazen - kajti povzdignili ste se visoko nad njo. Bojazen je razodevanje slabosti in dokler jo negujemo in jo smatramo za najboljšo prijateljico, ostanemo dostopni tujim vplivom. Ako se rešimo bojazni, se povzpnemo nekaj klinov višje na lestvici in pridemo v dotiko z močno, blagotvorno, neustrašno, pogumno mislijo sveta ter pustimo za seboj vse stare slabosti in nadloge prejšnjega življenja. Čim človek spozna, da ga nič ne more resnično raniti, mu je strah nesmisel; ko se dvigne do spoznanja svoje prave narave in usode, tedaj vidi, da mu nič ne more ničesar, in oslobodi se bojazni. Lep je rek: "Ni stvari, ki bi se je bal, razen bojazni"; v teh besedah je skrita resnica, ki jo priznavajo vsi zreli okulisti. Kdor se reši bojazni, dobi v roko silno orožje za samoobrambo, ki ga dela skoraj nepremagljivega. Zakaj ne sežete po tem daru, ki se Vam tako očitno nudi? Vaše geslo bodi: "Jaz sem," "Sloboden sem in brez strahu."

Mantram.

Mantram v tem mesecu je "Jaz sem". Kadar pravite "Jaz sem", ugotavljate resničnost svojega bivanja - ne samo resničnost fizičnega bivanja, ki je le začasno in relativno - nego resničnost bivanja v duhu, ki ni začasno, ne relativno; temveč večno in absolutno. Ugotavljate resničnost svojega "Ega" - svojega "Jaz". Pravi "Jaz" ni telo; je bitnost duha, ki se razodeva v telesu in umu. Pravi "Jaz" je neodvisen od telesa, ki je zgolj posoda za njegovo pojavljanje - nerazumljiv je in večen.

Neumrljiv je in neuničljiv. More spremeniti obliko svojega izražanja ali posodo svojega razodevanja - a vedno je isti "Jaz" - kapljica iz velikega oceana duha – duhovni atom, ki se razodeva v Vaši sedanji zavesti v smeri duhovnega razvoja. Ne mislite, da je Vaša duša stvor, ki le ločen od Vas, kajti Vi ste duša in vse drugo je minljivo in spremenljivo. Glejte se v duhu kakor bitje, ločeno in neodvisno od telesa, ki mu je zgolj lupina - zavedajte se, da morete zapustiti telo in še biti Vi. Nekaj časa tekom te meditacije pozabite popolnoma svoje telo in polagoma Vam bo rastla zavest, da biva Vaša duša - Vi sami - neodvisno, in dospeli boste do spoznanja svoje prave narave.

Skušajte, da posvetite vsak dan par trenutkov finemu premišljevanju; poiščite si kar najbolj miren kotiček, ležite ali sedite lagodno, sprožite mišice in umirite svojega duha. Ko ste našli pravilne prilike Vas obide posebni občutek miru in pokoja, ki Vam naznanja, da vstopate v tišino. Bavite se nato s predmetom meditacije in ponavljajte mantram, da si vtisnite njegov pomen v svoj um. V takih trenutkih boste sprejeli več ali manj inspiracij od svojega duhovnega uma in čutili se boste tekom vsega dne močnejše in slobodnejše.

Jasno razumevanje tega mantrama Vam nudi čut mirnega dostojanstva in izražanja svoje moči, ki bosta vplivala na ljudi, s katerima pridete v dotiko. Obdalo Vas bo z miselno auro moči in sile. Omogočilo Vam bo, da se rešite strahu in da gledate vsemu moškemu in ženskemu svetu mirno v oči, zavedajoč se, da ste večna duša in da Vam nikdo ne more storiti zla. Globoka zavest svojega »Jaz« povzroča, da strah razbline, kajti česar naj bi se duh bal? Nič ga ne more raniti. Priporočamo Vam, da gojite to stanje zavesti. Dvignilo Vas bo nad malenkostne nadloge, nad sovraštvo, bojazen in zavisti nižjih umskih stopenj in pretvorilo vas bo v prava bitja duha. Svoje uspehe boste spoznali na onih, s katerimi pridete v dotiko. Neka nepopisljiva aura obdaja ljudi, ki imajo zavest svojega »Jaz sem«; ona povzroča, da jih spoštuje svet, v katerem žive.

Deseta lekcija.
Astralni svet.

Ob začetku tega poglavja stojimo pred resno težkočo, ki jo pač opazijo in razumejo zreliji izmed naših učencev. V mislih imamo opis "ravnin (sfer) bivanja" - Za angleško besedo "plane" predlagamo več sinonimnih slovenskih izrazov: ravnina, sfera, pas, faza. Uporabljamo besedi sfera in pas. "Subplane" je plast ali predel sfere (podsfera).) Te lekcije so elementarne študije, ki naj nudijo začetniku jasno, preprosto sliko o splošnih načelih okultizma, ne da bi ga hotele voditi do bolj težavnih stopenj te vede. Kolikor mogoče smo se izogibali tehničnih opisovanj in upamo, da se nam je povoljno posrečilo umljivo razložiti osnovna načela. Tudi vemo, da smo opozorili na naš predmet mnoge, ki sta jih prej odbijala nebroj tehničnih izrazov in naštevanje nepreglednih podrobnosti v drugih okultističnih knjigah.

V poglavju o astralnem svetu in v naslednjih treh lekcijah smemo zategadelj obravnavati snov le s splošnega vidika, ne da bi se bavili s potankostmi, kar bi vsekakor morali, ako bi bilo delo namenjeno »višjim stopnjam«. Namesto, da bi poskusili razlago »sfere (ali pasu)« in nato prikazati razliko med "sfero" in "podsfero", bomo obravnavali celotni predmet višjih ravnin bivanja pod splošnim naslovom »astralni svet«, tako da ta izraz ne bo objemal samo nižjih delov astralnega pasu, temveč tudi nekaj višjih sfer življenja. Morda nam bodo ugovarjali nekateri, ki so poslušali druga okultistična predavanja: čuli so namreč ta izraz zgolj v zvezi z nižjo astralno sfero (pasom), kar je mnoge napotilo, da so se le malo zanimali za astralno sfero in posvetili vso pozornost višjim sferam. Te prosimo, naj upoštevajo, da so mnogi stari okultisti - in med njimi najboljše autoritete - šteli vso skupino višjih pasov (vsaj, dokler niso dosegli višjih duhovnih sfer) pod naslov »astralni svet« ali kak podoben izraz. Med najnižjimi plastmi astralnega pasu in najvišjimi umskimi ali duhovnimi sferami je tolika razlika kakor med opico in kakim Emersonom; da se pa začetnik ne izgubi v goščavi izrazov, smo sklenili, da govorimo o vseh sferah, ki so nad fizično sfero, pod splošnim naslovom "astralni svet".

Težko je povedati s preprostimi besedami, kaj naj pomeni izraz "sfera (pas)"; bolja bi bila beseda "stanje", kajti sfera je istinito prej neko stanje, negoli kak kraj, t. j. katerikoli kraj more bivati v različnih sferah ali pasovih. Kakor morejo polniti kak prostor solnčni žarki, svetloba svetiljke, žarki iz Röntgen-ove cevi, navadni magnetični tresljaji, zrak itd., ki vsi delujejo po zakonih svoje bitnosti brez medsebojne motnje, prav tako morejo v določenem prostoru delovati različne sfere (pasovi), ne da bi se križale. V tej osnovni lekciji se ne moremo spuščati v podrobnosti, ki se tičejo tega predmeta, pač pa upamo, da bomo nudili učencu dobro in uporabljivo sliko za razumevanje prigod in pojavov posameznih sfer ali pasov, ki tvorijo "astralni svet".

Pred proučevanjem posameznih sfer astralnega sveta hočemo motriti nekatere splošne pojave, ki jih uvrščamo v pojm "astralnih". V šesti lekciji te knjige smo Vam razlagali, da ima človek (v svojem telesu) poleg fizičnih čutov, ki so vid, sluh, tip, vonj in okus, petero astralnih čutov (nalike fizičnim), ki delujejo v astralnem pasu in ki mu omogočajo, da sprejema čutne vtise brez posredovanja fizičnih čutil. In človek ima še šesti fizični čut (organ telepatičnega čuta) z njegovim astralnim nalikom.

Ti astralni čuti se udejstvujejo v nižjem astralnem pasu - v pasu, ki je prvi za fizičnim pasom - in pojavi jasnovidnosti so posledica uporabe teh astralnih čutov; to smo pojasnili v šestem poglavju. So pač še druge, višje oblike jasnovidnosti, ki delujejo s pomočjo sfer visoko nad pasovi, preko katerih vršimo preprosto jasnovidnost - vendar nahajamo take sposobnosti tako redko in le v osebah na visoki stopnji, da je pač dovolj, ako jih samo omenimo. V nižjem astralnem pasu vidi jasnovidec, čuje jasnoslušec, čuti psihometrik. V tem pasu se kreče astralno telo in pojavljajo se "duhovi". Duše, ki so se ločile od telesa in žive v višjih sferah astralnega sveta, morajo, ako hočejo stopiti v stik z dušami v fizičnem svetu, v ta najnižji astralni pas, kjer se odenejo s krupno astralno snovjo, da dosežejo svoj namen. V tem pasu se gibljejo astralna telesa (liki) vtelešenih bitij, ki so se naučila umetnosti, kako naj preidejo v astralno stanje. Človek more projicirati svoje astralno telo in potavati v svojem astralnem telesu kamorkoli do meja zemeljske privlačnosti; vešč okultist dela to po mili volji, ako so prilike ugodne. Drugi delajo take pohode slučajno, ne da bi prav vedeli, kaj se dogaja - ostane jim le spomin na posebne in jako žive sanje. Istinito romajo mnogi izmed nas na tak način, ko je fizično telo vklenjena v spanje, in marsikdo dobi važna pojasnila o stvareh, ki ga zanimajo, s pomočjo astralnega občevanja z bitji, ki jih zanimajo iste stvari - vse seveda nezavestno. A le oni, ki so dosegli visoko stopnjo na potu do popolnosti, si morejo na, tak način zavestno pridobiti znanje. Vešč okultist se spravi v primerno duševna stanje, si nato želi, da je na določenem kraju - in njegovo astralno telo potuje tjakaj z brzino svetlobe ali celo še hitreje. Nevešč okultist pa nima take oblasti nad svojim astralnim telesom in ga bolj ali manj nespretno vodi, Astralno telo je spojeno s fizičnim telesom (za časa fizičnega življenja) s pomočjo tenke, svili podobne astralne nitke, ki posreduje med obema. Ako bi se ta nit pretrgala, bi fizično telo umrlo, kajti nehala bi njegova zveza z dušo.

V nižjem astralnem pasu moremo tudi spoznati človeške aurične barve, ki smo jih opisali v četrtem poglavju. Baš tako more tu jasnovidec opazovati miselne emanacije ali astralne like onih, ki prestopajo v ta pas s svojim astralnim telesom. Um izloča neprestano emanacije, ki se širijo v neko daljavo od telesa, ki pa - ako so dovolj jake - polagoma odplavajo, sledeč v tej ali drugi smeri sličnim mislim tujih bitij. Te miselne emanacije so liki meglice, nekatere so rahle in lepe, a druge temne in kalne. Psihično ali astralno oko vidi prostore, napolnjene s to miselno snovjo, ki je po svojem videzu in značaju odvisna od kakovosti in narave misli, ki jo je rodila. So prostori polni svitle, privlačne miselne snovi, ki priča, da je splošni značaj misli stanovalcev bodrilen in radosten; v drugih prostorih pa nas izvešča kalna, neprijazna megla miselne snovi, da so bili stanovalci (ali kaki posetniki) na nizkih miselnih stopnjah in da so prepojili kraj z mučnimi spomini svojega bivanja. Take prostore moramo odpreti solncu in zraku na stežaj, in človek, ki biva v njih, naj skuša, da jih napolni z vedrimi, veselimi in srečnimi mislimi, ki bodo pregnale manj vredno miselno materijo. Povelje uma, na pr.: "Velim vam, da zapustite ta kraj", rodi močne miselne tresljaje, ki razprše spotikljivo miselno snov, ali pa jo odbijajo in preženo iz neposredne bližine osebe, ki je dala tak ukaz.

Ako bi ljudje le za trenutek zrli miselno atmosfero pivnic, igralnic in sličnih krajev, bi jim ne bilo do ponovnega obiska, Taki prostori niso samo prepojeni z nizkotnimi mislim: tudi manj vredne duše, ki so se ločile od svojih teles, se zbirajo trumoma na takem torišču, sorodnem jim po duhu, in skušajo prestopiti ozke meje, ki jih na takih krajih ločijo od fizičnega pasu.

Pač najbolje Vam predočimo splošno lice in pojave astralnega sveta, ako Vam opišemo namišljeno potovanje tjakaj pod vodstvom izkušenega okultista. Poslati Vas hočemo v tej lekciji na pot z veščim vodnikom - a pogoj je, da ste duhovno dokaj napredovali, kajti sicer Vas niti vodnik ne more povesti daleč, ako noče uporabljati skrajnih in prav nenavadnih sredstev, ki se mu pa prejkone ne bodo zdela primerna za Vas. Ste pripravljeni? Evo Vašega vodnika!

Odšli ste v tišino. Kar čutite, da ste zapustili svoje fizično telo in da bivate sedaj v samem astralnem telesu. Stojite poleg svojega fizičnega telesa in vidite, da spi; zapazite ga, da ste spojeni ž njim po sijajni, srebrni vrvici, ki sliči nekako veliki, svitli pajčji niti. Zavedate se navzočnosti svojega vodnika, ki naj Vas spremlja na potu. Tudi on se je iznebil svojega fizičnega telesa, vidite ga v astralnem liku, ki Vas spominja na megli podoben stvor človeške postave, ki pa je prozoren in prehaja po mili volji skozi togo tvarino. Vodnik Vas prime za roko in Vam veli: "Pojdiva!" - in že ste zapustili svojo sobo in se nahajate nad mestom, ki Vam je bivališče, ter jadrate naprej kakor poletni oblaček. Obide Vas bojazen, da ne bi padli, a čim se zavedate te misli, že ugotovite, da padate. A Vaš vodnik Vas podpre z roko, rekoč: "Vidite, da ne morete pasti, razen, ako se bojite, da ne bi padli - mislite vztrajno, da plavate in plavali boste." Ubogate in opažate z veseljem, da plavate po svoji volji, sem ter tja, kamor Vas nese želja.

Vidite mogočne miselne megle; dvigajo se nad mestom liki ogromni oblaki dima, ki se vali naprej in se zbira tu ali tam. Nad nekaterimi deli mesta opazite rahle, pari podobne miselne meglice, ki se zde sposobne, da razpršijo temne oblake, čim se jim približajo. Mestoma vidite tanke in sijajne svetlobne črte, slične električni iskri, ki romajo bliskovito skozi prostor; vodnik Vam pove, da so telepatična sporočila, ki potujejo od osebe do osebe; svetlikanje pa povzroča prana, ki prepaja dotično misel. Ako se približate tlom, vidite, da obdaja vsako osebo jajčasto telo določene barve - njena aura -, ki odseva njene misli in prevladujoče duševno stanje. Različne barve kažejo kakovost misli; nekateri so obdani od sijajne aure, dočim odeva druge črna, dimasta aura, ki jo osvetljujejo rdeči bliski. Tesno Vam je pri srcu, ko vidite aure, ki pričajo o tako nizkih, surovih in živalskih mislih, da Vas bole - saj ste postali bolj čuteči, odkar ste zapustili fizično telo. Vendar ne morete muditi se, le kratek je Vaš izlet in vodnik Vas pozivlja, da mu sledite.

Na videz niste menjali svojega stališča v prostoru, pač pa se Vam vidi vsa okolica spremenjena - kakor da je vzplaval prosojen, tenčičast zastor v kaki pantomimi. Ne vidite več fizičnega sveta z astralnimi liki, nego dozdeva se Vam, da ste v novem svetu, v deželi čudnih stvorov. Vidite astralne »okrove« - Astral shell je astralni okrov ali astralno odelo (halja)), ki plavajo okoli - zapuščena astralna telesa onih, ki so se jih iznebili, ko so šli dalje. Pogled ni prijeten - pa se podvizate skupno z vodnikom. Preden pa greste iz te druge predsobe, ki vodi v pravi astralni svet, Vam veli vodnik, da zrahljate svojo duševno zvezo z astralnim telesom. Presenečeni ste, ko opažate, da izstopite iz njega in ga pustite v pasu okrovov, dasi ste še vedno spojeni ž njim po svilasti nitki, baš kakor je astralno telo spojeno z Vašim - sedaj skoraj pozabljenim - fizičnim telesom, s katerim ste pa še vedno združeni s pomočjo teh skoraj nevidnih spon. Krenete dalje z novim telesom, bolje, z nekakim notranjim odelom iz eterične tvarine, kajti zdi se Vam, da ste le slekli plašč, potem še drugega - samo oni del od Vas, ki je Vaš »jaz« ostane nespremenjen. Ali se ne smehljate spominjajoč se, da ste nekoč mislili, češ, fizično telo je Vaš "jaz"? Pas astralnih okrovov izgine; ter dozdeva se Vam, da ste prišli v veliko dvorano s spečimi liki, ki leže v miru in pokoju; edini stvori, ki se tu gibljejo, so liki onih iz višjih sfer, ki so se spustili na to stopnjo, da delajo za blagor svojih skromnejših bratov. Primeri se, da se pojavijo na kakem spečem liku znaki prebujanja; takoj ga obkrožijo ti dobrotniki in izblinejo ž njim v kako drugo sfero. Največje čudo v tem kraju pa je, da se astralni lik odmakne - kakor se je prej Vaš - od spečega bitja, čim se to jame prebujati. Izgine iz te sfere v prostor okrovov, da tam razpade in se razkroji v svoje prvotne sestavine. Ta prazna lupina ni spojena s fizičnim telesom speče duše, ki ji je bilo pokopano ali sežgano, ker je »umrlo«; niti ni zvezana z dušo, ki je romala dalje - saj jo je duša končno slekla in vrgla od sebe. Ni tako v Vašem primeru, kajti Vi ste jo samo pustili v predsobi, kamor se povrnete kmalu, da jo zopet prevzamete.

Zopet se spremeni prizornica; ste v krajini prebujenih duš, med katerimi se krečete s svojim vodnikom. Opažate, da mimogredoče prebujajoče se duše puščajo za seboj odela svojih umskih teles (tako nazivljamo višje vrste eteričnih odel), drugo za drugim, in ugotavljate, da postaja Vaša lastna snov rahlejša in rahlejša (bolj in bolj eterizirana), čim višje se dvigate; če se pa spuščate v nižje sfere, postaja težja in težja, dasi je vedno veliko bolj eterizirana nego astralno telo in neskončno nežnejša od materijelnega fizičnega telesa. Spoznate tudi, da je vsaki prebujajoči se duši usojeno končno prebujenje v določeni sferi. Vodnik Vas pouči, da določa to sfero duhovni napredek in stopnja popolnosti, ki jo je duša dosegla v svojih prejšnjih življenjih (saj je prebivala že večkrat na zemlji), in da ji je dejansko nemogoče iti preko sfere, v katero spada; duše iz višjih sfer pa morejo slobodno posetiti nižje pasove. Tak je zakon astralnega sveta - ni zakon samovolja nego zakon narave. Dovolite nam preprosta primero, da Vam postanejo razmere bolj jasne. Mislite si veliko rešetko ali sestav rešetk, kakor jih uporabljajo za prebiranje (sortiranje) premoga po zrnji velikosti. Prva, rešetka ujame velika zrna, druga manjša in tako dalje, dokler ne ostane drobnozrnati premog na zadnji rešetki. Debelozrnati premog ne more v posodo za drobneje zrno, drobnozrnati pa prav lahko prehaja preko rešetk v debelozrnati, da le ustanovimo primerne energetske prilike. Baš tako je v astralnem svetu: dušo z največjo materijalnostjo in krupnejšo naravo ustavi rešetka določenega pasu, tako da ne more do višjih sfer; one duše pa, ki so se iznebile več ovirajočih jih odel in tako dosegle višje sfere, se krečejo slobodno v nižjih pasovih. To vrše, da posetijo prijatelje v nižjih pasovih, nudeč jim tolažbo in uteho; visoko dovršena duša more na tak način jako izdatno pomagati, bodisi z nasvetom bodisi z podukom, ako je duša na nižji stopnji za to zrela. Istinito imajo vsi pasovi svoje Pomočnike iz najvišjih sfer, kajti nekatere požrtvovalne duše posvečajo čas svojega bivanja v astralnem svetu raje takemu delu nego da bi uživale zasluženi mir ali se bavile s premišljevanji za svoj lastni razvoj. To Vam razlaga vodnik sprehajaje s z Vami v sferah nižjega razreda (pojasnjuje Vam stopoma, zakaj ne smete v višje) ter poroča, da je edina izjema v zakonu slobodnega, prehoda duše med sferami, ki so pod njeno, ta, da je dušam nižjih sfer zabranjen vstop v "sfero spečih"; sem smejo le čiste in poveličane duše, ki so dosegle visoko stopnjo razvoja, nikakor pa ne one, ki so se prebudile v kakem nižjem pasu. Sfera dvorane sna je posvečena njenim prebivalcem in baš omenjenim vzvišenim dušam ter je vse prej neko posebno stanje nego pa kaka sfera, o katerih smo ravnokar razpravljali.

Duša se predrami v pasu, za katerega je zrela - v predelu tega pasu, ki ga izberejo njene najvišje želje in hrepenenja, Tu je v družbi umsko sorodnih duš in more stremeti po ciljih, ki so tekom zemeljskega življenja mikali človeško srce. More v tem svojem astralnem življenju znatno napredovati, taka da bo sposobna storiti ob priliki svojega prerojstva velik korak naprej v primeru s svojo prejšnjo inkarnacijo (vtelešenjem). Nebroj je sfer in pasov in sleherna duša dobi priložnost za razvoj in popolni užitek najvišjih dobrin, ki jih ume v onem posebnem stanju svojega razvoja. Rasti more in zoreti, tako da stopi v svoje prihodnje zemeljsko življenje ob vse bolj srečnih pogojih in okolnostih. Toda žalibog - niti v tem višjem svetu ne žive vse duše po svojih najboljših močeh in ne, da bi uporabljale do skrajnosti ugodne prilike ter duhovno rastle, dopuščajo, da jih zanese njihova materijelna narava v nižje sfere, kjer ne pomagajo in svetujejo, nego žive nižje duhovno življenje prebivalcev nizkih (bolj materijelnih) pasov. Take duše niso deležne dobrin bivanja v astralnem svetu in preporode se v prilikah, ki so slične pogojem v prejšnjem njihovem življenju: morajo nazaj, da ponove svojo nalogo.

Najnižji pasovi astralnega sveta so polni nerazvitih duš s prosto, živalim slično naravo; te žive kar najbolj mogoče tako, kakor so živele na zemlji (nudi se jim pač le ugodnost, da morejo po milu volji nasititi svoja nizkotna poželenja, tako da se jih povsem naveličajo in jamejo hrepeneti po višjih stvareh, kar povzroča "ugodnejše prilike" ob novem vtelešenju). Te nizke duše seveda ne morejo obiskati višjih sfer, ker sta pa pod njimi samo pasova astralnih okrovov (odel) in astralni predel neposredno nad materijelnim pasom (ki sodi med tako zvane predprostore astralnega sveta), se zbirajo kolikor mogoče blizu zemlje. Približati se ji utegnejo tako, da se zavedajo mnogih stvari, ki se tam dogajajo, posebno, ako se prilike skladajo z njihovo lastno naravo. Skoraj bi rekli, da žive v nizkem materijelnem pasu, da jih ne loči od njega tenka, mučna koprena, ki z redkimi izjemami prepreča, da bi ga bile aktivno deležne. Motrijo zemeljsko življenje, a ne žive ga. Drže se torišč svojega minulega, nečastnega bivanja in se večkrat polaste možganov sličnega jim bitja, ki je morda pod vplivom pijače, in množe njegove nizkotne strasti. Nočemo muditi se s temi neprijetnimi stvarmi radujemo se, da se ne tičejo Vas, ki čitate to knjigo - saj ste že preko te stopnje razvoja. Te nečedne duše hrepene tako po nizkem zemeljskem življenju, da jih silijo njih žive želje do skorajšnje reinkarnacije (zopetnega vtelešenja) ob sličnih pogojih, dasi opažamo vedno vsaj majhen napredek; nazadovati ne morejo nikdar. Duša sme večkrat poskusiti, da se dvigne vkljub svoji ovirajoči jo čudi - nikdar pa ne pade pod stopnjo, od katere je krenila.

Duše v višjih sferah prebijejo mnogo daljšo dobo v astralnem svetu - saj se jim nudijo najboljše prilike za razvoj, in zemeljsko življenje jih le malo zanima. Čim višja je sfera, tem daljša sta tam počitek in bivanje. Prej ali slej je pa delo opravljeno in duši se zahoče po onem napredku, ki ga more nuditi samo novo zemeljsko življenje s svojimi izkušnjami in nalogami: neodoljiva njena želja jo zanese v strujo (pomnite: nikdar zoper njeno voljo!), ki vodi v prerajanje, duša postane dremava in zaplava proti sferi dvorane sna. Tu zadrema, spi duševno spanje, umira polagoma za astralni svet in se slednjič zopet porodi v novem zemeljskem življenju, ki je v skladu z njenimi željami in ki mu je dorasla na dotični stopnji svojega razvoja. Fizično rojstvo je ne predrami popolnoma - duša biva tekom otroške dobe v sanjavem stanju postopnega prebujanja, ki o njem priča rastoče svitanje razuma v otroku, čigar možgani se razvijajo sorazmerno z zahtevami, ki naj jim ugodijo. O tem hočemo podrobneje spregovoriti v naslednjih poglavjih.

Vse to Vam je pojasnil Vaš vodnik in pokazal primere za stvari, o katerih smo pravkar razpravljali. Sestali ste se in govorili s prijatelji in dragimi, ki so se ločili od telesa in bivajo v eni izmed sfer, preko katerih ste romali. Čudom ste ugotovili, da so te duše govorile in se kretale, kakor da je njihovo življenje edino naravno; videle so se Vam, kakor da so mislile, da ste došli s kakega tujega sveta. Opazili ste tudi, da so duše prav dobro poznale sfere pod njihovo sfero, da pa često niso vedele ničesar o sferah nad njihovo - izvzemši duše vzvišenih sfer, ki so se zbudile v zavestnem spoznanju pomena vsega, dobro vedoč, da so samo na neki stopnji, od katere naj krenejo višje. Duše nižjih pasov se prejkone niso zavedale namena svojega bivanja, ker se še niso prebudile v zavestnem duhovnem stanju. Opazili ste tudi, kaka malo so se te duše na videz izpremenile - kako malo je napredovalo njih znanje o duhovnih in okultnih stvareh preko onega za dobe zemeljskega življenja. Našli ste starega prijatelja v nižjem pasu, znanega materijalista tekom zemeljske dobe, ki se po vsej priliki ni zavedal, da je bil »mrtev«, in ki je mislil, da ga je kaka naravna katastrofa posadila na drug planet ali v kak drug fizični svet. Zavzemal se je kakor prej za tezo, da je smrt konec vsega; hudoval se je nad obiskovalci iz višjih sfer, ki so mu pravili, kdo so in odkod prihajajo; nazival jih je lopove in sleparje in zahteval, da mu pokažejo nekaj o njihovih slavnih "višjih sferah", ako so resnica. Trdil je, da so njih nenadna pojavljanja in izginjanja fizični pojavi planeta, na katerem so živeli. Ko ste se ločili od njega sredi njegovega zabavljanja, češ, da soglašate z onimi sleparji in sanjači, ki (da rabimo njegove besede) »niso dosti boljši od spiritistov starega sveta«, ste žalostni prosili vodnika, naj Vas vodi v najvzvišenejše sfere. Nasmehnil se je in odgovoril: »Popeljem Vas tako daleč, kakor morete priti«. In privedel Vas je v sfero, ki je bila tako v skladu z Vašimi željami in stremljenji, z Vašo smerjo in razvojem, da ste ga prosili dovoljenja, da ostanete tu, in da se ne vrnete na zemljo, kajti dozdevalo se Vam je, da ste dosegli »sedma nebesa« astralnega sveta. Vztrajal je na tem, da se vrnete, a preden sta krenila, Vam je razodel, da ste bili le v predelu neke razmeroma nizke sfere. Dvomili ste in kakor oni materijalist ste zahtevali, da Vam pokaže višje stvari. A odvrnil Vam je: "Ne, sinko moj, dospel si do meje svojih možnosti - do onega dela 'drugega življenja', ki ga boš deležen, ko se ločiš od svojega telesa, ako se ne razviješ še bolj in ne dosežeš tako še višje stopnje - do sem smeš, dalje ne! Začrtane ti meje še veljajo, kakor meni moje. Ni duše, ki bi smela romati preko svojih duhovnih meja."

"Vendar", je nadaljeval Vaš vodnik, »onkraj Vaše sfere in onkraj moje se vrste sfera nad sfero, vse v zvezi z našo zemljo, ki jim sijaja ne more doumeti človek. Prav tako so številne sfere okrog drugih planetov našega sistema - in milijoni so drugih svetov, in sistemi vsemirij so, baš kakor so sistemi planetov - in večje skupine sistemov so - in tako dalje, vse večje in veličastnejše, onstran človeške fantazije dalje in dalje, dalje in dalje, višje in višje, do nedoumljivih višin. Neskončnost neskončnosti svetov je pred nami, Naš svet in naš planetni niz in naš sistem solnc in naš sistem solnčnih sistemov - vse je samo zrno peska na produ.

In vzkliknili ste: "Kaj pa sem jaz - reven umrljiv stvor - sredi tega nedoumljivega veličastja?" "Vi ste najdragocenejši stvor: živa duša ste", Vam je odgovoril vodnik, "ako Vi poginete, se zruši vsa zgradba vsemirja, kajti treba Vas je prav tako, kakor največjega njegovega sestavnega dela - brez Vas ne more biti - ne morete izgubiti se niti poginiti - del ste vsega, večni ste."

In vzkliknili ste: "In kaj biva onkraj vsega, o čemer ste mi pravili, kaj je središče vsega tega?" Obraz Vašega vodnika zasije od vzhičenja: "Samobitnost".

Ko ste dospeli zopet do svojega fizičnega telesa, ste vprašali svojega vodnika, preden je izginil: "Kako daleč smo bili od zemlje in kako dolgo smo bili na potu?" Odgovoril Vam je: "Sploh niste zapustili zemlje in le za trenutek ste se ločili od telesa - astralni svet nima ne časa ne prostora."

Enajsta lekcija.
Onstran meje.

Nimamo namena, da bi Vam v teh poglavjih vsiljevali pojmovanje resnice, ki Vam ni po godu ali ni v skladu z Vašimi naziranji. Priznavamo vsem pravico do slobodnega prepričanja in ljubši nam je, da sprejmete samo one nauke joge, ki so Vam všeč, in pustite vse, ki se Vam zde sedaj nepotrebni. Obravnavamo zgolj naziranje jogijev na kar najbolj preprost in jasen način, da razumete zamisel - da-li nam, verjamete ali ne, je stvar, ki se nas ne tiče. Ako je resnica, je pač resnica, naj misli naš učenec o njej, kar že hoče - njegova vera ali nevera ne spreminjata dejstev. Toda jogiji niso pristaši nauka, da doleti koga kazen, zavoljo njegove nevernosti, niti, da mu bo plačilo zavoljo njegove vere - oni drže, da sta vera in nevernost odvisni od stopnje umevanja, nikakor pa ne od človeške volje; zategadelj ni v skladu s Pravico misel, da čakata kazen ali plačilo za vero oz. Nevero. Jogiji so najbolj strpni ljudje. V vseh oblikah vere in vseh nazorih vidijo dobro in pošteno voljo ter ne grajajo nikogar, da se ne sklada z njimi. Nimajo pisanih verskih načel niti ne zahtevajo od svojih učencev, da sprejmejo kakor samo po sebi umevno vse, kar uče. Učencem svetujejo: »Vzemite, kar Vam je všeč, drugo pustite - vrnite se jutri in vzemite nekaj od onega, kar ste danes zavrgli, in tako dalje - dokler ste sprejeli vse, kar Vam moremo nuditi. Nikar si ne vsiljujte neprimernih Vam resnic, kajti drage bodo Vašemu duhu, ko pride čas za Vas in zanje. Vzemite, kar hočete, in pustite, kar hočete: ne pojmujemo gostoljubja tako, da bi Vam vsiljevali neprimerne stvari in zahtevali, da se jih navzamete, češ, pridobite si našo naklonjenost ali kaznovani boste, ako jih odklanjate - nikakor: povsod vzemite, kar je Vašega; pustite pa vse, kar ni Vaše po umevanju; ne bojte se, da ne bi postali deležni česa, kar je Vaše.« V tem duhu hočemo nadaljevati lekcijo, ki je izmed najvažnejših.

Ko zapušča "jaz" v trenutku, ki ga imenujemo smrt, telo, se iznebi nižjih principov ter prehaja v stanje, s katerim se hočemo sedaj pečati. Za seboj pusti najprej fizično telo. To telo je - kakor smo Vas učili v prvi lekciji - sestavljeno iz milijonov drobnih celic, majhnih bitij s trohico uma ali pameti; ta bitja ubogajo centralnemu človeškemu umu ter imajo nekaj prane ali življenske sile in snovno bivališče ali telo. Skupnost teh drobnih telesc gradi celotno človeško telo. Posvetili smo poglavje naše knjige "Hatha Joga" tem majhnim bitjem ter opozarjamo Vas na omenjeno knjigo, ako želite podrobnosti o njihovem življenju in delovanju. Čim človek umre - čim zapusti »jaz« svoje snovno odelo, ki mu je služilo tekom dobe tega posebnega "življenja", se celice ločijo in razkrope: pričenja, se, kar imenujemo trohnenje. Sile, ki jih je družila, ni več, slobodne so, da gredo lastna, pota in tvorijo nove sestave. Nekatere prehajajo v bližnje rastline, postanejo morda sestavni del telesa kake živali, ki je povžila rastlino, ali pa del telesa drugega človeškega bitja, ki se je hranilo z rastlino ali z mesom živali. Razumete pač, da ta majhna celična bitja nimajo ničesar opraviti s pravo človeško dušo ali pravim "jaz" - zgolj njegovi drobni prejšnji hlapci so, ki nimajo nikake zveze z njegovo zavestjo. Drugi izmed teh majhnih drobcev ostanejo nekaj časa v tleh, dokler jih ne pritegne kako drugo živo bitje, ki potrebuje živeža. Pisatelj prvak je rekel: "Smrt je le plat življenja, in pogin snovne oblike je samo uvod za gradbo nove."

Od trenutka, ko zapusti »jaz« fizično telo in neha vpliv celicam in celičnim skupinam poveljujočega uma, zavlada med njimi nered. So kakor vojska brez cilja in reda, smukajo sem in tja, zastavljajo druga drugi pot, prerivajo se in sujejo - da, celo bore se med seboj: edini njih cilj je, osloboditi se iz gneče, rešiti se iz splošne zmede. V živem telesu je bil njih glavni cilj skupno in skladno delo pod vodstvom svojih voditeljev; po telesni smrti pa je edina njih misel ločitev, in sleherna celica gre po svoji poti. Najprej se loči skupina od skupine - nato razpade vsaka skupina v manjše skupine - in tako dalje, dokler se ne otrese poslednja celica svoje družice, da sledi svoji volji ali klicu kake življenjske oblike, ki jo potrebuje. Neki pisatelj, ki je o tem poročal, je rekel: "Telo ni nikoli tako živo kakor takrat, ko je mrtvo; a živo je glede na svoje edinice, mrtvo glede na svojo celoto."

Ko se v trenutku smrti loči »jaz« od telesa, neha biti prana odvisna od volje centralnega uma in sledi edino ukazom posameznih atomov ali atomskih skupin, ki so sestavljale telo. Ko fizično telo razpada in se razkraja v svoje prvotne sestavine, si vzame vsaka edinica množino prane, ki zadošča, da si ohrani svoja življenjsko silo in ji omogoči tvorbo novih sestavov; kar preostane, se vrne v veliko vesoljno skladišče prane, odkoder je prišlo.

Ko zapušča "jaz" v trenutku smrti telo, nosi s seboj astralno telo in višje principe. Astralno telo je, kakor Vam je znano, popolni nalik fizičnemu telesu, a zgrajeno je iz rahlejše snovi in je običajno nevidno; razločno pa ga vidi astralno ali jasnovidno oko, zato ga morejo uzreti včasih osebe v določenih psihičnih prilikah. Jasnovidci poročajo, da je ločitev astralnega telesa od fizičnega jako zanimiva prikazen: astralno telo se dviga liki oblaček iz rahle, svetleče se pare nad fizičnim telesom, s katerim ga spaja tanka, svilasta, megličasta vrvica, ki postala tanjša in tanjša, dokler je ne vidi več niti ostreje jasnovidno oko: tedaj se popolnoma pretrže. Astralno telo biva še nekaj časa po telesni smrti in se pokaže ob določenih pogojih živim bitjem: pravijo mu "duh". Resna želja umirajočega projicira včasih astralni lik (telo), tako da ga vidijo sorodniki ali prijatelji, ki so sočustvovali z rajnkim.

Čez dobo, ki je - kakor bomo videli - v posameznih primerih različna, se "jaz" iznebi svojega astralnega telesa, ki jame tedaj samo razpadati. Prazno astralno telo je zgolj truplo iz rahlejše snovi: "astralni okrov" ali "astralno odelo" mu pravijo okultisti. Prazno nima ne življenja ne uma in plava v nižjih astralnih plasteh, dokler se ne razkroji v svoje prvotne sestavine. Zdi se pa, da ga njegov bivši fizični nalik na poseben način privlačuje, kajti često se vrača v njegovo bližino in se razkraja skupno ž njim. Osebe s psihičnim vidom, bodi normalnim, bodi sugeriranim po bojazni ali sličnim razburjenjem, vidijo često te okrove, ki plovejo nad pokopališči, bojišči itd.; neredko jih zamenjujejo z duhovi rajnkih, dasi so baš tako malo njih osebnost kakor telo, ki počiva v zemlji. Ta astralna odela moremo nekako "galvanizirati", da navidezno žive, s tem, da jih spravimo v stik z življenjsko silo kakega »medija«; njegova prana ga poživlja in podzavestna miselnost medija povzroča, da razodeva znake življenja in delne inteligence. V mediumističnih sejah se ti okrovi s pomočjo življenjske sile medijev materijalizirajo in govore abotno in nelogično s prisotnimi gostmi; ne govori pa oseba sama, nego le okrov, ki mu je življenjska sila medija in "krožka" vlila toliko življenja, da se more kretati in govoriti kakor kak automat. So seveda še druge oblike vračanja duhov, ki so jako različne - a raziskovalci spiritističnih pojavov naj nikar ne zamenjajo teh astralnih okrovov z dušami svojih preminulih prijateljev. Motrimo sedaj "jaz", ki je zapustil fizično telo.

Dočim izstopa "jaz" v svojem liku polagoma iz fizičnega telesa, mu vstaja pred duševnim očesom vse zemeljsko življenje od detinstva do starosti. Spomin odpre svoje zakladnice in slika sledi sliki, hitro in nepretrgoma - marsikaj postane odhajajoči duši očitno, smisel marsičesa postane jasen in duša spozna, kaj vse pomeni - točneje, razume vse svoje pravkar dovršeno življenje, ker ga gleda kakor celoto. Umirajoči doživlja to kakor živ sen, a vtis je močan in globok, tako da si more duša v poznejših dobah priklicati te spomine in jih uporabljati. Okultisti vedno zahtevajo, da so prijatelji in sorodniki ob smrtni postelji mirni in tihi, kajti hrupna razburjenost ali žalost bi utegnili motiti umirajočega. Duša naj gre na svojo pot v miru in pokoju, ne da bi jo zadrževale želje in pogovori njene okolice.

Tako se "jaz" poslavlja in izstopa iz telesa. Kam? Naj povemo na tem mestu, da nimajo bodoča dušina stanja, med posameznimi inkarnacijami, ničesar opraviti s prostori ali kraji - stanja so, ne kraji. Veliko je krajev bivanja, a vsi se prešinjajo, tako da more kak kraj biti bivališče umom na različnih stopnjah, dasi se nižji umi ne zavedajo bivanja in prisotnosti višjih. Otresite se misli o kakem prostoru - stanja so ali sfere.

Ako duše ne motijo emfatični klici zaostalih (ki morejo biti bolestna razodevanja tuge ali resne prošnje po vrnitvi iz ust ljubečega bitja ali osebe, ki jo dolžnost veže z rajnkim), preide po izstopu iz telesa v poluzavestno stanje, blaženo, pokojno in srečno - zadrema in spi dušno spanje. To stanje traja nekaj časa (različno od primera do primera), dokler ne odpade astralni okrov od duše, da odplava v astralno atmosfero, in dokler se ne razkroje nižji deli eterizirane snovi, ki oklepa nižje dele uma, da, se ločijo od duše, ki ji tako preostanejo sami višji principi njene umnosti.

Človek z nizko duševnostjo in zategadelj večjo živalsko čudjo krene na pot le z majhnim delom svojega umskega telesa in doseže prav kmalu najvišjo točko, ki je je bil umsko in duhovno zmožen tekom svojega pozemskega življenja. Duhovno visoko razviti človek odlaga stopoma velik del svojega umskega telesa, dokler se ni iznebil vsega razen najvišjih vsebin, ki jih je razvil na zemlji. Ljudje, ki so med tema dvema tipoma, bodo pač ravnali po stopnji svojega duhovnega razvoja. Ko je zadnji, še mogoči preostanek nižje miselnosti odpadel, se duša prebudi, da preide v sfere, o katerih spregovorimo nekoliko kasneje v tem poglavju. Spoznali bodete, da prebije človek s surovo duševnostjo in nizko duhovno stopnjo le kratek čas v dremavem stanju, kajti delo odlaganja okrovov je razmeroma enostavno in ne zahteva dolge dobe. Baš tako bodete spoznali, da, kdor je dosegel visoko stopnjo duhovnega razvoja, počiva dolgo, ker mora odložiti veliko več; odpada mu miselna snov kakor rožni listi, drug za drugim, za zunanjim notranji. Vsaka duša se vzdrami, čim se je iznebila vsega, česar se more (bolje; kar hoče odpasti od nje), in čim je na najvišji točki, ki jo more doseči. Bitja, ki so za dobe pozemskega življenja duhovno znatno napredovala, morajo odložiti mnogo nepotrebne in preživele snovi, dočim ima bitje, ki ni izrabilo svojih možnosti in umrlo približno tako, kakor se je rodilo, le malo, česar se more iznebiti, in prebudi se zato po kratkem odmoru. Slehernik počiva, dokler se ne razodene najvišja stopnja razvoja. A preden nadaljujemo, se hočemo trenutek pomuditi in povedati, da utegnejo oni, ki so ostali na zemlji, motiti dušino zadremanje, kvariti zdravje njenega sna in ga celo prekiniti. Duša, ki naj nekaj sporoči, ki jo žalosti tuga njih, ki jih je zapustila (zlasti ako čuje jadikovanje in neprestane klice po povratku) se brani spanja, ki jo hoče objeti in dela obupne poskuse, da se povrne. Baš tako motijo duševni klici (pozivi) onih, ki so zaostali, započeti sen: duša se dvigne in se trudi, da se odzove tem pozivom; v najboljšem primeru se duša delno predrami in njeno dozorenje se zakasni. Take napol prebujene duše se često pojavljajo v spiritističnih krožkih. Naša sebična tuga in zahteve povzročajo dragim, ki so šli preko meje, mnogo muk, nepokoja in žalosti, razen, ako so spoznali resnico, preden so umrli, in se nočejo odzvati pozivu, pa naj že bodo oni, ki kličejo, njih dragi. Okultisti vedo, da so se včasih duše branile skozi leta spanja, le da so bile v bližin njih, ki so jih na zemlji ljubile. Tako početje ni pametno, povzroča nepotrebne muke in tugo njim, ki so tu, in njim, ki so onstran. Čuvati bi se morali, da otežkočamo napredovanje onim, ki so šli preko meje, a naše sebične želje - ne, pustimo jih, da spe in počivajo v pričakovanju svoje pretvorbe. Je, kakor da bi jih prisilili, da umrejo - večkrat zaporedoma - vsi, ki resnično ljubijo in so uvidevni, se bodo izogibali takega početja - njihova ljubezen in njih vera jim veli, da puste dušo oditi v miru in pokojno uživati zasluženi počitek, da doseže višek svojega razvoja. Ta doba spanja je slična bivanju mladega življenja v materinem naročju - spi, da se prebudi k življenju in moči.

Preden se jamemo pečati s prebujenjem, ugotavljamo, da zaspe takoj (ako jih nič ne moti) samo duše oseb, ki so umrle naravne smrti. Duše ljudi, ki so žrtve nezgode ali uboja - torej duše, ki se iznenada ločijo od telesa, se čutijo popolnoma budne in nekaj časa v polni posesti svojih umskih zmožnosti. Često se take osebe ne zavedajo, da so umrle, in ne morejo razumeti, kaj se jim je dogodilo. Često so pasivno deležne (a kratek čas) zemeljskega življenja, vidijo in čujejo vse, kar se vrši okoli njih, s pomočjo svojih astralnih lastnosti. Ne morejo si misliti, da so zapustile telo, in so bolestno presenečene. Bile bi te duše zato nesrečne, dokler ne zadremajo, da ni onih astralnih dobrotnikov, ki so duše iz višjih sfer bivanja; ti se jim pridružijo in jih nežno izvestijo o njihovem pravem stanju, - tešijo jih in svetujejo jim, sploh skrbe zanje, dokler ne zaspe prav kakor zaspi utrujeno dete na večer. Ti dobrotniki nikdar ne zamude svojih dolžnosti, ne pozabijo nikogar, ki se je ločil nenadno od telesa, bodi da je "dober" ali "grešen"; dobro vedo, da so vsi božji otroci in njihovi bratje in sestre. Znano je, da so duhovno zreli in sposobni ljudje začasno zapustili svoje fizično telo (v svojem astralnem telesu), da so mogli svetovati in pomagati v času velikih nesreč ali po kaki strahotni bitki, ko je bila potrebna takojšna pomoč. V takih časih prihajajo tudi umsko visoko razvite duše s svojih vzvišenih sfer, da v človeški postavi vzpodbujajo z besedo in dele svojo modrost. To se ne dogaja zgolj v civiliziranih krajih, nego širom sveta, kajti vsi smo si sorodni. Mnogi, ki so dosegli visoko stopnjo v duhovnem razvoju, se povzpeli daleč nad svoje soplemenjake in si stekli pravico do daljšega bivanja v višjih aferah, kjer čakajo na napredek svojih bratov, se posvetijo takim nalogam, zapuščajo prostovoljno svoje blaženo stanje in prekinejo svoj počitek v blagor svojih manj srečnih bratov. Osebe, ki store naglo smrt, prevzema polagoma spanje, in odlaganje posameznih odel se vrši baš tako, kakor da so umrle naravne smrti.

Ko se je duša iznebila oklepajočih okrovov in dosegla stopnjo, za katero je dozorela po svojih bivanjih na zemlji, vštevši poslednje, zaplava takoj v astralno sfero, ki ji je primerna in ki jo privlačuje vsled zakona o privlačnosti. Ugotovili smo že, da astralni svet z vsemi svojimi pasovi in sferami ni »kraj«, nego neko stanje. Ti pasovi in sfere prešinjajo druga drugo in bitja, ki bivajo v neki sferi, se ne zavedajo bitij, ki bivajo v drugi, niti ne morejo prehajati s sfere v sfero. Le duše, ki žive v višji sferi, morejo (ako žele) videti pasove, ki so, v smislu razvoja, pod njihovim, in tudi posetiti jih morejo, ako hočejo. Toda bitja nižjih pasov ne morejo ne videti ne posetiti višjih. Ne radi kakega čuvarja ob vratih ali česarkoli te vrste (saj stanje ali sfera ne moreta imeti vrat) nego radi sličnega, razloga, radi katerega se riba ne more dvigniti iz vode v zrak kakor ptica - njena narava je ne usposablja za to. Duša, ki jo veže stara vez z drugo dušo v nižjem pasu, more posetiti to manj popolno dušo, pomagati ji z nasveti in podukom in primerno pripraviti jo za njeno prihodnjo inkarnacijo, tako da ji bo mnogo bližja v prihodnjem zemeljskem življenju in da bosta stopali druga ob drugi, ako se srečata. Pogoj je seveda, da je manj razvita duša voljna sprejeti nauke in nasvete. Na določeni stopnji razvoja so duše, ki so ločene od telesa, pristopne za poduk, ker so se oslobodile motečih vplivov pozemskega življenja in so tako postale bolj dovzetne za pomoč Duha. Po naukih Joge utegne duša spraviti svojo nižjo sestro v tako stanje, da se ta iznebi nekaterih nižjih umskih principov, ki so se je držali še po prebujenju in jo uklepali v določen pas, tako da more splavati v višjo sfero. To se pa dogaja prav redko in le tedaj, ako je duša skoraj sposobna, da se oslobodi sama - brez tuje pomoči - oklepajočega jo odela.

Nižje plasti astralnega pasu so polne duš surove, nerazvite vrste, ki žive nekako tako, kakor so živele na zemlji. Istinito, tako blizu so materijelnemu pasu in tako jih žene k njemu, da se zavedajo mnogih stvari, ki se nam gode: smeli bi reči, da žive v njem in da jim zabranjuje aktivno udeležitev samo tanka koprena, ki jih loči od sorodnih vtelešenih duš. Te duše se zbirajo okoli torišč svojega prejšnjega nizkotnega življenja in premamijo često sorodno jim bitje, ki je vinjeno in zategadelj dovzetno za takovrstne vplive. Žive tako zopet svoja stara življenja in večajo s pomočjo svojega vpliva in svoje družbe surovost in nizkotnost zemljanov. Številni so ti nižji pasovi, kakor so številni višji, in sleherni pas je bivališče breztelesnih duš posebne vrste. Duše z nižjih pasov so v tesnih stikih z zemeljskim pasom in naravno je, da se baš te pojavljajo v spiritističnih sejah, kjer so medij in člani na nizki stopnji. Ponašajo se, da so »duhovi« njihovih prijateljev ali drugih ter često trde, da so kaka slovita in dbro znana osebnost. Zbijajo one abotne šale, ki jih tolikokrat vidimo na spiritističnih sejah, ter se posebno vesele takih neslanosti in burk, ako jih smejo uganjati. Niso primerna družba za bitja na višjih stopnjah - pa bodi, da so vtelešena ali breztelesna.

Take duše iz nizkih pasov prebijejo le kratek čas v breztelesnem stanju; materijelno življenje jih močno privlačuje, in posledica je neodoljiva želja po skorajšnjem prerojstvu: usojena jim je le kratka doba med dvema inkarnacijama.

Ob novem rjstvu pa silijo k roditeljem isto-vrstne narave, ki tudi privlačujejo slične jim duše, tako da se okolica njihovega novega zemeljskega življenja prav malo razlikuje od prejšnje. Te nerazvite, surove duše in duše divjih plemen napredujejo prav počasi, store v posameznem življenju le korak naprej ter marejo se često preroditi, da se nekoliko dvignejo. Jake so njih želje po pozemskih stvareh, ki jih mikajo in vabijo, dočim je vpliv Duha razmeroma majhen. A tudi one napredujejo - vse se vzpenjajo, najsi še tako malo.

Duše v posameznih višjih sferah napredujejo seveda hitreje tekom pozemske dobe, se redkeje prerode in presledki med posameznimi inkarnacijami so jim mnogo daljši. Ker so njihova narava in nagnjenja popolnejša, jim je ljubše, da bivajo breztelesno življenje višjih sfer, kjer premišljujejo in se poglabljajo v skrivnosti, pri čemer jim pomaga brezsnovna oblika in žarki spiritualnega uma, ki jih obsevajo in pospešujejo njih razvoj. Tako se morajo pripraviti na velik podvig in često prebijejo stoletja v višjih sferah, preden se zopet porode. Včasih - ako so napredovale daleč preko svojih soplemenjakov, prežive tisoče let v vzvišenih pasovih, dokler ne doraste njihovo pleme tako, da jih mika povratek. Čas pa porabljajo, da pomagajo manj razvitim dušam.

Prej ali slej pa se pojavi v duši želja, da si pridobi nove izkušnje in razodene na zemlji napredek, ki se ji je posrečil, odkar je »umrla«; zategadelj, in ker jo mikajo nagoni, ki so tleli v nji in ki jih ni preživela, niti se jih oslobodila, mogoče pa tudi, ker hrepeni po istočasni inkarnaciji z ljubljeno dušo v nižjem pasu, da živi z njo (kar je seveda tudi želja) - zaide duša v strujo, ki jo zanese k prerojstvu, do primerne izbire roditeljev, pogojev in prilik: objame jo zopet sen in, ko pride njen čas, »umre« za svojo sfero in se »rodi« v novem telesu in k novemu življenju. Duša se ne predrami povsem neposredno ob rojstvu, ona živi v dremavem stanju tekom otroške dobe; o postopnem prebujanju priča rastoča inteligenca otroka, čigar možgani se razvijajo vzporedno z zahtevami. Včasih se duša prebudi prerano in tedaj vidimo primere čudežnih otrok; mladih genijev itd.; taki primeri so pa bolj ali manj nenaravni in nezdravi. Včasih se speča duša v otroku napol predrami in nas preseneti z globokim opazovanjem, zrelo besedo ali dovršenim vedenjem.

Mnogo tga dela za reinkarnacijo vrši duša nezavestno sledeč svojim inspiracijam in že1jam, kajti ni se še povzpela tako visoko, da bi razumela vse zveze in pojmila, kaj jo čaka; skoraj nezavedno plava v struji privlačnosti. Ko pa doseže določeno stopnjo v svojem razvoju, razume potek reinkarnacije, se zaveda prejšnjih svojih življenj in se zavestno udeležuje izbire pogojev in prilik ob novem rojstvu. Čim višje stoji na razvojni lestvici, tem večja je njena zavestna moč in možnost izbire.

Razumemo, da je pasov za brezsnovno bivanje nebroj. Joga uči, da je sedem velikih sfer (neuki Indijanci govore včasih o »sedmerih« nebesih) - a vsaka velika sfera se deli v sedem predelov, vsak predel v sedem manjših predelov itd.

Ne moremo popisati bistva bivanja v višjih astralnih sferah. Nimamo besed, da bi ga opisali, nimamo uma, da bi ga pojmili. Bivanje v nižjih pasovih sliči močno življenju na zemlji in zdi se, da jih smatrajo njihovi prebivalci za del zemlje; ker se ne zavedajo, da so slobodni snovnih spon, si domišljujejo, da se morejo ob ognju opeči, v vodi utoniti itd. Žive prav za prav na zemlji sredi njenih prizorišč. Nad njimi so pasovi z bitji, ki imajo bolj plemenite nagone in žive lepša življenja - in tako dalje in dalje, dokler pridemo do sfer, ki jim blaženosti ne more doumeti človek naše dobe. V vmesnih pasovih se pečajo bitja, ki ljubijo glasbo, do skrajnosti ž njo, umetniki se bavijo z drago jim umetnostjo, duševni delavci s svojimi problemi - in tako dalje, v tej smeri. Nad njimi so oni, ki so se duhovno prebudili in ki imajo priliko, da se izpopolnijo in da postanejo modri. Še višje so sfere, o katerih nimamo slike. A pomnite: celo te najvišje sfere so le deli vzvišenega astralnega pasu, ki je izmed nižjih v vesoljstvu; nad njim se vrsti sfera nad sfero. A čemu govorimo o tem, prijatelji - ne smemo se osmeliti, da bi skušali obvladati probleme višje matematike, ko niti ne vemo, kako naj bi sešteli dve številki. A vse to je za nas - vse je za nas - in nihče nas ne more oropati naše dediščine.

Dvanajsta lekcija.
Spiritualni (duhovni) razvoj.

Prelepi nauk o spiritualnem razvoju - ta dragulj v kroni jogijske filozofije - pojmujejo krivo in tolmačijo napačno celo mnogi, ki so mu pristaši. Nepoučeno ljudstvo ga zamenjuje z najsurovejšimi nazori divjih plemen v Aziji in Afriki: češ, uči, da prestopajo duše po smrti v telesa nižjih živali. Pod krinko vzvišenih naukov o reinkarnaciji oznanjajo mnogi, da je človeška duša prikovana na kolo reinkarnacije ter da mora živeti v telesu za telesom - če hoče ali noče - dokler niso dovršeni neki veliki krogi in se rod preseli na drug planet. Vse te krive zamisli temeljijo na resnici - resnične so, a ne v celoti. Resnica je, da silijo lastne strasti in poželenja dušo krutega in sebičnega suroveža k prerojstvu v telesu kakega nizkega, bolj živali podobnega človeškega plemena - prestala ni preskušnje, zategadelj mora nazaj na nižjo stopnjo. Toda duša, ki je dosegla stopnjo najsi le primitivnega človečanstva, ne more nikdar več pasti v sfero nižjega živalskega življenja. Bodi, da je še tako surova, pridobila si je vendar nekaj, česar nima žival, in česar ne more nikdar izgubiti. In slično: dasi mora pleme kakor celota čakati, dokler ni izpolnjen določen čas, da se sme pomakniti dalje, vendar ni posameznik, ki se je vzpel nad potrebo takojšnega prerojstva, primoran, da se zopet vtelesi na sedanji razvojni stopnji, temveč more čakati, da ga pleme takorekoč dohiti in da se mu on potem pridruži na poti navzgor; vmesno dobo preživlja v višjih astralnih sferah ali pa biva zavestno v drugih materijalnih pasovih, kjer pomaga v velikem delu za vesoljni razvoj življenja.

Duhovno prebujeni človek ni le oproščen neprestanih neprostovoljnih prerojstev, temveč rodi se zgolj pa lastni volji in želji ter z neko kontinuiteto zavesti, ki je odvisna od njegove duhovne stopnje. Marsikdo, ki čita te vrstice, se delno zaveda svojih minulih telesnih življenj, in njegovo zanimanje za ta predmet izvira iz napol zavestnega spoznavanja resnice. Drugi, ki žive sedaj telesno življenje, stoje na različnih stopnjah zavesti in imajo v nekaterih primerih popolen spomin na svoja prošla življenja. Zagotavljamo Vam pa, dragi učenci: čim dosežete neko stopnjo duhovne zavesti (mogoče ste jo že dosegli), se ne porodite več nezavestno, ampak, ko ste zapustili svoje dosedanje snovno odelo, se vtelesite - po neki dobi duhovnega počitka - šele, ko ste pripravljeni in voljni; tedaj pa vzamete s seboj spomine na vse, kar hočete prenesti v svoje novo življenje. Naj Vas torej ne skrbi to prisilno prerajanje in namišljena izguba zavesti v bodočih življenjih! Duhovni vzpon je težaven in strm, toda vsaka pridobljena ped je gotov napredek, ker navzdol ne morete zdrkniti, niti ne morete ubiti najmanjše trohice tega, kar ste pridobili.

Niti oni, ki se vtelesijo nezavestno, kakor večina človeškega rodu, se ne vtelesijo zoper svojo voljo ali željo, nego vtelesijo se, ker to hočejo; njihove želje in strasti ustvarjajo hrepenenja, ki jim more zadostiti samo obnovljeno telesno življenje. Dasi se tega ne zavedajo povsem, zaidejo vendar v območje privlačnosti, ki jih zanese v zopetno rojstvo in v take prilike, da morejo utešiti svoje želje in ugasiti svoje strasti, ki tedaj umro naravne smrti in dajo slobodno pot višjim hotenjem. Dokler si človek resno želi pozemskih stvari - stvari mesa in snovnega življenja in se ne more iz lastne volje ločiti od njih, tako dolgo ga prisilijo te želje do novega rojstva, da jim ustreže in zadosti. Ko so ga pa skušnje v minulih življenjih naučile, da vidi te stvari take, kakršne so, in je spoznal, da niso del njegove prave narave, tedaj ugašajo in končno ugasnejo te močne želje in človek stopi iz območja zakona o privlačnosti: ni mu treba, vtelesiti se, dokler tega ne zahteva kaka višja želja ali popolnejše stremljenje, kajti razvoj človeškega rodu prinaša nove dobe in rodove. Je, kakor da bi človek poletel visoko nad zemeljsko ozračje - onkraj sfere zemeljske privlačnosti - ter bi potem čakal, da se zemlja pod njim zasuče, dokler ne zagleda daleč god seboj kraja, ki ga hoče obiskati. Nato bi se spustil iz svoje višine tako globoko, da ga privlačnost zajame in privede na zaželeni kraj.

Misel na prisilno zopetno rojstvo je povprečnemu človeku strašna: in prav je tako, kajti ona nasprotuje njegovemu intuitivnemu čutu za pravičnost in resničnost v tem velikem zakonu življenja. Tu smo, ker smo želeli hiti tu - pokorni zakonu privlačnosti, ki deluje v soglasju z našimi željami in stremljenji, da, često celo hrepenenji - po odhodu iz svojega zadnjega snovnega bivališča in kratkem pokoju, ki vedno sledi telesnemu življenju. In nikdar ne bomo nikjer drugje, v nikakem drugem življenju, da ne vsled istega zakona, ki bo deloval na isti način. Pač nam nudi doba med dvema življenjima priložnost, da si prilastimo višje znanje o Duhu v jasnejši obliki, nego nam je to mogoče, kadar nas motijo materijelne prilike. A vzlic tej izdatni pomoči nas često nagnejo naša jaka hrepenenja, da odklanjamo nežne nasvete Duha za naš blagor (prav kakor delamo v vsakdanjem življenju), in da se prepustimo struji želja, ki nas zanese v zopetno rojstvo ob prilikah, ki nam omogočajo izražanje in tešenje teh poželenj in strasti. Včasih vpliva glas Duha močno na nas in rodimo se v okolju, ki predstavlja nekak kompromis med nauki Duha in nižjimi željami. Posledica je življenje, ki je razrvano po nasprotujočih si željah in neutešenih strasteh - vendar je vse to obljuba za boljše prilike v bodočnosti.

Ko se je človek toliko razvil, da je v svojem fizičnem življenju dovzeten za vpliv duhovnega uma, tedaj more biti uverjen, da se bodo izbrale prilike njegovega naslednjega rojstva v popolnem skladu in z vso modrostjo onega višjega dela njegovega uma in da se stare pogreške ne bodo ponavljale.

Ugotoviti smemo splošno resnico, da se njim, ki resnično čutijo v sebi zavest, da so vedno bili in da jim je namenjeno neskončno bivanje, ni treba bati nezavestnega bodočega rojstva. Dosegli so stopnjo zavesti, ki jim omogoča, da se zavedajo poteka vseh bodočih inkarnacij; in prestopali bodo iz oblike v obliko (ako jih bo volja) prav tako, kakor človek menja svoje bivališče ali potuje iz dežele v deželo. Rešeni so potrebe nezavestnega zopetnega rojstva, slepega poželenja, ki jim je bilo usojeno v minulosti in je danes usoda večine človeškega rodu.

Po tem dolgem uvodu pristopimo k vprašanju, kaj pomenja spiritualni razvoj v smislu nauka Joge.

Filozofija Joge uči, da je človek vedno živel in da bo vedno živel; da je to, kar imenujemo smrt, samo spanje, iz katerega se prebudimo drugo jutro; da je smrt le začasna izguba zavesti; da je življenje neprekinjeno in da je njegov namen razvoj in podvig; da smo sedaj baš toliko v večnosti, kolikor moremo kedaj biti; da je duša pravi človek in ne samo privesek ali dodatek k njegovemu fizičnemu telesu, kakor pač mislijo mnogi; da more duša prav tako bivati izven telesa, kakor v njem, dasi moremo pridobiti izkušnjo in znanje samo v fizičnem bivanju - in da je to dejstvo vzrok temu bivanju; da smo sedaj vtelešeni, ker potrebujemo telo - a ko se bomo povzpeli preko neke določene točke, nam ne bo več treba te vrste telesa in rešeni ga bomo Da, bivajo duše v nižjih pasovih življenja v vse bolj snovnih telesih, nego so naša sedanja - v višjih sferah pa bodo bivale v rahlejših snovnih bivališčih; da odidemo iz telesa v neko stanje pokoja, čim smo doživeli izkušnje enega pozemskega življenja, in da se potem iznova rodimo v telesa in razmere, ki so v skladu z našimi potrebami in željami. Da je pravo življenje v resnici niz življenj, prerojstev, in da je naše sedanje snovno bivanje zgolj eno izmed naših neštetih življenj, a naš sedanji »jaz« plod izkušenj, pridobljenih v naših prejšnjih življenjih.

Filozofija Joge uči, da biva duša izza dolgih vekov, da si je utirala pot navzgor skozi neštevilne oblike od nižjih do višjih - neprestano napredujoč, neprestano se razvijajoč. Da bo še dalje dozorevala preko neštetih vekov in v premnogih oblikah in fazah, a vedno v višjih in višjih. Vsemirje je širno in prostrano, nebroj je svetov in sfer v njem za njegove prebivalce: niti za trenutek dalje ne bomo priklenjeni na zemljo, čim smo zreli, da se preselimo v višje sfere. Joga uči, da - najsi je večina človeškega rodu v nezavednem stanju duhovne evolucije - se vendar mnogi prebujajo k resnici in razvijajo duhovno zavest o pravi naravi in bodočnosti človeka; tem duhovno prebujenim ljudem ne bo nikoli več treba iti skozi niz nezavestnih prerojstev; njihov bodoči razvoj je v zavestni sferi in uživali bodo celoma neprestani napredek in podvig, ne da bi bili zgolj kmetje na šahovnici življenja. Joga uči, da je več oblik življenja, ki so mnogo nižje nego je človeško - tako nizke, da jih ne moremo doumeti; da so pa faze življenja tako visoko nad našo sedanjo, da si o njih ne moremo ustvariti niti slike. Duše, ki so že preromale pot, po kateri stopamo danes mi - te duše, naši starejši bratje, nas neprestano bodre in nam često dobrotno nudijo roko, dasi se tega ne zavedamo. V sferah onkraj naše bivajo duše - razumna bitja - ki so nekdaj bili ljudje kakor mi, ki pa so se tako visoko povzpeli na razvojni lestvici, da so v primeru z nami kakor angeli in arhangeli - a tudi mi bomo nekoč kakor oni.

Filozofija Joge uči, da ste Vi, ki berete te vrstice, živeli mnogo, mnogo življenj. Živeli ste v nižjih življenjskih oblikah in si stopoma utirali pot po razvojni lestvici navzgor. Ko ste prestopili v človeško fazo bivanja, ste bili jamski človek, prebivalec čeri, divjak, barbar; nato vojščak, vitez; svečenik; srednjeveški pismouk; - sedaj v Evropi, nato v Indiji, nato v Perziji; sedaj na iztoku, nato na zapadu. V vseh dobah - v vseh podnebjih - med vsemi rodovi in plemeni ste živeli, bivali, se udejstvovali in umrli. V slehernem življenju ste si pridobili izkušenj, se naučili svoje naloge, se učili iz svojih pogrešk, rasli ste in se razvijali. In ko ste stopili iz telesa, da uživate dobo pokoja med inkarnacijami, je pač izginil spomin na pravkar minulo življenje, a zapustil Vam je sad izkušenj, ki ste jih napravili. Prav kakor se ne utegnete spomniti točno dogodkov kakega dne ali tedna pred dvajsetimi leti, in so vendar izkušnje tistega dne ali tedna zapustile neizbrisljive sledove v Vašem značaju vplivajoč odtlej na vsako Vaše dejanje: tako so Vaša prejšnja življenja zapustila vtise v Vaši duši, dasi ste pozabili posamezne dogodke v teh življenjih. Vaše sedanje življenje je pač posledica in sad izkušenj v minulih življenjih.

Po vsakem življenju se vrši neko zgoščanje izkušenj in rezultat - čisti rezultat izkušenj tvori del novega »jaz« - izboljšanega »jaz«, ki si poišče čez neko dobo novo telo, da se v njem reinkarnira. A mnogim izmed nas ni izblinil popolnoma spomin na minula življenja - v postopnem razvoju prinesemo vsakikrat nekoliko več zavesti s seboj in mnogi naših sodobnikov imajo trenutne spomine na kako minulo bivanje. Tako na pr. gledamo prvič kak prizor; vidi se nam čudovito znan, dasi je nemogoče, da smo ga že videli prej: so neki mučni spomini, ki nas plašijo. Vidimo sliko, - staro mojstersko delo - in instinktivno čutimo, kakor da bi bili v megleni preteklosti že zrli nanjo, dasi nismo bili nikdar prej v njeni bližini. Čitamo kako staro knjigo - zdi se nam stara znanka, a ne spominjamo se, da bi jo bili čas svojega življenja kedaj videli. Čujemo o kaki filozofični teoriji in že se sprijaznimo ž njo, kakor da je nekaj, kar smo poznali in ljubili v svoji otroški dobi. Nekateri izmed nas se uče kak predmet, kakor da bi ga ponavljali - in resnično je tako. Otroci se rode, in se že v otroški dobi razvijejo v velike glasbenike, umetnike ali pisatelje, dasi nimajo njihovi starši takih darov. Rodbine brez nadarjenosti rode veleume, kakor je bil Shakespeare, in presenečajo svet. Podobne razmere ustvarjajo može, kakor je bil Lincoln, ki se pokažejo geniji, ako morajo nositi odgovornost. Take in mnoge slične pojave moremo razlagati samo s teorijo prejšnjega bivanja. Srečamo prvič ljudi in ne moremo se ubraniti prepričanja vzlic vsem našim ugovorom, da smo jih že prej poznali - da so nam v preteklosti nekaj bili, toda kdaj, kdaj le?

So učni predmeti, ki so nam prav lahki, druge obvladamo le po napornem delu. Neka opravila so nam zelo prijetna in draga, opravljamo jih radi ne glede na ovire, ki se včasih pojavljajo. Pripeti se, da smo pred nenadnimi zaprekami, da zahtevajo razmere od nas prekomernih sil ali sposobnosti - in lejte, spoznamo, da smo kos nalogi, Nekateri izmed največjih pisateljev in govornikov so odkrili svojo sposobnost »po naključju«. Vse te pojave razlaga teorija o duhovnem razvoju. Ako je vsemu vzrok dednost, kako je pač mogoče, da so posamezni otroci istih staršev tako silno različni drug od drugega, od staršev in sorodnikov obeh strani. Vse da je dednost ali reverzija? Potem pa povejte, po komu je podedoval Shakespeare svoje lastnosti - po komu se je vrgel?

Dokaz za dokaz moremo kopičiti, da dokažemo verjetnost reinkarnacijske teorije - a čemu? Človek jo mora dojmiti z razumom in priznati, da je prikladna in uporabna hipoteza - a še nobena zamisel razuma ni dala duši miru - ni ji dala čuta one absolutne vere, ki bi duši omogočila, da bi s trdnim korakom in smehljaje šla pot v dolino smrtnih senc. Ne! Tako gotovost nudi le svetloba, ki jo razliva duhovni um na nižje umske zmožnosti. Razum utegne urejati dejstva in izvajati način ravnanja, toda dušo zadovoljujejo le nauki Duha; dokler jih ne prejme, mora čutiti negotovost in nepokoj, ki ga ustvarja zreli razum s svojim veličastnim vprašanjem: Zakaj? Ki mu nima odgovora.

Edini odgovor na vprašanje, da li je ponovno rojstvo dejstvo, je: "ga li smatra Vaša duša za dejstvo?" Zaman vse dokazovanje, dokler duša ne čuti resničnosti te teorije zato, ker je v skladu z nekim notranjim prepričanjem, Ta spoznanje mora duši dozoreti - sama si mora odgovoriti na svoje vprašanje. Res je, da bo razvijanje teorije (rabimo izraz "teorija", dasi jogiji vedo, da je dejstvo) budilo spomine v možganih marsikoga - da utegne tega ali onega napotiti do uvaževanja napol izoblikovanih misli in vprašanj, ki so mu leta rojila po glavi - a to je pač vse, kar premore. Dokler duša ne dojme in »čuti« resnice reinkarnacije, mora romati v krogu, udejstvujoč se v podzavestni sferi življenja, kjer jo prisilijo njene želje in strasti do ponovnega rojstva z dalekomerno izgubo zavesti. Ko pa je duša jela "čutiti" resnico, ni več ista, s seboj nosi spomine minulosti, včasih medle, včasih jasne, in začenja zavestno odločati o prilikah za novo vtelešenje. Prav kakor se udejstvuje rastlina na podzavestni, žival na napol zavestni stopnji, a človek na stopoma višjih stopnjah zavesti, tako se človeštvo redoma vzpenja od podzavestne oblike zopetnega porajanja kvišku na napol zavestno stopnjo in odtod višje in višje, razvijajoč od dobe do dobe svojo zavest, dokler ne stopi v zavestno sfero, tako v svojem fizičnem življenju, kakor v dobi odmora in ob novem rojstvu. Dandanes žive med nami ljudje (malo jih je sicer, a vendar mnogo več, nego se vobče misli), ki se docela zavedajo svojih minulih bivanj in ki so se jih zavedali že v rani mladosti; le njihovi detinski dnevi so minuli v nekem dremavem stanju, dokler se niso fizični možgani toliko razvili, da je duša mogla jasno misliti. Veliko otrok se istinito zaveda nejasno preteklosti, a ker se bojijo opazk iz ust starejših, uduše te drobce spomina, dokler jih ne morejo več obuditi.

Kdor se še ni zavedel resnice ponovnega porajanja, temu je dokazi ne morejo vsiliti; kdor pa čuti njega dejstvenost, ta ne potrebuje nikakih dokazil. Zato nismo v tem kratkem opisu poskusili, da bi teorijo dokazali. Čitatelje te lekcije mika predmet pač zavoljo zanimanja, ki se je pojavilo v kakem prejšnjem njihovem življenju; čutijo, da more biti nekaj resnice v tej zamisli, dasi se morda še niso povzpeli tako visoko, da hi jo mogli povsem asimilirati.

Mnogi izmed njih, ki jim najgloblja čustva ali kaki okrnjeni spomini potrjajo resničnost naše zamisli, je pa itak nočejo docela sprejeti. Boje se misli, da bi se morali zopet roditi brez lastne volje ali vednosti. A dokazali smo, da je taka bojazen nesmiselna: čim namreč začenjajo »čutiti« resničnost reinkarnacije, se doba njihovega podzavestnega udejstvovanja v tej sferi bliža koncu.

Mnogi si ne žele novega življenja; pravijo, da jim ni do ponovitve prav istega življenja. Umljivo je pač, da nočejo ponavljati istih izkušenj. Ako je ga le ena stvar na svetu, ki bi jo hoteli, en sam položaj, ki bi ga radi zavzeli, ena želja, ki ji morajo ustreči, da se čutijo srečne, si dejansko žele novega življenja, da si prilaste, kar jim manjka. Tu so, ker so želeli biti tu ali ker so gojili želje, ki so zahtevale utehe - in živeli bodo zopet v razmerah, ki jim omogočijo, da zadoste svojim hrepenenjem in strastem, odnosno, da napravijo izkušnje, ki so jim potrebne za višjo duhovno porast.

Proučevalcu spiritualne evolucije se odpira prostran svet zanimivih dejstev. V novi luči gleda zgodovino človeštva in njegov napredek, ter vstajajo mu velezanimiva vprašanja. Radi bi segli globlje v to snov, saj bi nas vodila pot v mikavne kraje. A pomanjkanje prostora nam brani, da bi se v teh elementarnih lekcijah pečali s takimi problemi. Vendar se nam nudi prilika, da spregovorimo par stavkov o teh stvareh.

Zemlja je planet v skupini planetov, ki grade naš solnčni sistem in ki jih tesno spaja veliki zakon o spiritualni evoluciji. Silni vali življenja valove preko te skupine, noseč po njej rod za rodom od planeta do planeta. Sleherni rod prebije na planetu svojo dobo, a čim se je razvil, prestopi na planet, ki je na lestvici evolucije za stopnjo višji, da najde za svoj razvoj najprimernejše prilike. To romanje od planeta do planeta ni krožna, slično je spirali, ki se vije v krogu, ki se pa dviga z vsako vijugo višje in višje.

Mislimo si, da biva duša na planetu naše skupine v razmeroma nerazvitem duhovnem stanju - torej na nizki razvojni stopnji. Ta duša si tekom številnih inkarnacij pridobi izkušnje, ki se ji nudijo na tej stopnji, a nato prestopi s člani svojega ožjega rodu na naslednji, v nizu višji planet, in se tam vtelesi. Tam biva v sferi, ki je po bistvu višja od one, v kateri je bivala prej - in ves njen rod tvori tam jedro novemu plemenu: nekateri so voditelji, drugi jim sledijo. Vendar utegne biti ta, v razvojnem nizu višja stopnja (višja v primeru s stopnjo na prejšnjem planetu) mnogo nižja od stopnje drugih rodov, ki bivajo na istem planetu. Glede razvoja najnižji rodovi na tej zemlji so utegnili biti na svojem prejšnjem planetnem bivališču mnogo bližji tamošnji najvišji stopnji in so vendar vsled prestopa mnogo napredovali - prejkone so namreč najvišja bitja na razvojno nižjem planetu manj razvita, nego najnižja na planetu, ki mu sledi v planetarnem nizu. Marsikak rod, ki je v prejšnjih dobah bival na zemlji in ki o njem najdemo včasih sledove, je prestopil na višjo razvojno stopnjo. Zgodovina nas uči, da se je pojavil rod za rodom tekom razvoja naše zemlje - da je odigral svojo vlogo na pozornici in nato izginil - kam? Okultni nauki nam nudijo možnost, da izpolnimo to vrzel. Naše pleme je raslo izza kamene dobe - in še izza prejšnjih dob - napredovalo bo in odšlo bo dalje, umaknivši se kakemu mlajšemu rodu, ki mogoče že sedaj pošilja svoje prvake z drugega planeta.

Iz tega pa ne sledi nujno, da je vsak rod, o katerem nam poroča zgodovina, krenil z zemlje. Nasprotno, okultisti vedo, da so se nekateri rodovi, prav za prav večina njih, ki jih pozna zgodovina, inkarnirali v nekaterih današnjih rodovih. To stopitev pojasnjuje dejstvo, da ima vsak rod svoje podrodove, ki dejansko spadajo k glavnemu rodu. Okultistom je na pr. znano, da žive stari Egipčani, Rimljani, Grki, Atlantidi, stari Perzijci itd., sedaj na zemlji - to pomeni, da so duše, ki so bile nekoč inkarnirane v teh plemenih, sedaj vtelešene v nekaterih modernih rodovih. So pa druga plemena - prehistorična - ki so docela izstopila iz sfere zemeljske privlačnosti in prešla v višje pasove na višjih planetih. So planeti, ki stoje na razvojni lestvici nižje nego naša zemlja, nekateri stoje pa višje in proti tem napredujemo. So seveda, še drugi solnčni sistemi - druge skupine solnc - druga podvsemirja (oprostite, da rabimo tak izraz), a vse to čaka sleherno dušo brez ozira na to, kako nizka je, kako ponižna.

Sedaj preživlja naš rod jako važno dobo evolucije. Prehaja iz nezavestne stopnje spiritualnega razvoja v zavestno. Veliko njih je že doseglo zavestno stopnjo, a mnogo več jih je, ki se je šele počenjajo zavedati. Končno bo last celotnega rodu, ki bo potem krenil dalje. Postopno prebujanje v spiritualno zavest povzroča ves ta nemir v miselnem svetu - ta beg od starih idealov in oblik - to hrepenenje po resnici - to tekanje za novimi nauki in obnovljenimi starimi nauki. Današnji čas je kritična doba v zgodovini človeštva in mnogi mislijo, da pomeni morda razdelitev v dva podrodova, katerih eden bo spiritualno zaveden in bo prednjačil lenejšim bratom, ki si bodo morali polagoma utirati pot kvišku. Toda oba podrodova se bosta zopet združila v rod, predno končno odideta z zemlje, ker oba dela veže zakon spiritualnega vzroka in učinka. Vsi smo udeleženi na tem napredku vseh - ne samo, ker smo si bratje, temveč, ker mora sleherna duša čakati, da se ves rod razvije. Rano razviti duši se seveda ni treba reinkarnirati zgolj zavoljo tega, ker se njena počasnejša sestra mora. Nasprotno, zrela duša prebije dolgo dobo odmora v višjih sferah astralnega sveta, dočim dozoreva njena lenejša sestra v nizu ponovnih rojstev; bivanje v višjih sferah nudi zreli duši srečo in blagor, kakor smo pojasnili v predidočih poglavjih. Veliko teh čakajočih duš pa rajši žrtvuje svoj zasluženi počitek in se vrača na zemljo, da pomagajo svojim bratom in jih vzgajajo, bodi kakor astralni pomočniki, bodi s pomočjo nameravane in zavestne reinkarnacije (ki pa ni nujna z ozirom na njihov razvoj). Namenoma sprejemajo take duše snovno odelo z vsemi bremeni, da pomagajo slabejšim bratom na poti do cilja. Veliki učitelji rodov so bili večinoma take žrtvujoče se duše, ki so se iz ljubezni do bližnjega prostovoljno »odpovedale nebesom«. Težko si moremo predočiti, kolika je ta žrtev - ta povratek v razmeroma nizko stoječi pas z visoke duhovne sfere: to je prav tako, kakor da bi kak Emerson misijoniral med bušmani.

Proti kakšnemu cilju pa hiti vsa ta evolucija? Kaj pomeni vse? Od nizkih oblik življenja do najvišjih - vse je na Potu. Kam, do kakšnega stanja vodi ta Pot? Poskusimo odgovoriti! Prosimo Vas, da si predstavljate niz milijonov krogov, ki so vsi drug v drugem. Vsak krog pomeni stopnjo bivanja; zunanji krogi so napolnjeni z življenjem najnižjih in najbolj snovnih stopenj - vsak krog, ki je bliže središču, oklepa višje in višje oblike - dokler ljudje (ali bitja, ki so bila nekoč človeška) postanejo liki bogovi. Višja in višja postaja oblika bivanja, dokler je človeškemu umu nedoumljiva. In kaj je središče? Misel vsega spiritualnega sistema - Samobitnost - Bog! Tudi mi romamo proti onemu središču.

Trinajsta lekcija.
Spiritualni vzrok in učinek.

Življenje je neprestano kopičenje znanja, nepretrgano zbiranje plodov izkušenj. Zakon o vzroku in učinku deluje stalno in mi žanjemo, kar smo sejali - ne kakor kazen, temveč kakor učinek, ki sledi vzroku. Teologija nas uči, da se pokoravamo radi naših grehov, a višje spoznanje nam pravi, da nas kaznujejo naše zmote same. Otroka, ki se dotakne vroče peči, kaznuje dejanje samo, ne kaka višja moč, zavoljo tega, ker je "grešil". Greh je vobče stvar nevednosti in zmote. Kdor je dosegel višjo stopnjo duhovnega spoznanja, vidi tako jasno nesmisel in nespametnost nekih dejanj in misli, da jih skoraj ne more zagrešiti. Ne boji se kakega višjega bitja, ki preži, da ga z magočno gorjačo pobije na tla radi kakega početja samo zato, ker je to bitje ustanovilo navidezno samovoljno postavo, ki prepoveduje tako početje. Nasprotno, on ve, da gojijo višja bitja, le veliko ljubezen do vseh živih stvari in da so vedno voljna in pripravljena pomagati jim, kolikor dopušča delovanje zakonov. Tak človek je spoznal nesmisel dejanja in zavoljo tega se brzda - resnično, minula, ga je želja po njem. Razmerje je malone vzporedno primeru o otroku in peči. Dete, ki se hoče dotakniti peči, bo storilo to čimpreje, vzlic prepovedi staršev in vzlic zagroženi kazni. Če pa otrok izkusi bolečino opekline in spozna tesno zvezo med vročo pečjo in opečenim prstom, se bo vedno izogibal peči. Skrbni starši bi radi obvarovali otroka pred posledicami njegovih neumnosti, a otroška narava hoče spoznati razmere po lastni izkušnji, česar starši ne morejo preprečiti. Znano je, da se otrok, ki je pod prestrogim nadzorstvom, pozneje v življenju »splaši« in da se sam nauči raznih stvari. Vse, kar morejo starši storiti, je, da čuvajo otroka na običajni način in da mu nudijo svojo modrost; del te modrosti si bo otrok ohranil - sicer pa naj zaupajo zakonu življenja, da izoblikuje rezultat. Tako tudi človeška duša neprestano uporablja dokaz izkušnje v vseh fazah svojega življenja, prehajajoč od inkarnacije do inkarnacije, učeč se neprenehoma novih naukov in novih modrosti. Prej ali slej spozna, kako škodljive so neke vrste dejanj - kako nespametna neka početja in načini življenja, in izogiba se jih kakor opečeni otrok peči. Vsi vemo, da marsikaj »ni več nikaka izkušnjava za nas«, kajti eno izmed prošlih življenj nas je v tej smeri izučilo, tako da nam ni treba iznova ponavljati te izkušnje. Drugo pa nas močna mika, kar nas hudo muči. Čemu vsa ta bol in tuga, ako bi bilo to življenje vse? Toda dobrino naših izkušenj prenesemo v drugo življenje in se tam izognemo trpljenju. Mogoče se čudimo, ako motrimo našo okolico in opažamo, da nekateri izmed naših znancev ne uvidevajo nespametnosti kakega početja, ki je nam tako jasna - a mi pozabljamo, da smo šli tudi mi preko iste izkustvene stopnje, na kateri se sedaj nahajajo oni in da smo prežili njih hrepenenja in zmote - ne zavedamo se, da bodo ti ljudje v svojih bodočih življenjih oslobojeni teh nespametnosti in muk, kajti izkušnja jih bo izučila, kakor je izučila nas.

Težko se zavedamo docela, da smo, kar smo, le vsled svojih izkušenj. Uzemimo na pr. samo eno življenje! Vi bi radi izločili iz svojega življenja sramoten prizor, ali ponižajoče prilike; ste pa kedaj preudarili, da bi uničili, ako bi izbrisali te doživljaje, tudi izkušnje in spoznanja, ki so Vam jih nudili ti doživljaji? Bi se li hoteli ločiti od izkušenj in spoznanj, ki ste jih pridobili na omenjeni način? Bi se li hoteli vrniti v stanje neizkušenosti in zmot, kjer ste bili pred onimi dogodki? Sila verjetno je, da bi zopet zagrešili isto nespametnost, ako bi se povrnili v prejšnje stanje. Koliko jih je vendar med nami, ki bi želeli povsem izbrisati pridobljene izkušnje? Prav radi bi pozabili dogodek, a vemo, da smo njegov učinek - izkušnjo - včlenili v svoj značaj in da se nočemo ločiti od nje, ker bi s tem rušili del svoje umske strukture. Ako bi se morali ločiti od izkušenj, ki smo jih s trpljenjem pridobili, bi se stopoma ločili od sestavnih delov nas samih, dokler ne bi naposled preostal sam umski okrov našega prejšnjega "jaz".

Morebiti porečete: Kaj nam koristijo izkušnje, ki smo si jih pridobili v prejšnjih življenjih, ko se jih vendar ne spominjamo - izgubljene so za nas. Nikakor Vam niso izgubljene - vdelane so v Vaš umski ustroj in nič Vam jih nikdar ne more vzeti - Vaše so za vedno. Vaš značaj ni le zgrajen iz Vaših izkušenj v tem posebnem življenju, temveč tudi iz sadov Vaših izkušenj v mnogih minulih življenjih in sferah bivanja. Kar ste danes, ste vsled teh nabranih izkušenj - izkušenj v minulih in sedanjem življenju. Nekaterih doživljajev iz sedanjega življenja, ki so gradili Vaš značaj, se spominjate, mnogo drugih pa, ki so prav tako važni, ste pozabili - a plod vsega Vam ostane, saj je vpleten v Vaše umsko bitje. Dasi se utegnete spomniti le malo ali ničesar iz Vaših minulih življenj, žive vendar izkušnje, ki ste si jih takrat pridobili, sedaj v Vas in bodo večno živele. Te prejšnje izkušaje so, ki Vam dajejo "predispozicije" v določenih smereh - ki Vam branijo, da storite to, ki Vam pomagajo, da storite ono - ki povzročajo, da »instinktivno« spoznate nesmiselnost in zmotnost nekih dejanj in Vas pripravijo do tega, da se jim baš rato odrečete; ustvarjajo Vaše »oknse« in nagnjenja in povzročajo, da se Vam vidijo nekatera pota boljša od drugih. Nič se v življenju ne izgubi, in vse izkušnje minulosti sodelujejo za Vaš blagor v sedanjosti - vse Vaše nadloge, vse Vaše muke bodo obrodile sad v bodočnosti.

Ne naučimo se vedno svoje naloge pri prvem poskusu; vrnemo se k svojemu delu, dokler ga ne izvršimo. Toda niti najmanjši napor se ne izgubi, in ako nismo imeli uspeha v preteklosti, nam je danes naša nalaga lažja.

Ameriški pisatelj Berry Benson nam riše v "Cutury Magazine" l. 1894 krasno sliko za delovanje zakona o spiritualni evoluciji. Evo prevod:

"Majhen deček je hodil v šolo. Bil je jako majhen, Vse, kar je znal, je vsesal z materinim mlekom. Njegov učitelj (bil je Bog) ga je dal v najnižji razred in mu velel, naj se nauči sledečih naukov: Ne ubijaj! Nobeni živi stvari ne stori žalega! Ne kradi! Človek ni ubijal, a bil je okrutnež in tat. Koncem dneva (ko mi je brada bila siva - ko je prišla noč) je njegov učitelj (bil je Bog) rekel: Naučil si se, da ne ubijaš, toda drugih naukov se nisi naučil. Vrni se jutri."

"Drugo jutro je zopet prišel; bil je majhen deček in njegov učitelj (bil je Bog) ga je dal v nekoliko višji razred in mu velel, da se nauči teh-le naukov: Ne stori nič žalega nobeni živi stvari! Ne kradi! Ne goljufaj! In človek ni storil nič žalega nobeni živi stvari, toda kradel je in goljufal. In koncem dneva (ko mu je brada bila siva - ko je prišla noč) mu je učitelj (bil je Bog) rekel: Naučil si se usmiljenja. Toda drugih naukov se nisi naučil. Vrni se jutri."

"Drugo jutro je zapet prišel kakor majhen deček. In njegov učitelj (bil je Bog) ga je dal v še nekoliko višji razred in mu velel, naj se nauči sledečih naukov: Ne kradi! Ne goljufaj! Ne bodi strasten! Tedaj človek ni kradel, a goljufal je in bil je strasten. In koncem dneva (ko mu je brada bila siva - ko je prišla noč) mu je učitelj (bil je Bog) rekel: Naučil si se, da ne smeš krasti, toda drugih naukov se nisi naučil, vrni se jutri, otrok moj."

"To sem bral na obrazih mož in žena v knjigi sveta in na pergamentu neba, ki je popisan z zvezdami."

Veliki nauk, ki se ga mora vsaka duša naučiti, je resnica o enosti vsega. To spoznanje objema vse. Povzroča, da človek sledi besedam Sina Marijinega: "In ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo;" in "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Ko zraste človek do zavesti resnice, da je vse enost - da ljubi celo stvarstvo, čim ljubi Boga - da je on sam svoj sosed - potem mora dovršiti samo še nekaj razredov, da prestopi na »visoko šola« spoznanja. To prepričanje o enosti vsega dosledno rodi neka, pravila ravnanja - božanska etiko - ki prekaša vse ustne ali pisane človeške postave. Bog Oče in človek brat sta resnica, nikakor ne golo ponavljanje brezpomembnih besed. In tega velikega nauka se morajo naučiti vsi - in vsi se ga stopama uče. Cilj in smoter sedanje stopnje spiritualne evolucije je, da spoznamo Boga, kakor je; da spoznamo svoje sorodstvo z drugimi, da spoznamo, kaj smo mi. Razen naših šol so še višje šole, srednje in visoke za duhovno spoznanje; toda omenjene resnice so nauki, ki se podučujejo na stopnjah, kjer se nahajamo sedaj. A vse te muke, nadloge, tuge in napori, vse je samo zato, da se naučimo teh resnic. Spoznanje resnice je pač vredno visoke cene, ki smo jo plačali.

Ako vprašate jogije, kaj je Vaša dolžnost do Boga (Boga v Njega najveličastnejšem pojmovanju), bodo odgovorili: »Ljubite ga, in vse Vam bo jasno - ako ga poznate, ga morate ljubiti, trudite se torej, da, ga spoznate.« In ako jih vprašate, kaj je Vaša dolžnost do bližnjega, bodo preprosto odgovorili: "Bodite blagi - in boste, kar morate biti." Ako se ravnamo po teh zakonih, živimo popolno življenje. Preprosti so, a vsebujejo vse, kar moramo vedeti o razmerju človeka do neskončne sile in do bližnjega. Vse drugo so pene in usedline - ničvredna šara, ki se je nabrala okoli božanskega ognja resnice. Omenjamo jih na tem mestu, ker so vsota misli, ki se za njeno zavest trudi človeški rod z vsemi svojimi močmi. Ako se Vam posreči, da postane ta misel del od Vas, napravite velik korak naprej po potu - prestali boste veliko preskušnjo.

Nauk o Spiritualnem vzroku in učinku temelji na veliki resnici, da je po tem zakonu človek tako rekoč gospodar svoje usode - sam se sodi - sam se plačuje - sam si deli kazen. Da ima vsaka misel, beseda ali dejanje svoj učinek na njegova bodoča življenja - ne v smislu plačila ali kazni (kakor navadno pojmujemo ti dve besedi) - temveč v smislu neizbežne posledice velikega zakona, o vzroku in učinku. Delovanje zakona, ki nam ustvarja določene pogoje ob novem rojstvu, usmerjata dva velika splošna principa: 1. prevladujoče želje, stremljenja, nagnjenja in mržnje ter hrepenenja posameznika na stopnji svojega bivanja in 2. vpliv razvijajočega se duha, ki zahteva popolnejše izražanje in manjšo omejitev, ter povzroča, da sledi na novo porajajoča se duša v izbiri svojih prilik njegovim smernicam. Ti navidezno nasprotujoči si vplivi teh dveh velikih sil, ustvarjajo vse okoliščine in prilike, ki obdajajo na novo porajajočo se dušo, a tudi mnogo pogojev v novem življenju osebnosti, kajti te nasprotne si, ali navidezno nasprotne si sile, rode prilike in pogoje skozi vse življenje.

Nuja želj, stremljenj in navad minulega življenja prisili dušo do ponovnega rojstva v prilikah, ki ji omogočajo razodevanje teh nagnjenj, okusov in želja - duša hoče nadaljevati smer svojega prejšnjega življenja in naravno je, da išče pogoje in okolico, ki so najprikladnejše slobodnemu izražanju njene osebnosti. Hkrati pa Duh v duši ve, da potrebuje rastoča duša še druge prilike za razvoj nekaterih delov svoje narave, ki so bili zatrti, ali se niso razvili; privlačuje nekako prerajajočo se dušo, jo spravi nekoliko iz priljubljene ji smeri, vplivajoč do neke mere na končno izbiro prilik. Nekdo si more poželeti materijelnega blagostanja, in sila te strasti povzroča, da, si izbere okolnosti in pogoje za ponovno rojstvo v premožno družino ali v telo, ki je najbolj prikladno, da uteši njegove želje; toda Duh, ki ve, da je duša zanemarjala razvoj blagosti, jo spravi nekoliko iz tega tira in povzroča, da zaide v tok okoliščin, ki nudijo človeku vzlic pridobljenemu bogastvu muke, razočaranja in izgube z namenom, da razvije oni del svoje narave.

Primere za to vidimo v nekaterih ameriških bogataših. Rodili so se v prilikah, prikladnih za najslobodnejše izražanje želja po materijelnemu blagostanju, imeli so najprimernejše sposobnosti za dosego tega cilja, posrečilo se jim je, da so zašli v razmere, ki so jim nudile popolno možnost slobodnega razodevanja teh lastnosti. Dosegli so, po čemer jim je hrepenelo srce, in nakopičili bogastva, ki jih prejšnje dobe niso poznale. Toda večinoma so skrajno nesrečni in nezadovoljni. Njihova bogastva so jim klada okoli vrata, muči jih bojazen, da bi jih ne izgubili, in kljuje jih skrb, da pazijo nanje. Jasno čutijo, da jim niso nudila prave sreče, temveč, da so jih ločila od sobratov in od one blaženosti, ki jo poznajo ljudje z zmernimi sredstvi. Mrzlični so in brez miru, venomer iščejo novih dražil, da jim odvračajo duha od razmišljanja o njihovem pravem stanju. Čutijo, da so človeškemu rodu nekaj dolžni, in skušajo, dasi ne razumejo povsem teh čustev, poravnati ta dolg s tem, da podpirajo visoke šole, bolnice, dobrodelne ustanove in podobne zavode, ki jih ustvarja človeški rod v prebujajoči se zavesti svojega bratstva in enosti vsega. Preden jim bije zadnja ura, bodo čutili v globinah svoje duše, da jim ti uspehi niso prinesli prave sreče, in v dobi počitka, ki bo sledila njihovi ločitvi od snovnega telesa, bodo preiskali same sebe in preuredili svoje umske in duhovne razmere tako, da ne bodo več po ponovnem utelešenju posvetili vso svojo pažnjo in moč kopičenju bogastva, ki jim je odveč, nego živeli bodo bolj uravnovešeno in našli bodo srečo v nepričakovanih prilikah, razvijajoč se v duhovni smeri. To ne zavoljo tega, ker so se v neobičajnemu pridobivanju denarja zavedali kake posebne podlosti, pač pa zavoljo tega, ker je duša spoznala, da to ne pomenja sreče, in jo išče drugje; ker je prežila poželenje po bogastvu in obrnila svojo pozornost na druge stvari. Da ne bi Duh izvajal svojega vpliva, bi se človek rodil v razmere, ki vodijo k pridobivanju bogastva, ne da bi se zavedal enostranosti takega življenja. Obsedlo ga bi tedaj od rojstva do rojstva rastoče poželenje po bogastvu, dokler ne bi naposled postal pravi pravcati denarni demon. Toda vpliv Duha ne neha delovati zoper taka prekomerna poželenja, dasi se mora včasih duša večkrat utelesiti, da izblinejo ta nagnjenja in da se vidno razodeva vpliv Duha. Vedno pa ta vpliv ni dovolj močan, da bi preprečil ponovno rojstvo duše v razmerah, ki so naklonjene starim strastem; v takih primerih Duh često usmeri življenjske pogoje človeka tako, da mu nudijo priliko za spoznanje, da mora brzdati svoje neodoljive želje; dovedejo ga namreč v območje zakona privlačnosti in povzročijo, da se ga lotijo neke muke, da ga dolete razočaranja in izgube, ki ga uče, da spozna muke, razočaranja, izgube in tuge drugih, ter ga vodijo tako na pot do razvoja višjih lastnosti. Ta višji princip v resnici povzroča mnogo nenadnih udarcev usode, ki naj človeka izuče v njegov lastni blagor. Ni treba, da, bi kaka višja sila primorala človeka, da se uči teh naukov življenja, temveč običajno je njegov lastni višji "jaz" - Duh v njem - ki je temu vzrok. Duh ve, kaj resnično koristi človeku in čim vidi, da ga zavaja njegova nižja narava, ga skuša spraviti s te smeri, ali ga, če je treba, tudi nenadoma ustavi. To ni kazen, temveč največja dobrota. Duh pa je del človeka, ne izven njega bivajoča sila - dasi je seveda njega božanski del oni del, ki je v najtesnejših stikih z velikim, vsevladajočim intelektom, ki ga zovemo Boga. Takih kazni ne rodi pravična nejevolja, osveta, nehajoče potrpljenje ali kako podobno čustvo Duha, temveč nekaj, kar je sorodno čustvu ljubečih staršev, ki so primorani vzeti iz rok otroka nevaren predmet, ker mu utegne škodovati - roka je, ki odvrne dete od roba prepada, najsi se malček dere od jeze in razočaranja, ker se mu niso izpolnile želje.

Oseba z razvitim spiritualnim umom prepozna te razmere, ter se ne bori zoper Duha, temveč se mu brez upiranja uda; pokori se njegovemu vodstvu in si tako prihrani mnogo trpljenja. Nevedneži pa besne in se postavljajo po robu, bijejo po brzdajoči in vodeči jih roki, ter skušajo se ji iztrgati; a s tem si povzročajo le bridka izkustva, ki so postala potrebna radi njihovega upora. Tako radi dolžimo vnanje vplive v svojih zadevah, da nam ta misel o kljubovanju ni prijetna; ako pa se le spomnimo, da je del nas samih - višji del nas - ki nas vodi, potem gledamo razmere v povsem drugačni luči. In pomnimo še to: najsi se nam vidijo prilike še tako sovražne, v resnici so baš to, kar zahtevajo razmere našega življenja in edini namen teh prilik je naš končni blagor. Morda nam je treba večje trdnosti v kakem oziru, da se izpopolnimo - in pridobiti moremo prav ona izkustva, ki so prikladna, da nam izpolnijo dotično stran. Morda težimo preveč v eno smer, pa nas nekaj nenadoma ustavi in usmeri drugam. Te majhne stvari - in velike stvari - vse pomenijo nekaj. In slednjič - naši interesi so bolj ali manj spojeni z interesi drugih po zakonih o privlačnosti, in naša dejanja naj učinkujejo nanje, a njihova na naše, vse v svrho medsebojnega razvoja in za naš končni blagor. Pozneje hočemo o tem predmetu še več spregovoriti.

Ako mirno motrimo našo minulo dobo (v sedanjem življenju) spoznamo, da so nas neke stvari dovedle do drugih, in da so malenkosti povzročile velike spremembe - da je bil popolen preokret v našem življenju posledica majhnih dogodkov. Najvažnejšim doživljajem moremo najti vzrok v malenkostnih dogodkih. Poglejmo v minulost in opazili bomo, kako so nas trpka izkustva preteklosti utrdila, ter nas privedla do popolnejšega življenja. Utegnemo spoznati, da je kaka stvar v minulosti, ki se nam je zdela nepotrebno huda in nezaželena, baš to, kar nas je sedaj dovedlo do velikega uspeha. Nujna je perspektiva let. Ako se naučimo gledati stvari tako, bomo prenašali bolj modro muke in nadloge, ker vemo, da hočejo naš končni blagor. Čim smo se otresli misli, da je vse to kazen, samovoljno vmešanje kake vnanje sile ali krutost narave, ter vidimo le posledico naših minulih življenj ali uspeh vodilne roke Duha, nehamo se upirati in kljubovati, kakor smo storili v preteklosti, ter se trudimo, da pridemo v sklad z delovanjem velikega zakona in se tako ognemo težavam in trpljenju. Pa najsi trpimo še take muke in nadloge - ako se udamo vodstvu Duha, nam bo pot - stopinjo za stopinjo - odprta in ako bomo hodili po njej, nam bo mir in moč. Zakon ne naprti hrbtu več, nego more nositi, in ne prilagodi samo vetra ostriženemu jagnjetu, temveč tudi ostriženo jagnje vetru.

Rekli smo, da so naši interesi spojeni z interesi drugih; tudi to je eden izmed principov zakona o spiritualnem vzroku in učinku. V svojih preteklih življenjih smo stopili v stik z ljudmi na osnovi ljubezni ali sovraštva, s prijaznim ali okrutnim ravnanjem; in ti ljudje imajo v tem življenju določene odnose do nas, ki vsi zahtevajo skupno ureditev, razvoj in napredek. Ni to zakon osvete, temveč samo zakon o vzroku in učinku, ki povzroča, da nas rani človek (ako je to potrebno), ki smo mu v kakem preteklem življenju storili kaj žalega - ni to samo zakon plačila za dobra dejanja, temveč ta isti zakon o vzroku in učinku, ki pripravi koga, da nas teši in tolaži, ker smo ga sami v kakem minulem življenju tolažili. Oseba, ki nam stori kaj žalega, ni imela morda nikakega slabega namena in je povsem nedolžna - pač pa pridemo sami v take razmere, da nam dejanja dotične osebe povzročajo muke, dasi se ona tega niti ne zaveda. Ako nam zavestno škoduje v skladu z zakonom, se to dogaja zato, ker je še vedno na isti stopnji in nam hoče škodovati; zakon o privlačnosti pa jo privede v razmere, ki ji to omogočajo. A tudi ta udarec ima namen, da nam naposled koristi, tako čudovit je ta zakon o vzroku in učinku. Čim seveda dosežemo stanje, v katerem gledamo resnico, ne potrebujemo več teh opozoril in ker jih ne potrebujemo, nam zakon dovoljuje, da se izognemo temu, kar bi nam sicer povzročalo muke.

Baš te razmere more pojasniti primer človeka, ki si je v kaki minuli inkarnaciji iz sebičnih razlogov pridobil ljubezen drugega in se ga je preudarno iznebil, kakor obrabljene igrače, čim je zadostil svoji strasti. Nočemo razlagati podrobnega delovanja zakona v kakem posebnem primeru, a povemo Vam, da so nam oni, ki so proučevali te stvari z visokega vidika, pojasnili, da se tak zapeljivec prejkone v tem življenju silno zaljubi v osebo, ki mu je bila v preteklem življenju žrtev; ta oseba pa mu ne more nikakor vračati ljubezni, in on mora trpeti vse muke, ki jih trpi zavrnjen ljubimec. Vsled tega pride do spoznanja, da je človeška ljubezen sveta in da je krivično igrati se z njo. Tu moramo še omeniti, da je oseba, ki je v sedanjem življenju vzrok tem mukam, povsem nedolžna in da se sproži novih vzrokov in učinkov.

Bitja, ki smo jih ljubili, ali jim bili naklonjeni v preteklih življenjih, so v nekih zvezah z nami v sedanjem življenju in zakon a privlačnosti jih druži z nami. Ljudje, ki so sedaj tesno združeni z nami, so prejkone bitja, s katerimi smo bili v minulih življenjih v ozkih stikih. Nenadna naklonjenost in mržnja, ki jih tako pogosto opažamo med ljudmi, moremo tolmačiti na osnovi te teorije ponovnega rojstva in mnogo naših doživljajev šteje med manifestacije tega zakona o spiritualnem vzroku in učinku. V svojih mukah in radostih smo neprestano spojeni z življenjem drugih in zakon se mora izpolniti. Skrajnim posledicam zakona se moremo izogniti le tako, da spoznamo resnico in si potem dosledno uredimo življenje v smeri te višje resnice; rešeni bomo tedaj nepotrebnih nalog, plavali bomo vrhom valov, ki nas ne bodo več zagrinjali.

Pazimo, da s sovraštvom, zlobnostjo, zavistjo, jezo in splošno neprijaznostjo do drugih ne sprožimo delovanja zakona o vzroku in učinku. Bodimo blagi, kakor le moremo biti, pravični do sebe in drugih in varujmo se čustev sovraštva in želje po osveti. Živimo dalje, nosimo svoje breme kolikor mogoče dostojno in zaupajmo vedno v vodstvo Duha in pomoč najvišjega Uma. Vedimo, da deluje vse v naš blagor in da nam nihče ne more tega vzeti. Pomnimo, da je to življenje samo zrno peska v puščavi časa in da imamo še dolge dobe pred seboj, ki nam bodo nudile priliko, da zadostimo vsem našim stremljenjem in visokim željam. Ne bodite malodušni, kajti Bog vlada, in vse je prav!

Štirinajsta lekcija.
Pot Joge do cilja.

Kdor si je z ljubeznijo osvojil osnovna načela jogijske filozofije, ki smo jih obrazložili v teh lekcijah, ta spozna kmalu, da bodo pač vsi, ki doume in sprejmejo te nauke, prisojajoč jim pomen v svojem vsakdanjem življenju, živeli drugače nego oni, ki jim je sedanje pozemsko življenje vse in ki sodijo, da smrt uniči individualnost, tako da ni prihodnjega življenja ali življenj. Ti nauki bodo tudi nagnili človeka, da bo živel precej različno od ljudi, ki mislijo, da smo zgolj stvori neke samovoljne previdnosti, da imamo le malo lastne odgovornosti ter da je naše »odrešenje« odvisno od brezbrižnega "verovanja" v neke nauke in od tradicijonelne udeležbe pri določenih obredih. Dobro pomnite, da filozofija jogijev ni nasprotna nobeni obliki vere - ona uči, da so vse oblike ver prikladne in da ima sleherna svojo posebno nalogo - da sleherna zadošča potrebam človeštva v njegovih posebnih razvojnih fazah. Joga drži, da vsak človek - ne glede na svojo veroizpoved in na svoj dojem o božanstvu - resnično časti Veliki Um, ki mu je mnogo imen, ter da niso važne oblike različnih obredov, temveč nagibi, ki so jim osnova.

A jogiji, in kajpada, tudi okultisti kateregakoli plemena in katerekoli vere, trde, da je človek odgovorno bitje, da si v resnici sam ustvarja razmere, da si sam deli plačilo in kazen, ki so le naravna posledica njegovih dejanj. Uče tudi, da človek ne more uteči svoji pravi sreči in da napreduje vedno nekoliko, najsi zdrkne stokrat nazaj, dokler slednjič ne premaga svoje snovne narave, bližajoč se nato stalno in trajno svojemu velikemu cilju. Vsi smo otroci božji, ne glede na izvoljeno si vero - ter nikomur izmed nas ni usojeno, da bo povsem izločen od dosege velikega cilja ali da bo pogubljen. Uče, da se kaznujemo po naših prestopih in ne zavoljo njih, ter da neizbežno deluje zakon o vzroku in učinku. Zabičujejo nam, da, »kakor smo sejali, tako bomo želi«, ter nam razlagajo, kako in zakaj žanjemo, kar smo sejali. Pojasnjujejo nam, kako nas teže nizkotne želje in strasti, kako nas obdajajo s prilikami, ki povzročajo, da doživljamo te strasti, dokler se nam ne gabijo tako, da se duša polna groze obrne od svojega minulega, snovno nizkotnega življenja nagibajoč se v pravo smer. Uče, da je Duh vedno z nami, pripravljen in voljan za vodstvo in pomoč, in da smo preko Duha v tesni zvezi z izvorom vsega življenja in moči.

Ljudje so kaj različnega temperamenta in pot, ki je primerna za tega, ni prikladna za onega. Nekdo bo iskal napredek in razvoj v eni smeri, drugi v drugi, tretji zopet v tretji. Filozofija jogijev uči, da je človeku najprimernejša ona pot, ki mu najbolj prija glede na njegov splošen značaj in njegova nagnjenja. Za dosego cilja poznajo jogiji tri pota, ki drže da velike glavne ceste. Ta tri pota so: 1. Radža Joga, 2. Karma Joga in 3. Gnani Joga. Te tri oblike Joge so poti, ki vodijo do velike ceste in po vsaki stopajo oni, ki si jo so izvolili - toda vse vodijo do istega kraja. V tej lekciji podamo kratek opis vsake teh treh poti, ki jih jogiji zovejo »trostroko pot«,

Nekateri učitelji obravnavajo »Bhakti Joga«, kakor posebno pot; menimo pa, da je Bhakti Joga bolj dogodek na vsakem izmed treh omenjenih poti, ker je dejansko nekaka verska oblika Joge, ki uči, da ljubimo in častimo Boga, kakor Ga vidimo s stališča svoje posebne vere. Nikakor ne moremo razumeti, kako naj stopamo go katerikoli poti Joge, da ne bi bili prožeti ljubezni in spoštovanja do velikega Središča vsega življenja - do Samobitnosti - Boga, pa naj ga imenujemo kakor že koli. Izraz »Bhakti Joga« pomeni prav za prav »pot pobožnosti«. Upamo, da bodo vsi naši učenci, ne glede na izbrano pot, nosili v sebi pobožnost "Bhakti Joge" one vere, ki ji pripadajo in da bodo čutili, da "trostroka pot" nikakor ne zahteva odpovedi od stvari, ki so jim drage izza mladih let. Nasprotno, mislimo, da bo temeljito proučevanje filozofije jogijev vzbudilo novo zanimanje za vero in povzročilo, da bodo mnogi razumeli, kar so prej le slepo verovali, ter da bodo še globlje verovali ne pa površnejše.

"Radža Joga" posveča svoj trud razvoju latentnih sil v človeku - pridobitvi oblasti nad umskimi zmožnostmi s pomočjo volje - dosegi nadvlade nad svojim nižjim "jaz" - porasti uma z namenom, da pomaga duši v njenem podvigu. Uči, da je prvi korak nega telesa in oblast nad njim, kakor uči "Hatha Joga", držeč, da moramo iz telesa napraviti učinkovito orodje v spretnih rokah, preden moremo doseči najboljše uspehe v umski in psihični smeri. Mnogo tega, kar je zadnja leta zamikalo zapadni svet z imenom "Umska veda" ali kaj podobnim, spada prav za prav v področje "Radža Joge". Ta oblika Joge priznava čudovito moč izvežbanega uma in volje ter silne uspehe, ki jih dosežemo, ako ju urimo, koncentriramo in pametno usmerjamo. Uči, da ne moremo uma usmeriti zgolj na zunaj, tako da vpliva na vnanje predmete in stvari, temveč da ga moramo obrniti tudi v notranjost in osredotočiti na poseben predmet pred seboj z namenom, da nam razkrije in pojasni kake tajne. Mnogi veliki izumitelji uporabljajo nezavestno "Radža Jogo", na notranji način, dočim se vodilni gospodarstveniki često drže zunanjega načina koncentracije, da dosežejo zaželene uspehe.

Toda učencu, ki sledi poti "Radža Joge" ne zadošča samo dosega moči v prvo ali drugo svrho, nego on stremi po vzvišenejših ciljih in obrača na isti ali podobni način žaromet koncentriranega uma vase razkrivajoč tako mnogo duševnih tajnosti. Velik del filozofije jogijev je plod takega postopka. Vaje v smislu "Radža Joge" so povečini izkustvene narave, kakor študij in praksa kemije - vsak korak, ki ga stori učenec, vsebuje svoj lasten dokaz. Ne bavi se z nejasnimi teorijami, temveč uči od začetka do konca eksperimente in dejstva. Upamo, da Vam bomo v bližnji bodočnosti mogli nuditi navodilo o "Hatha Yogi", kajti vse kaže, da potrebuje tako knjigo zapadni svet, i po vsej priliki čaka, da mu kdo pove, kako naj se vrše stvari, o katerih dejstvenosti so poročali mnogi pisci, ki so sicer razumeli teorijo, a se niso naučili nje uporabe.

"Karma Joga" je Joga dela. To pot hodijo oni, ki se vesele svojega dela, ki jim je na tem, da delajo z glavo ali z rokami - ki ljubijo delo "zavoljo dela". "karma" je sanskritska beseda za "zakon o spiritualnem vzroku in učinku"; o njem smo razpravljali v predidoči lekciji. "Karma Joga" uči, kako ore človek iti v delu skozi življenje, z živim zanimanjem za svoj posel, a brez sebičnih namenov, ki bi ustvarili nov niz vzrokov in učinkov, in ga priklenili k predmetom in stvarem zavirajoč tako njegovo duhovno porast. "Karma Joga" uči delo »zavoljo dela« in ne radi poželenja po uspehu. Najsi se to vidi čudno našim čitateljem iz zapada – je pa le dejstvo, da so mnogi zapadnjaki, prožeti s to mislijo, ne da bi se je prav zavedali, veliko ustvarili; delali so iz veselja do dela in ustvarjanja, ter le malo jim je bilo do sadov njihovega dela. Nekateri izmed njih pravijo, da »so delali, ker niso mogli drugače«, nikakor ne iz pohlepa po materijelnem dobičku. Kdor sledi "Karma Jogi", temu se včasih vidi, kakor da ni sam pravi delavec, temveč da mu um in telo opravljata delo, dočim stoji sam ob strani in gleda samega sebe, ki dela. "Karma Joga" ima nižje in višje stopnje, ki jih pa na tem mestu ne moremo obravnavati, saj je vsaka panoga Joge sama po sebi obširen predmet.

"Gnani Joga" je Joga modrosti. Sledijo ji ljudje znanstvenega in intelektualnega tipa, ki radi sklepajo, dokazujejo, eksperimentirajo in urejajo okultno vedo. Ta pot je pot učenjaka. Pristaše tega nauka močno privlačuje metafizika. Primere uporabe "Gnani Joge" - na videz močno se razlikujoče primere - vidimo v velikih filozofih prošlih in naših časov, in na nasprotni strani v onih, ki se močno nagibajo k metafizičnim naukom. V resnici, malone vse učence filozofije jogijev privlačuje bolj ali manj »Gnani Joga«, dasi slede mogoče tej ali drugi obliki treh poti. Te lekcije, na primer, so del »Gnani Joge«, čeprav so spojene z drugimi oblikami Joge. Mnogi jogiji združujejo v sebi čednosti pristašev raznih vrst Joge, najsi dajejo po svojih naravnih nagnjenjih prednost eni izmed teh smeri.

Izmed treh oblik Joge je učencu menda najlažja druga, namreč "Karma Joga". Ta zahteva manj študija in vaje - manj raziskovanja v smislu "Gnani Joge" in manj vežbanja v smislu »Radža Joge«. Karma jogi zgolj skuša živeti dobro življenje, opravlja svoje delo po svojih najboljših močeh, ne da bi ga zavedla nada na plačilo; sčasoma se uči spoznavati resnico o svoji naravi in je zadovoljen, da se stopoma razvija od življenja do življenja kakor roža, dokler ne doseže visoke stopnje popolnosti. Ni mu do nenavadnih sposobnosti, ki jih zategadelj niti ne skuša razviti. Ni mu da rešitve velikih problemov v naravi in življenju, temveč veseli se življenja, v zavesti in nadi, da izteče vse dobro - kar tudi bo. Mnogi pristaši "Nove miselnosti" v Ameriki so v resnici Karma jogiji. Nasprotno pa teži Radža jogi za tem, da razvije svoje latentne sposobnosti in proučuje svoj um. Razodevati hoče tajne sile in zmožnosti in čuti neodoljivo željo po eksperimentih v tej smeri. Zelo se zanima za psihologijo in "fizične pojave" ter za vsa okultna razodetja in nauke o tem in podobnem. Z odločnim delom more mnogo doseči, in s pomočjo strnjene volje in uma se mu često posrečijo čudoviti uspehi. Največje veselje Gnani jogija, je metafizično razmišljanje ali fino ostro intelektualno raziskovanje. Filozof je, učenjak, pridigar, učitelj, učenec; zasledujoč najljubšo mu smer gre često do skrajnosti ter izgublja tako druge plati predmeta izpred oči.

V okultni vedi more najbolje, napredovati človek, ki pazi, da v nobeni smeri ne zaide v pretiravanja, temveč, dasi vobče sledeč svojim nagnjenjem do neke oblike Joge, ne pozablja na važnost splošnega znanja o posameznih panogah te velike filozofije. Slednjič, človek se mora razvijati v vseh svojih smereh; zakaj torej ne ohraniti stikov z vsemi smermi, dokler traja naše pozemsko romanje? Tako se ognemo enostranosti, fanatizmu, ozkosrčnosti, kratkovidnosti in pobožnjaštvu.

Učence jogijev moremo deliti v tri splošne razrede: 1. Taki, ki so v minulih inkarnacijah znatno napredovali v eni in isti smeri in ki se v sedanjem življenju prebujajo do zavesti z močnim nagnjenjem do okultizma in podobnih problemov. Ti ljudje se hitro uče, zavedajoč se dejstva, da zgolj ponavljajo nalogo, ki so se je učili v minulosti. Intuitivno dojmejo velike resnice in najdejo v teh študijah hrano za gladno dušo. Te duše so seveda na različnih razvojnih stopnjah. Nekateri poznajo samo osnove predmeta, ker je bilo njihovo znanje v minuli inkarnaciji le majhno. Drugi so zrelejši in morekjo v svojem sedanjem delu doseči boljše uspehe nego oni, ki so manj popolni. Še drugi so visoko dovršeni in le malo jim manjka, da stoje na zavestni stopnji inkarnacije, da so torej v stanju zavestnega poznavanja minulih življenj. Tovarišem se zde često »čudaški«, vidijo se jim "stari" in "čudni", zlasti v mladih letih. Čutijo se tujci v tuji deželi, a prej ali slej pridejo v stike z drugimi ali se seznanijo z nauki, ki jim omogočijo nadaljevanje svojih študij.

2. Taki, ki se v večji ali manjši meri prebujajo do zavestnega spoznanja svojih prejšnjih življenj in naukov, ki so jih ta življenja naučila. Ti ljudje so razmeroma redki, vendar jih je mnogo več, nego se vobče domneva; ne zaupajo se namreč slučajnim znancem in smatrajo navadno svoje znanje in svoj spomin na preteklost za nekaj svetega. Hodijo po svetu ter sejejo tu in tam seme resnice; kjer pade na rodovitna tla, obrodi plod v bodočih inkarnacijah njih, ki so ga sprejeli.

3, Taki, ki so v prejšnjih inkarnacijah čuli kake okultne resnice, kako modrost, spoznanje ali kak nasvet iz ust njih, ki so n potu dalje napredovali. Ako so njihova umska tla rodovitna, sprejmejo te miselne kali globoko vase, da vzraste v prihodnjem življenju drevo. Ti ljudje imajo v sebi nek nemir, ki jih dela nezadovoljne z običajnimi rešitvami vprašanj in jih nagne, da iščejo resnico zdaj tu, zdaj tam, zavedajoč se intuitivno, da se nekje nahaja. Često zaidejo, tekajo za krivimi preroki in od učitelja do učitelja; pridobe si tu neke resnice, popravijo tam kako zmoto. Prej alki slej najdejo sidrišče in mirno nabirajo znanje, ki jim bo (izčiščeno in predelano v času astralnega počitka) v prihodnji inkarnaciji pomembno in dragoceno.

Spoznamo pač izlahka, da je tako rekoč nemogoče podati podrobna napotila, ki naj bi veljala za različne potrebe različnih učencev. Vse kar moremo storiti (razen osebnega poduka po primernem učitelju) so obči nasveti in pobude. Pomnite pa - in to je velika okultna resnica: čim je učenec pripravljen, pride učitelj - pot se Vam odpira, krak za korakom; čim se pojavi kaka nova duhovna težnja, že je na potu sredstvo, ki ji zadosti. Morda pride od zunaj - morda pride od znotraj - a pride. Naj Vas ne obhaja malodušnost, češ, v prav neugodnih okoliščinah ste, ker nimate nikogar, da bi se ž njim pomenili o teh velikih resnicah, ki se razkrivajo pred Vašim umskim vidom. Osamelost je prejkone baš to, kar potrebujete, da zaupate vase, in kar Vas reši želje, da bi se oprli na kako drugo dušo. Teh naukov se moramo naučiti - in še mnogo drugih - in pot, ki se nam vidi najhujša, je prav često uprav za nas narejena, da izvršimo svojo nalogo pravilno in končno veljavno.

Iz tega izhaja, da se bo človek, ki je doumel osnovne misli te filozofije, začel zavedati, da ga mineva bojazen. Česa naj se boji, ko je vendar spoznal, kdo je on sam? Zakaj bi se bal, ko vendar ni ničesar, kar bi mu v resnici kaj slabega storilo? Za bojaznijo ga mine tesnoba in ko je poslednja izginila, izginevajo še druge manjše napake. Zavist, ljubosumnost in sovraštvo - zloba, neusmiljenost in obsojanje - vse to ne more bivati v umu človeka, ki "razume". Prebujeni duši mora biti jasna vera in zaupanje v Duha in v njegov izvor. Človek s tako dušo pripoznava vodstvo Duha ter mu sledi brez obotavljanja, brez bojazni in brez dvomov. Tak človek ne more, da ne bi bil blag - vidi ljudi v zunanjem svetu kakor majhno deco (mnoge izmed njih kakor nerojena deteta), ravna ž njimi usmiljeno ter jih ne obsoja v svojem srcu, saj ve, kaj so. Tako opravlja človek naloženo mu delo, zavedajoč se, da so mu bo delo, bodi skromno, bodi visoko, prineslo njegova lastna dejanja, želje in težnje, ter da je vse v vsakem primeru prav in zgolj stopnica do vzvišenejših stvari. Ne boji se življenja, nima strahu pred smrtjo - oboje se mu vidi le različno razodevanje iste stvari, oboje enako dobro.

Učenec, ki hoče napredovati, si mora iz svoje filozofije ustvariti del vsakdanjega življenja. Vedno jo mora nositi s seboj. Ne pomeni pa to, da mora svoje nazore in mnenja vsiliti drugim - tako početje uprav nasprotuje okultnim naukom, ker nikdo si ne sme lastiti take pravice; nasprotuje tudi naravni porasti in slobodi sleherne duše. Pač pa mora imeti učenec trajno čustvo dejstvenosti in resničnosti svoje filozofije. Brez oklevanja naj jo vzame kamorkoli s seboj, saj je primerna za vse dobe življenja. Ako je ne more uporabiti v svojem poslu, je nekje napaka, ali v filozofiji, ali v delu, ali v človeku. Pomagala nam bo, da vršimo bolje svoj posel, da opravimo več resnega dela - saj vemo, da nam je delo potrebno za razvoj nekaterih strani našega »jaz« - sicer nam pač ne bi bila naloženo. Bodi, da je naša nalaga še tako neprijetna, od veselja smemo zaukati, ko se zavemo, kdo smo in kakšni vzvišeni cilji nas čakajo. Rob, prikovan z verigo h galeji - s pokojem v duši in s spoznanjem v svojem umu - je manj pomilovanja vreden, nego kralj, ki tega nima. Ne smemo se izmikati svojim nalogam, ne smemo bežati pred svojo usodo, saj se jih ne moremo iznebiti, ne da bi jih izvajali. Te prav neprijetne stvari nam resnično jačijo značaj, ako se svoje naloge pravilno naučimo. In pomnite še: "Tudi te stvari bodo minule".

Ena izmed največjih ovir v napredovanju na višje stopnje okultizma - posebno na one, kjer se razodevajo pojavi - je pomanljiva samoabvlada. Kdor hoče doseči moč, ki utegne ob brezskrbni uporabi ali zlorabi škodovati njemu ali drugim, ta se mora naučiti obvladati svoj "jaz" - čustveno plat svoje narave. Mislite si, da izgubi človek, ki je dosegel višje okultne sposobnosti, potrpljenje in se razljuti, pošiljajoč od sebe vibracije sovraštva in jeze. Nevarni so človeku z višjimi okultnimi lastnostmi taki pojavi, ker se morda razodevajo v sferi, kjer imajo povečan učinek. Človek, ki so ga raziskovanja dovedla do astralne sfere, mora paziti, da ne izgubi oblasti nad seboj, kajti napaka v tej smeri bi mu utegnila postati usodna. A svet višjih sil je tako lepo uravnovešen, da nasilnež ali človek brez samoobvlade nima mnogo uspeha v okultni praksi - in to je potrebna zavora. Zategadelj mora učenec, ki hoče napredovati, najprej obvladati svojo čustveno naravo in mojstriti samega sebe.

Treba je tudi precej poguma višje vrste, kajti v astralni sferi doživi človek čudne stvari in privide; zato morajo oni, ki hočejo prestopiti mejo, obvladati strah. Potrebujejo tudi notranjega miru in ravnotežja. Ako se spomnimo, da vzbujajo tesnoba in slična čustva v naši okolici vibracije, razumemo, da taka duševna stanja ne morejo pospeševati psihičnih raziskovanj - vobče ne moremo doseči najboljših uspehov ob takih prilikah.

Okultist, ki si hoče pridobiti tajne sile, se mora iznebiti vseh sebičnih želja, da doseže z njimi kake nizkotne cilje; lastitev okultnih sil s tako željo o rodila zgolj muke in razočaranja. Človek, ki skuša zlorabiti psihično moč v podle namene, prinese nad sebe celo poplavo nezaželenih posledic. Take sile učinkujejo kot bumerang nanj, ki jih zlorablja. Pravega okultista navdaja ljubezen in bratsko čustvo do bližnjega: skuša, da mu pomaga na poti navzgr, ne pa, da ga pobije na tla.

Med vsemi številnimi knjigami, ki so pisane, da razsvetlijo učencu okultizma pot, ne poznamo nobene, ki bi bila bolj primerna, nego ona čudovita knjižica z naslovom: "Light on the Path" (Luč na pot), ki jo je spisala M. C. Na pobudo prosvitljenih umov. Spisana je v orientalskem pesniškem slogu in je na prvi pogled videti paradoksna. Vendar je za one, ki jo umejo čitati, polna najbolj izbranih iveri okultne modrosti. Čitati jo moramo med vrsticami; ima neko posebnost, ki postane očitna slehernemu pazljivemu bralcu; knjiga Vam bo namreč posredovala tolko resnice, kolikor je morete doumeti danes; jutri pa, ko jo zopet vzamete v roke, Vam bo v istih vrsticah nudila več. Odprite jo čez leto in dan, in nove resnice se Vam bodo razodele – in tako dalje. Knjiga vsebuje resnico v tako čudoviti obliki - a vendar napol skrito - da boste, napredujoči v duhovnem presojanju in pripravljeni vsak dan za večja odkritja, spoznali, kako Vam dviga kopreno za kopreno izpred resnice, da Vam prav jema vid. Znamenita je tudi kakor delo, ki more nuditi uteho njim, ki so v stiskah in bedi. Njene besede (tudi ako jih razumemo samo napol) nam bodo zvenele v ušesih, nas bodo tešile, tolažile in mirile kakor lepa melodija. Vsem učencem priporočamo, da čitajo to knjižico večkrat in pazljivo. Spoznali bodo, da opisuje razna duhovna izkustva, preko katerih bodo morali, in da jih pripravlja za prihodnjo stopnjo. Mnogi naši učenci so nas prosili, da bi napisali knjižico, ki enostavno pojasnjuje "Luč na pot" - morda nas bo Duh pobudil, da to storimo - morda tudi ne.

Nekaj kakor otožnost nas obhaja, ko pišemo te zaključne vrstice. V prvi lekciji smo prosili svoje učence, naj se pripravijo na razgovor, jasen in preprost, o važnem predmetu. Cilj nam je bil, da nudimo velika spoznanja na pregleden, poraben in enostaven način, tako, da bi se mnogi zanimali zanje ter dospeli do višjega nazora o resnici. Čutili smo ono ljubezen in pobudo, ki je je tako treba učitelju, in bili smo si od vsega začetka svestni simpatij svojih učencev. Ko se pa sedaj oziramo na svoje delo, vidi se nam, da smo prav malo povedali in mnogo izpustili - dasi smo storili, kar smo mogli, ako uvažujemo omejeni prostor in neizmerno polje, ki smo ga morali obdelati. Živo čutimo, da smo prav za prav šele začeli, a že je čas, da se poslovimo. Morebiti smo le pojasnili nekatere pojme njim, ki jim niso bili jasni - morebiti smo odprli vrata njim, ki so iskali vhod v tempelj - kdo ve? Ako smo storili le nekaj za enega samega človeka, smo uspešno uporabili čas.

Morda nas bodočnost pokliče, da Vam nudimo še višjo stopnjo tega velikega predmeta; ako nas boste potrebovali, nas boste našli pripravljene in voljne, da se Vam pridružimo v proučevanju velikih resnic filozofije jogijev. Preden pa storite korak naprej, se prepričajte, da-li razumete povsem te osnovne lekcije. Ponovno jih proučite, dokler niste popolnoma doumeli načel. Vsako novo čitanje Vam bo odpiralo nove poglede. Ko se Vam razvije um, boste spoznali, da Vas čakajo nove resnice, celo na straneh, ki ste jih večkrat brali in prebrali. Temu pa ni vzrok kaka posebna vrlina našega dela (kajti v naših očeh je to delo pomanjkljivo, jako pomanjkljivo), temveč notranja resnica filozofije same, ki povzroča, da je vse, kar je pisanega o njej, napolnjeno s snovjo za premišljevanje in globoko motrenje.

Zdravi, dragi učenci! Zahvaljujemo se Vam za prijaznost, da ste nas poslušali do konca. Čutili smo Vašo ljubezen in simpatijo, kakor so mnogi izmed Vas morali čutiti našo. Prepričani smo, da čutite našo bližino v Duhu, ko berete te vrstice, polne raznih misli našega sorodstva z Vami; da se zavedate toplega pritiska naše roke, ki Vam jo prožimo preko razdalje, ki nas loči telesno.

Pomnite naslednje besede iz "Luči na pot": "Čim je učenec voljan učiti se, je sprejet in pripoznan. Tako mora biti, kajti prižgal si je svetiljko, ki ne more ostati skrita."

Zato Vam kličemo: "Mir bodi z Vami!"