Vsebina:
Prva lekcija
Druga lekcija
Tretja lekcija
Četrta lekcija
Peta lekcija
Šesta lekcija
Sedma lekcija
Osma lekcija
Deveta Lekcija
Deseta lekcija
Enajsta lekcija
Dvanajsta lekcija
Trinajsta lekcija
Štirinajsta lekcija

Ne z navadnimi občutki se obračamo se obračamo do svojih učencev. Mi vidimo - kakor oni najbrž ne - da bo ta serija lekcij za marsikoga kakor seme, vsajeno v rodovitno zemljo, ki bo ob pravem času pognalo mladike, in da bodo te mladike postopno naredile pot do solčne luči zavesti, kjer bodo rodile listje, cvetje in sad. Mnogo drobcev resnice, ki Vam bo podana. Vi ta čas ne boste priznali; v poznejših časih pa boste priznali resničnost vtiskov, ki Vam bodo sporočeni v teh lekcijah, in tedaj, in samo tedaj, boste dosegli, da postanejo te resnice Vaša last.

Govoriti Vam nameravamo prav tako, kakor bi bili Vi zbrani pred nami in kakor bi mi stali pred Vami. Prepričani smo, da bo vez simpatije med nami kmalu tako močna in resnična, da boste med čitanjem naših besedi čutili našo prisotnost skoraj tako močno, kakor bi bili mi osebno z Vami. Z Vami bomo v duhu, in učenec, ki je v harmonični simpatiji s svojimi učitelji, si ustvari po naši filozofiji v resnici psihično zvezo z njimi in zato lahko doume »duha« učenja in prejme dobrote učiteljeve misli v taki meri, kakor je ne more tisti, ki bere samo hladne tiskane besede.

Prepričani smo, da bodo učenci prav od začetka stopili v harmonijo drug z drugim in z nami in da bomo dosegli uspehe, ki bodo celo nas iznenadili, pa da bo rok tega tečaja za marsikaterega udeleženca značil čudovit duševni porast in razvoj. Ta uspeh bi bil nemogoč, ako bi ta tečaj tvorilo širše občinstvo, ker bi nasprotne miselne vibracije mnogih nasprotno delovale zoper gonilno silo, spočeto v umu tistih, ki so v simpatiji s delom, ali pa bi jo vsaj zadrževale. Ampak tram ne bo treba premagati te zapreke, ker bo tečaj obstojal samo za tiste vrste učencev, ki se zanimajo za okultno. Oglasi, ki smo jih razposlali, imajo takšno besedilo, da vzbujajo pozornost samo tistih, katerim so bili namenjeni. Naš klic ni privabil lovcev senzacij in dlakocepcev, medtem ko so tisti, ki jim je bil namenjen, slišali naš glas in se podvizali, da stopijo z nami v zvezo. Kakor je zapel pesnik: »Koder hodim, me vsi moji otroci poznajo.« Člani tega tečaja, ki smo jih privabili mi in oni nas, in združena misel tečaja v zvezi z našo, bo stolp moči, ki bo v prid vsakemu učencu in ga bo jačil in dvigal.

Ravnati se hočemo rajši po orientalskem načinu pouka kakor po načinu zapadnega sveta. Na Vzhodu se učitelj ne ustavi, da bi dokazal »vsako« vsako izjavo, ki jo poda, ali teorijo, ki jo postavi; tudi ne demonstrira duhovnih, (spiritualnih) resnic na šolski deski in tudi ne disputira z razredom ter ne vabi k diskusiji. Nasprotno, njegovo učenje je avtoritativno in podaja svojim učencem svoje sporočilo, kakor je bilo podano njemu in se ne ustavi, da bi videl, če vsi z njim soglašajo. Ni mu mar za to, ali so vsi sprejeli njegove izjave kot resnico, ker je prepričan, da bodo vsi, kar jih je pripravljenih za resnico, ki jo uči, intuitivno priznali resnico; kar se pa drugih tiče, ki niso pripravljeni sprejeti resnice, ne bo še toliko dokazov pomagalo stvari. Kadar je duša zrela za duhovno resnico in se tista resnica ali del nje izgovori v njeni navzočnosti ali se pisana nudi njeni pozornosti, jo bo intuitivno priznala in si jo prilastila. Orientalski učitelj ve, da je mnogo njegovega učenja zgolj sejanje semena in da bo za vsako misel, ki jo učenec izprva doume, prišlo sto misli, ki jih bo šele po preteku časa zavestno spoznal.

S tem nečemo reči, da orientalski učitelj zahteva, da učenec slepo sprejme vsako resnico, ki mu jo nudi. Nasprotno, on uči učenca, da sprejmi učenec za resnico samo tisto, kar si more sam dokazati, ker človeku nobena resnica ni resnica, dokler si je z lastnimi eksperimenti ne more dokazati. Vendar uči učenca, da se mora razvijati in izpopolnjevati, preden mu more marsikatera resnica biti tako dokazana. Učitelj samo zahteva, da mu učenec zaupa kakor vodniku na potu in pravi bistveno učencu: "To je pot, hodi po njej pa boš spotoma našel stvari, ki sem te jih učil; rabi jih, tehtaj jih, meri jih in prepričaj se sam, Ko dospeš do katerekoli točke na potu, boš vedel o njej toliko, kolikor sem v dotični etapi potovanja vedel jaz ali katerakoli druga duša; dokler pa ne prideš do take posebne točke, moraš ali sprejeti izjave tistih, ki so šli pred teboj, ali pa zavreči ves predmet tiste točke. Ne sprejmi ničesar za veljavno, dokler tega nimaš dokazanega; ako pa si moder, ti bo nasvet in izkustvo njih, ki so šli pred teboj, v korist. Vsak človek se mora učiti z izkustvi, ampak ljudje lahko služijo drugim za vodnika. Na vsaki etapi potovanja boš opazil, da so tisti, ki so šli po potu pred teboj, pustili znamenja in znake in vodnike za tiste, ki pridejo za njimi. Moder človek se bo okoristil s temi znamenji. Ne zahtevam slepe vere, ampak samo zaupanja, dokler si sami ne boste mogli dokazati resnic, ki Vam jih podajam, kakor so mi jih podali tisti, ki so šli pred menoj."

Prosimo učenca, naj potrpi. Marsikatera stvar, ki mu bo izprva nejasna, se mu bo pozneje razjasnila.

Človek je vse bolj komplicirano bitje, kakor se splošno misli. Nima samo telesa in duše, ampak je duh, ki ima dušo, in ta duša ima več sredstev za izražanje; ta posamezna sredstva imajo različne stopnje gostote, in telo je najnižja oblika izražanja. Ta različna sredstva se razodevajo v različnih "sferah", kakor v "fizični sferi", "astralni sferi" itd., kar bomo vse pozneje obrazložili.

Pravi jaz je čisti duh - iskra božanskega plamena. Ta duh je zaprt v številnih okrovih, ki onemogočajo njegovo polno izražanje. Ko človek v razvoju napreduje, preide iz nižjih sfer v višje in se začne vedno bolj zavedati svoje višje narave. Duh vsebuje v sebi vse možnosti, in ko človek napreduje, razvija nove moči, nove lastnosti.

Filozofija jogijev uči, da je človek sestavljen iz sedmih principov, da je sedmero bitje. Najlaže si predstavljamo človeka tako, da je duh pravi jaz in da so nižji principi samo okrovi, v katerih biva. Človek se lahko razodeva v sedmih sferah, to se pravi, visoko razvit človek, kajti večina ljudi sedanje dobe se more razodevati samo v nižjih sferah, ker še niso dosegli višjih sfer, dasi ima vsak človek, ne glede na to, kako je nerazvit, potencialno vseh sedem principov. Prvih pet sfer so dosegli mnogi, šesto nekateri, sedmo pa ob tem času tako rekoč nihče sedanjega človeškega rodu.

V naslednjem navajamo sedem principov človeka, kakor jih pozna filozofija jogijev, samo da namesto sanskritskih izrazov rabimo znastvene:

7. Duh
6. Spiritualni (duhovni) um.
5. Razum (zavestni um),
4. Instinktivni um.
3: Prana ali življenjska sila.
2. Astralno telo.
1. Fizično telo,

Ogledati si hočemo na kratko splošno naravo vsakega teh sedem principov, da jih boste poznali, kadar jih bomo pozneje omenjali; podrobno obravnavanje predmeta pa odložimo za poznejše lekcije.

Od vseh sedmero principov človeka je fizično telo seveda najbolj vidno. Najnižje je na lestvici in je najsirovejše razodevanje (manifestacija) človeka, To pa, ne pomeni, da bi se fizično telo moralo prezirati ali zanemarjati. Nasprotno, fizično telo je najbolj potrebni princip za porast človeka v njegovem sedanjem stadiju razvoja - tempelj živega duha - in morali bi ga skrbno negovati in zanj skrbeti, da ga naredimo za najpopolnejše orodje. Samo ozreti se nam je treba okoli sebe, pa vidimo, kako kažejo telesa različnih ljudi pod oblastjo uma različne stopnje razvoja. Dolžnost vsakega razvitega človeka je, da vežba svoje telo do najvišje stopnje popolnosti, da ga bo mogel s pridom uporabljati. Gledati je treba, da bo telo vedno dobro ohranjeno in zdravo. Uriti ga je treba, da se bo pokoravalo poveljem uma, ne pa, da bo vladalo umu, kakor se to tako pogosto godi. Skrb za telo pod razumno oblastjo uma je važna panoga filozofije jogijev in je znana pod imenom "Hatha Joga". Sedaj pripravljamo majhno učno knjigo o "Hatha Jogi", ki bo kmalu godna za tisk, V njej bomo podali nauke jogijev o tej jako važni panogi razvijanja samega sebe. Filozofija jogijev uči, da je fizično telo zgrajeno iz celic in da ima vsaka celica v sebi miniaturno "življenje", ki kontrolira njeno delovanje, Ta "življenja" so v resnici delci inteligentnega uma gotove stopnje rasti, ki omogočajo celicam, da prav opravljajo svoje delo. Ti delci razuma so seveda podrejeni kontroli osrednjega človeškega uma in se točno pokoravajo poveljem glavnega stana, ki jih jim daje podzavestno ali zavestno. Ta celična razumnost razodeva popolno prilagojevanje svojemu posebnemu delu. Selektivno delovanje celic, ki vleče iz krvi hrano, katero potrebuje, in zametava tisto, kar ne potrebuje, je primer te razumnosti. Proces prebavljanja, asimilacije itd. kaže razumnost celic bodisi posamič ali skupno, v skupinah. Celjenje ran, žurno strujanje celic k točkam, kjer so najbolj potrebne, in stotine drugih primerov, znanih fiziologom, vsi so jogijem primeri "življenja" v vsakem atomu. Jogijem je vsak atom živa stvar, ki živi svoje neodvisno življenje. Ti atomi se družijo v skupine v ta ali oni namen, in skupina razodeva skupinsko razumnost tako dolgo, dokler ostane skupina. Te skupine se zopet družijo in tvorijo telesa bolj komplicirane narave, ki so posoda višjim oblikam zavesti.

Ko fizično telo umre, se celice ločijo in razkropijo ter nastopi tisto, čemur pravimo razpad. Sila, ki je celice držala skupaj, se je odmaknila in celice postanejo proste, da gredo svoja pota in tvorijo nove kombinacije. Nekatere gredo v telo bližnjih rastlin in se eventualno znajdejo v telesu kake živali. Druge ostanejo v organizmu rastine; zopet druge ostanejo nekaj časa v zemlji, toda življenje atoma pomeni neprestano in nepretrgano izpremembo. Ugleden pisatelj je dejal: "Smrt je le ena plat življenja; in uničenje ene materialne oblike je zgolj predigra za zgradbo druge."

Toliko za zdaj o fizičnem telesu, ker je to predmet sam zase; razen tega ste pa gotovo že tudi željni, da Vas popeljemo k predmetom, ki Vam niso tako znani. Zatorej pustimo ta prvi princip in preidimo k drugemu; želimo Vas pa iznova opozoriti, da je prva stopnja v jogijskem razvoju obvladanje fizičnega telesa, skrb zanje in njegovo negovanje. O tem predmetu pa bomo več povedali, preden bomo končali ta tečaj.

Ta drugi princip človeka ni niti približno tako dobro znan kakor fizično telo, dasi je z njim tesno zvezan in po zunanjosti njegov natančni nasprotek. Astralno telo so poznali ljudje vseh časov. Dejstvo, da njegova narava bi bila znana, je spočelo mnogo praznoverstva in tajnosti. Rekli so mu "eterično telo", "fluidično telo", "dvojnik", "duh rajnkega", "prikazen" itd. Astralno telo je sestavljeno iz snovi finejše kakovosti kakor je snov, ki tvori naše fizično telo, vendar je snov. Da boste bolje umeli, kar hočemo reči, naj obrnemo Vašo pozornost na vodo, ki se razodeva v več dobro znanih oblikah. Voda je ob določeni temperaturi znana pod imenom led, ki je trda, toga snov; ob nekoliko višji temperaturi dobi najbolj znano obliko, ki ji pravimo "voda"; ob še višji temperaturi preide v obliko hlapa, ki ga imenujemo "paro", dasi je prava para človeškemu očesu nevidna in postane vidna samo, kadar se pomeša z zrakom in se je njena temperatura nekoliko znižala, ko postane hlap, ki je očesu viden in ki ga imenujemo "para".

Astralno telo je natančen lik fizičnega telesa in se v gotovih okolnostih lahko odloči od njega. Zavestna ločitev je navadno jako težavna, toda pri osebah, ki so dosegle primerno stopnjo psihičnega razvoja, se astralno telo lahko odloči in se pogosto odpravi na dolga potovanja. Jasnovidnemu očesu se astralno telo vidi natančno kakor njegov lik, fizično telo, in združeno z njim s tenko svileno vezjo.

Astralno telo biva še nekoliko časa po smrti osebe, kateri pripada, in je v gotovih okoliščinah vidno živim in se nazivlje "prikazen". So pa še druga sredstva, s katerimi se duhovi njih, ki so šli s tega sveta lahko razodevajo, in astralna lupina, ki jo včasih vidijo, potem ko jo je duša odložila, ki je prešla dalje, ni v takih primerih nič več kakor mrtvo truplo iz finejše snovi kakor njen fizični lik (fizično telo) V takih primerih nima ne življenja ne razumnosti in ni nič drugega kakor oblak na nebu, ki ima človeško podobo. Lupina je, nič več. Umirajoč človek odpošlje včasih astralno telo, če to intenzivno želi, in tedaj ga vidijo prijatelji in sorodniki, s katerimi ga veže simpatija. Veliko primerov te vrste poznamo, in učenec se bržkone sam spominja dogodkov te vrste. O astralnem telesu in astralni lupini bomo v drugih lekcijah tega tečaja še več povedali. Imeli bomo tudi priliko, da omenimo še nadaljnje podrobnosti, kadar pridemo do predmeta astralne sfere; sploh bo astralno telo predmet več lekcij.

Astralno telo je navadnim očem nevidno, izlahka ga pa zaznajo tisti, ki imajo jasnovidno zmožnost gotove stopnje. Prijatelji in drugi lahko v posebnih okoliščinah vidijo astralno telo živega človeka, kar pa je veliko odvisno od umskega stanja osebe, ki se je prikazala, in osebe, ki jo vidi. Izurjen in razvit okultist lahko seveda svoje astralno telo zavestno odloči (projicira) in naredi, da se pojavi, toda take sposobnosti so redke in se pridobijo samo potem, ko se doseže gotova stopnja razvoja.

Adept (duševno visoko razvit človek) vidi, kake se astralno telo vzdiguje iz fizičnega telesa, ko se bliža ura smrti. Vidi ga, kako plava nad fizičnim telesom, s katerim je zvezano s tenko nitjo. Ko se nit pretrga, je človek mrtev, in duša gre dalje, noseč s seboj astralno telo, ki ga pa zopet odloži, kakor je prej odložila fizično telo. Vedeti pa je treba, da je astralno telo iz finejše snovi in da je kakor fizično telo zgolj sredstvo izražanja za dušo, ki obadva odloži ob primernem času. Astralno telo razpade po smrti človeka kakor fizično v svoje sestavne dele in ljudje psihične narave vidijo včasih okrog pokopališč razkrajajoče se drobce v obliki vijoličaste svetlobe.

S tem samo obračamo pozornost na različna sredstva izražanja človeške duše; na sedmero principov človeka, in se moramo podvizati k naslednjemu principu. Radi bi Vam pripovedovali o zanimivem pojavu, kako zapušča jaz fizično telo v astralnem telesu, kadar človek zaspi, itd. Povedali bi radi, kaj se godi med spanjem in kako človek lahko da povelja svojemu astralnemu jazu, da dobi gotova pojasnila ali da izvrši gotove probleme, medtem ko spi; toda to spada v drugo fazo našega predmeta, pa moramo zato dalje, dasi smo s tem Vašo radovednost samo povečali. Želimo, da si teh sedem principov dobro vtisnete v spomin, da boste lahko razumeli izraze, ki jih bomo pozneje uporabljali.

Prana je vseobča (univerzalna) energija, vendar se hočemo v svojem razmotrivanju omejiti na tisto razodevanje prane, ki ji pravimo življenjska sila. To življenjsko silo nahajamo v vseh oblikah življenja - od amebe do človeka - od najbolj elementarne oblike rastlinskega življenja do najvišje oblike živalskega življenja. Prana preveva vse. Nahajamo jo v vseh stvareh, ki imajo življenje, in ker okultna filozofija uči, da je življenje v vseh stvareh - v vsakem atomu - in je navidezno neživljenje nekaterih stvari zgolj manjša stopnja razodevanja, tedaj vemo, da je prana vsepovsod, v vsaki stvari. Prana ni jaz, temveč samo (ena) oblika energije, ki jo uporablja jaz pri svojem materialnem razodevanju. Ko se ob smrti jaz loči od fizičnega telesa, se prana, ker ni več pod oblastjo jaza, odziva samo poveljem posameznih atomov ali njih skupin, ki so tvorile fizično telo; ker pa fizično telo razpada in se razkraja v prvotne elemente, vzame vsak atom toliko prane s seboj, da more tvoriti nove kombinacije; neuporabljena prana pa se vrne v veliko univerzalno zalogo, od koder je prišla. Prana je v vseh oblikah snovi, a vendar ni snov - energija ali sila je, ki daje snovi življenje.

Preden preidemo k naslednjemu principu, želimo opozoriti učenca na dejstvo, da je prana tista sila, ki tvori osnovo magnetičnega zdravljenja, zdravljenja v odsotnosti (na daljavo) itd. Tisto, čemur mnogi pravijo človeški magnetizem, je v resnici prana.

V "Hatha Jogi" Vam bomo podali napotila, kako pomnožite prano v svojem ustroju, jo porazdelite po telesu, ojačite vsak del in organ ter daste pobudo vsaki celici. Prano lahko naravnate, da olajša bolečine v Vas samih in drugih ljudeh, s tem, da pošljete prizadetemu delu količino prane, vzete iz zraka. Lahko jo pošljete na daljavo, da vpliva na druge ljudi. Misel pošiljatelja odpravlja dalje v ta namen nabrano prano in ji da barvo, nakar ona dobi prostora v psihičnem organizmu bolnika. Nevidna je človeškim očem (razen očem tistih, ki so dosegli visoko stopnjo jasnovidne moči) kakor radijski valovi; gre skozi vmesne ovire in poišče osebo, ki je usoglašena, da jo sprejme.

Ta prenos prane pod vodstvom volje je osnovni princip prenašanja misli, telepatije itd. Človek se lahko obda z auro prane, obarvane z močno pozitivno mislijo, ki (aura) mu bo omogočila, da bo zoprval nasprotnim miselnim valovom drugih in ki mu bo omogočala, da mirno živi v ozračju protivnih in neharmonskih misli.

Ne maramo Vas nadlegovati z opisovanjem vsakega posameznega teh sedmero principov; zdi se nam namreč, da ste že nestrpni, ker bi radi spoznali zanimivejše faze predmeta. Vendar je absolutno potrebno, da dobite jasen pojem o teh sedmih principih, da boste lahko razumeli, kar pride, in da Vas ne bo treba pošiljati nazaj v nižji razred, da se iznova naučite lekcije, ki ste se je slabo naučili.

Zapadni čitatelj, ki je proučeval dela nekaterih novejših zapadnih psihologov, bo v instinktivnem umu spoznal nekatere lastnosti tako imenovanega "subjektivnega" ali "podzavestnega" uma, o katerem omenjeni psihologi tako pogosto pišejo. Ti pisatelji so odkrili v človeku te značilnosti kakor tudi nekatere višje faze uma ( prihajajoče od spiritualnega uma) in so, ne da bi se ustavili in nadalje raziskovali, podali novo teorijo, da ima človek dva uma, namreč "objektivnega" in "subjektivnega" ali "zavestnega" in "podzavestnega", kakor so se nekateri izražali. To je navsezadnje prav lepo, ampak ti proučevalci so izločili »zavestni« um, vse ostalo pa spravili v svoj »podzavestni« ali »subjektivni« um, pri tem pa so prezrli dejstvo, da so mešali najvišje in najnižje lastnosti uma in postavili vse v isto vrsto, srednjo kakovost pa pravilno pustili samo zase. Teorije o "subjektivnem" in "podzavestnem" umu človeka silno zmedejo, ker najde v njih najvzvišenejše pojave genija in najabotnejše ničevosti človeka nizkega razvoja vse skupaj.

Tistim, ki so proučevali te teorije, bi rekli, da jim bo to preučevanje precej pomagalo, da bodo razumeli tri umske principe človeka, ako se spomnijo, da je "zavestni" ali "objektivni" um zelo tisto, kar je "razum" filozofije jogijev, in da so najnižji deli "subjektivnega" ali "podzavestnega" uma tisto, kar nazivljejo jogiji princip instinktivnega uma; višje in vzvišene lastnosti, ki so jih zapadni psihologi pri tvoritvi svoje teorije o "subjektivnem" in "podzavestnem" umu opazili in spravili skupaj z nižjimi lastnostmi, pa so principi "spiritualnega uma" jogijev, razlika je samo ta, da ima "spiritualni um" še druge lastnosti in posebnosti, o katerih se tem zapadnim teoretikom niti ne sanja. Kadar se dotaknemo vsakega teh treh umskih principov, boste spoznali vse tiste točke, ki so si med nauki jogijev in zapadnimi teorijami podobne, in tiste, ki so različne.

Želimo pa, da bi nas dobro razumeli, da nečemo zmanjševati pohvale, ki so jo ti zapadni poučevalci želi; jogiji so jim celo dolžni hvalo, ker so s tem pripravili zapadni um za višje, popolnejše nauke. Učenec, ki je čital dela teh psihologov, bo spoznal, da veliko laže doume idejo treh umskih principov v človeku kakor ako bi ne bil nikdar nič čul o nobeni razdelitvi v funkcioniranju človekovega uma. Glavni razlog, da smo obrnili pozornost na zmotnost zapadnih teorij o "dvojnem umu", je ta, da je jogiju mučno, ko vidi, da je tisto, o čemer ve, da je najvišje razodevanje uma, tisto, kar je sedež aspiracije in najbolj vzvišenih pojavov genija, tisto, kar se dotika čistega duha (spiritualni um), ki se pravkar začenja vzbujati v ljudeh, ki se razvijajo in napredujejo - zamenjano in pomešano z najnižjim umskim principom (instinktivnim umom) in postavljeno z njim v isto vrsto, ta nižji princip pa je, dasi je človeku jako koristen in potreben, vendarle nekaj, kar je lastno najbolj nerazvitemu človeku, celo nižji obliki živalskega življenja, da, celo rastlinskemu življenju. Upamo, da se bo učenec iznebil predsodkov o tem važnem predmetu in da se bo oziral na to, kar mu bomo povedali mi, preden si ustvari končno mnenje.

V naslednji lekciji bomo podrobneje obravnavali vsakega izmed treh umskih principov.

Mantram je beseda, rek ali del pesmi, ki jo orientalci uporabljajo, da se osredotočijo na kako misel, in pustijo, da se jim vtisne globoko v spomin. Podoben je "autosugestijam" ali "zatrjevanjem", kakor jih uporabljajo psihologi v zapadnem svetu. Mantram te lekcije so tile verzi zapadnega pesnika Orra:

Moje ime je: svetov tisočero gospod,
vladam, odkar se pričela minljivega časa je pot;
smrtnikov dela motrim. Tako mi potekata dan in noč.
Preden pa najdem svobodo, prenehal bo čas,
kajti človekova duša sem jaz.

Vtisnite si te besede v spomin, pogosto jih ponavljajte, in Vaš duh naj biva z mislijo neumrjočnosti, ki je v njih tako močno izražena. Pri tem pa vedno pomislite, da ste Vi tisti jaz, ki tako govori.

V prvi lekciji smo Vas na kratka opozorili na tri nižje principe človeka, namreč: 1) na fizično telo, 2) na astralno telo in 3) na prano ali življenjsko silo. Omenili smo tudi umske principe, ki tvorijo četrtega, petega, oziroma šestega od sedmero principov človeka. Zaradi lagodnosti naštejemo štiri višje principe še enkrat:

7. Duh.
6. Spiritualni (duhovni) um.
5. Razum ali zavestni um.
4. Instinktivni um.

Ti izrazi so bolj ali manj nezadostni, vendar jih rabimo rajši ko sanskritske, ki pripravljajo povprečnega zapadanega učenca v zadrego in ga motijo.

Trije nižji principi so najmaterijelnejši. Najmanjši delci, iz katerih so sestavljeni, so seveda nerazrušni in se na veke nadaljujejo v neštetih oblikah in zunanjostih. Toda ti principi so, kolikor gre za jaz, stvari, ki se uporabljajo zgolj v zvezi s posebnim pozemskim življenjem, prav kakor človek uporablja obleko, toploto, elektriko itd., in ne tvorijo nobenega dela njegove višje narave. Nasprotno pa tvorijo štirje višji principi misleči del človeka, tako rekoč: inteligentni del. Celo najnižji izmed teh štirih, instinktivni um, tvori višji del človeka,

Oni, ki sploh niso razmotrivali tega predmeta, smatrajo za absurdno misel, da um človeka deluje (funkcionira) v več ko eni sferi. Psihologi pa že dolgo poznajo različne vrste umskega delovanja in so postavili več teorij, da bi si jih tolmačili. Ti bodo spoznali, da samo filozofija jogijev nudi ključ do skrivnosti. In tisti, ki so proučevali teorijo nekaterih psihologov o dvojnem umu, bodo tudi spoznali, da si je laže predstavljati več ko eno fazo mentalnosti.

Na prvi pogled bi se videlo, da opravlja zavestni, misleči del človekovega uma največ dela, ako celo ne vsega. Nekoliko premišljanja nam pa pokaže, da je zavestno, misleče delo uma samo majhen drobec njegove naloge. Človekov um deluje v treh sferah in te sfere prehajajo neopazno v sfere na obeh svojih straneh, v sfero, ki je naslednja višja, ali pa v sfero, ki je naslednja nižja. Učenec si vso stvar lahko predstavlja kot en um, ki deluje ob treh smereh, ali pa kot tri ume, ki prehajajo drug v drugega; oboje naziranje ima več ali manj resnice v sebi; prava resnica pa je preveč komplicirana, da bi jo mogli podrobno razmotrivati v osnovni lekciji. Glavno je, da si vtisnete misel v um - da si naredite umske kljuke, na katere boste obešali poznejše informacije. V naslednjem se hočemo na kratko dotakniti posameznih »umov« ali sfer umskega delovanja in pričenjamo z najnižjim, z instinktivnim umom.

To sfero umskega delovanja imamo skupno z nižjimi živalmi, vsaj v njegovih nižjih oblikah. To je prva sfera umskega delovanja, ki se doseže na lestvici evolucije. Njegove najnižje faze so tam, kjer je zavest komaj vidna, in sega od te nizke točke na lestvici navzgor, dokler ne razodene v primeri z najnižjimi fazami jako visoko stopnjo zavesti; ko pa začne prehajati v peti princip, ga je sploh težko razločevati od njegovih najnižjih oblik.

Prvo svitanje instinktivnega uma se lahko vidi celo v rudninstvu, zlasti pri kristalih itd. V rastlinstvu postane bolj očito in stoji više na lestvici; nekatere višje rastlinske vrste kažejo celo rudimentarno obliko zavesti. V nižjih živalih se potem vidijo rastoča razodevanja instinktivnega uma, od malone rastlinam podobne razumnosti nižjih oblik navzgor, dokler ne dosežemo stopnje, ki je skoraj enaka stopnji najnižje oblike človeškega življenja. Med ljudmi dalje vidimo, kako postopno prehaja v peti princip, razum, dokler ne vidimo v najvišji obliki današnjega človeka petega principa, razuma, ki ima ali modro ali nespametno do neke mere v oblasti instinktivni um. Pomnite pa, da ima tudi najvišja oblika človeka četrti princip, instinktivni um, katerega različno uporablja ali pa ta princip uporablja človeka. V tem stadiju razvoja je instinktivni um jako koristen za človeka - brez njega bi kot fizično bitje sploh ne mogli obstojati - in ako to razumemo, si lahko naredimo iz njega prav dragocenega služabnika. Gorje pa, ako mu dopustimo, da obdrži oblast ali se polasti pravic, ki gredo njegovemu višjemu bratu. Prav na tem mestu pa moramo obrniti Vašo pozornost na dejstvo, da je človek še vedno rastoče bitje - da nikakor še ni dovršen produkt. Svoj dosedanji stadij porasti je dosegel po napornem potovanju; in tudi to je šele vzhajanje solnca in polni beli dan je še daleč. Peti princip, razum ali zavestni tun, se je razvil do določne stopnje, zlasti pri tistih, ki so bolj napredovali, pri marsikom pa se razvoj šele pričenja. Mnogi ljudje so le malo več ko živali in njih um deluje malodane docela v instinktivni sferi. Vsi dandanašnji ljudje pa, razen peščice visoko razvitih posameznikov, se morajo čuvati, da instinktivni um včasih neprimerno ne uveljavi svoje moči nad njimi.

Najnižja sfera dela instinktivnega uma je sorodna istemu delu, ki se razodeva v rastlinstvu. Ta del uma opravlja delo našega telesa. Ta del uma opravlja neprestano delo popravljanja, nadomeščanja, izpremembe, prebave, asimilacije, eliminacije itd., vse pod sfero zavesti. Ta del našega nima zvesto opravlja čudovito delo telesa v zdravju in bolezni, in to brez našega zavestnega znanja. Inteligentno delo vsakega organa, dela in celice telesa je pod nadzorstvom tega dela uma. Kdor pozna čudežni proces cirkulacije krvi, njeno čiščenje itd., ve, kako čudovito delo opravlja ta najnižja sfera instinktivnega uma. O njegovem delovanju bomo več povedali v našem naslednjem delu »Hatha joga«, vendar Vam že vsaka šolska fiziologija poda jasen pojem o tem delovanju, dasi njen pisatelj ne pove vzroka, ki je za vsem tem. Instinktivni um opravlja to delo prav dobro pri nižjih živalih, rastlinah in človeku, dokler človek ne začne razvijati nekoliko razuma. Takrat se ta često pričenja vmešavati v delo, ki prav za prav spada v sfero instinktivnega uma, ter razvija protivne misli, misli strahu itd. Vendar je ta neprilika le začasna, ker razum kmalu spozna zmoto, v katero je zašel. Brž ko se razvije nekoliko dalje, začenja popravljati napake in si prizadeva, da jih ne ponovi.

Vendar je to samo del delovnega obsežja instinktivnega uma. Ko je žival na lestvici evolucije napredovala, so nekatere stvari postale potrebne za njeno zaščito in blaginjo. Razmišljati o teh stvareh ni mogla, tedaj pa se je ona čudovita razumnost, ki nezavestno biva v instinktivnem umu, izpopolnjevala, dokler ni žival mogla doumeti položaja in mu zoprvati. V živali je vzbudil »borbeni instinkt«, za njeno očuvanje, in to delovanje instinktivnega uma, ki je zelo dobro za njegov namen in bistveno za ohranjenje življenja živali, je še vedno v nas in se včasih s presenetljivo močjo pojavlja v našem mišljenju. Še vedno je v nas mnogo nekdanjega živalskega borbenega duha, dasi smo ga obvladali in ga brzdamo z razsvetljenjem, ki ga dobivamo z razvijanjem višjih zmožnosti. Instinktivni um je tudi učil žival, kako graditi gnezda, kako se seliti pred bližajočo se zimo, kako prezimiti in tisoče drugih stvari, ki so dobro znane naravoslovcem. Uči nas tudi, kako opravljajmo vse tisto, kar instinktivno vršimo, prav tako, kakor prevzame tudi naloge, ki se jih naučimo izvrševati s pomočjo razuma (zavestnega uma) in jih potem oddamo instinktivnemu umu, ki jih pozneje vrši avtomatično ali skoraj avtomatično. Presenetljivo je, koliko naših vsakdanjih nalog se izvršuje pod vodstvom našega instinktivnega uma, samo da ga tu in tam nadzoruje zavestni um. Kadar se kakih stvari naučimo »na pamet« smo jih v resnici obvladali v intelektualni sferi, nato pa podali dalje instinktivni sferi umskega delovanja. Ženska s šivalnim strojem, človek, ki vodi avto ali se vozi na kolesu, slikar s čopičem, vsi dobe v instinktivnem umu dobrega prijatelja, ker razum (zavestni um) bi se kmalu utrudil, ako bi moral vršiti te vsakdanje naloge. Poglejte, kolika je razlika med delom, ki se ga šele učimo opravljati, in med delom, ki smo se ga že naučili. Ta delovanje instinktivnega uma spada seveda med njegove višje faze in izvira izvečine iz kontakta in pomešavanja z razvijajočim se zavestnim umom.

Instinktivni um je tudi um "navade". Zavestni um (bodisi lastnika instinktivnega uma ali kakega drugega človeka) mu podeli misli, ki jih pozneje vestno izvršuje do pičice, razen ako jih zavestni um kakega človeka ne popravi ali ako jim ne da boljših ali slabših navodil.

Instinktivni um je čudno skladišče. Poln je stvari, ki jih je prejel iz raznih virov. Mnogo je stvari v njem, ki jih je podedoval; dalje drugih stvari, ki so se v njem razvile, katerih seme je bilo vsejano ob času prvotnega impulza, ki je vzbudil življenje; še drugih stvari je tam, ki jih je prejel od zavestnega uma, vštevši pobude od drugih, kakor tudi miselne valove, ki jih je prejel od uma drugih in ki so se nastanili v njegovih prostorih, V njem so bedastoče vsake vrste, pa tudi modrosti. S to fazo našega predmeta se bomo bavili v prihodnjih lekcijah pod naslovi sugestija, autosugestija, miselna moč itd.

Instinktivni um razodeva različne stopnje zavesti, od malodane popolne podzavesti do preproste zavesti najvišjih med nižjimi živalmi in nižjih oblik človeka. Zavest samega sebe pride človeku z razvojem zavestnega uma in bomo o njej govorili na primernem kraju. Kozmična ali univerzalna zavest pride z razvojem spiritualnega uma in pozneje se bomo pečali tudi z njo Ta postopna porast zavesti je jako zanimiva in važna panoga našega predmeta in jo bomo omenjali na raznih mestih teh lekcij in govorili u njej.

Preden preidemo k naslednjemu principu, moramo obrniti Vašo pozornost na dejstvo, da je instinktivni um sedež poželenj, strasti, želj, instinktov, občutkov, čustev in razvnetij nižje vrste, ki se prav tako razodevajo v človeku kakor v nižjih živalih. So seveda višje ideje, stremljenja, želje, ki jih razvit človek prejme od razvijajočega se spiritualnega uma, toda živalska poželenja in navadna čustva itd., spadajo k instinktivnemu umu. Vsa »čustva«, ki spadajo k naši stvarni in čustveni naravi, spadajo v to sfero. Vsa živalska poželenja, kakor glad in žeja, seksualna poželenja (v fizični sferi), vse strasti, kakor fizična ljubezen, sovraštvo, zavist, zlobnost, ljubosumnost, maščevalnost, so del te sfere. Poželenje po fizičnem, razen ako ni sredstvo za dosego višjih stvari, hrepenenje po materialnem, vse spada v to sfero. »Sla mesa, sla oči, ponos življenja«, vse je v tej fazi. Ta princip je najmaterijelnejši izmed treh umskih principov in je tisti princip, ki nas kaj lahko naveže na zemljo in pozemske stvari. Pomnite pa, da ne obsojamo materialnih in »pozemskih« stvari - na svojem mestu so pravilne; toda človek začenja v svoji porasti gledati te stvari samo kot sredstvo za višji cilj - samo kot eno stopnjo v spiritualni evoluciji. Ob jasnejšem spoznanju neha biti pretesno zvezan z materialno stranjo življenja, ne smatra je več kot cilj in namen vseh stvari, temveč vidi, da je v najboljšem primeru samo sredstvo za dosego višjega cilja.

V nas je še mnogo »živalskih« instinktov, ki se močno vidijo pri nerazvitih ljudeh. Okultisti se naučijo brzdati in obvladati te nižje instinkte ter jih podrediti višjim umskim idealom, ki se jim odpro. Zaradi tega, učenci, naj Vam ne upade pogum, ako najdete v sebi še vedno mnogo živalskega. To ni znak, da ste slabi ali zlobni, nasprotno, spoznavanje tega je znamenje, da se vaš razvoj nadaljuje, kajti že prej je ista stvar bila tam, samo spoznavali je niste za tisto, kar je, medtem ko jo sedaj vidite in spoznavate. Znanje je moč: zato se učite spoznavati ostanke živalske narave v sebi ter postanite krotilec divjih zveri. Višji principi vedno dosežejo oblast, samo potrpežljivosti, vztrajnosti in zaupanja je treba za to. Te »živalske« stvari so ob svojem času docela pravilne žival jih potrebuje - bile so »dobre« za nameravani namen; sedaj pa, ko človek dosega višje točke na poti, vidi jasneje ter se uči podrejati nižje dele samega sebe višjim. Nižjih instinktov ni "hudič" vsadil v Vašo naravo; po pošteni poti ste jih dobili. Dobili ste jih v procesu evolucije kot primerno in pravo stvar, toda v veliki meri ste zrasli preko njih in jih lahko pustite za seboj. Zato se ne bojte teh dediščin preteklosti; denete jih lahko na stran ali jih podredite višjim sedaj, ko potujete po poti dalje. Ne prezirajte jih, dasi hodite po njih - stopnice so, po katerih ste dosegli sedanje visoko stanje in po katerih dosežete še višje višave.

Dospeli smo do umskega principa, ki razlikuje človeka od živali. Prve štiri principe ima človek skupno z nižjimi oblikami; ko pa se peti princip prične razvijati, je dospel do važnega stadija potovanja. Čuti, da se človek razodeva v njem.

Pomnite pa, da ni nobene velike izpremembe ali vidnega prehoda od zavesti četrtega principa do zavesti petega. Ti principi prehajajo, kakor smo že povedali, v odtenkih drug v drugega in se pomešavajo kakor barve spektra. Ko se razum (zavestni um) razvija, razsvetli narahlo četrti princip in navda instinktivno življenje z razumom. Preprosta zavest preide v zavest samega sebe. Preden se dobro zasvita peti princip, ima bitje, ki ima prve štiri principe, strasti, toda nima razuma, ima čustvo, toda ne razuma, želje, toda ne razumne volje. Podložnik je, ki pričakuje vladarja, speči, ki čaka čarobnega dotikljaja njega, ki je bil poslan, da ga zbudi iz trdega in začaranega spanja. Žival je, ki čaka, da pride tisto, kar ga preobrazi v človeka.

Četrti princip je pri nekaterih višjih živalih navzel najnižji odtenek petega principa in žival razodeva znake rahle razumnosti. Po drugi plati je četrti princip pri nekaterih nižjih oblikah človeka, na pr. pri Bušmanih, komaj dobil vidno barvanje po prihajajočem petem principu in »človek« je komaj več ko žival; umsko je bolj žival kakor nekatere višjih udomačenih živali, katerim je človek, v čigar tesnem tovarištvu so bile dolge rodove, podal nekoliko svojih umskih emanacij.

Prvi znak pravega razvijanja petega principa, zavestnega uma, je svitanje zavesti samega sebe. Da bomo to bolje razumeli, premotrivajmo, kaj je prav za prav zavest.

Med nižjimi živalmi je prav malo tistega, čemur pravimo zavest. Zavest nižjih živalskih oblik je le malo več ko zgolj občutek. V prvih stadijih je življenje skoraj avtomatično. Umsko pojavljanje je skoraj popolnoma podzavestno in se tiče samo fizičnega življenja živali - zadoščevanje je njenih primitivnih potreb. Čez nekaj časa se je ta primitivna zavest razvila v tisto, čemur psihologi pravijo preprosta zavest. Preprosta zavest je nekako »zaznavanje« zunanjih stvari - doznanje in spoznanje stvari, ki so druge kakor notranji jaz. Zavestna pozornost je obrnjena na zunaj. Žival ali človek nizkega reda ne more misliti o upanju in bojazni, stremljenjih, načrtih, mislih ter jih potem primerjati s sličnimi mislimi drugih svoje vrste. Ne more naravnati pogleda na znotraj in razmišljati o abstraktnih stvareh. On samo vzame stvari, kakršne so in ne stavi nobenih vprašanj. Tudi ne poizkusi, da bi našel razrešitev vprašanj v samem sebi, ker se ne zaveda, da obstojajo taka vprašanja.

S prihodom zavesti samega sebe pa si človek prične ustvarjati pojem "jaz-a". Primerjati začenja sebe z drugimi in razmišljati o tem. Pregleduje in sklepa iz tistega, kar najde v svojem umu. Pričenja misliti sam zase, analizirati, klasificirati, ločiti, deducirati itd. Ko napreduje, si začenja misliti stvari sam zase in se razvija ob novih in svežih domislih. Zanašati se začenja na svoj um in ne sprejema slepo tistega, kar izhaja iz uma drugih. Ustvarjati pričenja sam zase in ni več samo umski avtomat.

In iz samega svitanja zavestne razumnosti je vzrasla najvišja razumnost današnjih časov. Neki moderni pisatelj krepko izraža to porast s temile besedami: "V teku sto in sto let se je v splošni sferi zavesti samega sebe naredila pot navzgor, človeškemu očesu postopna, z vidika kozmične evolucije pa hitra. V (človeškem) rodu, ki je imel velike možgane, hodil pokonci, živel družabno, ki je bil živalski, a kralj vseh drugih živali, človek po zunanjosti, toda ne v resnici, se je iz najvišje preproste zavesti porodila osnovna človeška zmožnost zavesti samega sebe. In iz tega in kar je bilo s tem, po trpljenju, naporih in bojih, po živinstvu, divjaštvu, barbarstvu, po suženjstvu, pohlepu, trudu, po neskončnih osvojitvah, po silnih porazih, po borbi brez konca in kraja, po dobah napol živalskega bivanja brez cilja, ko se je preživljal z jagodami in koreninami, ko je uporabljal slučajno najdeni kamen in palico, ko je živel v gostih šumah ob orehih in semenih in ob bregovih voda, kjer so mu mehkužci, lupinarji in ribe služile za hrano, po tisti nemara največji vseh človeških zmag, ko si je udomačil in podjarmil ogenj, ko je izumil lok in se naučil streljati s puščico, ko je ukrotil živali in jih izvežbal za delo, po dolgem učenju, ki je dovedlo do obdelovanja zemlje, po nežgani opeki in gradnji bivališč iz nje, po taljenju kovin in počasnem rojstvu praktičnih spretnosti, ki slone na le-teh, po počasnem ustvarjanju abecede in razvoju pisane besede, izkratka po tisočih stoletjih človeškega življenja, človeškega stremljenja, človeške porasti je nastal svet moških in žensk, kakršen dandanes stoji pred nami in v nas z vsem, kar je dosegel in kar ima."

Zavest samega sebe je stvar, ki jo lahko razumemo, a težko definiramo. Neki pisatelj je to dobro izrazil, ko je dejal, da bitje lahko ve brez zavesti samega sebe, toda samo z zavestjo samega sebe mu je mogoče vedeti, da ve.

S tem razvojem zavestnega uma so prišli začetki vseh čudovitih dejanj, ki jih je dandanes dosegel človeški um. Pa naj so ta dejanja še tako velika, niso nič v primeri s tem, kar še čaka človeški rod. Zavestni um bo napredovat od zmage do zmage. V svojem razvoju, ko pričenja sprejemati od naslednjega višjega principa, spiritualnega uma, vedno več in več luči, bo dosegel stvari, ki se nam o njih niti ne sanja. In vendar pomni, ubogi smrtnik, da je zavestni um šele tretji od najvišjega na lestvici principov človeka. Dva principa sta še, ki sta toliko višja od zavestnega uma, kakor je zavestni um višji od principa pred njim, od instinktivnega uma. Ne naredi si iz zavestnega uma Boga, ne daj, da bi ti ponos zavestnega uma jemal vid.

Važnost prebujenja zavesti samega sebe še bolje spoznate, če Vam povemo, da okultisti uče, da prične duša pravo prebujeno življenje, brž ko se prebudi k zavesti, in to je takrat, ko začuti in spozna svoj "jaz". Nimamo v mislih življenja, ki pride po spiritualnem prebujenju - to je še višji stadij - temveč umsko prebujenje duše v zavest "jaz-a". To je tisti stadij, v katerem prične detetov jaz svoje prvo bedeče bivanje. Pred tem časom je spal, bil je sicer živ, ni se pa zavedal samega sebe, sedaj pa je napočil čas rojstva. Duša mora zreti novim razmeram v oči in mora premagati še veliko ovir, preden doseže spiritualno moško dobo. Doživela bo mnogo izkustev, morala bo prestati mnogo preizkušenj; toda vendar napreduje dalje, dalje in dalje.

Včasih bo morebiti obstala, mogoče celo nazadovala, toda take zapreke so kmalu premagane in duša zopet nadaljuje svoje potovanje. Pravega vračanja ni na poti in najsi se vidi napredovanje še tako počasno, vendar se vsakdo izmed nas stalno premika dalje.

Nadejali smo se, da bomo v pričujoči lekciji dospeli do predmeta šestega principa, spiritualnega uma, sedaj pa vidimo, da nimamo dovolj prostora na razpolago, zatorej moramo ta, prezanimivi predmet kakor tudi predmet sedmega principa, duha, odložiti za prihodnjo lekcijo. Zavedamo se, da žele naši učenci napredovati, in tudi mi želimo, da tratimo spotoma kolikor mogoče malo časa. Ampak je nekaj osnovnih resnic, ki jih moramo dobro razumeti, preden storimo korak naprej.

Iz predmeta o instinktivnem in zavestnem umu lahko posnamemo več naukov; zato jih hočemo na tem kraju premotrivati.

Eden teh naukov je, da prebujenje zavestnega uma (razuma) ne naredi nujno človeka za boljše bitje v tem smislu, da je "dober". Kakor je resnica, da ta razvijajoči se princip naravnava človeka navzgor, prav tako je res, da so nekateri ljudje tako tesno zaviti v živalski okrov, tako pogreznjeni v materialno stran stvari, da prebujeni zavestni um samo stremi za tem, da jim da večje moči, da zadostijo svojim nizkim poželenjem in nagnjenjem. Človek, ako hoče, lahko prekaša zver v zverinstvu, lahko se poniža do globin, ki bi zveri ne prišle na misel. Zveri vlada samo instinkt in njena dejanja so čisto naravna in primerna; živali jih ne štejemo v zlo, ker ona sledi impulzom svoje narave. Ampak človek, ki se je v njem razvil zavestni um, ve, da je zoper njegovo najvišjo naravo, ako se poniža do živali - ali pa gre še vse niže. K živalskemu poželenju doda še premetenost in razumnost, ki ju je bil dosegel, in premišljeno prostituira svoj višji princip v ta namen, da izvršuje povečana živalska nagnjenja. Jako malo živali zlorablja svoja poželenja - nekaterim ljudem je prepuščeno, da tako ravnajo. Čim višja je stopnja zavestnega uma, ki se je razvil v človeku, tem večje so globine nizkih strasti, poželenj in nagnjenj, ki so pri njem mogoča. Človek v resnici ustvari nova zverstva. Nepotrebno nam je izjaviti, da je vsem okultistom znano, da ima tako življenje gotove posledice, in duša bo morala prebiti mnogo dolgih let, ker bo morala še enkrat stopati po nazadujoči poti, po kateri je hodila. Njeno napredovanje se zavleče in duša bo primorana še enkrat potovati po poti do prostosti, in sicer skupaj z živalskimi naravami nerazvitih bitij, za katere je to pravi stadij potovanja; medtem bo pa te težilo še eno breme, da se bodo z grozo zavedale svoje okolice, medtem ko njeni tovariši te zavesti ne bodo imeli in zaradi tega tudi ne bodo trpeli. Ako si morete predočiti, da mora civiliziran, naobražen človek dolgo časa živeti med avstralskimi Bušmani ob polni zavesti tega, kar je izgubil, si morete narediti le slabo sliko o usodi, ki čaka človeka, ki premišljeno poniža svoje visoke moči v dosego nizkotnih ciljev in poželenj, Ampak tudi za tako dušo je rešitev - ob svojem času.

Vaša višja narava naj se čuva in se brani vrniti nazaj v živalsko življenje, skozi katero je šla. Svoj pogled imejte uprt kvišku in Vaše geslo bodi: »Naprej!« Živalska narava Vas potegne nizdol, toda spiritualni um Vam bo podal roko v pomoč in Vas bo držal pokonci, samo da mu zaupate. Med obema je zavestni um in nanj lahko vplivata oba ali eden izmed njiju. Izberi si, boreča se duša! Tvoja pomoč je v Tebi; pazi na to in se brani, da bi Te ne potegnilo nazaj v blato živalskega uma. Razodevaj svoj »jaz«, ki je v Tebi in bodi močna. Neumrjoča duša si in se pomikaš dalje in naprej proti vse večjim stvarem. Mir bodi z Vami!

"Gospodar sem nad samim seboj." Vtisnite si te besede v spomin, ponavljajte jih pogosto in Vaš duh naj se bavi z mislimi, ki so podane v tej lekciji. Vedno pomnite, da je "jaz" najvišji del Vas, ki se je bil prebudil v zavest in bi moral biti gospodar nad živalska naturo, iz katere ste izšli.

V drugi lekciji smo podali kratek oris četrtega in petega principa človeka, t. j. 4) instinktivni um in 5) razum ali zavestni um. Človeška zavest je prešla, kakor smo že povedali, skozi stadij četrtega principa do njegovega konca in je sedaj prešla do zavesti petega principa, razuma. Nekateri izmed nas so do precejšnje mere razvili intelektualni stadij (dasi smo si prav za prav osvojili le nekoliko kvadratnih kilometrov novega ozemlja uma in nas čaka še velika naloga), medtem ko imajo drugi ljudje po vsej priliki zavest, ki je malodane sploh še vedno v mejah instinktivnega uma in se jim samo nekoliko svita zavestni um. To ne velja samo o divjaških plemenih, temveč se tudi mnogi, jako mnogi tako imenovani "civilizirani" ljudje še niso naučili, da bi sami opravljali svoje mišljenje, in so videti voljni, da pustiti druge misliti zanje, sami pa kakor ovce sledijo gotovim voditeljem, Vendar pa človeški rod napreduje, počasi, toda gotovo, in mnogi sedaj mislijo, ki niso prej nikoli mislili - večje število pa se jih tudi brani, da bi jemali mišljenje iz druge roke in hočejo stvari sami spoznavati.

Ako se oziramo na to, da je mnogo ljudi, v katerih se je peti princip, zavestni um, toliko da razvil in da je človeški rod na splošno naredil samo nekoliko korakov v deželo zavestnega uma, potem šele spoznamo, kako težko je za vsakogar izmed nas, razen duševno izjemno visoko razvitemu človeku, da slabotno doume še višje principe. To je prav tako kakor ako človek, ki se je slep rodil, izkuša pojmiti svetlobo, ali ako si človek, ki je gluh prišel na svet, izkuša predstavljati glas. Človek si more napraviti le slaboten pojem o kaki stvari, ki je ni izkusi sam. Človek, ki nikoli ni okusil nič sladkega, si ne more ustvariti pojma o sladkorju. Naš um si brez izkustva ali zavesti kake stvari ne more ustvariti jasnega pojma.

Malone mi vsi, ki so nas privlačile pričujoče lekcije, smo pa imeli izkustva, ki nam bodo omogočila, da vsaj nekoliko dojmemo šesti princip in da nam zasvita zavest, ki nam bo pomagala, da vsaj malo razumemo spiritualni um. Težnja po okultnem, glad duše po še večji svetlobi sta znaka, ki javljata, da se šesti princip, spiritualni um, pričenja odtenjevati v našo zavest; in dasi utegne preteči še veliko časa, preden se prebudim;o v popolno spiritualno zavest, le-ta že vpliva na nas in nam pomaga. Ta duhovni (spiritualni) nemir nam pogosto prizadeva mnogo bednosti, dokler se ne znajdemo na pravi poti do znanja, pa tudi pozneje se čutimo včasih bolj ali manj nezadovoljni spričo drobtinic, ki nam padejo z mize znanja.

Vendar ne obupujte, iskalci resnice; te boli so zgolj porodne bolečine spiritualnega rojstva - velike stvari so še pred Vami - bodite pogumni.

Proti koncu te lekcije bomo govorili o procesu "iluminacije", razsvitljenja ali spiritualne zavesti, ki je prišla ali prihaja mnogim izmed nas; in kar bomo tam povedali, utegne osvetliti mnogo izkustva, ki ste jih imeli in za katera doslej niste imeli pojasnjenja.

Prehajamo k predmetu šestega principa, spiritualnega uma, ki ho bolj ali manj jasen tistim, ki so imeli svitanje zavesti od te sfere duše, ki pa bo vendar poln "praznih besedi" in "nejasnih kotičkov" za tiste, ki še niso dosegli tega stadija razvoja. Sedmega principa, duha, pa ne more doumeti nihče razen peščice razsvitljenih in visoko razvitih duš, v telesu in izven njega, ki stoje više nad navadnim človekom, kakor je povprečni razsvitljeni človek nad Bušmanom. Povedati Vam moremo samo toliko, da Vam podamo splošen intelektualni pojem o tem, kaj razumemo pod pojmom "duh" - zavest tega "duha" pa je človeškemu rodu v njegovem sedanjem stadiju nemogoča. Vendar pa je dobro, da vemo nekaj o bivanju duha, ker nam to pomaga, da razumemo nekoliko bolje spiritualni um, ki je sredstvo duha, ki vzdržuje zvezo z intelektualno zavestjo. Doumevanje duhovnega uma pa že odpira tako čudovit svet misli, da radi odložimo razumevanje duha za tisti čas, ko se ga bomo začeli zavedati.

Šesti princip, duhovni um, so nekateri pisatelji nazvali »nadzavestni um«; ta izraz je dober, ker opozarja na razliko med nižjim podzavestnim umom ali instinktivnim umom, med zavestnim umom ali razumom in med nadzavestnim, duhovnim umom, ki je, četudi zunaj obsega navadne človeške zavesti, vedno še jako različna stvar od podzavestnega ali instinktivnega uma.

Dočim je bilo resnično bivanje spiritualnega uma razodeto le omejenemu številu ljudi, jih je mnogo, ki se pričenjajo zavedati »nekaj višjega v sebi«, in to jih vodi do višjih in plemenitejših misli, želj, stremljenj in dejanj. Še večje pa je število tistih, ki sprejemajo rahlo svitanje luči duhovnega uma, ki bolj ali manj vpliva nanje, dasi ga ne poznajo. Sploh sprejema ves človeški rod nekoliko njegovih dobrodejnih žarkov, dasi je luč v nekaterih primerih tako zatemnjena od gostih materialnih zaprek, ki obdajajo človeka, da je njegov mrak malodane podoben nočni temi. Ampak človek se venomer razvija, odmetava okrov za okrovom in stopa počasi naprej. Naposled bo luč obsijala vse.

Vse, kar smatramo za dobro, plemenito in veliko v človeškem umu, izhaja iz spiritualnega uma in se postopno izpopolnjuje v našo zavest. Vse, kar je človek dosegel v evoluciji, vse, kar teži po plemenitosti, pravem, verskem čustvu, blagosti, človečanstvu, pravičnosti, nesebični ljubezni, usmiljenju, sočutju itd., mu je prišlo po njegovem počasi se razvijajočem spiritualnem umu. Na ta način mu je prišla njegova ljubezen do Boga in njegova ljubezen do človeka. Ko se razvoj nadaljuje, se njegova misel o pravičnosti razširja, pridobiva na sočutju, njegovo čustvo človeškega bratstva narašča, njegov pojem o ljubezni se poglablja, in on rase v vseh lastnostih, ki jih ljudje vseh verstev proglašajo za »dobre« in ki se vse lahko sumirajo kot praktičen poizkus, da bi živeli po naukih tistega velikega duhovnega Učitelja, ki je izrekel veliko resnico (ki jo okultisti vseh verstev dobro razumejo, ki jo pa tako slabo razumejo mnogi, ki trdijo, da so Njegovi učenci), rekoč: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vsem svojim umom in z vso svojo močjo" in "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe".

Kadar se prične spiritualna zavest človeka razvijati, prične človek imeti trajno občutek resničnosti bivanja Najvišje sile in spoznava, ko rase z njim, da mu polagoma, prihaja v zavest čustvo človeškega bratstva, medsebojne odvisnosti vseh ljudi. Teh stvari ne dobi od svojega instinktivnega uma, tudi zavestni um ne naredi, da jih čuti. Spiritualni um ne deluje zoper zavestni um, on samo presega zavestni um. Zavestnemu umu podaja gotove resnice, ki jih najde v svojih sferah, in zavestni um razmišlja o njih. Toda izvora nimajo v zavestnem umu. Razum je hladen - spiritualni um je topel in živi prežet z visokimi čustvi.

Človekova porast proti boljšemu in po popolnejšemu pojmovanju božanske Sile ni prišla od razuma, dasi le-ta razmišlja o sprejetih vtiskih ter jih izkuša oblikovati v sisteme, verstva, bogočastja itd. Razum, nam tudi ne daje rastočega čustva o sorodstvu med človekom in človekom, o bratstvu človeštva. Naj Vam povemo, zakaj je človek sedaj bolj blag do svoje vrste in do oblik življenja pod njim kakor kdaj poprej. Ne samo zaradi tega, ker ga razum uči vrednosti dobrote in ljubezni, zakaj človek ne postane blag in ljubeč s hladnim razmišljanjem. Nasprotno, blag in ljubeč postane zaradi tega, ker nastanejo v njem gotovi impulzi in poželenja, ki prihajajo iz njemu neznanega vira, ki mu onemogočajo, da bi bil drugačen, ne da bi trpel pod tem. Ti impulzi so tako resnični kakor druga poželenja in impulzi, in ko človek napreduje, postanejo ti impulzi številnejši in mnogo jačji. Poglejte svet pred nekaj sto leti in poglejte ga danes in videli boste, koliko bolj blagi in ljubeči smo dandanes kakor v tistih časih. Samo ne ponašajmo se s tem, kajti videli se bomo kot sami divjaki njim, ki pridejo za nami in ki se bodo s svojega vidika, čudili našemu nečloveštvu do svojih bratov.

Ko se človek duhovno razvija, začuti svojo povezanost z vsem človeštvom in začne vedno bolj in bolj ljubiti svojega bližnjega. Boli ga, ko vidi trpeti druge, in ko ga boli dovolj, izkuša nekaj storiti, da bi jim trpljenje olajšal. Ko bo šel čas dalje in se bo človek razvijal, bo strašno trpljenje, ki ga trpijo dandanes mnoga človeška bitja, nemogoče zato, ker bo razvijajoča spiritualna zavest človeškega rodu naredila, da bodo trpljenje čutili vsi tako silno, da ga človeški rod ne bo mogel prenašati, in bodo vsi zahtevali, da se temu opomore. Iz notranjih globin duše prihaja protest zoper to, da sledimo nižji živalski naravi; pa dasi ga lahko za nekaj časa potisnemo na stran, bo postal vedno silnejši in vztrajnejši, dokler ne bomo primorani, da ga uvažujemo. Okultni nauk o treh umskih principih kaže, da je tako rekoč resnična znana stara pravljica, ki pripoveduje, da ima vsak človek dva svetovalca, po enega ob vsakem ušesu; eden mu šepeče, da naj sledi višjim čustvom, drugi pa ga izkuša, da naj hodi po nižji poti. Zavestni um predstavlja zavest »jaz-a« povprečnega človeka. Ta jaz ima ob eni strani instinktivni um, ki mu pošilja stara poželenja prejšnjega jaz-a, impulze manj razvitega življenja živali ali nižjega človeka; ta poželenja so bila v nižjih stadijih razvoja sicer dobra in primerna, nevredna pa so rastočega, razvijajočega se človeka. Na drugi strani pa spiritualni um, ki pošilja v zavestni um svoje razvojne impulze, poizkuša potegniti zavest gori k sebi, pomagati pri razvoju in izpopolnjevanju človeka ter ga nagniti, da brzda in obvladuje svojo nižjo naravo.

Borbo med višjo in nižjo naravo so opazili vsi skrbni opazovalci človeškega uma in značaja in so ustvarili mnoge teorije, da bi jo pojasnili. Učili so, da na eni strani človeka preizkuša hudič, na drugi strani mu pa pomaga angel varuh. Toda vsem okultistom je znana resnica, da se borba vrši med obema elementoma človeške narave, ta dva pa se prav za prav tudi ne bojujeta, ampak vsak sledi svoji črti udejstvovanja, jaz pa se rani in opraska pri svojih naporih, da se znajde med njima. Jaz prehaja iz enega stadija zavesti v drugega in borba je včasih prav mučna; toda rastoči človek se sčasoma povzpne nad privlačnost nižje narave in svitajoča se duhovna zavest mu omogoči, da razume pravo stanje stvari, ter mu pomaga, da uveljavi svojo oblast nad nižjim jazom in zavzame proti njemu odrejeno pozitivno stališče; hkrati pa se odpre luči od spiritualnega uma in se postavi proti njemu negativen, receptiven položaj, ne da bi se ustavljal njegovemu vplivu.

Spiritualni um je tudi vir »inspiracij«, ki so jih gotovi pesniki, slikarji, kiparji, pisatelji, govorniki in drugi prejemali ob vseh časih in jih prejemajo tudi še dandanes. To je vir, iz katerega prejema vedež svoj vid, prerok pogled v bodočnost. Mnogi so se pri svojem delu osredotočili na visoke ideale in so iz tega vira črpali veliko znanje ter ga pripisovali bitjem drugega sveta, angelom, duhovom, Bogu samemu; toda vse je prišlo od znotraj - to je bil glas njihovega višjega jaza, ki jim je govoril. S tem pa nečemo reči, da človek ne prejme izvestij od drugih duhov - nasprotno, dobro vemo, da stopijo višji duhovi večkrat v zvezo s človekom s pomočjo njegovega spiritualnega uma; vendar je mnogo, kar je človek pripisoval vnanjim virom, v resnici prišlo iz njega samega.

In človek z razvijanjem svoje duhovne zavesti lahko pride v zvezo in dotiko s tem višjim delom svoje narave in lahko na ta način dobi znanje, o katerem se razum še sanjati ni upal.

Na ta način so človeku odprte tudi gotove visoke psihične moči, vendar človek redko doseže take moči, dokler se ni povzpel nad privlačnosti nižjega dela svoje narave, ker bi sicer uporabljal te visoke darove za nizkotne namene. Moč pride samo tedaj, kadar človeku ni več do moči za osebno uporabo. Zakon je takšen.

Kadar človek dozna za bivanje svojega spiritualnega uma in prične spoznavati njegove pobude in vodstvo, ojači zveze z njim in zaradi tega sprejme od njega svetlejšo luč. Ko se naučimo duhu zaupati, se ta odzove s tem, da nam pošilja bolj pogosto žarke razsvitljenja in navdihnjenja. Ko se človek razvija v spiritualni zavesti, se bolj zanaša na ta notranji glas in ga lahko laže razločuje od impulzov iz nižjih sfer uma. Nauči se slediti vodstvu duha in mu dovoli, da ga vadi. Mnogi so spoznali resničnost dejstva, "da jih vodi duh". Tistim, ki so izkušali to vodstvo, ni treba, da bi povedali več, ker bodo spoznali, kaj hočemo povedati. Tisti pa, ki ga še niso izkusili, morajo čakati, da pride čas zanje, zakaj opisati ga ne moremo, ker za to nimamo besedi.

H koncu te lekcije hočemo podati še kratek oris nekaterih faz "razsvitljenja" ali prebujenja spiritualne zavesti, ki so jo dosegli nekateri izmed nas, ki jo pa bodo v tej fazi svojega izpopolnjevanja ali v bodočih fazah dosegli vsi. Podvizati se moramo h kratkim razmotrivanjem tega, kar moremo le slabotno slutiti - sedmega principa - duha.

Kako naj se približamo temu predmetu, ki ga morejo celo najbolj razviti vtelešeni umi današnjih časov le slabotno doumeti? Kako moremo končno izraziti ali doumeti neskončno? Duh, sedmi človekov princip, je božanska iskra - najdragocenejša naša dediščina od božanske Sile - žarek od osrednjega solnca - pravi jaz. Besede ga ne morejo izraziti. Naši umi ga ne morejo doumeti. Duša je duša. Da razumemo njega, moramo razumeti Boga, zakaj duh je kapljica iz oceana Duha - zrno peska z obale neskončnosti - iskra svetega plamena. Duh je tisto nekaj v nas, kar je vzrok naše evolucije skozi vse te dolge dobe. Bil je prvi v bivanju, a vendar bo zadnji, ki se pojavi v polni zavesti. Ko dospe človek da polne zavesti duha, bo toliko višji kakor sedanji človek, da naš sedanji razum takega bitja sploh ne more doumeti.

V mnogih okrovih je čakal dolge veke le na rahlo spoznanje in je pripravljen, da čaka še nadaljnje dolge veke, dokler ne doseže popolne zavesti. Človek bo stopal po mnogih stopnicah razvoja navzgor - od človeka do arhangela - preden se mu bo duh docela razodel. Duh je tisto v človeku, kar se najbolj približa središču - kar je najbližje Bogu. Samo včasih pride dragocen trenutek, ko se zavemo bivanja duha v nas, in v takih trenutkih se zavedamo, da stopamo v strašno navzočnost Neznanega. Taki hipi se utegnejo nameriti, ko je človek zatopljen v globoke verske misli - ko bere pesem, ki nosi dragoceno vest od duše do duše - v kaki uri bolezni, ko je odrekla vsaka človeška pomoč in ko se človeške besede vidijo kot roganje, v trenutku, ko je videti vse izgubljeno in čutimo potrebo direktne besede od bitja, ki je višje od nas. Ko pridejo taki trenutki, nam podelijo mir, ki nas pozneje nikdar več popolnoma ne zapusti, in po teh smo za vedno izpremenjena bitja. V slučaju razsvitljenja ali svitanja spiritualne zavesti čutimo navzočnost duha. V takih trenutkih se začnemo zavedati našega razmerja do središča življenja in zveze z njim. Po posredovanju duha se Bog razodene človeku.

Ne moremo še dalje ostati pri tem predmetu - prevlada nas, in same besede so prešibke, da bi jih uporabljali v zvezi z njim. Tisti, ki so čutili impulze spiritualnega uma, se rahlo zavedajo duha, dasi njegove polne važnosti in pomenljivosti ne morejo doumeti. Tisti pa, ki teh stvari niso izkusili, bi nas ne razumeli, pa naj bi jim napolnili z našim nepopolnim in nerazvitim pojmovanjem tega predmeta vse knjige. Prehajamo zatorej dalje v nadi, da smo v Vašem umu vzbudili vsaj rahlo poželenje, da bi prišli v tesnejšo zvezo in dotiko s tem najvišjim delom jaz-a - z jaz-om samim. Mir Duha bodi z Vami!

Pri mnogih se spiritualni um razvija postopno in počasi, in človek lahko čuti trajno naraščanje spiritualnega znanja in zavesti, dasi morda še ni izkusil nobene izrazite in presenetljive izpremembe. Drugi so imeli trenutke tistega, kar je znano pod imenom »razsvitljenje« (iluminacija). Dozdevalo se jim je, da so nekako dvignjeni iz svojega normalnega stanja in da prehajajo v višjo sfero zavesti ali bivanja. To jih je navdalo s čustvom, da so bolj razviti kakor kdaj poprej, dasi niso mogli vzeti s seboj nazaj v zavest jasnega spomina tistega, kar so izkusili, ko so bili v vzvišenem stanju uma. Taka izkustva so imeli mnogi ljudje, pripadniki vseh ver, v različnih oblikah in stopnjah, in na splošno so jih spravljali v zvezo s kako potezo verstva, ki ga je gojil dotičnik. Razviti okultisti pa spoznavajo v vseh teh izkustvih različne oblike ene in tiste stvari - svitanja duhovne zavesti, razvoja duhovnega uma. Nekateri pisatelji so to izkustvo imenovali "kozmična zavest". Ta izraz je prav primeren, ker prinese, vsaj v svojih višjih oblikah, razsvitljenje človeka v stik s celotnim življenjem, naredi, da čuti nekako povezanost z vsem življenjem, visokim ali nizkim, velikim ali majhnim, "dobrim" ali "slabim".

Ta izkustva so seveda zelo različna, kakršna je pač razvojna stopnja človeka, njegovo prejšnje vežbanje, njegov temperament itd., ampak nekatere značilnosti so lastne vsem. Najnavadnejše čustvo je, da ima človek skoraj popolno znanje vseh stvari - vsevednost. To čustvo obstoji samo za trenutek in pusti izprva človeka v agoniji obžalovanja nad tem, kar je videl in izgubil. Drugo čustvo, ki ga navadno človek doživi, je čustvo neumrljivosti - čustvo resničnega gibanja in gotovost bivanja iz večnosti v večnost. Še drugo čustvo je, da strah docela izgine in da človeka obide čustvo sigurnosti in zaupanja, ki ga ne morejo doumeti tisti, ki tega še niso nikoli izkusili. Tudi čustvo ljubezni navdaja človeka - ljubezni, ki objema vse življenje, od tistega, ki je v telesu in v bližini, vse do njih, ki so v najbolj oddaljenih delih vsemirja - od tistih, ki jih smatramo za čiste in svete, do tistih, ki jih svet imenuje zlobne in čisto nevredne. Dozdeva se, da izginejo vsa čustva povzdigovanja samega sebe in obsodbe drugih, in človekova ljubezen se zgrne nad vse enako kakor luč solnca, ne oziraje se na stopnjo razvoja ali »dobrote«.

Nekaterim so ta izkustva prišla kot globoko, spoštljivo razpoloženje ali čustvo, ki jih je za trenutek ali dalje časa popolnoma prevzelo; drugim se je zopet zdelo, da so sanjali, da so se zavedli duhovnega podviga, ki ga je spremljalo čustvo, da jih obdaja sijajna, vse prevevajoča svetloba ali žar. Nekaterim so bile gotove resnice razodete v obliki simbolov, ki jim pravi pomen morda še dolgo potem ni postal jasen.

Ta izkustva zapuste človeka v povsem novem stanju uma, in dotični ni pozneje več isti človek. Dasi otopi ostrost spomina, vendar ostane gotov pojem, ki je še dolgo vir tolažbe in moči, zlasti kadar se čuti človek oslabel v veri in ga vetrovi nasprotujočih si mnenj in razmotrivanj razuma majejo sem in tja kakor trs. Spomin na tako izkustvo je vir obnove moči - pribežališče, v katero se izmučena duša zateče, ko išče zavetja pred zunanjim svetom, ki je ne razume.

Ta izkustva spremlja navadno tudi čustvo neizmerne radosti, da, sploh se dozdeva, da beseda in misel »radost« ta čas prevladuje. Ampak to ni navadna radost - nekaj je, o čemer človek še sanjati ne more, dokler tega ni izkusil - radost je, da ob spominu nanjo kri ščemi in srce močno bije. Poleg tega obide človeka tudi neko čustvo, kakor da ve vse - umsko razsvitljenje, ki ga ni mogoče opisati.

Iz pisanj starodavnih filozofov vseh ljudstev, iz pesnitev velikih pesnikov vseh narodov, iz propovedovanj prerokov vseh ver in časov lahko povzamemo sledove tega razsvitljenja, ki jih je obšlo - tega razvoja spiritualne zavesti. Ni prostora, da bi naštevali te številne primere. Ta je pripovedoval o njih na ta način, drugi zopet na drug način, toda vsi pripovedujejo isto zgodbo. Vsi, ki so izkusili tako razsvitljenje, najsi tudi le v prav majhni meri, spoznajo ista izkustvo v pesmi, pripovedki ali govoru drugega, dasi so vmes stoletja. To je melodija duše, ki je nikdar ne pozabi, kdor jo je enkrat slišal. Najsi jo igrajo preprosti instrumenti napol barbarskih rodov ali dovršeni instrument nadarjenega virtuoza današnjih dni, njene napeve vedno zopet spozna. Pesem prihaja iz starega Egipta - iz Indije v vseh dobah - iz starodavne Grške in Rima - od prvih krščanskih svetnikov - od Kvekerjev - od katoliških samostanov - od mohamedanske mošeje - od kitajskega filozofa - od legend ameriškega indijanskega junaka-preroka vselej je isti napev, ki se glasi vedno glasneje, ker ga povzema vedno več ljudi, ki združujejo svoje glasove ali zvoke svojih instrumentov z veličastnim zborom.

Ameriški pesnik Walt Whitman, ki ga tako zelo napačno umevajo, je vedel, kaj je menil (in mi tudi vemo), ko je v čudnih verzih opisal svoja čudna izkustva. Berite, kaj pravi - ali je bilo to kdaj boljše izraženo?

"Kakor bi omedlel, mi za trenutek
drugo solnce, neizrekljivo, docela vzame vid,
in vse svetove, ki sem jih poznal,
in še svetlejše, neznane svetove,
en hip bodoče dežele, dežele nebes."

In ko se prebudi iz ekstaze, vzklikne;

"Ni mogoče, da bi bedel, zakaj nič ni videti tako, kakor je bilo poprej,
ali pa zdaj prvikrat bedim, in je vse poprej bilo le spanje."

In pritrditi mu moramo, ko se izraža, da je človek nezmožen, da bi to razumno opisal:

"Ko izkušam povedati najboljše, spoznam, da ne morem;
moj jezik se ne giblje na svojih tečajih,
moja sapa neče biti poslušna organom,
nem človek postanem."

Bodite tudi Vi deležni te velike radosti razsvitljenja, učenci! In boste je tudi, ko pride Vaš čas. Ne ustrašite se, kadar pride, in kadar Vas zapusti, ne žalujte, ker ste jo izgubili - zakaj povrne se. Živite dalje, stremite vedno kvišku proti svojemu pravemu jazu in odprite se njegovemu vplivu. Vedno bodite voljni poslušati glas tišine - vedno voljni odzvati se dotikljaju nevidne roke.

Ne bojte se več, zakaj v sebi imate vedno pravi jaz, ki je iskra božanskega plamena in ki Vam bo svetila in kazala pravo pot. Mir bodi z Vami!

Mantram te lekcije je prva kitica iz himne kardinala Newmana: "Vodi, blaga Luč," ki vsebuje najglobljo duhovno resnico, ki jo pa samo nepopolno razume večina tisočev, ki jo pojo. Upamo, da Vam bo vse tisto, kar smo povedali o duhu, pomagalo, da boste bolje doumeli skrite lepote te veličastne stare himne:

"Vodi, blaga Luč, sredi teme, ki me obdaja!
Ti vodi me!
Temna je noč in daleč so doma mojega duri,
vodi mi nogo ob tej samotni uri!
Ni mi do daljnih prizorov, ki jih tujina razgrinja,
dovolj mi je ena stopinja . . .
Ti vodi me!"

V prejšnjih treh lekcijah smo na kratko obrnili Vašo pozornost na sedmero principov človeka. Predmet o konstituciji človeka pa bi bil nepopoln, ako bi ne omenjali tistega, kar je okultistom znano pod imenom "človeška aura". Ona je jako zanimiv del okultnih naukov in jo omenjajo okultni spisi in tradicije vseh narodov. Nastalo pa je glede človeške aure precejšnje napačno razumevanje in zmeda in razna razmotrivanja in teorije nekaterih pisateljev so zatemnile resnico. Temu se ni čuditi, če se spomnimo, da vidijo auro lahko samo tisti, ki imajo visoko razvito psihično moč. Nekateri, ki imajo slabši vid, ki jim je omogočil, da so videli samo nekatera grobejša razodevanja emanacije, ki tvori auro, so mislili in učili, da je bilo tisto, kar so videli, vse, kar je mogoče videti, medtem ko je prava resnica ta, da so ti ljudje videli samo del vse stvari, in da je vse ostalo pridržano tistim, ki so bolj razviti.

Nekateri učitelji so zadnja leta učili, da so aura prav za prav sedmeri principi človeka, segajoči preko prostora, ki ga zavzema fizično telo. Toda to je res samo v istem smislu, kakor je svetloba solnca del solnca, kakor so žarki električne luči del svetlobe, kakor je toplota, ki jo izžareva peč, toplota peči, kakor je vonj cvetlic cvetlica sama. Aura je v resnici emanacija enega ali več izmed sedmerih principov človeka, izžarevanje, ki ga odpošilja princip sam, in ne, da govorimo natančno, del principa, razen v zgoraj omenjenem smislu.

Vsak izmed sedmerih principov, iz katerih sestoji človek, izžareva energijo, ki je vidna gotovim ljudem, ki imajo razvite psihične čute. Ta izžarevana energija je sorodna izžarevanjem, znanim pod imenom žarkov X, ki so tudi nevidni človeškim očem, razen ako jim pomaga nekaj, česar navadno nimajo. Nekatere grobejše oblike aure so vidne ljudem, ki imajo primeroma nerazvito stopnjo psihične moči, višje oblike pa postanejo vidne samo, kadar je moč psihičnih zmožnosti razvije. Razmeroma malo je dandanes ljudi, ki so kdaj videli auro, ki izžareva iz šestega principa, duhovnega uma. Aura sedmega principa, duha, pa je vidna samo tistim bitjem, ki stojijo precej višje na lestvici kakor človeški rod, ki ga mi poznamo. Auro, ki jo izžareva pet nižjih principov, vidi mnogo psihično razvitih ljudi; pri tem pa njih posebno stanje razvoja določa jasnost in obseg aure, ki jo dotični vidijo.

V tej lekciji bomo poizkusili podati splošen pojem o človeški auri, vsakdo pa bo spoznal, da je predmet tak, da bi ga ne mogli izčrpati v knjigi precejšnjega obsega. Težko je zgostiti tako snov, upamo pa, da nam bo mogoče podati dovolj jasno sliko predmeta tistim, ki nam bodo pozorna sledili.

Kakor smo že povedali, izžareva vsak človeški princip energijo. Vse te energije skupaj pa tvorijo tisto, kar imenujemo človeško auro. Aura vsakega principa bi zavzemala, ako bi odstranili ostale principe, isti prostor, kakršnega izpolnjuje aura vseh ostalih principov ali vsakega izmed njih. Z drugimi besedami: posamezne aure raznih principov se med seboj pronikajo, vendar ne motijo druga druge, ker imajo različno brzino tresajev in dolžino valov. Kadar govorimo o auri, imamo v mislih celotno auro človeka, ki je vidna tistemu, ki ima popoln psihični vid. Kadar pa govorimo o auri, ki jo izžareva ta ali oni posebni princip, dotični princip tudi določno omenjamo.

Najgrobejša oblika človeške aure je seveda tista, ki jo izžareva fizično telo. To auro nazivljejo včasih "auro zdravja", ker kaže stanje fizičnega zdravja osebe, katere telo jo izžareva. Razprostira se, kakor vse ostale oblike aure, dva do tri čevlje daleč od telesa, oddalja pa je odvisna od nekaterih okoliščin, ki jih tukaj ni treba omenjati. Kakor vse ostale oblike aure, je tudi ta ovalna ali jajčasta. (Ta vsem posameznim razodevanjem aure skupna oblika je nekatere pisatelje nagnila, da so jo nazvali "aurično jajce".) Fizična aura je tako rekoč brez barve (ali morda skoraj modrikastobela, podobna barvi čiste vode), vendar ima neko posebnost, ki je aure drugih principov nimajo, ker se psihičnemu vidu zdi, kakor bi jo številne fine črte, ki se razprostirajo kakor trde bodice od telesa navzven, delale pramenasto. Pri normalnem zdravju in življenjski moči štrlijo te "bodice" trdo od telesa, ako pa je življenjska moč zmanjšana in zdravje slabo, visijo nizdol kakor mehka dlaka pri živalih; v nekaterih primerih so videti celo kakor razkuštrani lasje, ki štrlijo v vseh pravcih zmešani, zviti in zaviti. Te pojave povzroča tok prane, ki daje telesu več ali manj energije; zdravo telo ima normalno zalogo prane, bolnemu ali slabotnemu telesu pa je primanjkuje. Fizično auro vidijo mnogi, ki imajo sicer zelo omejeno stopnjo psihičnega vida in ki so jim višje oblike aure nevidne. Psihično razviti jo včasih težko razločijo zaradi tega, ker jo zatemnevajo barve višjih oblik aure; da jo vidijo, morajo abstrahirati od vtisov teh višjih oblik aure ter pripustiti samo vibracije tiste aure, ki jo želijo videti.

Aura, ki jo izžareva drugi princip, astralno telo, je kakor princip sam podobna pari, preden se razblini in izgine vidu. Težko jo je razločevati, kadar je pomešana z drugimi oblikami aure; kadar se pa astralno telo vidi ločeno od fizičnega telesa, se njena aura lahko vidi, posebno če opazovalec ni dovzeten za vibracije principov, ki odpošiljajo aure različnih barv. Tisti, ki so že videli astralno telo ali kakšno "prikazen" višje ali nižje stopnje, se bodo bržkone spominjali, da so videli megličast hlap jajčaste oblike, ki obdaja razločneje vidno astralno telo. Ta rahli, hlapu slični ovalni oblaček je bila astralna aura.

Auro tretjega principa ali prane je težko popisati. Podobna je hlapastemu oblaku, ki ima barvo in videz električne iskre. Sploh so vsa razodevanja prane podobna električni luči ali iskram. Prana ima rahlo rožnato barvo, kadar je v telesu ali blizu njega, izgubi pa to barvo, brž ko se oddali za nekoliko centimetrov. Ljudje, ki imajo psihični vid, razločno vidijo iskram podobno prano, ki jo osebe, ki "magnetično zdravijo" ali delajo mesmerične poteze, otresajo s koncev prstov na roki. Lahko jo vidijo tudi mnogi, ki si ne lastijo psihičnega vida; tem se vidi kakor razgreti zrak, ki se vzdiguje iznad peči ali iznad segretih tal, to se pravi, kakor nekaj brezbarvnega, ki se trese in utriplje. To pranično auro vleče iz zdrave čvrste osebe slaboten človek, ki mu manjka življenjske sile in ki vleče iz močnega človeka tisto, kar potrebuje slabotni. V takih primerih občuti človek, iz katerega je bila prana brez njegovega privoljenja črpana, slabost in utrujenost, potem ko je bil v družbi človeka, ki je absorbiral del njegove življenjske sile. Pozneje podamo napotila, kako se človek ubrani te oblike zavestnega ali nezavestnega vampirstva. Učinek se doseže s tem, da tvorimo umsko podobo aurične lupine, skozi katero ne more nobena sila iz telesa in ne more brez dovoljenja noben zunanji vpliv do njega. Tako se človek tudi lahko zavaruje zoper infekcijo iz virov, ki bi mu lahko resno škodovali, ako bi ne bil tako zaščiten. Pranična aura se izliva tudi pri mesmeričnih potezah ali psihičnem zdravljenju bolnih; vendar v takih primerih izvežbani zdravitelj uravnava tok in se potrudi, da dopolni zalogo prane v sebi, ki potem proizvaja in izžareva nepretrgani tok prane.

Sedaj pa prehajamo k najzanimivejšim znakom, ki se tičejo človeške aure, in mislimo, da bodo nekatera izmed dejstev, ki jih omenjamo v tej lekciji, pravo razodetje celo za mnoge, ki dodobra poznajo tista tri razodevanja aure, ki smo jih pravkar omenili. Nekateri utegnejo dvomiti nad izjavami, ki jih bomo podali, vendar pa želimo te ljudi opozoriti na to, da imajo sami moč, da razvijejo in izpopolnijo psihične moči do zadostne mere, da bodo sami videli te stvari kakor jih je že na tisoče pred njimi. Ni potrebno, da bi katerikoli okultni nauk ostal skrit tistemu, ki dvomi. Vsakdo lahko stopi v okultni svet, samo da plača ceno za to, ampak ta cena se ne odšteje v zlatu ali srebru, temveč v odpovedi nižjemu jazu in posvečenju tistemu, kar je najvišje v človeku. Res da nekateri vderejo v psihični svet, ne da bi se osposobili in očistili s primernimi metodami; ampak za take so pridobljene zmožnosti prej prekletstvo kakor blagoslov, ker so primorani vrniti se z velikim trpljenjem, dokler ne vstopijo pri pravih vratih, za katere najdejo ključ izlahka vsi tisti, ki ga iščejo v pravem duhu.

Vrnimo se k višjim pojavom človeške aure. Iznova obračamo Vašo pozornost na dejstvo, da psihični opazovalec vidi auro kot svetel oblak skoraj ovalne oblike, ki se razteza od telesa dva do tri čevlje v vseh smereh. Ne končuje se iznenada, ampak se postopno razblinja, dokler popolnoma ne izgine. V resnici se razprostira še preko vidne točke. Videti je kot svetel oblak venomer se menjajočih barv, dasi pri vsakem človeku prevladujejo gotove barve iz vzrokov, ki jih bomo kmalu razmotrivali. Te barve izvirajo iz gotovih umskih stanj človeka, ki ga obdaja aura. Vsaka misel, vsaka duševnost ali čustvo se razodeva po gotovem odtenku ali kombinaciji barv, ki spada k tisti posebni misli, duševnosti ali čustvu; in ta barva ali barve se razodevajo v auri tistega umskega principa, iz katerega izvira dotična misel, duševnost ali čustvo, in so seveda vidne opazovalcu, ki proučuje sestavljeno auro tistega, ki misli. Psihično razvit človek lahko bere misli kake osebe kakor strani odprte knjige, samo da razume jezik auričnih barv, kar morejo seveda vsi razviti okultisti, dasi ne bo oseba, ki slučajno pade v psihični svet, videla drugega kakor odsoj čudovitih barv, ki se pojavljajo v svetlem oblaku in katerih pomena ne pozna.

Preden nadaljujemo, je po naših mislih bolje, da podamo splošen pregled teh auričnih barv in misli, duševnosti ali čustva, h kateremu vsaka spada. Te barve se odtenjujejo in prelivajo v tisočere kombinacije, vendar bo naslednji pregled nudil jasno sliko predmeta in Vam omogočil, da boste razumeli, kar Vam imamo povedati nekoliko pozneje v tej lekciji.

Črno pomeni sovraštvo, hudobnost, maščevalnost in slična čustva.
Svetlosivo pomeni sebičnost.
Sivo tistega posebnega odtenka, ki ga ima obraz mrliča, pomeni strah in grozo.
Temnosivo pomeni pobitost in otožnost.
Umazanozeleno pomeni ljubosumnost. Ako je z ljubosumnostjo pomešana jeza, je videti to kakor rdeče bliske na zelenem ozadju.
Zeleno skoraj skriljevega odtenka pomeni nizkotno prevaro.
Zeleno posebnega svetlega odtenka pomeni strpnost do mnenja in verovanja drugih, lahko prilagodovanje izpreminjajočim se razmeram, takt, vljudnost, posvetno modrost itd. in lastnosti, ki bi jih nekateri smatrali za "olikano prefinjeno prevaro".
Rdeče kakor temen plamen, kadar švigne iz gorečega poslopja in je pomešan z dimom, pomeni poltenost in živalske strasti.
Rdeče kakršno se vidi v svetlordečih bliskih, podobnih streli, znači jezo. Ti bliski se navadno vidijo na črnem ozadju, ako izvira jeza iz sovraštva ali hudobnosti, ako pa izvira iz ljubosumnosti, se vidijo na zelenkastem ozadju. Iz nevolje ali obrambe namišljene »pravice« izvirajoča jeza nima teh ozadij in se navadno vidi kot rdeči bliski neodvisno od ozadja,
Karmezinskordeče pomeni ljubezen; po značaju strasti ima različne odtenke. Grobo polteno ljubezen označuje temno in težko karmezinskordeče, medtem ko pomenijo svetlejši in prijetnejši odtenki ljubezen, pomešano z višjimi čustvi. Zelo visoko obliko ljubezni kaže barva, ki se skoraj približuje lepi rožnati barvi.
Rdečkastorjavo pomeni skopost in pohlepnost.
Svetlooranžno pomeni ponos in ambicijo.
Rumeno v svojih različnih odtenkih pomeni umsko moč. Ako se razum bavi z rečmi nizkega reda, je odtenek temnorumen; ako pa se povzpne do višjih stopenj, postane barva svetlejša in jasnejša, lepo zlatorumena barva pa kaže na velik razumski razvoj in sijajno sklepanje,
Temnomodro pomeni versko čustvovanje in duševnost. Vendar se ta barva menjava v jasnosti po stopnji nesebičnosti, razodevanje po verski koncepciji. Odtenki in stopnje se menjavajo od temne indigo do lepe bogate vijoličaste barve, pri čemer ta pomeni najvišje versko čustvo.
Svetlomodro posebno jasnega in svetlega odtenka pomeni duhovnost. Nekatere višje stopnje duhovnosti, ki se opažajo pri navadnem človeštvu, se kažejo v odtenku modrega s svetlimi pikami, ki se blestijo in lesketajo in migljajo kakor zvezde v jasni zimski noči.

Učenci naj pomnijo, da tvorijo te barve neskončne kombinacije in zmesi ter se kažejo v močno različnih stopnjah svetlosti in velikosti, ki imajo za razvitega okultista vsaka svoj pomen,

Mimo spredaj omenjenih barv je več drugih, za katere nimamo imena, ker so izven barv, ki se vidijo v spektru; zaradi tega se znanosti, ker jih ni mogla videti, ni zdelo potrebno, da bi jim nadela določna imena, dasi je teoretično znano, da obstajajo. Znanost nam pravi, da so to tako imenovani "ultravijoličasti" in "ultrardeči" žarki, ki jih pa človeško oko ne more zaznati, ker so tresaji izven moči zaznavanja naših čutov. Okultistom so znane te "ultra"-barve (in še nekatere druge, znanosti neznane) in oseba gotove stopnje psihične moči jih lahko vidi. Pomen te trditve se lahko bolje doume, ako rečemo, da znači vsaka teh »ultra«-barv, kadar se vidijo v človeški auri, psihični razvoj, a stopnja intenzivnosti barve je odvisna od stopnje razvoja. Drugo znamenito dejstvo za tiste, ki niso razmišljali o tej stvari, je, da znači "ultravijoličasta" barva aure psihični razvoj v visoki in nesebični fazi, medtem ko pomeni »ultrardeča« barva človeške aure, da je dotični človek pač psihično dokaj razvit, da pa uporablja ta razvoj v sebične in nevredne svrhe - za "črno magijo". "Ultravijoličasti" žarki ležijo zunaj enega skrajnega konca spektra, kakor ga pozna veda, medtem ko ležijo "ultrardeči" žarki onstran drugega skrajnega konca. Vibracije prvih so previsoke, da bi jih zaznalo navadno človeško oko, drugi žarki pa sestoje iz vibracij, ki so za toliko prenizke, za kolikor so prve previsoke. In resnična razlika med obema oblikama psihične moči je tako velika kakor položaj teh dveh "ultra"-barv v spektru. Mimo teh dveh pravkar omenjenih "ultra"-barv je pa še ena, ki je navadno oko tudi ne vidi: prava  prvotna rumena, ki znači duhovno razsvetljenje in ki je rahlo vidna okoli glave duševnih velikanov. Barva pa, o kateri so nas učili, da je znak sedmega principa, duha, je baje iz čiste bele svetlobe posebnega sijaja, kakršne človeško oko še ni nikdar videlo - zapadna veda sploh zanikuje obstoj absolutne "bele svetlobe".

Aura, ki izhaja iz instinktivnega uma, sestoji poglavitno iz težjih in temnejših odtenkov. V spanju, ko um počiva, se pojavi neka temna rdeča barva, ki znači, da instinktivni um opravlja živalske funkcije telesa. Ta odtenek je seveda vedno viden, ko pa je človek zbujen, ga pogosto zatemnijo svetlejši odtenki bežnih misli, ganjenj in čustev.

Prav na tem mestu bi bilo umestno omeniti, da plavajo v auri, kadar um miruje, odtenki, ki oznanjajo prevladujoče tendence človeka, taka da se lahko razlikujejo njegovi »okusi« in druge poteze njegove osebnosti kakor stadij njegovega razvoja in napredka. Ako močna strast ali čustvo prevzame um, je celotna aura videti pobarvana z dotičnim odtenkom ali odtenki, ki predstavljajo tisto strast. Tako na pr. naredi huda jeza, da kaže vsa aura svetle rdeče bliske na črnem ozadju, ki skoraj popolnoma zatemnijo ostale barve. To stanje traja več ali manj časa, kakršna je pač jakost strasti. Ako bi ljudje le mogli videti človeško auro, kadar kaže take barve, bi jih strašni prizor pripravil v tako

grozo, da bi se nikdar več ne hoteli razjeziti. Taka aura je podobna plamenu in dimu v »peklu«, ki ga omenjajo nekatere ortodoksne cerkve; da človeški um postane v takem stanju začasno res pravi pekel. Močan val ljubezni stori, da pokaže aura karmezinastordečo barvo, in njen odtenek je odvisen od značaja strasti. Enako daje izliv verskega čustva auri modro barvo, kakor je obrazloženo v zaznamku barv. Izkratka, močno čustvo ali strast naredi, da navzame aura odgovarjajočo barvo, dokler čustvo traja. Iz tega, kar smo povedali, boste spoznali, da ima barvni značaj aure dvojno lice: prvo je odvisno od prevladujočih misli, kakršne se navadno razodevajo v umu; drugo pa je odvisno od dotičnega čustva ali strasti, ki se v dotičnem času razodeva. Bežna barva izgine, kadar čustvo mine, dasi se čustvo ali strast, ki se dalje časa ponovno razodeva, pojavi v navadni aurični barvi. Navadna barva, kakršna se kaže v auri, se zdaj pa zdaj postopoma izpremeni, kakor se pač značaj osebe izboljšuje ali izpreminja. Navadne barve oznanjajo »splošni značaj« osebe, bežne barve pa kažejo, katero čustvo ali strast v dotičnem času v njej prevladuje.

Učenec, ki je prebral prejšnje lekcije, bo izlahka spoznal, da postane človek, kadar se razvija in izpopolnjuje, vedno manj plen bežnih strasti ali čustev, ki izhajajo od instinktivnega uma, in da se razum (zavestni um, intelekt) in pozneje duhovni um sama počasi uveljavljata in razodevata; namesto da bi ležala speča v latentnem stanju. Ko ima to pred očmi, bo izlahka spoznal, kako velika mora biti razlika med auro nerazvitega človeka in med auro razvitega človeka. Prva obstoji iz težkih, temnih, grobih barv, ki jo večkrat preplavljajo barve menjajočih se strasti ali čustev. Druga pa kaže jasne barve, ki jih čustva in strasti le malo motijo, ker so na splošno vse prišle pod oblast volje.

Človek, ki ima dobro razvit zavestni um, kaže auro, ki je preplavljena s krasno zlatorumeno barvo, ki oznanja intelektualnost. Ta barva je v takih primerih posebno vidna v zgornjem delu aure okoli glave in ramen človeka, bolj živalske barve pa preidejo v spodnji del aure. Preberite opombe pod zaglavjem »rumeno« v tej lekciji. Ko je človekov intelekt absorbiral misel o spiritualnosti in se posveti pridobitvi spiritualne (duhovne) moči, razvoja in izpopolnjevanja, bo ta rumena barva kazala ob svojem robu svetlomodro barvo posebno jasnega in svetlega odtenka. Ta posebna svetloba znači tisto, kar se na splošno imenuje "spiritualnost", je pa v resnici samo »intelektualna spiritualnost«, ako se nam oprosti ta nekam paradoksni izraz ni namreč isto kakor spiritualni um, ampak zgolj zavestni um, impregniran s spiritualnim umom, da rabimo še drug neprimeren izraz. V nekaterih primerih visokega razvoja tega intelektualnega stanja se sijajno svetlomodra barva kaže kakor široka resa ali rob okoli zlatorumene barve intelekta; ta resa ali rob je včasih večji kakor središče samo, in v posebnih primerih je svetlomodra barva mimo tega napolnjena s sijajnimi svetlimi točkami, ki se iskrijo in migljajo kakor zvezde v jasni zimski noči. Te svetle točke pomenijo, da se uveljavlja aura spiritualnega uma, in kažejo, da se je spiritualna zavest vzbudila v človeku ali pa da se bo v bližnji bodočnosti. O tej točki je nastala med učenci in celo učitelji okultizma precejšnja zmeda.

Aura, ki izhaja iz spiritualnega uma ali šestega principa, je prave prvotne rumene barve, ki je nevidna navadnemu vidu in ki je človek ne more umetno proizvajati. Osredotoča se okrog glave, spiritualno razsvetljenega in nareja včasih poseben žar, ki ga celo nerazviti ljudje lahko vidijo. To je zlasti resnično, kadar se spiritualno razvita oseba resno razgovarja ali uči; ob takih priložnostih se ji obraz žari in na poseben način sveti. Osoj (obsret ali nimbus), kakršen je prikazan na slikah velikih duhovnih voditeljev človeškega rodu, je posledica tradicije, ki izvira iz dejstva, ki so ga prvi učenci teh voditeljev v resnici doživeli. Tako zvana "glorija", ki jo vidimo na slikah, izhaja iz tega dejstva. Ko se zopet, ozremo na čudovito Hoffmannovo sliko "Gethsemane", bomo drugače razumeli mistični žar okrog glave velikega duhovnega učitelja, čigar globoki in resnični nauki so bili zatemnjeni zaradi nevednosti celih rodov učiteljev, ki so živeli izza njegove smrti, čigar nauki pa so živa resnica za okultiste vseh narodov, vseh dežel in vseh na zunaj vidnih razlik v veri.

O auri sedmega principa, duha, moremo le malo povedati, in še tisto malo imamo le iz tradicije. Sporočilo se nam je, da sestoji iz "čiste bele" svetlobe, kakršne znanost ne pozna. Te svetlobe ni videl noben človek med nami in je (v tem stadiju razvoja) tudi nikdar ne bo. Pogled na ta čudoviti sij je pridržan za bitja, ki so na lestvici razvoja precej više kakor smo mi, ki pa so nekoč bili smrtniki kakor mi in katerim bomo ob svojem času podobni. Otroci božji smo in ne moremo pregledati, kaj bo vse iz nas. Toda na poti smo, in tisti, ki so šli pred nami, nam pošiljajo bodrilna sporočila. Po dolgih vekih se vračamo domov.

Mantram te lekcije je: "Izžarevam miselne valove take vrste, kakršne želim prejemati od drugih." Ta mantram podaja mogočno okultno resnico, in ako ga boste vestno ponavljali in živeli po njem, Vam bo omogočil, da boste hitro napredovali v razvoju in izpopolnitvi. Dajte - in prejeli boste - mero za mero - vrsto za vrsto barvo za barvo. Vaši miselni vali se raztezajo daleč preko vidne aure in vplivajo na druge in privlačijo k Vam misli drugih, ki so sličnega značaja in kakovosti kakor misli, ki ste jih Vi poslali. Misel je živa sila - uporabljajte jo modro.

Ako bi bil objavil to lekcijo pred tridesetimi leti, bi mi bilo zelo težko vzbuditi razumevanje zapadnega občinstva za naravo, vpliv in moč misli. Pred tridesetimi leti je bilo na zapadu le malo ljudi, ki so o tem kaj slišali, in razen peščice okultistov bi me bili vsi imeli za prenapeteža. Med tem časom je pa bil vzgojen zapadni svet vsaj do delnega razumevanja miselne moči. Posebno v Angliji in Ameriki so dosegli odmevi vzhodnih naukov skoraj vse misleče ljudi.

To prebujenje je kot posledica naravnih zakonov bistveni proces evolucije zapadne rase. Pri tem so sodelovali ljudje, ki so dosegli le delno razumevanje resnice, in zato so ostali njih nauki grobi in nepopolni. Osebne teorije in spekulacije teh pisateljev so resnico tudi precej spačile. Kogar so zanimala različna stremljenja, ki jih grobo združujem pod imenom "nove miselnosti", so gotovo preplašile razne, navidezno si nasprotujoče teorije in nauki mnogih učiteljev, ki so bujno poganjali, rasli in včasih tudi obrodili. Skrbna analiza nam pa kaže, da so vse te teorije zgrajene na nekaterih temeljnih dejstvih, ki jih spoznava prebujeno mišljenje. Vsi ti učitelji so opravili hvalevredno delo in so ti spisi dosegli tiste duše, ki so potrebovale prav tisto razlago, ki jim jo je dotični podajal in ki je bila najbolj pravilna za učenca glede na njegovo posebno stopnjo razvoja. Ti učitelji so storili na vsak način mnogo dobrega, četudi so jih morda pozneje učenci prekosili in so postali sami učitelji, ki so spoznano resnico zopet oddajali drugim, četudi zopet pobarvano od svojih lastnih osebnosti.

Vestni učenec, ki je proučil temelje vseh teh različnih šol nove miselnosti, pa opazi, da izhajajo vse iz vzhodnih naukov, ki so starejši od pisane zgodovine in ki so skupna last okultistov vseh časov in narodov. "Nova miselnost" je v resnici najstarejša miselnost, četudi se predstavlja tistim, ki čujejo sedaj prvič o njej, kot zelo nova in moderna. Vendar izvršuje dobro svojo nalogo. Zreli okultisti pa vedo, da se bodo postopoma odkrile osnovne resnice, ki so podlaga nasprotujočih si naziranj, in da se bodo te potem pokazale popolnoma jasne, brez vseh spekulacij in teorij raznih učiteljev.

Večina Vas, ki čitate to lekcijo, ste gotovo že čuli o moči misli in najbrže ste imeli tudi že kake izkušnje na tem polju. Zato Vam bo prinesla ta lekcija morda le stare in že zdavnaj znane stvari; vendar poizkusim, da podam kratek in splošen pregled nauka jogijev, ki Vam utegne pomagati, da najdete zdravo jedro v navidezno nasprotujočih si teorijah, ki sem jih poprej omenil,

Ne bom razlagal, kaj so misli; to je pretežavno za začetni tečaj. Vendar bom razložil nekatere lastnosti, zakone in posledice misli. Za sedaj se bom ognil teoriji in se pečal s praktično stranjo predmeta.

Spominjati se utegnete, kaj sem v prejšnjem pismu povedal o auri. Pojasnil sem, da izžarevajo različni principi človeka auro tako, kakor izžareva solnce svetlobo, ogenj toploto, cvetka duh itd. Navedeni viri izžarevajo vibracije, ki jih imenujemo svetlobo, toploto in duh. V gotovem smislu so te emanacije mali delci tistega središča, ki jih izžareva. Tako moremo tudi razumeti, da lahko pozneje odstranimo to, kar jih je oddajalo, medtem ko emanacije ostanejo še nekaj časa. Kot primer iz astronomije navajam, da oddaljene zvezde lahko že zdavnaj ni več, medtem ko svetlobni žarki, ki jih je poprej oddala, nadaljujejo svojo pot, in mi na zemlji jo vidimo še dolga leta potem, ko zvezde že ni več. V resnici so to, kar vidimo, vedno le žarki, ki jih je oddala zvezda že več let poprej. Čim večja je oddaljenost zvezde, tem starejši so žarki. Enako ostane gorkota v sobi, četudi ni več ognja v peči. Če prinesemo mošek v sobo in ga zopet odnesemo, bo v sobi ostal še dolgo duh po mošku. Podobno lahko aktivno obstajajo misli, ki so bile započete pred več leti, četudi se je značaj osebe, ki jih je zamislila, medtem že popolnoma izpremenil ali pa če je tudi medtem dotična oseba že umrla. Nekateri prostori so včasih napolnjeni z duševnimi emanacijami ljudi, ki so svojčas v njih živeli, ki so pa že zdavnaj odšli ali umrli.

Mišljenje stalno oddaja emanacije, ki so vidne v bližini človeka kot aura, ki postaja z večjo oddaljenostjo manj gosta in težje vidna. Stalno odpošiljamo miselne valove (da uporabljam ta priljubljeni izraz). Ko se izčrpa početna sila, ki zaluča misli (včasih v gotovo smer), plavajo te okoli kakor oblaki, se mešajo z drugimi mislimi sličnega značaja ter se širijo včasih križem sveta. Nekatere miselne emanacije se ne oddaljujejo daleč od mesta, kjer so nastale, in če jih ne preženejo močne nasprotne misli, ostanejo tam dolga leta neizpremenjene. Druge misli, ki so porojene z gotovim namenom ali pod vplivom močne želje, emocije ali strasti, se pa hitro oddaljijo v smeri proti objektu, kateremu so namenjene. Pozneje bom navedel nekaj primerov.

Večina ljudi polaga le malo moči v svoje misli; njim je mišljenje mehaničen proces, in zato dobijo te emanacije le malo moči na pot in ne pridejo daleč, če jih ne pritegnejo k sebi slične misli drugih oseb. (Postavljam le splošne principe in jih večkrat ponavljam, da jih postopoma sprejmete. Mislim, da je ta konverzacijska metoda najboljši način učenja; veliko boljša od običajnega "kratkega in jedrnatega" predavanja.)

Želim, da me dobro razumete, če rečem: »misli so stvari«. Ne uporabljam tega izraza v prenesenem ali fantastičnem smislu, temveč zato. da izrazim golo resnico. Misli so prav take stvari kakor svetloba, toplota, elektrika, vonj in slične manifestacije. Jasnovidni jih vidi, senzitivni jih čuti, in da bi imeli primerne aparate, bi jih lahko tudi tehtali. Odposlana misel je podobna oblačku one barve, ki ji gre po seznamu barv, priobčenem v prejšnjem pismu o auri, je kakor lahna meglica (različne gostote) in prav tako snovna kakor zrak okoli nas, vodna para ali razni plini, ki jih dobro poznamo. Misli imajo tudi svojo silo kakor plini in pare, ki smo jih pravkar omenili.

Pripomnim naj, da pridajamo intenzivnim mislim tudi še prane, ki jim daje nadaljnje moči in sile ter često povzroča presenetljive pojave. Prana oživlja misli in dela iz njih žive sile. Pozneje povem več o tem.

Ne pozabite torej, da govorim popolnoma resno, ko pravim, da so misli resnične stvari. Dobro bo, da se v to vživite s tem, da si predstavljate, da možgani izžarevajo miselne emanacije. Nekateri si te emanacije najlaže predstavljajo slične svetlobnim žarkom. Drugim se zdi boljša primera s toploto, ki jo izžareva peč. Zopet drugim se zdi najprimernejša slika cvetka, ki oddaja vonj. Neki učenec (ki je danes daleč napredoval) si je misli najrajši predstavljal kot dim, ki uhaja iz čaja, kadar vre v samovaru. Izberite si enega izmed teh primerov ali pa si izmislite še svojega, na vsak način pa to sliko dobro utrdite v svojih mislih. Dosti laže je, da si mislite tako stvar s pomočjo materialne primere, nego da si poizkušate ustvariti takoj abstraktno idejo.

V splošnem je odvisna moč misli od intenzivnosti, s katero so bile mišljene, vendar je še drug element, ki daje mislim moč. To je njih tendenca, da privlačujejo k sebi druge misli slične narave ter tako stopnjujejo svoje moči, Misli ne pritegujejo k mislečemu le ustrezajočih misli iz območja privlačnosti; misli imajo tudi tendenco, da se družijo, da se prelivajo druga v drugo in se med seboj pronikajo. Splošna miselna atmosfera kake družbe je slog misli posameznih ljudi, ki predstavljajo to skupnost. Kakor osebe, imajo tudi kraji svoje posebnosti, svoj značaj, svoje močne in svoje slabe strani, svojo prevladujočo atmosfero. Vsi, ki so premišljevali o tem, so to opazili, pa le malokdo si išče razlago. Vendar kraj sam ni bistven, in ta karakteristika ne izhaja iz njega samega, temveč mora imeti drug vir ali vzrok. Okultisti vemo, da je miselna atmosfera kake vasi, mesta ali dežele sestavljena iz misli tistih, ki tam stanujejo, in tistih, ki so poprej tam stanovali. Tujci, ki pridejo v kak nov kraj, čutijo izpremembo, in kjer miselna atmosfera ni v skladu z njih lastno, se ne počutijo dobro in zato želijo čimprej zapustiti dotično mesto. Če se kdo, ki ne pozna dobro zakonov misli, mudi dalje časa na takem mestu, pride pod vpliv prevladujoče miselne atmosfere in se bo proti svoji volji izpremenil. Ponižal ali povišal se bo na nivo prevladujočih misli.

V deželah stare kulture je značaj vodečih mest naroda postal precej sličen, četudi so še razlike, ki jih čuti tujec, čim jih poseti. V Ameriki, prostranejši in mlajši deželi, so pa razlike med mesti zelo velike. To ne velja le za različne pokrajine, ampak tudi za mesta, ki so si dovolj blizu. Če misleči tujec po vrsti obišče vodeča mesta v Severnoameriških združenih državah, se bo čudil, kako različen je duh v posameznih mestih. Vsako ima svoj posebni značaj, ki je nastal iz misli prvega kolonista na dotičnem mestu. Te misli so potem vplivale na novodošle, ki so tudi sami dodali svoje misli skupni atmosferi, in tako vedno naprej, dokler ni postala razlika med značajem posameznih ameriških mest večja, nego je sicer med različnimi narodi. Tujec, ki bo obiskal po vrsti na pr. Boston, New York, Philadelphio, Chicago, Denver in San Francisco, bo opazil največje razlike v značaju teh mest. Te razlike ne bo tako močno opazil iz govora s posameznimi meščani, pač pa jo bo elementarno občutil, če se bo otvoril »duhu mesta«. Dostikrat govorimo o ozračju kakega mesta. Po pravi razlagi, ki sem jo pravkar podal, je to miselna atmosfera dotičnega kraja. Te značilnosti se lahko izpremene, če se v tem kraju naseli večje število drugače mislečih ljudi. Nekateri energično misleči ljudje bodo izžarevali ob svojem vsakdanjem poslu močne miselne valove, ki bodo kmalu vplivali na skupno miselno atmosfero kraja. Misel enega samega močnega misleca bo premagala slabotne, brezsmotrne misli velikega števila ljudi, ki izžarevajo le negativne misli. Pozitivnost je zanesljivo sredstvo proti vsaki negativnosti. Tudi je duh naroda vsota duhov njegovih posameznih delov, če kdo pride v mesto, v katerem se uveljavljajo velike energije, hitro čuti vpliv pozitivnega mišljenja okoli sebe, ki vzbuja slične misli tudi v njem samem. Če pride kdo v zaspan, "mrtev" kraj, bo ponehavala tudi njegova aktivnost in počasi se bo ponižal na nivo dotičnega mesta. Jasno je, da se človek močno izgrajene pozitivne osebnosti ne bo pokvaril tako hitro kakor manj močni; nasprotno, tak človek lahko dvigne vse mesto, vendar v splošnem odločilno vpliva obstoječa miselna atmosfera na povprečnega človeka, ki živi dalje časa v kakem mestu.

Enako hranijo stanovanja, trgovine, zgradbe itd. prevladujoče misli tistih, ki tam žive ali ki so poprej tam živeli. Nekatera mesta so notorično »nesrečna«, in četudi močna osebnost to lahko izpremeni, bo povprečnež temu podlegel. Nekatere hiše imajo v sebi atmosfero solnca, dobrega prijateljstva, toplote, veselja in sreče, medtem ko so druge mrzle in odbijajoče. Podjetja kaj rada kažejo prevladujoče misli tistih, ki jih vodijo. Nekatere trgovine vzbujajo zaupanje, a v drugih pazimo na svojo listnico in previdno motrimo personal.

Mest, na katerih so se vršila hudodelstva, se drži kaj rada neprijetna miselna atmosfera, ki izhaja iz intenzivnih misli hudodelca in žrtve. Atmosfera ječ je grozna za senzitivnega. Atmosfera strasti in nizkih živalskih slasti je odbijajoča za duševno više stoječega. Atmosfera bolnice močno vpliva na obiskovalca. Atmosfera stare cerkve lahko vzbudi v obiskovalcu občutek miru in vzvišenosti, Govorim seveda na splošno, ker prav razni so vplivi, ki lahko izpremene te tendence.

Enako je z ljudmi. Nekateri nosijo s seboj atmosfero veselja in poguma, medtem ko drugi prinesejo v sobo občutek pesimizma, neharmoničnosti, nezaupanja in nezadovoljstva. Mnogi pokvarijo vsako veselje in udušijo vsako navdušenje in vsako svobodno slovo. Za to je na stotine primerov, izberite si jih izmed lastnih znancev.

Miselni vali značaja se vzajemno privlačujejo. Kopičijo se v astralnem prostoru kakor oblaki v zraku. S tem pa nečem reči, da vsak tak oblak misli zavzema gotov prostor in da na istem mestu ne more biti druge misli. Nasprotno, vibracije različnih misli so različne, in zato lahko obstaja na istem mestu po več sto različnih misli, ne da bi se kaj med seboj ovirale, dasi nastajajo včasih začasne kombinacije. V tej lekciji se ne morem spuščati v podrobnosti, želim Vam podati le splošen temelj, na katerem bom pozneje lahko gradil.

Vsakdo priteguje k sebi misli, ki ustrezajo mislim, ki jih je sam zamislil, in te zajete misli zopet vplivajo nanj. Na ta način si priliva olja na ogenj. Mislite zlobno in hudobno, pa se boste ustrašili umazane poplave misli, ki bo udrla v Vaše mišljenje. In čim dalje boste ostali v tem mentalnem stanju, tem hujše stvari bo ta poplava priplavila s seboj. Postali boste središče misli te vrste. In če jih boste vzdrževali, dokler Vam ne postanejo običajne, boste pritegovali okoliščine in prilike, ki Vam bodo omogočile, da tudi udejstvite te svoje misli. Mentalno stanje namreč ne privlačuje le sličnih misli, temveč vodi človeka v take prilike, v katerih lahko uporablja misli in nagnjenja, ki jih goji. Če pustite, da se Vaše mišljenje bavi z živalskimi strastmi, bo vsa narava sodelovala na tem, da Vas popelje v okoliščine, kjer jim lahko zadostite.

Če pa na drugi strani kultivirate navado boljših in višjih misli, boste kmalu prišli v prilike, ki harmonirajo s temi Vašimi mislimi, in te bodo tudi hitro pritegnile druge misli, ki se strinjajo z Vašimi. Pa to še ni vse; pritegnili boste k sebi tudi ljudi, ki slično mislijo, ali pa Vas bodo oni pritegnili k sebi. Mi si ustvarjamo sami svojo okolico in družbo a svojimi včerajšnjimi in svojimi današnjimi mislimi. Včerajšnje misli imajo na nas večji ali manjši vpliv, vendar jih bodo prerasle in pregnale današnje misli, če to le resno hočemo.

Rekel sem, da imajo misli, ki so napolnjene s prano, veliko večjo moč od navadnih misli. Prav za prav so vse pozitivne misli napolnjene z več ali manj prane. Človek močne volje, ki odpošilja nezavestno (ali pa zavestno, če razume stvar) močno pozitivno misel, ji pridene gotovo zalogo prane, katere množina je odvisna od intenzivnosti misli. Take misli včasih zletijo kakor izstreljene krogle k cilju in romajo počasi kakor običajne miselne emanacije. Nekateri govorniki to dobro razumejo; kar čutimo, kako zadevajo izrečene misli. Močni in jaki misleci, katerih misli so napolnjene dodobra s prano, ustvarjajo večkrat.

»miselne forme«, to so misli take vitalnosti, da postanejo skoraj žive sile. Če pridejo take miselne forme v psihično atmosfero druge osebe, imajo skoraj isti vpliv, kakor če bi bil prisoten misleči in bi v resnem razgovoru hotel vzbuditi to misel. Okultno visoko razvita bitja često pošiljajo miselne forme na pomoč drugim, neodločnim ali brezupnim. Marsikdo izmed nas je že sam občutil vpliv takih misli, poslanih nam na pomoč, ko se nam ni niti sanjalo o vzroku izpremenjenega razpoloženja, ki je nastopilo in ki nam je prineslo novih moči in poguma.

Ljudje s sebičnimi željami in cilji ustvarjajo večkrat tudi nezavestno miselne forme in mnogi pridejo pod njih vpliv. Poudarjam pa, da nihče ne more priti pod slab vpliv, če vzdržuje v sebi miselno atmosfero ljubezni in zaupanja. Ta bo odbijala najmočnejše misli, ki bi bile usmerjene proti dotičnemu ali ki bi jih dotični srečal v miselni atmosferi. Čim višja je vrsta misli, tem močnejše so. Najbolj slabotna oseba, ki so ji misli napolnjene z ljubeznijo do vsega stvarstva in z zaupanjem v najvišjo silo, je veliko, veliko močnejša od najmočnejše osebe, ki bi hotela uporabljati svoje miselne sile v sebične namene. Najvišje moči te vrste morejo imeti le tisti, ki so duševno najviše razviti in ki so že zdavnaj zapustili za seboj nizke cilje in ambicije nerazvitih ljudi. Taki ljudje stalno odpošiljajo miselne vale moči in utehe in pritegniti jih more k sebi vsakdo, ki si želi take pomoči. Storiti ni treba drugega nego želeti si pomoči od onih, ki jo morejo nuditi, in že je obdan od valov močnih pomožnih duhovnih moči, ki jih stalno odpošiljajo fizično živeči ali mrtvi pomočniki in odrešeniki človeštva. Ko bi bilo človeštvo izročeno na milost in nemilost ljudem s sebičnimi nameni, bi bilo že zdavnaj propadlo. A svet je drugače urejen.

Med miselnimi formami se nam je bati le takih, ki ustrezajo našim lastnim nizkim mislim. Če na pr. vzdržujemo prostaške, sebične misli, se otvarjamo miselnim formam sličnega značaja, ki preže v psihični atmosferi in ki se tako morejo naseliti med našimi lastnimi mislimi in nas slednjič dovesti do dejanj, ki bi jih poprej gotovo niti izdaleka ne bili storili. Imamo moč, da si povabimo svoje mentalne goste p