Razvoj duhovnega življenja
Annie Besant

Izvleček iz The Spiritual Life.

Na kakšen način lahko življenjske okoliščine obrnemo v prid duhovnega izpopolnjevanja? Živimo v okolju, ki ga ne moremo spremeniti, vezani na obveznosti, ki jih ne moremo in ne smemo zanemariti, tako da za večino nas problem ni to, “Kakšni so najbolj zaželeni pogoji za duhovno izpopolnjevanje?”, ampak bolj, “Kako lahko duhovno izpopolnjevanje uskladiti z okoljem, ki ga ne morem spremeniti?”

Okolje, v katerega je umeščen človek, je najbolj primerno za njegov duhovni razvoj. To, da si domišljamo, da bi lahko naredili bolje, če bi bili kje drugje, kot pa tu, kjer smo, je le ena od tistih mnogih utvar, ki nas vodijo stran od prave poti. Dejansko, če ne moremo napredovati v svojih sedanjih pogojih, potem lahko mirno rečemo, da ne bi napredovali niti kjer koli drugje. To ustreza resnici s stališča re-inkarnacije, kajti človek se rodi v okolju, ki je najbolj primerno za stopnjo evolucije, ki jo je dosegel; in to deloma zato, ker njegova možna evolucija ni odvisna le od tega, kar je dosegel do sedaj, ampak tudi od dolgov, ki jih je prevzel v preteklosti in ki jih mora nujno odplačati. V prid nam ne bi bilo nobeno okolje, ki ne bi nudilo priložnosti za odplačilo teh karmičnih obveznosti. Če bi bil človek z mnogimi karmičnimi dolgovi, postavljen v položaj, ko ne bi imel na voljo priložnosti, da jih odplača, bi morda imel prijetno življenje, vendar pa ne življenje napredovanja; svoje naslednje življenje bi začel praktično na istem mestu kot to, z nujnostjo, da svoje dolgove odplača prej, preden bi lahko naredil en sam korak na pot. To je razlog, zaradi katerega vedno govorimo, da je človekovo sedanje okolje zanj najbolj primerno.

V trenutku, ko človek resnično preseže svoje okolje, se to okolje od njega tudi loči; nikoli ne obstoja nobena potreba, da bi ga na silo spremenili, saj se bo, ko bo izgubilo svojo vezivno moč, razgradilo samo. In ker je vezivna moč odvisna prav od teh dolgov, to okolje, ko so dolgovi poplačani, izgubi svojo moč in odpade.

Človekov napredek ni odvisen od sil, ki delujejo na njega, ampak od njegove drže do teh sil in od njegove moči, da jih uporabi za napredovanje svoje evolucije. V isto okolje lahko postavimo dva človeka; eden ga bo izkoristil za duhovno izpopolnjevanje, medtem ko ga drugi za kaj takega ne bo znal uporabiti.

Dva velika zakona

Obstojata določena velika zakona, katerih poznavanje nas usposablja za uporabo okolja, v katerem se nahajamo, v prid rezultatom, ki jih želimo doseči. Prvi od teh pravi: eden od pogojev duhovnega napredka je ta, da se človek nauči delovati brez želje po sadovih svojega delovanja. Drugi zakon pa: človeka ne veže delovanje, ki je žrtvovanje. To sta dve temeljni načeli, ki ju moramo nujno razumeti in uporabiti.

To, kar najprej potrebujete za duhovno izpopolnjevanje, je silovita želja po njem; brez te bodo težave nepremostljive. Človek se mora usmeriti v duhovno življenje na precej podoben način kot to vidite v svetu pri ljudeh, ki se usmerijo proti temu, da bi dosegli nek poseben predmet svoje želje. V življenju človeka, ki hlepi po denarju ali po politični moči ali po družbenem položaju, lahko zaznate, da za dosego svojega namena uporabi vse stvari. Verjetnost, da bo človek dosegel uspeh, lahko presodite, če opazujete v kolikšni meri je podredil vse, kar mu je najbolj drago, za dosego nekega določnega cilja. Isto velja za duhovno življenje; če je to stvar, ki je človeku najbolj pri srcu, potem bo svoj cilj dosegel, ne glede na to, kakšno je njegovo življenje.

Če se človek ni določno odločil za ta cilj, potem je zastonj, če mu govorimo o tem, da mora slediti smeri ravnanja, ki ju nakazujeta omenjena dva zakona, saj ne bo pripravljen sprejeti težav; in če človek ni pripravljen prevzeti težav, bo morda uspešen v kakšni drugi smeri, glede te pa je obsojen na neuspeh.

'>Spoznati moramo, da nad človekom ne visi nobena obveza, da bi moral sprejeti tak življenski cilj. Ko človek doseže točko, ko je pripravljen na tovrstno trdnost namena, potem gre v tej smeri že zaradi moči vzgiba, ki ga v to sili; če še ni pripravljen, potem se lahko iz življenja nauči še dovolj lekcij, ki bodo v bodočnosti vse podrejene napredovanju v duhovnem življenju, ko bo le-to končno uveljavilo svojo privlačno moč. Izsiljevati evolucijo ni modro; bolje je, da nas pritegne sama, kot pa da se silimo hoditi v določeni smeri.

Delovanje brez želja

Ko delujemo, nas k temu delovanju žene neka želja: imamo nek vzgib, sicer smo mesečniki. Vzemite kakršno koli delovanje, in če si ga skrbno ogledate, boste odkrili, da ga opravljate zato, ker želite s tem delovanjem nekaj pridobiti. Za vašim delovanjem obstoja namen, najsi sebičen ali nesebičen, dober ali slab, majhen ali velik; prisoten je vzgib, ki vas sili v delovanje.

Nadalje, najbolj nezaželena stvar je, če poskušamo komurkoli vsiliti vzgib, ki mu ne ugaja, kajti edini rezultat, ki bi ga dosežemo, je ta, da nasedemo že na samem začetku delovanja. Ljudje se razvijajo z delovanjem, rastejo preko delovanja, in v osnovi vsakega tveganja morajo obstajati vzgibi, ki ljudi pritegnejo v delovanje. Vsi ljudje delujejo zaradi sadov delovanja; odstranite te sadove in ljudje ne bodo več delovali. Ko človek postavi pred sebe kot svoj cilj duhovno izpopolnjevanje, postane to glaven sad njegovega celotnega delovanja, edini sad, ki si ga želi. Zato je vsako delovanje, za katerega se odloči, izpeljava duhovnega izpopolnjevanja.

Kako bi moral ta vzgib delovati v vsakodnevnem življenju? Deluje lahko le tako, da postane nadomestilo za vse običajne vzgibe, ki človeka silijo v koristne dejavnosti. Ko človek določno spozna, da v svetu obstoja le Eno Življenje, katerega del je, potem vse njegove dejavnosti v svetu vodi - preko instrumentov, ki jih uporablja - to Eno Življenje. To Življenje se, bolj ali manj nepopolno, izraža skozi vsa ta telesa, ki jih imenujemo moški, ženske, živali, itd. Človek postane duhovni človek takrat, ko spozna to temeljno dejstvo v Naravi, in ko ne gleda več na sebe kot na posameznika, ki skuša doseči individualne cilje, ampak preprosto kot na telo Božanskega Življenja, ki želi izraziti to Življenje tako popolno kot je to le mogoče; ga izraziti v posebni funkciji, ki jo zaseda, v stanju med duhovnim in neduhovnim človekom.

Neduhovni človek ni slab človek; lahko je zelo dober; toda, tako dolgo, dokler deluje le zaradi lastnih koristi, najsi je v to vključena tudi njegova žena in njegovi otroci, ni duhoven človek. Ne mislim na to, da bi bil sebičen kot posameznik, ampak na to, da je cilj njegovega delovanja pridobitev določenih stvari za sebe in za tiste, ki so z njim povezani. Tako dolgo, dokler je njegov vzgib takšne vrste, človek pripada svetu. Lahko je zelo dober človek, samo-zatajevalen, zmeren, marljiv, moralen, z vsemi vrlinami, ki bogatijo družinsko in družbeno življenje. Lahko je občudovanja vreden človek, vendar pa ni duhoven. Duhoven je le tisti človek, ki povsod okoli sebe vidi le eno Samost in sebe kot delovanje te Samosti, kot organ enega univerzalnega Življenja. Tak človek zavrže vse individualne cilje, tako da se ob vsem, kar počne, sprašuje le to: “Ali izpolnjujem to posebno funkcijo v svetu na tak način kot bi jo skozi mene izpolnjeval Bog?” Tako preizkuša vse svoje dejavnosti. Takoj boste spoznali, da pomeni prevzemanje takšnega položaja, človekov odhod iz sveta, vsaj kar se tiče njega samega; in da seveda to pomeni točno to, kar je rekel Jezus: “Oni niso od tega sveta, kakor tudi jaz nisem.” In povsem isto, kar je mislil Sv. Pavel, ko je rekel: “Jaz sem mrtev in moje življenje prekriva Krist v Bogu”, “Ne živim jaz, ampak on živi v meni” - kar pomeni, da je človek izraz Boga v svetu.

Popolnost na vsakem nivoju

Ena od velikih življenjskih napak je naše precenjevanje velikosti in majhnosti vseh stvari, s katerimi smo zaposleni. Če na stvari gledamo z višjega stališča, na svetu ni nič velikega, kakor tudi ni nič banalno.

Za Božansko je povsod popolnost. In če vzamete mikroskop ter pogledate skozenj na drobno školjko, ki jo s prostim očesom komaj vidite, vam bo mikroskop odkril najbolj nežne geometrijske vzorce. In močnejši, ko je mikroskop, bolj se vam bodo eden za drugim razodevali vzorci, od katerih je vsak po svoje popoln. Na ta način deluje Bog. In če Božansko Življenje pri oblikovanju vzorcev školjk, ki so običajno nevidni, meni, da je smotrno, če jim doda vse te čudovite oblike, zakaj bi bilo potem katero koli naše delovanje nevredno popolnosti? Tako začenjamo počasi spoznavati, da je veličina vsakega dela resnično odvisna le od popolnosti, ki je vložena vanj, ne pa od tega, kar naj bi imenovali njegova zunanja veličina ali banalnost. Veličina počiva v Božanskosti, ki se izraža v njem. In ta se izraža s popolnostjo, ne glede na to, za kakšno posebno vrsto dela gre. To je samo bistvo celotne umetnosti - da, karkoli naredimo, to naredimo popolno.

Ko človek to spozna, odhaja v svet s povsem novim duhom in začenja opravljati stvari popolno, ne zaradi hvale ali slave, ampak le zato, ker je to pač delo, ki ga mora opraviti; in tega mora opraviti po svojih najboljših močeh, saj si prizadeva izraziti Božansko Življenje, ki deluje skozenj. Tako ima sedaj nov razlog, ki je drugačen od razlogov, ki silijo v delovanje posvetnega človeka; delo ostaja isto, vendar pa je vzgib povsem spremenjen. Ko je človekov vzgib, ne rezultat njegovega delovanja, ampak izražanje Božanskega Življenja, potem lahko vidimo, da deluje brez želje po sadu; potem sta uspeh ali neuspeh zanj ista stvar.

Ni neuspeha

Na uspeh in neuspeh lahko gledamo na določen način, ki vam po mojem mnenju lahko pomaga. Ne obstoja nobena takšna stvar kot je neuspeh, ampak obstoja le uspeh. Karkoli se človeku zgodi, mora uspeti, ne glede na to, kako se izidejo zunanje stvari, kar imenujemo uspeh ali neuspeh.

Če vemo, da služimo pod Mojstrom, ki ima pred svojimi očmi celoten svet. Če se pri izpeljavi tega dela srečamo s tem, kar se nam zdi neuspeh, in pri tem vemo, da smo naredili le to, za kar nas je On zadolžil, potem nas ne skrbi, če bomo pri tem umrli, ali pa ob navidezni zmagi živeli naprej. Izpolnili smo Njegovo delo, ki je del velikega načrta za pomoč svetu. Tisti, ki izpolnjujejo Božansko Voljo vedno uspejo. In svojim najbolj ljubljenim, katerim najbolj zaupa, Mojster nalaga naloge, ki se zdijo kot neuspeh, a jih drugi ne bi imeli poguma neomajno izpolniti. Duhovnega človeka ne skrbi ali bo uspel ali ne. Njegov uspeh ali neuspeh je izpolnjevanje Gospodove Volje in nič drugega; ne meri in ne razmišlja o ničemer drugem. In če pri katerem koli od njegovih načrtov nastopi zunanji neuspeh, ga pri tem zanima le to, ali je do njega prišlo zaradi njegove neskrbnosti. Če je, potem mora to popraviti. Če pa je naredil najbolje kot je mogel, potem je enako zadovoljen ob neuspehu kot ob kraljevanju vzvišenega uspeha. To ni želja po sadu delovanja; to je vodenje duhovnega življenja.

Izogibanje pastem

Paziti moramo, da ne bi postali ravnodušni do delovanja, zato ker smo ravnodušni do rezultatov tega delovanja - kar je napaka, ki je naredijo mnogi ljudje, ko začnejo živeti resnično duhovno življenje. To je ena izmed pasti duhovnega življenja. Zato je v tistem velikem Spisu, ki stalno govori o odpovedi sadu delovanja, zapisano, da mora modri človek delovati na enak način kot ljudje, ki si želijo sadu delovanja; da mora posvetiti celotno življenje stvari, ki jo opravlja; da pa, v trenutku, ko je delo opravljeno, le-tega opusti, ravnodušen do njegovih rezultatov.

Delovanje, ki ne veže

Drugo veliko načelo je, da je edino delovanje, ki ne veže, žrtvovanje; človek se je naučil opraviti dolžnost zaradi dolžnosti same. Stvar opravi zato, ker jo je potrebno opraviti; to prepozna kot dolžnost, ki jo ponudi kot žrtvovanje Vzvišenemu. Tisto, kar nas veže ni delovanje, ampak želja po sadu delovanja. In najlažji način, da se znebimo te želje, je ta, da celotno delovanje premišljeno spremenimo v žrtvovanje, kajti s tem vključimo ljubezen, ki omogoči lažje soočanje s težavami. Pri tem si poleg tega, da se zamišljamo kot telo Božanskega Življenja, predstavljamo to Božansko Življenje kot polno Ljubezni, Modrosti in Sočutja do sveta, ter da postajamo pri delu, ki ga skušamo opraviti za svet, resnični zastopniki te Ljubezni, Sočutja in Nežnosti, Njegovi veseli sodelavci, ki mu kot žrtvovanje ponujamo vsako delo, ki ga opravljamo. Takrat postane vsako delovanje tako veselje kot dolžnost.

Da bi lahko življenju podarili to veselje, moramo nujno prepoznati Božansko delovanje v svetu kot delovanje Bitja, ki pomaga napredovanju evolucije zato, da bi povezal vse, sedaj ločene jaze, v zvezo s Seboj in v popolno Blaženost. To priznavanje Božanskega Bitja, ki je središče svojega univerzuma, je nujno, če si želimo predstavljati delovanje kot žrtvovanje. In vedite, pravi smisel žrtvovanja ni v bolečini nižje narave, ki ga lahko pogosto spremlja, ampak v veselju višje narave, ki odkriva to vzhičenje ob lastnem izlivanju v pomoč napredovanju Božanskega namena. Takrat težke stvari postanejo lahke, kajti ne mislimo več na težave, ampak le na veselje, da nam je bilo dovoljeno, da se soočimo z nekaterimi velikimi boji, ki omogočajo napredovanje namena, kateremu se je predalo naše srce. Če človeka ljubite, potem je vsak napor, ki ga namenite sreči tega človeka, za vas veselje, četudi lahko pomeni samo-odpoved in boj.

To je način, na katerega moramo voditi življenje, da bi bilo duhovno. Ali je potem pomembno, kakšne so vaše okoliščine? Tako ne gre več za vprašanje, kaj počnete, ampak kako to počnete; ne več za to, kakšne so vaše dejavnosti, ampak kakšen je duh vaših dejavnosti. V očeh sveta ste lahko pomembni ali pa v senci; s stališča družbe ste lahko umeščeni visoko ali nizko; nobena od teh stvari ne vpliva na možnost doseganja duhovnega življenja. Bistvo tega življenja predstavlja način človekovega življenja.

Vsakokrat, ko opravljamo neko dejanje iz ljubezni, ne pa zaradi tega, kar nam prinaša; vsakokrat, ko smo sposobni to stvar opraviti dobro, zato ker na ta način bolje kot sicer izražamo Božansko Življenje, se približujemo idealu. In tudi, če delujemo na ta način morda le enkrat na dan, medtem ko so vse druge dejavnosti še obarvane s sebičnostjo, potem smo začeli stopati po poti, ki vodi do popolne zveze z Božansko voljo in Božanskim namenom.

Če lahko ujamemo preblisk njene lepote, je moč odzivanja na to lepoto dokaz, da jo bomo v prihodnje uresničili; kajti to, na kar se človek odzove, bo prej ko slej sposoben doseči. Moč prepoznavanja veličine velikega ideala je privlačnost v človekovem duhu, ki je obljuba o njegovi bodoči popolnosti. In vsak, ki se je sposoben odzvati, četudi zaenkrat še slabotno, se bo na neki prihodnji stopnji življenja odzival popolno; kajti začetek odzivanja je začetek popolnosti.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji