Kaj je zavest?
Annie Besant

Izvleček iz knjige Študij zavesti (A Study in Consciousness)
2. poglavje, Zavest, 1. Pomen besede.

Obravnavajmo sedaj, kaj si predstavljamo pod pojmom zavest, in poglejmo ali nam bo ta obravnava zgradila “most” med zavestjo in materijo, nad katerim obupuje sodobno mišljenje. Ali bo premostila “prepad”, ki naj bi obstajal med njima.

Začnimo z opredelitvijo izrazov: izraza zavest in življenje sta istovetna, dve imeni za eno in isto stvar, na katero gledamo od znotraj in od zunaj. Ni življenja brez zavesti; ni zavesti brez življenja. Ko ju v mislih bežno ločimo in analiziramo, kaj smo naredili? Odkrijemo, da smo dali zavesti, ki je usmerjena navznoter, ime življenje, in življenju, ki je usmerjeno navzven, ime zavest. Ko je naša pozornost usmerjena na enost, govorimo o življenju, ko je usmerjena na mnogoterost, govorimo o zavesti; in pozabljamo, da je mnogoterost posledica, da je bistvo materije, odsevajoče površine, na kateri Eno postane Mnogo. Ko pravimo, da je življenje “bolj ali manj zavestno”, ne mislimo na abstraktno življenje, ampak na “živo stvar”, ki se bolj ali manj zaveda svoje okolice. To večje ali manjše zavedanje je odvisno od debeline, gostote, ovoja, ki jo določa kot živo stvar, ločeno od njej podobnih. Izničite v mislih ta ovoj, pa boste v mislih izničili tudi življenje in se znašli v “TISTEM”, v kar se raztopijo vsa nasprotja, v VSEM.

To nas pripelje do naslednje točke: obstoj zavesti pomeni ločitev temeljne, osnovne ZDRUŽENOSTI, v dva aspekta. Sodobno ime za zavest, “zavedanje”, prav tako pomeni to. Kajti vi ne morete obesiti zavedanja v praznino; zavedanje vključuje nekaj, česar se zavedamo, vsaj neko dvojnost. Sicer ne obstaja. Najvišja abstrakcija zavesti, zavedanja, vključuje to dvojnost; zavesti ni, če odstranimo zaznavanje omejenosti, njen obstoj je odvisen od omejenosti. Zavedanje je v bistvu zavedanje omejenosti, in šele nato zavedanje drugih. Zavedanje drugih se pojavi šele s tem, kar imenujemo Samo-zavest, Samo-zavedanje. Ta abstraktnost, ta Dva-v-Enem, zavest-omejenost, duh-materija, življenje-oblika, sta vedno neločljiva, pojavita se in izgineta skupaj; obstajata le v medsebojnem odnosu; raztopita se v nujno ne-objavljeno Združenost, najvišjo sintezo.

“Kakor zgoraj, tako spodaj.” Spet si pomagajmo s tem “spodaj” in poglejmo kako se nam kaže zavest, ko jo obravnavamo s strani oblike, kakršno vidimo v vesolju zavestnih stvari. Elektrika se objavlja le kot pozitivna in negativna; ko se ta dva aspekta medsebojno nevtralizirata, elektrika izgine. Elektrika obstaja v vseh stvareh, kot nevtralna, kot neobjavljena; lahko se pojavi iz vseh stvari, vendar pa ne le kot pozitivna ali le kot negativna; vedno le kot uravnovešena količina obeh, kot ena proti drugi, in ti dve stalno težita k temu, da bi skupaj povrnili v navidezen neobstoj, ki pa ni neobstoj, ampak le njun skupen izvor.

Toda, če je to tako, kaj se zgodi s “prepadom”? Zakaj potrebujemo “most”? Zavest in materija vplivata ena na drugo zato, ker sta dve sestavini ene celote, ki se, ko se ločita, pojavita obe, tako kot izgineta, ko se združita. In, ko se ločita, med njima vedno obstoja odnos. (Ta odnos je magneten, vendar pa je to magnetizem najbolj subtilne vrste, ki se imenuje Fohat ali Daiviprakriti, “Luč Logosa”. To je Substanca, v kateri obstajata esenca zavesti in esenca materije, polarizirani, vendar pa ne ločeni.) Ne obstaja nobena takšna stvar kot zavestna enota, ki ne bi bila sestavljena iz te neločljive dvojnosti, iz magneta, ki ima vedno dva pola, ki sta v stalnem medsebojnem odnosu. Mi razmišljamo o neki ločeni stvari in jo imenujemo zavest ter se sprašujemo, kako deluje na neko drugo ločeno stvar, ki jo imenujemo materija. Ne obstajata takšni dve ločeni stvari, ampak le dva ločena, vendar neločljiva aspekta TISTEGA, ki je, brez obeh, neobjavljen, ki se ne more objaviti le kot ena ali druga, ampak enako v obeh. Ne obstaja le prednja stran, brez hrbtne, ne obstaja zgoraj brez spodaj, ne obstaja zunaj brez znotraj, ni duha brez materije. Eno vpliva na drugo zato, ker sta neločljiva dela združenosti, ki se v času in prostoru objavlja kot dvojnost. “Prepad” se pojavi takrat, ko razmišljamo o “duhu” kot popolnoma nematerialnem in o “telesu” kot popolnoma materialnem - to je, o dveh stvareh, od katerih nobena ne obstaja. Ne obstaja duh, ki ne bi bil ovit v materijo, ne obstoja materija, ki ji ne bi vdihnil dušo duh. Najvišji ločeni Jaz ima svoj ovoj materije, in četudi tak Jaz imenujemo “duh”, ker v njem prevladuje aspekt zavesti, ni zato nič manj res, da ima ta svoj vibrirajoči ovoj iz materije in da iz tega ovoja prihajajo vse spodbude, ki vplivajo na vse druge gostejše ovoje v nizu. S temi besedami ne materializiramo zavesti, ampak le priznavamo dejstvo, da sta obe prvotni nasprotji, zavest in materija, tesno povezani in nikoli ločeni, niti v najvišjem Bitju. Materija je omejenost, in brez omejenosti ni zavesti. Pri tej materializaciji zavesti gre za to, da jo postavimo kot pojem, ki je ostra antiteza materiji, vendar pa prepoznavamo dejstvo, da v neki entiteti ne najdemo ene brez druge. Najbolj gosta materija, fizična, ima svoje jedro zavesti; plin, kamen, kovina, je živa, zavestna, zavedajoča. Zato se začne pri določeni temperaturi kisik zavedati vodika in hiti v spajanje z njim.

Poglejmo sedaj iz zavesti od znotraj in poskušajmo odkriti pomen stavka: “Materija je omejenost.” Zavest je edina Realnost, v polnem smislu te tako pogosto uporabljene fraze. Iz tega sledi, da izhaja vsaka, kjerkoli obstoječa realnost, iz zavesti. Vsaka stvar, ki je mišljena, JE. To zavest, v kateri je vsaka stvar, dobesedno vsaka stvar, tako “možno” kot “dejansko” - pri čemer je dejansko to, o čemer razmišlja, kot obstoječem, ločena zavest v času in prostoru, in možno vse, o čemer ne razmišlja tako v nobenem časovnem obdobju in na nobeni točki v prostoru - to zavest imenujemo Absolutna Zavest. Ona je VSE, VEČNO, NESKONČNO, NESPREMENLJIVO. Zavest, ki misli o času in prostoru, in o vseh oblikah kot o obstoječih v različnih časovnih obdobjih in krajih, je Univerzalna Zavest, ENO, ki ga hindujci imenujejo Saguna BRAHMAN - VEČNO s svojstvi - PRATYAG-ATMA - NOTRANJI JAZ, krščanski BOG, perzijski HORMUZD in muslimanski ALLAH. Zavest, ki obravnava določen čas, kakorkoli dolg ali kratek, določen prostor, kakorkoli širen ali omejen, je individualna zavest, je zavest konkretnega Bitja, Gospoda številnih univerzumov ali nekaterih univerzumov ali univerzuma ali kateregakoli od tako-imenovanih delov univerzuma, njegovega dela univerzuma in zato univerzuma za njega, pri čemer se te meje spreminjajo v skladu z močjo zavesti. Količina univerzalne misli, ki jo lahko v popolnosti misli ločena zavest, to je, kateri lahko ona vtisne svojo lastno realnost in o kateri lahko misli kot o obstoječi tako kot o sami sebi, je njen univerzum. Vsakemu univerzumu podari Bitje, ki je njegov Gospod, del svoje lastne neuničljive Realnosti; vendar pa njega vedno omejuje in nadzira misel njegovega nadrejenega, Gospoda univerzuma, v katerem on obstaja kot oblika. Zato nas, ki smo človeška bitja, ki obstajamo v sončnem sistemu, obdajajo brezštevilne oblike, ki so miselne-oblike GOSPODA našega sistema, našega ISHVARE ali VLADARJA. Oblikam naših atomov vladajo “božanska mera” in “osi rasti”, ki si jih je zamislil Tretji Logos; površina, ki si jo je zamislil kot mejo atoma in odpornosti, pa nudi odpornost vsem podobnim atomom. Na ta način smo prejeli materijo, ki je ne moremo spremeniti, razen z uporabo metod, ki jih je tudi ustvarila Njegova misel. In atomi lahko obstajajo le tako dolgo kolikor dolgo obstaja Njegova misel, saj nimajo druge Realnosti kot le tisto, ki jim jo je podarila Njegova misel. Tako dolgo, kot jih On obravnava kot Njegovo telo, rekoč: “Jaz sem to; ti atomi so Moje telo; z njimi delim Moje življenje,” tako dolgo bodo realni za vsa bitja tega sončnega sistema, katerih zavest je oblečena v podobna oblačila. Ko bo na koncu Dneva Manifestacije on izjavil: “Jaz nisem to; ti atomi niso več Moje telo; z njimi ne delim več Mojega življenja,” takrat se bodo ti razpršili kot sanje, kar tudi so, in ostalo bo le tisto, kar je miselna-oblika Monarha širšega sistema.

Zato smo, kot Duhovi, vrojeno in neuničljivo božanski, z vsem sijajem in svobodo, ki jo vključuje ta beseda. Vendar pa smo oblečeni v materijo, ki ni naša, ki je miselna-oblika VLADARJA našega sistema - ki jo nadalje nadzirajo VLADARJI širših sistemov, v katere je naš vključen - in ki se jo le počasi učimo izpopolnjevati in uporabljati. Ko spoznamo našo enost z našim VLADARJEM, potem materija nima več moči nad nami in nanjo gledamo kot na ne-realnost, kar v resnici je, odvisna od Njegove volje, ki jo sedaj poznamo tudi kot svojo. Takrat se lahko z njo “igramo”, kar ne moremo, dokler nas slepi s svojo sposojeno Realnostjo.

Ko tako gledamo iz zavesti od znotraj, še bolj jasno vidimo, kot smo takrat, ko smo nanjo gledali iz sveta oblik, da ne obstaja nikakršen “prepad” in da ni nikakršne potrebe po “mostu”. Zavest se spreminja in vsaka sprememba se v materiji, ki jo obdaja, pojavi kot vibracija, kajti LOGOS si je zamislil vibracije materije kot nespremenljive spremljevalce sprememb v zavesti. In ker je materija le plod zavesti in ker ji njena svojstva vsili dejavna misel, potem bo vsaka sprememba v Zavesti Logosa spremenila svojstva materije sistema; in vsaka sprememba v zavesti, ki izhaja iz Njega, se v materiji odrazi kot sprememba. Ta sprememba v materiji je vibracija, ritmično gibanje znotraj meja, ki jih je On postavil za gibljivost mas materije v tem odnosu. “Sprememba v zavesti in vibracija materije, ki jo omejuje” je “par”, ki ga je Logosova misel vsilila vsem utelešenim zavestim v Njegovem univerzumu. Da obstaja takšen trajen odnos, nam pove dejstvo, da vibracijo v materialnem ovoju spremlja sprememba v zavesti, ki mu vdihuje dušo, in da povzročitev podobne vibracije v ovoju, ki mu vdihuje dušo neka druga zavest, spremlja sprememba v tisti drugi zavesti, ki je podobna spremembi v prvi.

V materiji, ki je veliko bolj subtilna kot fizična - recimo v mentalni materiji - ustvarjalno moč zavesti vidimo hitreje kot v gostem materialu fizične ravni. Materija postaja gosta ali redka ter spreminja svoje povezave in oblike, v skladu z mislimi v zavesti, ki v njej deluje. Kljub temu, da osnovni atomi - ki so plod Logosove misli - ostajajo nespremenjeni, pa se jih lahko po volji sestavlja in razstavlja. Takšne izkušnje odpirajo um za metafizično pojmovanje materije in ga usposabljajo, da takoj prepozna sposojeno realnost in ne-entitetnost materije.

V zvezi s pogosto uporabljenimi frazami: “Zavest v telesu”, “Zavest, ki vdihuje dušo telesu”, in podobnimi, je potrebna beseda opozorila. Študent si rad predstavlja zavest kot neke vrste razredčen plin, zaprt v materialni posodi, neki vrsti steklenice. Če bo dobro pomislil, bo ugotovil, da je odporna površina telesa le miselna-oblika Logosa, in da je tam zato, ker si jo je tam zamislil. Zavest se pojavi kot zavestne entitete zato, ker si LOGOS zamisli takšne ločenosti, zamisli zapirajoče stene, ustvari take miselne omejitve. In te LOGOSOVE misli so posledica Njegove združenosti z Univerzalnim JAZOM, so le ponovitve Volje po razmnoževanju znotraj področja določenega univerzuma.

Skrbno razmišljanje o razlikah, ki smo jih omenili zgoraj, med Absolutno Zavestjo, Univerzalno Zavestjo in Individualno Zavestjo bo študentu pomagalo, da mu ne bo potrebno spraševati to, kar tako pogosto slišimo: Zakaj obstaja univerzum? Zakaj Vse-Zavest omeji samo sebe? Zakaj Popolno postane nepopolno, Vse-Moč nemoč, zakaj Bog postane mineral, zver, človek? Na tako oblikovano vprašanje ni mogoče odgovoriti, ker temelji na napačnih predpostavkah. Popolno je Vse, Celota, Vsota Bivanja. Znotraj njene neskončnosti, kot smo rekli zgoraj, obstaja vse, vsaka potencialnost, kot tudi vsaka dejanskost obstoja. Vse, kar je bilo, je, bo in kar lahko je, vedno tudi JE v tej Polnosti tega VEČNEGA. Le Ono samo pozna samega Sebe v svojem neskončno nepredstavljivem bogastvu Bivanja. Ker vključuje vse pare nasprotij in ker se vsak par, ki se potrjuje očesu razuma, izniči in izgine, se zdi kot Praznina. Toda neskončni univerzumi, ki se porajajo v Njem, ga izrazijo kot Mnogoterost. To Popolno nikoli ne postane nepopolno; postane nič; Ono je ves Duh in vsa Materija, Sila in Slabost, Vedenje in Nevednost, Mir in Boj, Blaženost in Bolečina, Moč in Nemoč; številna nasprotja v manifestaciji se stopijo eno v drugem in izginejo v ne-manifestaciji. Vse vključuje manifestacijo in ne-manifestacijo, diastolo in sistolo Srca, ki je Bivanje. Prve ni potrebno bolj pojasnjevati od druge; prva ne more brez druge. Zmeda nastane zato, ker ljudje ločeno obravnavajo enega od neločljivega para nasprotja - Duh, Sila, Znanje, Mir, Blaženost, Moč - in potem sprašujejo: “Zakaj naj bi se ti spremenili v svoje nasprotje?” Saj se ne. Nobeno svojstvo ne obstaja brez svojega nasprotja; objavi se lahko le par; vsaka prednja stran ima svojo hrbtno stran, duh in materija se porodita skupaj; ne obstaja duh, ki bi na čudežen način proizvedel materijo, da bi se omejil in zaslepil, ampak se duh in materija porodita v VEČNEM sočasno, kot način Njegovega Bivanja, kot oblika Samo-izraza Vsega, Pratyag-atme in Mula-prakriti, ki v času in prostoru izrazita Brez-časnost in Brez-prostornost.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji