Reinkarnacija
Annie Besant

Predgovor

Ob tem, ko pošiljamo v svet to drobno knjižico, je potrebno povedati nekaj besed. To je drugi v nizu Priročnikov, zasnovanih zato, da bi se odzvali na javno povpraševanje po preprosti predstavitvi teozofskih učenj. Nekateri so se pritoževali, da je naša literatura za običajnega bralca težko umljiva, preveč tehnična in predraga, zato upamo, da bo ta niz Priročnikov uspel ljudem priskrbeti to, kar dejansko potrebujejo. Teozofija ni samo za učene; je za vse. Morda bo med tistimi, ki bodo v teh drobnih knjižicah pridobili svoj prvi bežen vpogled v teozofska učenja, nekaj takih, ki jih bodo ti Priročniki vodili v globlje prodiranje v njih filozofijo, znanost ter religijo in da se bodo težje umljivih problemov lotili z vnemo študenta in gorečnostjo novinca. Ti Priročniki niso napisani za vztrajne študente, ki se ne ustrašijo začetnih težav; napisani so za zaposlene moške in ženske v vsakdanjem svetu, ki si želijo razjasniti nekatere od velikih resnic, ki omogočajo lažje prenašanje življenja in lažje soočanje s smrtjo. Ker so jih napisali služabniki Mojstrov, ki so Starejši Bratje naše rase, nimajo drugega cilja kot služiti našim soljudem.

Uvod

Če si neka nova resnica težko pribori prostor med jezičnimi spopadi, ki zaznamujejo našo sodobno civilizacijo, si to še težje pribori resnica, ki je postala nova le zaradi pritiska dobe. In če bi naše oko lahko preletelo intelektualno zgodovino rase, tako da bi se pred nami odvila stoletja tisočletij, potem bi vrzel v prevladovanju neke svetovno razširjene ideje, ki zeva nekaj stoletij le med redkimi narodi, na nas naredila le skromen vtis. A ko ta vrzel - zgolj majhna reža v nepozabni preteklosti - vključuje intelektualni razvoj Evrope in katero Evropejci zaznavajo, potem ta prevzame pomen, ki je povsem nesorazmeren z ozirom na njeno relativno razširjenost v času, njeno relativno težo argumenta. Kljub temu, da je prispevek Evrope k mentalni zakladnici človeštva velik in neprecenljiv, pa ga mi Evropejci radi precenjujemo in pozabljamo, da zelo kratko obdobje intelektualne uspešnosti v Evropi ne more, racionalno vzeto, odtehtati celotnega mentalnega prispevka neevropskih ras, pridobljenega skozi tisoče stoletij. To široko zastiranje naše lastne nedavne preteklosti, ki našemu mentalnemu pogledu prikriva - tako kot nam pladenj pred našimi očmi zastira sonce - preteklost sveta, je nevarnost, na katero bi morali biti pozorni. Modri najraje poslušajo tiste, katerih načini razmišljanja so povsem drugačni od njihovega, vedoč, da bodo tako morda ujeli preblisk o nekem novem vidiku resnice, namesto da bi še enkrat videli le odsev že znanega. Rasne navade, tradicije, okolja, so kot obarvana stekla, preko katerih gledajo na sonce Resnice; in vsako steklo doda lasten odtenek sončnemu žarku, tako da bel žarek postane rdeč, moder ali rumen - kakor želite. Ker se ne moremo znebiti našega stekla in ujeti ne-obarvanega žarčenja, modro povežemo barvne žarke, da bi tako dobili belega.

Reinkarnacija je resnica, ki je vplivala na brezštevilne milijone umov naše rase in oblikovala mišljenja velike večine ljudi v brezštevilnih stoletjih. Iz evropskega uma je izginila med temačno dobo in prenehala vplivati na naš mentalni in moralni razvoj - v precejšnji meri, povedano mimogrede, na škodo tega razvoja. V zadnjih sto letih je od časa do časa blisknila skozi ume nekaterih velikih zahodnjakov kot možna razlaga za nekatere najbolj zapletene življenjske probleme: v zadnjih letih, po njeni jasni predstavitvi kot bistvenem delu ezoteričnega učenja, pa se je o njej nenehno razpravlja, tako da med bolj razmišljajočimi študenti skrivnosti življenja in evolucije nenehno pridobiva na pomenu.

Seveda ni dvoma, da so velike zgodovinske religije vzhoda vključevale učenje reinkarnacije kot temeljno načelo. Tako v Indiji kot v Egiptu je bila reinkarnacija v koreninah etike. Med Židi so jo na splošno ohranjali farizeji (Zohar, ii., str. 99, b. sq. Navedba v Myersovi Qabbalah, str. 198.), tako da se je ljudsko verovanje izrazilo v številnih stavkih Nove Zaveze, ki opisujejo Janeza Krstnika kot reinkarnacijo Elije, ali kjer učenci sprašujejo, ali slepota od rojstva pomeni trpljenje zaradi grehov staršev ali zaradi lastnega greha. Nadalje, Zohar govori o dušah, ki so predmet preseljevanja (transmigracije). “Vse duše so predmet revolucije (metempsihoze, a'leen b'gilgoolah), a ljudje ne poznajo poti Svetega, naj bo blagoslovljen! oni ne poznajo načina, po katerem jim je bilo sojeno v vseh časih, in “preden pridejo na ta svet in potem, ko ga zapustijo”.

Kether Malkuth očitno predstavlja isto idejo kot jo sporoča Josephus, ko pravi:
“Če je ona (duša) čista, bo naslednjega dne deležna naklonjenosti in veselja; če pa je onesnažena, tedaj bo nekaj časa blodila v bolečini in obupu” (Josephus, Antiq., XVIII, I, 3, pravi, da krepostni “imeli bodo moč ponovno oživeti in spet živeti”). To najdemo tudi v nauku, ki so ga učili Očetje Cerkve, tako Ruffinus (Pismo Anastasiusa, navedba E. D. Walkerja, v Reincarnation: A Study of Forgotten Truth.) omenja, da je bilo verovanje v reinkarnacijo med prvimi Očeti splošno. Ni potrebno posebej omenjati, da so jo imeli filozofski Gnostiki in Neo-platoniki za sestavni del svojega nauka. Če na hitro pregledamo zahodno hemisfero srečamo reinkarnacijo kot trdno ukoreninjeno prepričanje med številnimi plemeni Severne in Južne Amerike. Mayi so, s svojo globoko in zanimivo povezanostjo, v jeziku in simbolizmu, s starim Egiptom, do današnjih dni ohranili tradicionalen nauk, kar so pokazala raziskovanja dr. le Plongeon. Tem lahko dodamo imena drugih plemen, ostanke nekdaj slavnih narodov, ki so ob svojem propadanju ohranjali verovanja prednikov, ki so jih nekdaj povezovala z mogočnimi ljudstvi starejšega sveta.

Zato ne moremo pričakovati, da bi tako zelo staro učenje tako veličastnih intelektualnih prednikov počasi prešlo iz uma človeštva; zato posledično lahko ugotovimo, da je bil mrk, ki ga je reinkarnacija doživljala nekaj stoletij, le delen in da je prizadel le majhen del rase. Nevednost, ki je preplavila Evropo, je odnesla verovanje v reinkarnacijo, kakor je odnesla vso filozofijo, vso metafiziko in vso znanost. Srednjeveška Evropa ni ponujala zemlje, v kateri bi lahko uspeval kakršen koli daljnosežen in filozofski pogled na človekovo naravo in usodo. Toda, medtem ko je bila Evropa potopljena v barbarstvo, je vzhod užival prefinjeno in prijazno civilizacijo, ki je imela svoje filozofe in svoje pesnike, medtem ko je bil zahod globoko nepismen. Na vzhodu je veliki nauk ohranil neizpodbiten vpliv v subtilni metafiziki Brahmanov ali v plemeniti morali, ki domuje v senci Buddhe in Njegovega Dobrega Zakona.

Toda neko naravno dejstvo, ki je morda v nekem delu sveta nekaj časa prezrto, ne more biti uničeno, tako da se, čeprav nekaj časa potopljeno, ponovno dvigne na vpogled ljudem. To se je zgodilo tudi v zgodovini nauka reinkarnacije v Evropi, z njegovim občasnim pojavljanjem, ki mu lahko sledimo od začetkov krščanstva do današnjih dni, in v njegovem rastočem sprejemanju v sedanjem času.

“Ko se je krščanstvo razširilo po Evropi, je bilo notranje mišljenje njegovih vodij globoko obarvano s to resnico. Cerkev jo je poskušala brezuspešno izkoreniniti. V različnih sektah je brstela v času Erigena in Bonaventure, svojih srednjeveških zastopnikov. Vdane so ji bile vse velike intuitivne duše kot so Paracelzus, Boehme in Swedenborg. Oprijela sta se je italijanska razsvetljenca Giordano Bruno in Campanella. Obogatila je najboljše v nemški filozofiji. Goreče so jo zagovarjali Schopenhauer, Lessing, Hegel, Leibnitz, Herder in Fichte ml. Antropološki sistemi Kanta in Schellinga prinašajo stične točke z reinkarnacijo. Helmont ml. v De Revolutione Animarum ob obravnavi dvestotih problemov navaja vse argumente, ki jih lahko uvrstimo v prid vračanja duš v človeška telesa v skladu z židovskimi predstavami. Med angleškimi misleci so jo silovito branili Platoniki iz Cambridgea in najbolj razločno Henry More; Cudworth in Hume pa sta jo dvignila na položaj najbolj racionalne teorije o nesmrtnosti. Glanvilova Lux Orientalis ji posveča zanimivo razpravo. Očarala je uma Fourierja in Lerouxa. Knjiga Andrea Pezzanija The plurality of the Soul's Lives pa obdeluje sistem rimo-katoliške ideje o pokori” (E. D. Walker, op. cit., str. 65, 66).

Bralcu Schopenhauerja je znan vidik, ki ga v njegovi filozofiji zavzema reinkarnacija. Veliki Nemec je bil prežet z vzhodnjaškim mišljenjem zaradi svojega študija Upanishad, tako da bi bilo nenavadno, ko ta temeljni kamen Hindu filozofije ne bi našel prostora v njegovem sistemu. Schopenhauer ni edini filozof med nemškimi intelektualci in mistiki, ki so sprejeli reinkarnacijo kot nujni činitelj v Naravi. Za mnenja Fichteja, Herderja, Lessinga lahko gotovo trdimo, da niso brez teže v intelektualnem svetu; in ti ljudje vidijo v reinkarnaciji rešitev problemov, ki so drugače nerešljivi. Res je, da intelektualni svet ni despotska država in da nihče ne more z osebno avtoriteto vsiliti svojega mnenja prijateljem; a kljub temu so ta mnenja pretehtana in ne zgolj našteta. Mogočni ter bolj izobraženi razumi zahoda zahtevajo, četudi so v precejšnji manjšini, spoštljivo pozornost do tega, kar premišljeno predstavljajo, od vseh, katerih umi niso tako omejeni s sodobno tradicijo, da bi bili nesposobni ceniti vrednost argumentov, ki podpirajo staromodno resnico. Zanimivo je opazovati, da na idejo reinkarnacije na zahodu ne gledajo več - vsaj izobraženi ljudje ne - kot na absurd. Postopoma prevzema položaj možne hipoteze, ki jo je potrebno obravnavati glede na njene lastne dobre strani, na njeno moč pojasnitve zapletenih in navidez nepovezanih pojavov. Za mene osebno je dokazano dejstvo, ki ga bom na naslednjih straneh raje obravnavala kot možno hipotezo, ki prinaša o skritih problemih človekovega ustroja, njegovega značaja, njegove evolucije in njegove usode več luči kot katera koli druga teorija. Mojstri pravijo, da sta reinkarnacija in karma nauka, ki ju zahod najbolj potrebuje; zato ne more biti slabo, če tisti, ki veruje v Mojstre, običajnemu bralcu predstavi obris tega osrednjega učenja ezoterične filozofije.

Dodatno študijsko gradivo o reinkarnaciji:

Reincarnation, H. P. Blavatsky.
REINCARNATION, THEOSOPHY - Modern Presentations, The Blavatsky Trust.
Of Reincarnation by William Q. Judge - Selected from The Ocean of Theosophy, Theosophical University Press.
Reincarnation and Reimbodiment - Theosophical Topics in Depth - Theosophy Northwest.
Reincarnation FAQ According to Theosophy, Blavatsky Net - Theosophy.