Smrt ... in potem?
Annie Besant

Predgovor

Ob tem, ko pošiljamo v svet to drobno knjižico, je potrebno povedati nekaj besed. To je tretji v nizu Priročnikov, zasnovanih zato, da bi se odzvali na javno povpraševanje po preprosti predstavitvi teozofskih učenj. Nekateri so se pritoževali, da je naša literatura za običajnega bralca težko umljiva, preveč tehnična in predraga, zato upamo, da bo ta niz Priročnikov uspel ljudem priskrbeti to, kar dejansko potrebujejo. Teozofija ni samo za učene; je za vse. Morda bo med tistimi, ki bodo v teh drobnih knjižicah pridobili svoj prvi bežen vpogled v teozofska učenja, nekaj takih, ki jih bodo ti Priročniki vodili v globlje prodiranje v njih filozofijo, znanost ter religijo in da se bodo težje umljivih problemov lotili z vnemo študenta in gorečnostjo novinca. Ti Priročniki niso napisani za vztrajne študente, ki se ne ustrašijo začetnih težav; napisani so za zaposlene moške in ženske v vsakdanjem svetu, ki si želijo razjasniti nekatere od velikih resnic, ki omogočajo lažje prenašanje življenja in lažje soočanje s smrtjo. Ker so jih napisali služabniki Mojstrov, ki so Starejši Bratje naše rase, nimajo drugega cilja kot služiti našim soljudem.

Pogledi na smrt

Kdo ne pozna zgodbe krščanskega misijonarja, ki se je izkrcal v Britaniji, da bi pridigal o evangeliju svojega Učitelja? Medtem ko je v veliki dvorani saksonskega kralja, obkroženega s svojimi vazali, govoril o življenju, smrti in nesmrtnosti, je skozi okno priletel ptiček, obkrožil dvorano in se spet izgubil v temi noči. Krščanski duhovnik je kralju predlagal, naj gleda na let ptiča po dvorani kot na prehodno življenje človeka in terjal vero v učenje, da duša ob zapuščanju zemeljskega življenja ne poleti v temino noči, ampak v žarečo svetlobo bolj veličastnega sveta.

Človekovo življenje vstopi iz teme na zemljo skozi odprto okno rojstva; tu biva nekaj časa in nato, skozi odprto okno smrti, izgine iz našega pogleda. Človek je vedno spraševal religijo: Od kod prihajam? Kam grem? Odgovori pa so se spreminjali tako kot se je spreminjala vera. Danes, mnogo stoletij po razgovoru med Paulinusom in Edwinom, se ljudje v krščanskem svetu bolj kot kdaj koli v zgodovini sveta sprašujejo, ali ima človek duha, odkod prihaja in kam gre.

In sami kristjani, ki trdijo, da so s smrtjo grozote odpravljene, se zbirajo okoli krste in groba z žalostjo in v žalobnem pogrebnem sijaju, ki je daleč večji kot pri pripadnikih katere koli druge religije. Kaj je še lahko bolj moreče od temačne hiše, v kateri mrtvo telo čaka na pokop? Kaj je lahko bolj zoprno od dolgih, nagubanih črnih oblačil in želene ogabnosti grdega zaboja nad katerim vdova objokuje “odrešitev” svojega soproga “iz objema mesa”? Kaj je bolj odvratno od umetno žalostnih obrazov pogrebcev in obupanih “jokavcev” z belimi robčki in plašči, ki so podobni mrtvaškim prtom? Zadnja leta so se stvari precej izboljšale. Perje, plašči in jokavci so skoraj povsem izginili. Groteskno načičkan mrtvaški voz skorajda že pripada preteklosti, tako da je koleselj bolj pokrit s cvetjem kot pa s težkim blagom iz črnega žameta. Zdi se, kot da bi se moški in ženske, ki so sicer še vedno oblečeni v črno, a se ne odevajo več v oblačila, ki so bolj podobna oklepom, trudili pokazati, v kakšno nesrečo se lahko spravijo s sprejemanjem umetnih neugodij. Dobrodošel zdrav razum je spodrinil to navado s prestola in noče več dodajati teh prostovoljnih nadlog naravnemu človeškemu žalovanju.

Ta žalosten odnos do smrti je značilen tudi za krščansko literaturo in umetnost. Smrt je predstavljena kot okostnjak, oborožen s koso, s krohotajočo se lobanjo, grozeča figura s strašnim obrazom, okostenelo strašilo, ki stresa peščeno uro - vse, kar je lahko vznemirjujoče in odbijajoče, se je zbralo okoli tega, pravilno poimenovanega, kralja grozot. Milton, ki je s svojo veličastno poezijo veliko prispeval k oblikovanju ljudskega mišljenja sodobnega krščanstva, je uporabil vso grobo silo svojega čudovitega izražanja, da bi zaokrožil grozno podobo smrti.

The other shape,
If shape it might be called, that shape had none
Distinguishable in member, joint, or limb,
Or substance might be called that shadow seemed,
For each seemed either; black it stood as night,
Fierce as ten furies, terrible as hell,
And shook a dreadful dart; what seemed his head
The likeness of a kingly crown had on.
Satan was now at hand, and from his seat
The monster moving onward came as fast,
With horrid strides; hell trembled as he strode …
… So spoke the grisly terror; and in shape
So speaking, and so threatening, grew tenfold
More dreadful and deform …
… but he, my inbred enemy,
Forth issued, brandishing his fatal dart,
Made to destroy: I fled, and cried out Death!
Hell trembled at the hideous name, and sighed
From all her caves, and back resounded Death.
(John Milton, Paradise Lost, Vol.2, 666-789)

Precej čudno je, da tako predstavo o smrti sprejmejo tisti, ki se ima za privržence Učitelja, o katerem govorijo, da je “obelodanil življenje in nesmrtnost”. Trditev, da je bila nesmrtnost človekovega duha obelodanjena tako pozno v zgodovini sveta, da šteje le osemnajst stoletij, je brez dvoma absurdna, glede na očitno prisotnost povsod dostopnih nasprotnih dejstev.

Čudoviti egipčanski obred s svojo Knjigo Mrtvih, v kateri so opisana popotovanja Duše po smrti, bi lahko, četudi bi bil edini, za vedno odstranil takšno nenaravno trditev. Poslušajte krik Duše pravičnega:

“O ti, ki spremljaš Boga, podaj mi svoje roke, da bom postal eden izmed vas.” (Knjiga mrtvih, xvii., 22 )
“Pozdrav tebi, Oziris, Gospod Luči, ki bivaš v mogočnem domovanju, v naročju popolne teme. Jaz prihajam k tebi, očiščena Duša; moji dve roki te objemata.” (Ibid., xxi., l)
“Jaz odpiram nebo; jaz delam to, kar je bilo napovedano v Memphisu. Jaz poznam svoje srce; jaz imam svoje srce; jaz imam svoje roke, jaz imam svoje noge, ki so mi na voljo. Moja Duša ni ujeta v moje telo na pragu Amenti.” (Ibid., xxvi., 5, 6)

Da ne bi do nasičenosti naštevali navedbe iz knjige, ki je popolnoma izpolnjena z izreki in delovanji raztelešenega človeka, naj bo dovolj, če se spomnimo le še na končno sodbo zmagovite Duše:

“Preminuli bo poklican med Bogove nižjega božanskega področja, nikoli ne bo zavržen ... On bo pil iz toka nebeške reke ... Njegova Duša ne bo ujeta, kajti to je Duša, ki prinaša osvoboditev tistim, ki so v njeni bližini. Črvi je ne bodo požrli!” (Ibid., clxiv., 14-16)

Splošno verovanje v reinkarnacijo je čisto dovolj, da dokaže, kako so religije, v katerih je to osrednji nauk, verovale v preživetje Duše po smrti; vendar pa lahko za primer navedemo odlomek iz Manujevih Povelj, ki na podlagi raziskovanja metempsihoze odgovarja na vprašanje o odrešitvi iz ponovnih rojstev.
“Pravijo, da naj bi bilo med vsemi svetimi dejanji poznavanje sebe, (prevedeno bi moralo biti, poznavanje Jaz-a, Atme) najbolj vzvišeno; to je dejansko prva izmed vseh znanosti, kajti iz nje izhaja nesmrtnost” (The Ordinances of Manu, xii., 81).

Iz naslednjega navedbe, prevedene iz Aveste, bomo razbrali jasnost pričevanja iz velike religije Zarathustre, ki, potem ko opiše popotovanje Duše po smrti, nadaljuje:
“Duša čistega človeka naredi prvi korak in vstopi v (Raj) Humata; duša čistega človeka naredi drugi korak in vstopi v (Raj) Hukhta; naredi tretji korak in vstopi v (Raj) Hvarst; duša čistega človeka naredi četrti korak in vstopi v Večno Luč.”

Njej govori čisto bitje, ki je umrlo pred njo, in jo sprašuje:
“Kako si, O čisti pokojnik, prišel iz bivališč mesa, iz zemeljskih krajev, v nevidno, iz minljivega sveta v neminljivo, kako se je to zgodilo tebi, ki te pozdravljam?”

Nato spregovori Ahura Mazda:
“Ne sprašuj njega, ki ga sprašuješ, (kajti) on prihaja po strašni, grozni, trepetajoči poti, ki je ločitev telesa in duše.” (Avesta, xxvii., Zoroastrian and some other Ancient Systems.)

Perzijski Desatir govori z enako jasnostjo. To delo je sestavljeno iz petnajstih knjig, ki so jih napisali perzijski preroki v jeziku Aveste; “Bog” je Ahura Mazda ali Yazdan:

“Bog je med živalmi izbral človeka, da bi mu podaril dušo, ki je brez snovi, preprosta, ne-snovna, ne-sestavljena, brez apetitov. In ta z izpopolnjevanjem postane angel.“
“S svojo globoko modrostjo in najbolj sublimno inteligenco je združil dušo z materialnim telesom.
Če on (človek) dobro ravna v svojem materialnem telesu in ima dobro znanje in vero, potem je Hartasp ..
Takoj, ko zapusti to materialno telo, ga Jaz (Bog) dvignem v svet angelov, tako da lahko pogovarja z angeli in zre vame.
Če on ni Harstap, a ima znanje in se izogiba razvadam, ga bom povzdignil na raven angelov.
Vsaka oseba bo našla svoje mesto med vrstami modrih, med nebesi in zvezdami, v sorazmerju s svojo modrostjo.
In v tem področju sreče bo ostala za vedno” (The Platonist, 306).

Na Kitajskem starodavna navada oboževanja Duš prednikov kaže na verovanje v širitev človekovega življenja onstran groba. Shu King - ki ga je prof. James Segge uvrstil med najstarejša kitajska klasična dela, vsebuje zgodovinske dokumente, razvrščene od leta 2357 do 627 p.n.š., - je poln zapisov o Dušah, ki, skupaj z drugimi duhovnimi bitji, bdijo nad posli svojih potomcev in blagostanjem kraljestva. Pan-Kang, ki je vladal od leta 1401 do 1374 p.n.š. je tako opominjal svoje podanike:
“Moj cilj je varovati in podpirati vas vse. Mislim na svoje prednike (ki so sedaj), duhovni vladarji ... Če bi se pri mojem vladanju motil in če bi ostal dolgo tu, bi moj visoki vladar (ustanovitelj naše dinastije ) dvignil nadme težko kazen za moj prekršek in rekel: “Zakaj tlačiš moje ljudstvo? ” Če vi, tisoče ljudi, ne čakate na nadaljevanje vaših življenj in niste združeni z mano v mislih, z edinim Človekom na moji ravni, bodo prejšnji kralji vzdignili nad vas težke kazni zaradi vaših zločinov in rekli: “Zakaj se ne uskladite z vašim mladim vnukom, ampak še naprej izgubljate vašo krepost? ” Ko vas kaznujejo tisti zgoraj, nimate nobenega izhoda ... Vaši predniki in vaši očetje (sedaj) se bodo ločili od vas, vas zapustili ter vas ne bodo rešili smrti” (The Sacred Books of the East, III., 109,110).

Tako praktično je dejansko to kitajsko verovanje, ki je še danes tako živo kot v preteklosti, tako da “sprememba, ki jo človek imenuje smrt” predstavlja le majhen del mišljenja in življenja prebivalcev Imperija Cvetja.

Podobne navedbe, ki bi jih lahko našteli na stotine, dokazujejo absurdnost ideje, da je bila nesmrtnost “obelodanjena preko Evangelija”. Ves starodavni svet je živel v polni svetlobi verovanja v nesmrtnost človeka, živel v njej vsakodnevno, jo izražal v svoji literaturi in se družil z njo ob mirnem prehodu praga smrti.

Ostaja pa problem, zakaj bi moralo krščanstvo, ki jo je tako močno in z veseljem potrdilo, ohranjati edinstveno grozo pred smrtjo, ki je odigrala tako zelo pomembno vlogo v njegovem družbenem življenju, v njegovi literaturi in umetnosti. Ni samo verovanje v pekel tisto, ki je grob obdalo z grozo, saj so imele svoje pekle tudi druge religije, pa vendar njih privrženci niso trpeli zaradi tega temačnega strahu. Kitajci, na primer, ki so obravnavali smrt kot lahkotno in preprosto stvar, imajo zbirko peklov, ki so resnično enkratni po svojih raznovrstnih neprijetnostih. Morda je razlika bolj vprašanje rase kot pa prepričanja. Morda živahno življenje zahoda beži pred svojo antitezo in morda za njegov ne-domišljijski zdrav razum breztelesnemu stanju preveč primanjkuje trdnosti udobja, medtem ko bolj sanjavi, mistični vzhod, naklonjen meditaciji, med zemeljskim življenjem stalno išče pobeg iz suženjstva čutom in gleda na raztelešeno stanje kot na zelo zaželeno in najbolj primerno za nevezano mišljenje.

E-knjigo si lahko ogledate na naslednji povezavi: Smrt - in potem?
Za ogled eknjige potrebujete kratek program DNL Reader.
Kako delujejo e-knjige si lahko preberite v našem Priročniku.
Svoj izvod e-knjige pa lahko snamete in kupite na naslednji povezavi:

Dodatno študijsko gradivo o življenju po smrti:

Man After Death, Theosophical Manuals - Katherine Tingley Series.
Life After Death, C. W. Leadbeater.
Death, a Gateway to New Life, Rudy's Page on Theosophy.
After Death - Theosophy - Modern Presentations, The Blavatsky Trust.
Life after Death, Theosophical Society in America.
After Death - What? Leoline L. Wright.
Life and Death, A CONVERSATION BETWEEN H. P. B., COLONEL OLCOTT AND AN INDIAN REPORTED BY H. P. BLAVATSKY.