Nekaj resnic o teozofiji
Bhagavan Das

The Theosophist, september 1889 - Theosophical Siftings, Zvezek 3.
Predavanje, ki ga je imel Babu Bhagavan Das na javnem srečanju v Benaresu.

Težave, ki jih ima človek, ko mora javno zagovarjati teozofijo, so velike. Prvič, zaradi splošnega predsodka posvetno usmerjenih ljudi zoper teozofe, na katere običajno ti gledajo kot na skupino pretirano čustvenih oseb, ki veliko govori, a malo naredi. In drugič, dejstvo je, da pripada večina indijskih članov Teozofskega Društva mlajši generaciji, in da, ko mlad človek nagovarja konzervativne poslušalce, precej tvega, da ga bodo imeli za skrunilca dostojnosti.

Kakorkoli že - najsi bom to vsakoletno nalogo, da pritegnem vašo pozornost k teozofskim vprašanjem, opravil dobro ali slabo - pa k njej pristopam iskreno in resno. Iskrenost in resnost pa so pogosto imeli za dovolj dober izgovor ob slabi predstavitvi tem, že tistih, ki so precej manj spoštovanja vredne kot je teozofija. Torej, gospodje, predstavil vam bom kratko poročilo o običajnem razmišljanju in delovanju teozofov, vi pa boste presodili, ali si zaslužijo podporo ali ne.

Najprej, teozofi verjamejo, da je človeštvo še vedno precej nepopolno. Mislim, da ne bo nihče obsodil tega prepričanja; navsezadnje je zelo koristno za mlade ljudi, da imajo takšno prepričanje, kajti, če bi si vtepli v glavo, da so popolni, potem si res ne bi prizadevali, da bi se poboljšali.

Nadalje verjamejo, da je ta nepopolnost neločljivo povezana s tekmovalnostjo med ljudmi, s pomanjkanjem povezanosti človeštva, z neskladnostjo interesov. Pomanjkanje povezanosti pripisujejo sebičnosti, v vseh njenih brezštevilnih oblikah. Verjamejo, da je sebičnost enako razširjena kot nemoralnost. In pomanjkanje povezanosti seveda onemogoča napredovanje v znanju; toliko našega časa porabimo za to, da se varujemo pred zlobo drugih, in toliko več, da smo zlobni do teh drugih, da nam preostane le malo časa za to, da bi se predali pridobivanju znanja.

Opazujte to pomembno dejstvo - dnevno rastoče število časopisov, ki se nanašajo na posle in denar. Ni težko ugotoviti in obžalovati, da je potrebno toliko časa in mentalne energije porabiti zgolj za nevtralizacijo enako rastočega subtilnega zla nepoštenih ljudi.

Le malo upanja na napredovanje v znanju lahko obstaja tam, kjer življenjski pogoji narekujejo takšno zapravljanje uma; brez znanja pa se upanje na udobno življenje še manjša, saj je nevednost edini vzrok za trpljenje.

Da bi popravilo takšno stanje stvari, si je Teozofsko Društvo za svoj prvi cilj zadalo oblikovanje Univerzalnega Bratstva, da bi nevtraliziralo sebičnost, katere rezultati so tako nesrečni. Naravni rezultat tega cilja - do te mere, do katere je dosežen - je pridobitev časa za preučevanje starodavnih knjig in znanosti, do katerih je Teozofsko Društvo prisiljeno izkazovati posebno naklonjenost, če upoštevamo ohlapno moralnost sodobnih proizvodov človekovega mišljenja in nesposobnost le-teh, da bi podprli resnične interese človeštva. Tretji cilj je razvoj psihičnih moči, ki naj bi bile rezultat celovitega dojemanja in izvajanja načel, ki so predstavljena v starodavnih delih. Do te mere, do katere bodo ti cilji uresničeni, do te mere bo postalo naše življenje na zemlji bolj zaželeno. Tako mislijo teozofi.

In tu, gospodje, na tej stopnji truda po samo-izpopolnjevanju, so teozofe osumili vmešavanja v politiko! Nekateri od teh modrih kritikov mislijo, da lahko beseda “izpopolnjevanje” pomeni le politično izpopolnjevanje. Toda razlika med zunanjim napredovanjem in notranjim napredkom je očitna. Prvo je lahko negotov cilj znanosti politike, katere edini cilj je spopad med domiselnim in sebičnim na eni strani ter preprostim in dobrim na drugi. Drugo, to je, notranji napredek pa je gotov cilj teozofije.

Resnično je le malo razumel teozofijo tisti, ki jo lahko meša s politiko. Kjer obstaja prva, druga ne; pričakuje se, da je skupnost teozofov osvobojena spopadov, medtem ko je temelj politike boj. Teozofija naj bi razvila razum vseh ljudi, tako da bi bil vsak sposoben razumeti in racionalno služiti svojemu lastnemu višjemu kot tudi višjim interesom drugih, ki lahko, ko so uresničeni, z lahkoto pomagajo zavarovati tudi prvega. Politika pa se, po drugi strani, omejuje na nižje interese, zunanje posle človeškega življenja; in ker se nikoli ne spusti do načel človeškega obstoja, ki urejajo te zunanje posle, je bolj verjetno, da bo pri svojih prizadevanjih neuspešna, kot pa ne.

Reči, da je zaradi tega teozofija zgolj utopija in da so praktični interesi človeštva drugačni od tistih, katere obravnava teozofija, bi bilo zelo podobno zalivanju listov drevesa in zanemarjanju njegovih korenin, samo zato, ker jih slučajno ni mogoče videti. Umi, ki so pustili največji vtis v svetu, veliki reformatorji, so na sami sebi dokazali, da cilj teozofije ni negotov ali utopičen. Še več, pripisati besedo utopičen kateremukoli od takšnih načrtov bi bilo še posebej neprimerno v Indiji, kjer so bili ti vedno dejanske realnosti, medtem ko so jih najboljši umi drugih dežel obravnavali zgolj kot sanje. Primer tega je organiziranje širne skupnosti v štiri razrede ali kaste in delitev vsakega življenja v štiri obdobja ali Ashramas, na podlagi katere je posameznik prešel iz posvetnega v puščavniško življenje brez najmanjšega oklevanja. Posledica tega je bila bolj prefinjena moralnost kot jo lahko srečamo sedaj, kajti vzgibi za greh so bili slabotnejši; do tega, kar sedaj spodbuja pohlep, so bili tedaj ravnodušni. In rezultat njihove utopične teorije življenja, ki je bila tako konsistentno dodelana, je ta, da lahko med vsemi rasami prav Indijci pokažejo najdaljše obdobje civiliziranega obstoja.

Opazujte, po drugi strani, kratkotrajni civilizaciji Grkov in Rimljanov; njuno trajanje lahko štejemo v nekaj slabih stoletij. Civilizirano življenje sedanjih, tako-imenovanih velikih evropskih narodov sega okoli deset stoletij nazaj in zelo vprašljivo je, ali bo doseglo še enako število nadaljnjih. Zahodnjaki živijo hitro, prizadevajo si izvleči čim več kot lahko iz fizičnega življenja, ki je za njih vse, tako da lahko pokažejo precejšnjo materialno dejavnost in sijaj, ki ga je zelo lahko vsiliti nepremišljenemu opazovalcu. Toda takšno hitro in sijoče življenje ne more trajati tako dolgo kot trdno in bolj pristno udobno življenje na Vzhodu.

Resnica je, da v teh sodobnih časih sredstva vedno zavzamejo mesto cilja in zato povzročijo precej zla.

Ali se teozofi motijo, gospodje, če si prizadevajo spremeniti to nezdravo stanje stvari, podariti življenju smisel in obnoviti pomen njegovega cilja? Dejansko si ne more nihče domišljati, da bo lahko prisilil ljudi, da bodo enako razmišljali o vseh stvareh, vendar pa to še ni razlog za to, da ne bi poskusili doseči, da bi nekaj ljudi mislilo enako o nekaterih. Ne glede na to, kolikšno količino soglasja je mogoče doseči, pa bi bila to čista pridobitev. In opustiti navidezno utopičen načrt, samo zato, ker ga ni mogoče uresničiti v celoti, je lahko le slaba politika.

In, če pustimo ob strani vse druge premisleke, bi lahko po mojem mnenju teozofijo dovolj dobro zagovarjali že na tej osnovi. Da lahko, četudi bi bila večina populacije sveta zadovoljna s tem, da preživlja svoja življenja v široko razširjeni revščini, vulgarnosti, bednosti in prepirih, tistih nekaj nesrečnikov, ki naenkrat čuti odpor do te vrste življenja, potolaži le teozofija. S svojima naukoma o reinkarnaciji in karmi, v katera verjame večina, če ne že vsi člani Teozofskega Društva, lahko le teozofija ponovno vzpostavi izgubljeno ravnovesje uma – mir, ki je nepogrešljiv za preudarno opravljanje življenjskih dolžnosti. Ali so njeni nauki lažni ali resnični, ni toliko pomembno, dokler priznavamo, da so zdravilo, ki je enako realno kot bolezen, ki jo zdravijo. Zaradi tega, gospodje, si teozofija zasluži, če nič drugega, vsaj pozornost in podporo vseh. Tako lahko vsak vsaj priporoči svojemu malodušnemu prijatelju ustrezno zdravilo za njegovo slabost, pa četudi sam ni povprašal po nobenem zdravilu.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji