Proti koncu leta 1919 je bil g. Bailey imenovan za nacionalnega tajnika Teozofskega društva. Dr. Shepherd je postal vodja založniškega oddelka, jaz pa urednica revije The Messenger in predsedujoča odbora, ki je upravljal s Krotono. Vse faze dela in vse različne politike in načela, ki so veljala za administracijo, so bile odprte pred nama. Generalni tajnik, g. A. P. Warrington, je bil najin tesen prijatelj in vsi starejši delavci so bili prijatelji, tako da se je zdelo, da vlada velika harmonija in resnično kooperativni duh. Vendar pa sva čez čas odkrila, kako površinska je bila ta harmonija. Čez čas sva vstopila v najbolj težavno in mučno obdobje. Najina naklonjenost in osebna lojalnost je bila namenjena najinim prijateljem in so-administratorjem, vendar pa sta bila najin občutek za pravičnost in najina pripadnost vladajočim načelom pod nenehno grožnjo. Dejstvo je, da je bila tedaj uprava Teozofskega društva v Združenih Državah, še bolj pa v Adyarju (mednarodnem centru) reakcionarna in staromodna, nov pristop do življenja in resnice, svoboda tolmačenja in brezosebnost pa značilnosti, ki bi morale vladati politikam in metodam, pa niso.

Društvo je bilo ustanovljeno zaradi vzpostavitve univerzalnega bratstva, vendar pa je degeneriralo v sektaško skupino, ki jo je bolj zanimalo ustanavljanje in ohranjanje lož ter večanje članstva kot pa to, da bi resnice Večne Modrosti dosegle splošno javnost. To dokazuje njihova politika, da v E. Š. zaradi duhovnega učenja ne vključijo nikogar, ki ni bil član T. D. vsaj dve leti. Zakaj naj bi neki osebi odrekli duhovno učenje, dokler z dvoletnim članstvom ne dokaže svojo lojalnost neki organizaciji? Zakaj naj bi od ljudi zahtevali, da razdrejo svoje povezave z drugimi skupinami in organizacijami in da obljubijo lojalnost temu, kar se imenuje “Zunanji Vodja” E. Š., ko bi morale biti edine lojalnosti, ki jih zahtevali, tiste, ki so posvečene služenju soljudem, duhovni Hierarhiji in predvsem človekovi lastni duši? Nobena osebnost nima pravice zahtevati duhovne zaobljube od drugih osebnosti. Edina zaobljuba, ki bi jo moralo dati vsako človeško bitje, je najprej svoji lastni notranji božanskosti, Duši, in nato Mojstru, pod katerega vodstvom lahko bolj učinkovito služi soljudem. Spomnim se, da je na enem od prvih sestankov E. Š., ki sem jim prisostvovala, g. Poutz, ki je bila tedaj tajnica E. Š., presenetljivo izjavila, da ne more biti nihče na tem svetu učenec Mojstrov Modrosti, dokler tega ne objavi g. Besant. Ta trditev je razbila mojo zaslepljenost, čeprav tega tedaj nisem povedala drugemu kot le Fosterju Baileyu. Vedela sem, da sem učenka Mojstra K. H. in da sem to tako dolgo kot sem se lahko spomnila. G. Besant me je očitno spregledala. Nisem mogla razumeti, zakaj naj bi Mojstri, ki naj bi imeli univerzalno zavest, iskali svoje učence le med člani T. D. Vedela sem, da temu ne more biti tako. Vedela sem, da Oni ne morejo biti tako omejeni v zavesti, in kasneje sem srečala mnoge ljudi, ki so bili učenci Mojstrov, pa niso bili nikoli v stiku s T. D. In niso nikoli slišali zanj. Ko sem mislila, da sem našla jedro duhovne luči in razumevanja, pa sem odkrila, da sem pritavala v drugo sekto.

Tedaj sva odkrila, da je E. Š. povsem nadvladovala T. D. Člani so bili dobri člani, če so, in le če so, sprejeli avtoriteto E. Š., če so se strinjali z vsemi izjavami Zunanjega Vodje in če so nudili svojo lojalnost ljudem, ki so jih nastavili vodje E. Š. v vsaki državi. Nekatere njihove izjave so se zdele smešne. Mnogi nastavljeni ljudje so bili izjemno povprečni. Nekateri, na katere se je gledalo kot na iniciate, niso bili posebno inteligentni ali ljubeči, ljubezen in inteligenca pa sta v polni meri zaščitni znak iniciata. Med najbolj naprednimi člani je vladala tekmovalnost ter izražanje raznih trditev in zato neprestan boj med osebnostmi – boj, ki ni bil omejen zgolj na besedne bitke, ampak se je izražal tudi v člankih v reviji. Nikoli ne bom pozabila na grozo, ko mi je nekega dne nek moški v Los Angelesu rekel, “Če hočeš vedeti, kaj ni bratstvo, potem pojdi živet v Krotono.” Ni vedel, da živim tam.

Celotna situacija je bila tako resna in nevarnost cepitve sekcije na tiste, ki so se zavzemali za bratstvo, za brezosebnost, za izogibanje raznim trditvam in za predanost služenju človeštvu tako velika, da je Foster poslal telegram g. Besant z opozorilom, da bo, v primeru, če E. Š. ne bo prenehala nadvladovati T. D., kmalu zelo resno napadena.

Razmere v T. D. so postajale vse bolj in bolj težavne in pripravljali so se že načrti za konvencijo leta 1920, kjer je celotna stvar izbruhnila na plano. Če govorim o svoji notranji izkušnji, potem sem se glede T. D. streznila na enak način kot glede ortodoksnega krščanstva, vendar pa razmere niso bile tako boleče, ker so mi začele veliko pomeniti velike in temeljne resnice in ker nisem bila sama, kajti s Fosterjem sva že sklenila, da se poročiva.

Izvirna zasnova T. D. je bila utemeljena na avtonomiji lož znotraj različnih nacionalnih sekcij, vendar pa se je v času, ko sva začela delovati midva s Fosterjem Baileyem, celotna situacija temeljito spremenila. V vseh ložah so prišli na položaj ljudje, ki so bili člani E. Š., tako da so g. Besant in voditelji v Adyarju lahko nadzirali vsako sekcijo in vsako ložo. Če človek ni sprejel nareka članov E. Š. v vsaki loži, je padel v nemilost, tako da je postalo zanj skoraj nemogoče delovati v loži. Revije sekcij in mednarodna revija, imenovana “The Theosophist”, so se ukvarjale z osebnimi prepiri. Izhajali so članki, ki so napadali ali pa branili nekega posameznika. V društvu je zaradi psihičnih objav g. Leadbeatra in njegovega izjemnega nadzora g. Besantove prevladovalo močno obdobje psihizma. Posledice Leadbeatrovega škandala so še vedno sprožale veliko govoric. Objave g. Besantove o Krishnamurtiju so na široko delile društvo. Iz Adyarja so prihajali ukazi, ki so temeljili na tem, kar naj bi bili ukazi Mojstrov Zunanjemu Vodji, da se mora vsak član Teozofskega društva predati enemu od treh načinov dela - Co-masonskemu Redu, Redu Služenja ali vzgojnemu gibanju. Če nisi naredil tako, so te obravnavali kot nelojalnega, nepozornega do zahtev Mojstrov in slabega teozofa.

V Adyarju je g. Leadbeater objavljal knjige, ki so bile po svojem značaju psihične, ki jih ni bilo mogoče preveriti in ki so nosile močno noto astralizma.

Takšne so bile razmere, ko se je poleti 1920 odvila znana konvencija v Chicagu. Nikoli v življenju nisem bila prisotna na nobeni konvenciji in bila sem, milo rečeno, pretresena, ogorčena in vse skupaj se mi je gnusilo. Zbrala se je skupina moških in žensk z vseh koncev Združenih Držav, ki naj bi se ukvarjali z učenjem in širjenjem bratstva. Sovraštvo in zamere, osebnostna mržnja in politična manipulacija so bile tako izrazite in šokantne, da sem prisegla, da se v svojem življenju ne bom nikoli več udeležila kakšne Teozofske konvencije. Skupaj z g. Warringtonom smo se nahajali vodilni uradniki T. D., vendar pa smo bili v veliki manjšini. Že od začetka je bilo očitno, da je bila od trenutka, ko se je začela konvencija, vse pod nadzorom E. Š. in da bodo tisti, ki so se zavzemali za bratstvo in demokracijo, brezupno preglasovani in zato poraženi.

Drugi, ki so prišli na konvencijo z odprtim umom, so se odpovedali svojim interesom in nas podprli. A navkljub temu smo bili brezupno poraženi in E. Š. je agresivno slavila zmago. Ni nam preostalo drugega kot da se vrnemo v Krotono. Razmere so bile takšne, da je bil v nadaljevanju g. Warrington prisiljen odstopiti kot voditelj Teozofskega društva v Ameriki, pa čeprav je obdržal svoj položaj v E. Š. Nasledil ga je g. Rogers, ki nam je ostro nasprotoval in ki je bil v svojem nasprotovanju precej bolj oseben kot g. Warrington. Slednji je prepoznal našo iskrenost, tako da je, navkljub različnim pogledom na organizacijo, med g. Warringtonom, Fosterjem in mano vladala močna naklonjenost. G. Rogers je bil precej manjši kaliber in nas je vrgel z naših položajev takoj, ko je prišel na položaj. Tako se je končalo naše obdobje v Krotoni in naš zelo stvaren napor, da bi služili Teozofskemu društvu.

Ko se je Ameriška Sekcija sestala na konvenciji, 4. septembra v Chicagu, se je na široko razpravljalo o vprašanju odnosa med Društvom in Liberalno Katoliško Cerkvijo, kajti nekateri so trdili, da gre za, če nekateri duhovniki Cerkve res delujejo v Krotoni, “močno kršenje idealov, na temelju katerih je bilo ustanovljeno Društvo.” G. Warrington je poudaril, da, čeprav sta novi Cerkvi g. Besant in š. Leadbeater dala “podporo in spodbudo”, pa Društvo kot tako tega ni storilo. Spomnil je, da sta “enako vrsto podpore in spodbude nudila buddhizmu g. Olcott in g. Leadbeater, v svojih začetnih letih pa hinduizmu g. Besant ...” (The Messenger, sept. 1919.) Prejet je bil telegram iz Sydneya od škofov Wedgwooda, Leadbeatra in Cooperja, ki so izjavljali, da sta “Društvo in Cerkev popolnoma neodvisna.” (Ibid., okt. 1919.) Izraženo je bilo mnenje, da obstaja nevarnost, da bi zaobljubljeni duhovniki zasedali uradne položaje, kar bi lahko pripeljalo do popolne nadvlade Društva s strani vodstva L. C. C. Dana je bila pobuda, da se na vse duhovnikei L. C. C., ki so zasedali zaupne položaje v Društvu, naslovi prošnja, da odstopijo, zato da bi Društvo lahko obdržalo svojo nepristranskost do vseh religij in sekt. Poslan je bil telegram g. Besant s prošnjo po njenem mnenju, ona pa je odgovorila, da “ne odobrava nobene ne-enakopravnosti, vsiljene na religiozni osnovi.”

“Liga za demokracijo” se je strinjala s temi pogledi.

18. marca je odstopil s svojega položaja g. Warrington, njegovo mesto pa je zasedel podpredsednik Sekcije g. L. W. Rogers. G. Wadia si je za svoj slogan izbral besede “Nazaj k Blavatsky”. Poudarjal je, da po njegovem mnenju Teozofsko društvo ne hodi po smeri, ki jo je začrtala H. P. B. in da je v nevarnosti, da ga bo doletela usoda, za katero je ona govorila, da ga bo doletela, če ne bo izpolnilo svojega poslanstva. Preden je zapustil Ameriko, se je tako navdušil nad idejo “Lige za demokracijo”, da se je g. Rogersu zdelo nujno, da pošlje telegram g. Besantovi, v katerem je z obžalovanjem, a ostro protestiral zoper “neupravičeno vmešavanje v politiko Sekcije ...” Prejel je odgovor, da je “g. Wadia sodeloval v poslih Ameriške Sekcije le na prošnjo g. Warringtona in administracije in da je bil prisiljen grajati, ko so ga dokazi prisilili v nestrinjanje z dejanji in politikami administracije.”

Ves ta čas je Foster deloval kot tajnik Teozofskega Združenja v New Yorku - neuradne, neodvisne organizacije.

Foster je v tem času organiziral Odbor 1400-tih - odbor, ki si je prizadeval vrniti teozofsko društvo na tirnice izvirnih načel. To je bil boj med izključevalno frakcijo in vključevalno skupino. Ni bil boj naukov; bil je boj za načela in Foster je porabil precej časa za organizacijo boja.

B. P. Wadia se je vrnil iz Indije in sprva sva upala, da bo podprl to, kar sva skušala narediti. Vendar pa sva odkrila, da je načrtoval, če bo mogoče, prevzem predsedniške funkcije T. D. V tej deželi, s pomočjo Fosterja in Odbora 1400-tih. Vendar pa Foster ni želel podpreti človeka, ki ne bi predstavljal odbora. Odbor je bil organiziran zato, da bi T. D. predstavil ključne točke in načela, pomembna za člane. Ko je Wadia odkril, da je temu tako, je zagrozil, da se bo pridružil United Lodge of Theosophists, konkurenčni in najbolj sektaški organizaciji.

Odbor 1400-tih je nadaljeval s svojim delom. Prišlo je do naslednje konvencije in članstvo se je odločilo (ali bolje, E. Š. je narekovala njegovo izbiro), tako da se je delo Odbora zaključilo. Wadia se je, tako kot je napovedal, pridružil United Lodge of Theosophists.

Odbor 1400-tih je nadaljeval s svojim delom. Prišlo je do naslednje konvencije in članstvo se je odločilo (ali bolje, E. Š. je narekovala njegovo izbiro), tako da se je delo Odbora zaključilo. Wadia se je, tako kot je napovedal, pridružil United Lodge of Theosophists.