Collins Mabel Cook
1851 - 1927

Mabel Collins se dandanes spominjamo predvsem kot avtorice duhovnega dela Luč na Pot, tako da le redki vedo, da je bila tudi plodovita pisateljica, ki je napisala mnogo knjig in člankov, bila modna dopisnica revije The World in vneta borka proti poskusom na živalih. Večinoma so njena dela sicer leposlovna, vendar pa temeljijo na njenem poznavanju okultizma in teozofije, kajti Mabel je v začetnih letih Teozofskega Društva v Angliji sodelovala pri njegovem delovanju, vendar pa bila zaradi kasnejših nesoglasij povsem izrinjena iz teozofskih zgodovinskih knjig.

Rodila se je 9. septembra 1851 v St. Peters Port Guernsey, kot Minna Collins, hčerka Edwarda Jamesa Mortimerja Collinsa, znanega pesnika in časnikarja ter njegove žene Susanne Hubbard, hčerke ruskega trgovca in bankirja.
Oče, ki jo je klical Mabel ali May in jo oboževal že od samega rojstva ter ji pisal neštete pesmice in sonete, je bil tako obseden s svojim pisanjem, da je morala za praktične zadeve v celoti skrbeti njena mati. Zaradi denarnih problemov se je tako leta 1856 odločil, da se bo povsem posvetil pisanju in se preselil z družino v London. Postal je dokaj moden pisec, ki je s svojimi številnimi občudovalci zapravljal čas in denar v kavarnah in lokalih, tako da je pogosto zašel v dolgove in bil zaradi tega večkrat zaprt. Je pa nenehno pisal in Minna se je spominjala, kako je običajno zaspala ob zvokih peresa, ki je drselo preko papirja. Z dvanajstimi leti je tudi sama začela pisati romance, kajti nikoli ni hodila v šolo, saj jo je poučeval kar oče sam, in to predvsem poezijo in filozofijo.

Leta 1867 je umrla mati Susanna, oče pa se je leto za tem poročil s Frances Cotton, ki se je možu povsem posvetila, tako da je družina preživela nekaj srečnih let v Knowl Hill-u. Tam se je februarja, leta 1871, Minna poročila z Robertom Keningaleom Cookom, pravnikom, piscem poezije in tudi vnetim spiritistom. V naslednjih dveh letih je Robert napisal več člankov za revijo Woman, ki je objavila tudi prve Minnine prispevke. Njuni članki so pokrivali različna področja, predvsem pa vzgojo in umetnost ter vlogo ženske v družbi. Leta 1875 je Minna pod imenom Mabel Collins objavila svoj prvi roman, The Blacksmith and Scholar. Naslednjega leta je umrl njen oče Mortimer, Mabel pa je s svojimi deli uspešno nadomestila njegov prispevek na področju romantične fikcije, saj je tega leta izšel njen drugi roman, An Innocent Sinner, ki je doživel velik uspeh. V letu 1879 je objavila še dve deli, In This World in Our Bohemia. Njena dela so nastajala v eni sapi, kajti, ko je začela pisati, je nič ni moglo več ustaviti. V krogu družinskih prijateljev je postala priljubljena, visoka, mila ženska s kostanjevimi lasmi in svetlo kožo, ki je izgledala precej mlajša kot je dejansko bila. Mož jo je prepričal, da sta pogosto sodelovala v spiritističnih seansah, tako da je Mabel postala tudi sloveč medij. V kasnejših letih se je silovito uprla spiritizmu, saj so jo njene izkušnje prepričale, da so te prakse zelo nevarne.

Leta 1878 je Mabel pripovedovala, kako jo pri pisanju navdihuje procesija svečenikov, ki izstopa iz egipčanskega obeliska, Cleopatra’s Needle, ki so ga postavili na obrežju Temze in ki prihaja do njene hiše ter po stopnicah v njeno sobo. Ob prisotnosti svečenikov je v zamaknjenosti samodejno napisala prvih sedem poglavij The Idyll of the White Lotus. Delo je zaključila šele leta 1884, ko se je v življenju soočala s številnimi težavami in boleznijo.

Mabel je povedala, da je na podoben način nastajalo tudi besedilo Light on the Path, da je zapuščala svoje telo in obiskovala dvorano prekrito z dragulji, ki so tvorili besede, katere si je skušala zapomniti in jih nato zapisati. Vendar pa naj bi bila ta izkušnja posledica njenega dejavnega poskusa, da bi dosegla drugačno stanje zavesti. S tovrstnimi izkušnjami je nadaljevala več let, še posebej v letu 1893, ko naj bi se po lastnih besedah skoraj nenehno nahajala izven svojega telesa.

Teozofsko Društvo je začelo v Angliji delovati leta 1878. Prva srečanja so se odvijala na Great Russell Street, sedežu British National Association of Spiritualists, iz katerega je izšlo mnogo prvih članov društva. Na ta način se je odvil tudi prvi Mabelin stik s teozofijo, ki se je začel poglabljati, ko sta z Robertom leta 1881 dobila v roke izvod Isis Unveiled.

V letu 1885 se je Mabel preselila na Clarendon Road in začela obiskovati A. P. Sinnetta in njegovo ženo, ki sta ob torkih popoldan gostila vse tiste, ki so se zanimali za teozofijo. Sinnettu je opisala svojo izkušnjo z egipčanskimi svečeniki, ki so jo obiskovali med pisanjem. Ko je zaključila The Idyll of the White Lotus, jo je poslala newyorški spiritistični reviji Banner of Light, ki jo je tudi objavila. Za knjižno izdajo dela pa je poskrbel Gerard Finch, predsednik Teozofskega društva v Angliji, tako da se je s tem delom takrat seznanil tudi predsednik Teozofskega Društva Polkovnik Olcott.

Aprila 1884 je prišla v London H. P. Blavatsky, da bi na podlagi zahteve A. P. Sinnetta zamenjala dotedanjo predsednico angleške sekcije društva Anno Kingsford in tako pomagala razrešiti nesoglasja v sekciji. Poleti se je H.P.B. seznanila z Archibaldom in Bertramom Keightleyem, dobrima Mabelinima prijateljema, tako da sta se, pred vrnitvijo Madam Blavatsky v Indijo, nekajkrat srečali tudi onidve. Mabel ji je pokazala rokopis Light on the Path. Blavatsky je bila prepričana, da je Mabel obiskal Mojster Hilarion ter ji narekoval zaključek The Idyll of the White Lotus in celotno Light on the Path ter na ta način zagotovila, da so zasluge za delo, ki je med teozofi želo veliko zanimanje, pripisali Mojstru. Preden je bilo objavljeno so ga v rokopisni obliki prebirali v Sinnettovem krogu.

Čeprav je Mabel posvečala veliko časa teozofiji in druženju s teozofi, pa je nadaljevala s pisanjem svojih romanov in četudi je postajala znana tudi kot teozofka, pa je bila za večino sveta Mabel predvsem pisateljica romantičnih romanov. Njene knjige so se tiskale tako v Angliji kot Združenih Državah.

Ko se je Madam Blavatsky maja leta 1887 vrnila v Anglijo, je Bertram Keightley uredil, da se je nastanila v “Maycotu”, majhni hišici v Norwoodu, v lasti Mabel Collins, ki je bila počaščena, da bo delila svoj dom s slovito gostjo, ki se je takoj po prihodu lotila pisanja svojega osrednjega dela The Secret Doctrine.

Mabel se je morala soočiti s težavnim značajem H.P.B., ki je bila nezadovoljna z nastanitvijo in ni zaupala Mabel. Govorila je: “Nahajam se na sovražnikovem ozemlju, in to pove vse … Ta hiša je luknja, v kateri smo kot slaniki v sodu - tako majhna, neudobna, in če smo v troje v mojih dveh sobah, hodimo eden drugemu po glavi. Tukaj ni nobenega miru, saj se po vsej hiši sliši vsak šum”. Stvar so poslabšali še številni obiski, ki so lahko že s postaje v West Norwoodu slišali Blavatskyjino kričanje. Mabel, Archibald in Bertrand Keightley so preverjali vsako vrstico njenega rokopisa in zbirali pogum, ko so ji morali povedati, da je “zmeden in neurejen”. Madam Blavatsky je bila besna in jih poslala k hudiču. Vsa stvar se je tako še poslabšala.

Tri tedne po prihodu Madam Blavatsky je bila ustanovljena nova teozofska loža. Na svojem drugem sestanku, 25. maja 1887, je Blavatsky Lodge sklenila, da bo izdajala novo revijo. Po dolgi razpravi so člani sklenili, da bo njeno ime Lucifer, čeprav jih je Madam Blavatsky le stežka prepričala, da to ime pomeni zgolj “prinašalec luči”. Odločili so se, da bodo ustanovili založbo, ki ne bo izdajala le revijo, ampak tudi druga dela, predvsem The Secret Doctrine. Založbo so poimenovali The Theosophical Publishing Company. Mabel pa je postala so-urednica novoustanovljene družbe.

Bivanje Madam Blavatsky na njenem domu je postalo za Mabel tudi precejšnje finančno breme, saj je pokrivala vse njene življenjske stroške in stroške številnih obiskov. Kraj je bil tudi kar precej oddaljen od središča Londona, tako da sta Keightleyeva uredila, da se je H.P.B. preselila v Notting Hill, 17 Landsdowne Road, ki je postal nov teozofski center, Mabel pa je ostala sama v Maycotu.

Z izdajanjem Luciferja se je večina Mabelinega pisanja preusmerila k tej reviji. Tako je v njej leta 1887 in 1888 v nadaljevanjih objavila The Blossom and the Fruit. Ker ji to pisanje ni prinašalo dohodkov, je finančno stisko reševala s pisanjem za revijo The World, kjer je pod imenom Flower of the May pisala tedensko kolumno Tea table Talk in v njej obravnavala modo, kozmetiko in podobno. Dve leti je ostala so-urednica Luciferja in v njem objavila večino pisanja izpod peresa Madam Blavatsky, ki je s pomočjo Keightleyevih nadaljevala s pisanjem The Secret Doctrine in vodila sestanke Blavatsky Lodge, ki se je sestajala vsak četrtek zvečer. Mabel se je nato preselila na Clarendon Road, v neposredno soseščino Lansdowne Road, tako da sta si z Madam Blavatsky lahko kar preko vrta signalizirali, ko sta se želeli pogovoriti.

Oktobra in novembra 1888 je Olcott v Luciferju najavil ustanovitev The Esoteric Section of the Theosophical Society, skupino, ki je bila neposredno podrejena Madam Blavatsky in ločena od Društva ter delovala pod strogo zaobljubo tajnosti.

Februarja 1889 je Mabelino ime nenadoma izginilo iz Luciferja in mnogi so se spraševali za razlog. V dogodke, ki so bili podlaga za njeno izključitev, je bila vključena Vittoria Cremers, američanka, ki je leta 1886 dobila v roke Light on the Path in se zaradi nje takoj včlanila v Teozofsko društvo in leta 1888 pripotovala v Anglijo, da bi se srečala z Madam Blavatsky. Ker je že v Ameriki sodelovala pri objavljanju njenih del, jo je H.P.B. prosila, da bi prevzela poslovno stran izdajanja Luciferja. Vittoria se je preselila na Lansdowne Road, kjer sta jo Keightleyeva kmalu predstavila Mabel. Postali sta dobri prijateljici. Madam Blavatsky je začela trditi, da zaključek The Blossom and the Fruit vsebuje črno magijo in da mora posredovati preden bo objavljen in sama napisati zaključna poglavja. Poklicala je Vittorio Cremers in ji povedala, da je rekla Mabel naj zapusti društvo zaradi odnosa s Keightleyevima. Trdila je namreč, da je Mabel v odnosu z Archibaldom in da sodelujeta v tantričnem čaščenju. Vittoria je odklonila, da bi prekinila prijateljevanje z Mabel, tako da je morala tudi sama zapustiti društvo. Ko je Mabel slišala za govorice, je bila seveda zelo jezna, saj so bile obtožbe glede tantrizma še posebej strupene, zaradi povezanosti s črno magijo. Sicer pa Mabel že prej ni bilo dovoljeno, da bi se pridružila ezoterični sekciji. Potem, ko je posebej zaprosila za vstop, ji je H.P.B. dovolila vstop kot kandidatki, vendar jo je že po štirih dneh izključila zaradi “nezvestobe in nelojalnosti”. Del njene nezvestobe naj bi bil povezan z njenim prijateljevanjem in namišljenim flirtanjem z Michaelom Angelom Laneom, dopisnikom iz St Luisa, ki je postal član ezoterične sekcije, nato pa hodil od lože do lože in pripovedoval o tem, kaj se je dogajalo v notranji skupini H.P.B.

Mabel se je takoj na začetku Blavatskyinih obtožb odločila za pravdne postopke, ki nikakor niso bili prazna grožnja, saj je julija 1889 sprožila tožbo zaradi klevetanja, ki pa ni prišla pred sodišče pred julijem 1890. Vendar pa le-to slučaja ni obravnavalo, ker je Madam Blavatsky prosila, da bi upoštevalo pismo, ki naj bi ga napisala Mabel. Odvetnik je nesel pismo na sodišče in prosil sodnika, da umakne obravnavo z dnevnega reda, kar se je tudi zgodilo, čeprav vsebina tistega pisma ni nikoli postala javna.

Pritisk škandala je močno vplival na Mabel. Dobila je ekcem in trpela zaradi nenehnih glavobolov. Lahko je bila le v poltemi, nehala je jesti in zapadla v globoko potrtost. Končno je doživela popoln živčni zlom in preživela štiri mesece v oskrbi svoje sestre, ne da bi bila sposobna opravljati tudi najbolj enostavne stvari.

Med njenim okrevanjem se je v društvu odvila nova kriza. 11. maja 1889 se je v Religio-Philosophical Journal Elliotta Couesa pojavilo pismo, ki ga je pisal Mabel Collins. Coues je že bil v sporu z Madam Blavatsky in označen za izdajalca, ker je leta 1885 pisal Mabel in jo spraševal po viru navdiha za Light on the Path. Mabel mu je takoj odgovorila, da se strinja s pogledom, da je delo navdihnil, oziroma narekoval eden od Mojstrov. Maja 1889 pa je prejel drugo Mabelino pismo, ki ga je poslala tako po izključitvi iz Teozofskega Društva in v njem trdila, da je prvo pismo napisala pod narekom Madam Blavatsky in da je ni navdihnil nihče, ampak da je videla besedilo v lastni viziji; da je v prvem pismu lagala o viru svojega dela v korist Teozofskega Društva. Tako je bil tudi Coues izključen iz društva. Vsa zgodba bi se verjetno še naprej vlekla po časopisih in sodiščih, če je ne bi prekinila smrt Madam Blavatsky v letu 1891. Ti dogodki pa so prešli v teozofsko zgodovino kot afera Coues-Collins, ki naj bi poskušala zrušiti Madam Blavatsky.

Mabel je medtem zaradi magnetnega zdravljenja obiskovala W. H. Edwardsa. Njeni interesi so bili vedno nekoliko širši od same teozofije. Tako se je šušljalo, da je bila tudi članica skrivnega društva Golden Dawn.

Leta 1892 je Mabel objavila Morial the Mahatma, poročilo o dejavnostih v in okoli Teozofskega Društva, ki je zopet sprožilo manjši škandal. V devetdesetih letih je nato napisala in objavila še številna dela.

A v javnosti se ni pojavljala vse do leta 1899, ko je živela v Hartlepoolu in delala kot častna sekretarka Northern England Branch British Union for the Abolition of Vivisection. Bila je članica številnih odborov z znanimi političnimi in aristoratskimi osebami, ki so delovale proti vivisekciji. Svoje delo v zvezi z bojem proti vivisekciji je popisala v romanu The Star Sapphire. Delovala je kot Mrs. Cook, tako da jih je le malo vedelo, da gre za pisateljico Mabel Collins.

Leta 1912 je začela redno objavljati v reviji Occult review. Leto kasneje, 1913, je bankrotirala The Charing Cross Bank, v kateri je imela naložene vse prihranke. Ker ni več toliko pisala in ker za svoja teozofska dela ni prejemala tantiem, je zaprosila za finančno pomoč Royal Literary Fund. V tem času je začela prijateljevati s Catherine Metcalfe, prepričano vegetarijanko, ki ni nosila nobenih usnjenih izdelkov. Mabel je prav tako trdila, da je vegetarijanka že trideset let, ko se je prvič povezala s teozofijo.

Ob začetku I. svetovne vojne je bila precej potrta, saj ni bila, tako kot večina, prepričana, da se bo tako kmalu končala, kar je popisala v romanu The Crucible. Pritegnilo jo je tudi delo Rudolfa Steinerja in se v teozofskem sporu postavila na njegovo stran.

Leta 1915 se je preselila h Catherine Metcalfe in napisala Our Glorious Future. Slednja jo je poskušala nagovoriti, da bi napisala zgodovino nastanka Teozofskega Društva, vendar je to zavrnila, rekoč, da bi vsak poskus, da bi napisala biografijo, naletel na gnev.

Mabel Collins je umrla zaradi angine 31. marca 1927, v starosti 76 let.

Pripravil: Anton Rozman