Alma Maximiljana Karlin
1889-1950

   

Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju v meščanski družini šestdesetletnemu očetu Jakobu Karlinu, upokojenemu majorju avstrijske vojske iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, in petinštiridesetletni materi, učiteljici Vilibaldi Miheljak, hčeri prvega slovenskega notarja v Celju Martina Miheljaka, v kateri so tedaj, tako kot je bilo običajno v družinah državnih uslužbencev, govorili le nemško, pa četudi sta bila starša slovenskega rodu. Zato Alma ni nikoli dobro govorila slovenskega jezika, še manj pisala. Na svet je prišla napol hroma, s poškodovanimi nogami, in nesimetrična, z napol priprtim levim očesom, tako da je zdravnik dejal, da bo otrok verjetno duševno prizadet.

Alma je kot otrok težko hodila, zato je največ časa preživela doma. Pri osmih letih ji je za jetiko umrl oče, tako da so mater nekoliko razbremenile Almine tete, ki so jo leto zatem vzele s seboj na popotovanje po Dalmaciji, Hercegovini, Italiji, Tirolski in Bavarski, kjer si je po pet ur na dan ogledovala galerije in muzeje ter napisala svoje prve pesmi in krajše zgodbe.

Pri trinajstih je morala skozi hude ortopedske operacije, bolečine pa je začela premagovati z učenjem tujih jezikov. V letu 1907 je na srednji šoli v Gradcu opravila izpite iz nemščine, angleščine in francoščine.

Leta 1913 je Alma nadaljevala študij jezikov (angleščine, švedščine, norveščine, danščine, italijanščine, španščine, francoščine in ruščine) na Society of Arts v Londonu. Učila pa se je tudi sanskrta in kitajščine ter preučevala egipčanske hieroglife in hebrejščino.

Odločila se je, da bo koristno izpolnila vsak trenutek svojega življenja. Ob ponedeljkih se je učila norveščino, ob torkih francoščino, ob sredah angleščino in latinščino, ob četrtkih danščino, ob petkih najprej italijanščino in nato še švedščino, ob sobotah je obiskovala svoje azijske prijatelje v Hayesu, ob nedeljah dopoldne pa ure španščine in zvečer še ruščine. Ob ponedeljkih je po uri norveščine šla še na Fellows Road na ure sanskrta, vsako jutro pa se je poleg tega na pamet naučila po eno pesem v vseh jezikih hkrati.

Preživljala se je kot prevajalka v prevajalski pisarni na Regent Streetu in s poučevanjem jezikov. Poučevala je predvsem Azijce, ki so jo vpeljali v teozofijo in vzhodnjaške filozofije ter ji pomagali pri učenju kitajščine in sanskrta, sama pa se je delno seznanila tudi z arabščino in perzijščino.

Kmalu je postala članica londonskega Teozofskega Društva.

Med študijem je šest mesecev preživela tudi v Parizu, kjer je poslušala predavanja na College de France in na Sorboni, mimogrede pa preučevala še prerokovanje z dlani.

Med eno izmed inštrukcij angleščine je spoznala Hsi Sing Jung Lunga, sina kitajskega mandarina, ki jo je nato zasnubil, ona pa je ponudbo sprejela. Zaročenca je odpeljala v Celje, da bi ga predstavila materi, ki pa nad izbiro ni bila navdušena, tako da je Alma opustila misel na poroko in se prek Danske in Švedske vrnila v London.

Spomladi leta 1914 je na londonski Society of Arts z odliko opravila izpite iz osmih tujih jezikov. S svojim uspehom je vzbudila veliko začudenje, saj je pri izpitu iz angleščine prekosila vseh devetsto kandidatov, celo same Angleže.

Ko se je začela prva svetovna vojna, avstro-ogrski državljani v Veliki Britaniji niso bili več zaželeni, zato je odšla na Norveško, kjer je nekaj časa preživela na skrajnem severu med ljudstvom Samijev, pozimi pa se je zatekla v Stockholm, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala poklicna pisateljica.

Po končani prvi svetoni vojni se je vrnila domov v Celje in ustanovila šolo za tuje jezike in začela s pripravami na potovanje okoli sveta. Da bi se dobro pripravila na popotovanje, se je urila v slikanju in se učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je nato služil na poti okoli sveta.

Sicer pa je bilo navdušenje nad znanostjo, umetnostjo in potovanji del Almine družinske tradicije, kajti po očetovi strani segajo njene družinske korenine do Giovannija Rinalda, grofa Carlija (1720-1795), italijanskega profesorja astronomije in navtike, avtorja zgodovine Mehike in Peruja. Ena od vej družine Carli se je pozneje preselila v Francijo in se pomešala s francosko aristokracijo. Med revolucijo so skoraj vse njene člane obglavili. Zadnji preživeli Carli je zbežal proti vzhodu, se ustavil v Rogaški Slatini ter svoj priimek poslovenil v Karlin.

Alma je načrtovala je, da bo potovanje trajalo dve, največ tri leta. V resnici pa je nato trajalo kar dobrih osem let.

Čas po koncu prve svetovne vojne ni bil posebno naklonjen popotnikom, kakršna je bila Alma Karlin. V svetu je vladal odpor do nemško govorečih ljudi, težko je bilo najti zaposlitev in dovoljenje za prestop državne meje. Jugoslovansko državljanstvo je Karlinovi vsaj do neke mere olajšalo pridobitev vizumov za vstop v tuje države. Najprej je želela videti Indijo, pa ji angleške oblasti tega niso dovolile.

Tako se je 24. novembra 1919 z nekaj malega denarja, s pisalnim strojem erika in s pripravljenim slovarjem desetih tujih jezikov odpeljala s celjske železniške postaje proti Trstu. Tu ji je denar hitro kopnel, ker je morala pet tednov čakati na ladjo in na vizum. Nameravala je naravnost na Japonsko, ker je bila to edina viza, ki jo je dobila, vendar pa si je zadnji hip premislila in se odločila za pot čez Genovo v Južno Ameriko.

Dvomesečno potovanje do Mollenda v Peruju je preživela v neznosnih razmerah, ob pičli hrani in v umazaniji. Tam se je izkrcala 5. aprila in bila kot belopolta ženska, sama sredi Peruja, ves čas v nevarnosti. Srečala se je s čarovništvom in vraževerji inkovskega naroda ter bila deležna številnih neprijetnosti. Tako so jo v Arequipi obtožili, da je preoblečeni čilski ali bolivijski vohun ter jo hoteli sleči in javno pregledati. Večkrat so jo skušali posiliti, zato je spala oblečena, z zastrupljenim bodalom pod blazino, vsak trenutek pripravljena na beg.

Tako je iz Peruja skoraj pobegnila v Panamo, kjer se je srečala z vudujskimi čarovniki in se v upravi prekopa zaposlila kot prva ženska sodna prevajalka.

A že naslednjega leta se je odpravila naprej in ob obali Srednje Amerike, s krajšima postankoma v Nikaragvi in Ekvadorju, prispela v Združene države Amerike. Tam si je ogledala Los Angeles in San Francisco ter odšla naprej na Havaje, ki so bili njen prvi daljši postanek. V času bivanja na Havajih je prevajala za muzej v Honoluluju ter si s tem zaslužila denar za nadaljevanje poti.

Tako je leto dni pozneje odpotovala s Havajev na Japonsko. Življenje na Japonskem je bilo najlepši del njenega potovanja. Dobila je delo na nemški ambasadi v Tokiu in si dodobra ogledala Japonsko.

A tudi tu ni dolgo zdržala, ampak se je odpravila naprej v Korejo in nato še v Mandžurijo in na Kitajsko, od tu pa na Tajvan, kjer je obiskala Tajalce, lovce na človeške glave. Nato je v Hongkongu kupila karto do Avstralije in se na poti ustavila v Manili, na Borneu, Bisernih otokih, Celebesu ter prek Četrtkovih otokov prispela v Sydney in Adelaido.

Naslednja postaja na njeni poti pa je bila Nova Zelandija, od koder je potovala na Fidži, nato pa na Novo Kaledonijo, Nove Hebride, Salomonove otoke, Karolinske otoke, Bismarckove otoke, Novo Gvinejo in Moluke.

Ob jezeru Sentani na Novi Gvineji je bila tudi na meji dotlej znanega sveta, saj dlje dotlej ni prišla še nobena ekspedicija. Tam se je celo srečala z ljudožerci, vendar imela srečo, da je ta srečanja srečno preživela.

Vračala se je prek Indonezije in se ustavila na Celebesu, Javi in Sumatri ter pripotovala v Singapur. Pot jo je nato vodila prek Burme v Indijo, ki je bila tudi zadnja daljša postaja na njeni poti. Obiskala je Kalkuto, Agro, Delhi, Lahore, Madras in Karachi, kjer je predavala o miru in za to prejela posebno odlikovanje.

Iz Karačija se je nato januarja 1928 na prošnjo svoje umirajoče matere prek Adena, Port Sudana, Port Saida, Benetk in Trsta vsa bolna, shujšana in obubožana vrnila domov v Celje.

Obiskane kraje je Alma podrobno preučila, vse od njihove zgodovine in splošnega ter duhovnega izročila do drugih posebnosti dežel. Vse te kraje, rastlinstvo in živalstvo je tudi natančno skicirala ali naslikala v številnih beležkah in pri tem urejala še herbarij. Zanimala se je za šolanje in družbeni položaj žensk, predvsem pa je preučevala starodavna verska izročila, magijo, šamanizem, zdravilna zelišča, simbole in mitologijo ter o tem pošiljala prispevke številnim časopisom in revijam po svetu, vendar pa zanje pogosto ni prejela honorarja ali pa je bil ta izjemno skromen.

Po vrnitvi domov je Alma predavala, urejala zbrano gradivo in pisala, iz zbranega etnološkega gradiva pa je v svojem stanovanju uredila malo zbirko.

Imela je veliko odmevnih predavanj, ki so jih njeni someščani zelo radi obiskovali in se ji zanje zahvaljevali v takratnem časopisju. Predavala je tudi na različnih evropskih univerzah in v ženskih društvih. Nekoč so jo na Dunaju navdušeni študentje po predavanju na rokah odnesli v njen hotel.

Pisala je potopisne članke za nemško in angleško govorno področje, za dnevnike in za ženske, zgodovinsko-etnološke in okultne revije ter začela objavljati svoje potopise in romane. Tako je od leta 1921 do 1937 pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici izdala 22 knjig. Samo na nemškem knjižnem trgu je bilo leta 1934 sedemnajst njenih knjig.

Leta 1932 je Alma obiskala Stockholm in na tamkajšnjem radiju predavala o svojih popotovanjih. Po oddaji jo je poklicala slikarka Thea Schreiber Gammelin in jo prosila za srečanje, iz katerega se je razvilo trajno prijateljstvo. Thea je Almo med drugim predstavila tudi Nobelovi nagrajenki za literaturo Selmi Lagerlof, ki je izredno pozitivno ocenila njeno delo. Prijateljici sta si nato nekaj let redno dopisovali, čez čas pa jo je Alma zaprosila, da bi postala njena osebna tajnica in tako se je sedemnajst let mlajša Thea za stalno preselila v Slovenijo.

Leta 1934 je Alma prenehala pisati potopisne članke in zgodbe ter se povsem preusmerila v okultizem. Zanimali sta jo predvsem raziskovanje starodavnih ljudstev in teozofija. V svojih delih, ki so bila plod njenih vizij, je posegla nazaj v obdobje Atlantide in v prazgodovino Kitajske, Peruja in Mehike.

Leta 1937 je pri Almi in Thei našel zatočišče nemški novinar Hans Joachim Bonsack, ki ga je Hitler preganjal zaradi domnevne vpletenosti v enega od atentatov nanj. Almi ga je uspelo spraviti na Češko, vendar pa so zaradi tega v Nemčiji prepovedali njena dela. V zvezi z Bonsackovim primerom je pisala tudi Ligi Narodov: “Zdaj se bolj kot kdaj prej bije boj za pravico, svobodo in demokracijo in vsi tisti, ki ne bodo tukaj ukrepali po svojih najboljših močeh, bodo ječali pod jarmom tiranov, ko bo prepozno.”

Ob zasedbi Jugoslavije jo je nato leta 1941 preganjal gestapo in jo končno aretiral, zaplenil njeno premoženje ter jo poslal v Dachau, vendar pa se ji je s poti v taborišče nekako posrečilo pobegniti v partizane. Z osvobojenega ozemlja v Črnomlju je odšla v Dalmacijo in o partizanskem gibanju pisala celo Churchillu. Iz časa NOB je ohranjenih več njenih partizanskih zgodb. Tudi Thea se je med vojno pridružila partizanom in je bila kot kurirka tudi huje ranjena.

Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško. Almino in Theino privarčevano imetje je bilo v bankah v tujini, kamor nista mogli, tako da sta se preselili v majhno hišo na hrib Pečovnik nad Celjem, kjer sta se preživljali s skromno Theino pokojnino in večkrat trpeli pomanjkanje.

Svoje življenje je Alma Karlin zaključila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju, pokopana pa je na Svetini.

Napisala je dvajset odličnih romanov, potopisov in zgodb, v njeni zapuščini pa je še približno 40 neobjavljenih besedil, novel, črtic in poljudnoznanstvenih člankov, 400 pesmi, 98 listov notnih zapisov ter več kot 500 rastlinskih listov in risb.

V Pokrajinskem muzeju Celju je urejena stalna etnografska zbirka Alme Karlin, v kateri je okoli 800 njenih predmetov in 400 razglednic, vendar pa je njena zapuščina razpršena po različnih krajih in je vsaj še enkrat tolikšna.

Alma Maksimilijana Karlin was born in a middle class family on 12 October 1889 in Celje, to the sixty years old father Jakob Karlin, a retired major of Austrian army from Tuncovec near Rogaška Slatina, and to the forty-five years old mother, teacher Vilibalda Miheljak, daughter of the first Slovenian notary in Celje, Martin Miheljak. It was common in the families of the state employees that spoken language was German, nevertheless the parents were of the Slovenian birth. Therefore Alma never spoke Slovenian well, still less wrote. She came to this world half crippled, with damaged legs, unsymmetrical, with half closed left eye, so that the doctor said that the child will be probably retarded.

As a child Alma walked with difficulty and spent most of her time at home. When she was eight years old her father died of tuberculosis. The following year her aunts took her to an excursion over Dalmatia, Herzegovina, Italy, Tyrol and Bavaria. There she spent five hours a day visiting galleries and museums and wrote her first poems and short stories.

When thirteen years old Alma went through hard orthopedic operations and began to overcome her pain with the study of languages. In 1907 she passed exams in German, English and French languages at high school in Graz.

In 1913 Alma continued her study of languages (English, Swedish, Norwegian, Danish, Italian, Spanish, French and Russian) in London at the Society of Arts and additionally learned Sanskrit and Chinese and inquired hieroglyphs and Hebrew.

She decided to make good use of every moment of her life. On Mondays she learned Norwegian, on Tuesdays French, on Wednesdays English and Latin, on Thursdays Danish, on Fridays Italian and Swedish, on Saturdays she visited her Asiatic friends in Hayes, on Sundays morning she studied Spanish and in the evening Russian. On Mondays, after the lessons in Norwegian, she went to the Fellows Road to master Sanskrit, and every morning she learned by heart a poem in all languages simultaneously.

Alma made her living by translation work on Regent Street and by giving language lessons, mostly to Asiatics, who acquainted her with theosophy and eastern philosophies and helped her in her study of Chinese and Sanskrit, while by herself she acquired some knowledge of Arabic and Persian.

She soon became a member of the Theosophical Society.

During the study Alma spent also about six months in Paris attending lectures at the College de France and at the Sorbonne and by the way made some research on palmistry.

While giving English lessons she met Hsi Sing Jung Lung, son of a Chineese mandarin. He soon asked Alma to marry him what she accepted. Alma took him to Celje to introduced him to her mother but she wasn’t happy with her daughter choice at all. So Alma gave up her plans about marriage and went back, through Denmark and Sweden, to London.

In the spring of 1914 she graduated at the London Society of Arts with honors in eight languages. She made great surprise at English exams overshadowing all nine hundred candidates, even Englishmen themselves.

When the WWI broke out the Austrian citizens became unwelcome in Great Britain, so she went to Norway and lived for some time in far North among the Lapps, spending winters in Stockholm where she finally decided that she will travel around the world and become a professional writer.

After the war she came back home to Celje and founded a school for foreign languages and began to make plans for the travel. To be well prepared for the challenge she trained herself in painting and learned geography, history, biology, botanics and zoology and prepared the overall dictionary in ten languages, including the Slovenian, which she was then using during her travel around the world.

Enthusiasm over science, arts and traveling was part of Alma’s family tradition as her father family roots went back to Giovanni Rinaldo, Count Carli (1720-1795), Italian professor of astronomy and nautics, author of the Mexican and Peruvian history. One of the Carli family branches later on immigrated to France and mixed with French aristocracy. During the revolution nearly all members of this family branch were beheaded. The last survived Carli escaped to the East and stopped at Rogaška Slatina and slovenized his surname into Karlin.

Alma planned that her travel will took two, at maximum three years, but in truth it lasted eight.

The time after the WWI wasn't favorable for the travelers like Alma Karlin. There was generally present an opposition towards German speaking people, so it was hard to get a job and permissions for the border crossing. Yugoslav citizenship helped her to gain visas for foreign countries a little easier. She wanted to see India first but English authorities didn’t allow her to do so.

On 24th of November 1919 Alma left Celje’s train station for Trieste, with a humble sum of money and her multilingual dictionary in a pocket and a typewriter Erica in her hand. There her money was quickly coming short as she had to wait for the ship and visa. She planned to go to Japan first, as this was the only visa she could get quickly, but she suddenly changed her mind and traveled to Genoa and took a boat to South America.

Alma spent two months long voyage to Mollendo in Peru in intolerable conditions, with poor food and in dirt. She landed on 5th of April. As a white-skin woman, all alone in the middle of Peru, she was in constant danger. Alma met with sorcery and superstitions of Inca’s people and with all sorts of troubles. In Arequipa she was accused to be hidden Chilean or Bolivian spy and nearly forced to be publicly undressed and examined. She was several time in danger to be raped, so she slept with poisoned knife under the pillow and prepared for escape in any moment.

Alma almost deserted from Peru to Panama. There she met voodoo sorcerers, but also found good employment in the management of the Panama channel as the first woman court interpreter.

But already the next year Alma moved on, along the coast of Latin America and with two short stays in Nicaragua and Ecuador, to the United States of America. There she visited Los Angeles and San Francisco and proceeded to Hawaii. There she remained a little longer, translating brochures for the Honolulu Museum and in that way gaining money for the continuation of her travel.

From Hawaii Alma went to Japan. There she spent the most beautiful time of her journey as she get well payed job at the German Embassy and managed to travel throuhout the whole country.

But neither there she stayed too long. Alma moved on to Korea, Manchuria and China, and from there to Taiwan. There she visited Tajals, hunters on human heads. In Hong Kong she took a ship to Australia and visited Manila, Borneo, Pearl Islands, Celebes, Thursday Islands and finally arrived in Sydney and Adelaide.

Her next stay was New Zealand from where she moved to Fiji and then to New Caledonia, New Hebrides, the Salomon Islands, Caroline Islands, Bismarck Islands, Moluc Islands and New Guinea.

There, along the lake Sentani, she reached the frontier of then known world, for no previous expedition came to this point. She even met cannibals and had luck to survive the unpleasant encounter.

Alma was returning by the way of Indonesia and stayed for a while on Celebes, Java and Sumatra. From Singapore she traveled to Burma and India, the last longer stay on her trip. She visited Calcutta, Agra, Delhi, Lahore, Madras and Karachi, where she gave a talk on peace and received special medal.

From Karachi Alma went, on the request of her dying mother, back home - through Aden, Port Sudan, Port Said, Venice and Trieste. She arrived in Celje in January 1928, ill, slimmed and impoverished.

Alma carefully studied visited places, examined their history, general and spiritual heritage and other peculiarities. She made exact sketches and paintings of flora and fauna and arranged a herbarium. She was interested in women education and social conditions and especially attracted by ancient religious heritage, magic, shamanism, medicinal herbs, symbolism and mythology. She was sending reports to several newspapers and magazines all around the world but often didn’t received fees or these were really humble.

Once at home Alma lectured, arranged collected material and wrote. Out of gathered ethnological material she created a small collection in her house.

She had several successful lectures at different universities and women’s clubs throughout the Europe. Once, in Vienna, enthusiastic students even carried her to the hotel on their shoulders.

She wrote travel articles for German and English public, for newspapers and for women, historical-ethnological and spiritual magazines and began to publish her travel books and stories. In the period 1921-1937 there were 22 Alma’s books published by German, English, Finish and Swiss publishers. In 1934 there were 17 of her books present on the German book-market.

In 1932 Alma visited Stockholm and gave a talk about her travel on the radio. After the broadcast she was contacted by painter Thea Schreiber Gammelin. This meeting evolved into longstanding friendship. Thea introduced Alma to the Nobel Prize for literature, Selma Lagerlof, who evaluated her work very positively. Alma and Thea regularly corresponded for few years. Finally Alma asked seventeen years younger Thea to become her personal secretary. Thea accepted the offer and transferred to Slovenia.

In 1934 Alma stopped to write travel articles and stories and dedicated herself completely to occultism. She was primarily interested in the investigation of ancient peoples and theosophy. In her works, result of her visions, she described the period of Atlantis and the pre-historical ages of China, Peru and Mexico.

In 1937 Alma and Thea gave refuge to German journalist Hans Joachim Bonsack, who was persecuted by Hitler because of alleged involvement in one of the attempted assassinations. Alma managed to transfer him to Czech Republic, but in consequence her works were prohibited in Germany. Concerning the Bonsack case she wrote to the League of Nations: “Now, more then ever, there goes on a struggle for justice, freedom and democracy, and all those who will not act according to their best powers will suffer under the yoke of tyrants when it will be too late.”

After the occupation of Yugoslavia, in 1941, Gestapo persecuted Alma and finally arrested her, confiscated all her property and sent her to Dachau. But she somehow succeeded to escape from the transport and fled to partisans. From the liberated territory around Črnomelj she went to Dalmatia and there wrote to Mr. Churchill describing the liberation movement. From her NOB (National Liberation Struggle) period there are preserved several partisan stories. During the war Thea joined the partisans too and was severely wounded.

After the war the authorities didn’t want to have anything to do with the writer who wrote in German. Alma’s and Thea’s spared founds were in foreign banks and therefore inaccessible, so they moved in a small house on the hill Pečovnik above Celje and lived humbly with the Thea’s pension, often in shortage.

Alma died from cancer on 14 January 1950 and was buried in the church's courtyard at Svetina.

She wrote 22 excellent novels, travel books and stories. In her legacy there are about 40 unpublished texts, novels and sketches, and many articles, about 400 poems, 98 note records and over 500 plant sketches and paintings.

In Pokrajinski Muzej (Regional Museum) Celje there is arranged a permanent ethnographic collection in which there are 800 exhibits and 400 postcards, but her legacy is still scattered all around and includes at least as much pieces.

Spletni viri Online Resources
Virtualno domovanje Alme Karlin - Osrednja knjižnica Celje
Alma Maksimilijana Karlin - Wikipedia
Alma Karlin's Virtual Home - Central Library Celje
Alma Maksimiliana Karlin on Wikipedia
Prispevki o njenem življenju in delu Documents about her Life and Work
Zbirka Alme Karlinove - Pokrajinski Muzej Celje
Alma Karlin - živeti teozofijo
Alma Karlin – Državljanka sveta - Ob izdaji monografije Jerneje Jezernik
Alma M. Karlin – trailer
Alma M. Karlin – ponoven razmislek o njenem življenju in delu - okrogla miza
Alma Karlin's Collection - Regional Museum Celje
Alma Karlin - Living Theosophy
Alma Karlin - World Citizen - Monography by Jerneja Jezernik
Alma M. Karlin – trailer
Alma M. Karlin - round table report

Almina pot okoli sveta

Alma's route around the world

Bibliografija

Bibliography

Objavljena dela Published works
1. Die Kringhäusler: Drama in drei Akten. Leipzig: Volger, 1918

Kringhäuslerjevi: drama v treh dejanjih.

The Kringhäuslers: drama in three acts.

2. Mein kleiner Chinese: Ein China-Roman. Dresden: Deutsche Buchwerkstätten, 1921

Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske.

My Little Chineese: a novel from China.

3. Einsame Weltreise: Die Tragödie einer Frau. Minden in Westfalen: Wilhelm Köhler, 1929
(druga izdaja Minden-Berlin-Leipzig: W. Köhler, 1930)
Einsame Weltreise: Erlebnisse und Abenteuer einer Frau im Reich der Inkas und im Fernen Osten.
Freiburg: Kore, 1995
Finski prevod: Yksin maailman ääriin: Naisen elämyksiä inkain valtakunnassa ja Kaukaisessa Porvoo.
Helsinki: W. Söderström Osakeyhtiö, 1934

Slovenski prevod: Samotno potovanje.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969
Slovenski prevod: Samotno potovanje v daljne dežele.
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006

English translation:
The Odyssey of a Lonely Woman. London: V. Gollancz, 1933

4. Im Banne der Südsee: Als Frau allein unter Pflanzern und Menschenfressern, Sträflingen, Matrosen und Missionaren.
Minden in Westfalen: Wilhelm Köhler, [ca. 1930]

Slovenski prevod: Urok Južnega morja. Tragedija neke ženske.
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 1996

The Spell of the South Sea: a tragedy of a woman.

5. Erlebte Welt: Das Schicksal einer Frau: durch Insulinde und das Reich des weißen Elefanten, durch Indiens Wunderwelt und durch das Tor der Tränen.
Minden in Westfalen: Wilhelm Köhler, [ca. 1930]
Vsi trije potopisi pod zaporednimi številkami 3., 4. in 5. so izšli tudi v skupni kaseti z naslovom:
Welterleben und Welterleiden. Minden in Westfalen: Wilhelm Köhler, [ca. 1933]

Slovenski prevod: Doživeti svet.
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006

Experienced world.

6. Drachen und Geister: Novellen aus China, Insulinde und der Südsee. Berlin: Frundsberg-Verlag, 1930
Slovenski prevod: Zmaji in duhovi. Celje: Mavrica, 1996 Dragons and Spirits.
7. Mystik der Südsee: Liebeszauber, Todeszauber, Götterglaube, seltsame Bräuche bei Geburten.
I. Teil Polynesien, II. Teil, Melanesien-Mikronesien.
Berlin-Lichterfelde: Hugo Bermühler, 1931
Mistika Južnega morja:
Ljubezenski uroki, smrtonosni uroki, verovanja, nenavadni običaji ob rojstvu.
I. del Polinezija, II. del Melanezija-Mikronezija.
Mysticism of the South Sea:
love spells, death spells, beliefs, unusual habits at birth.
I. Polynesia, II. Melanesia-Micronesia.
8. Der Götze: Roman. Potsdam: Müller und I. Kiepenheuer, 1932
Malik: roman. The Idol: a novel.
9. Der Todesdorn und andere seltsame Erlebnisse aus Peru und Panama.
Berlin: Prismen-Verlag, 1933
Slovenski prevod: Smrtonosni trn.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006
English translation: The Death-Thorn
and other strange experiences in Peru and Panama.
London: G. Allen and Unwin Ltd., 1934
The Death-Thorn: Magic, superstions and beliefs of urban
Indians in Panama and Peru.
Detroit: Blaine Ethridge Books, 1934, 1971
10. Windlichter der Todes: Roman aus Siam.
Leipzig: Hesse und Becker, 1933
Slovenski prevod: Svetlikanje v mraku.
Celje: Mavrica, 1999
Glimmering in the Twilight.
11. Tränen des Mondes: Eine Geschichte aus Peru.
Breslau/Wroclav: Paul Kupfer Verlag, 1935
Mesečeve solze: zgodba iz Peruja. Moon's Tears: a story from Peru.
12. Erdgebunden.
Leipzig: Verlag Wilhelm Inh. Rolf Hartung, 1936
Slovenski prevod: Angel na zemlji.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998
Angel on the Earth.
13. Vier Mädchen im Schicksalswind: Eine Südseegeschichte.
Leipzig: Grethlein, 1936
Vier Mädchen im Schicksalswind: Eine Südseegeschichte.
Berlin: Paul Franke Verlag, 1943.
Francoski prevod: Jeunes filles d'Orient.
Geneve: J. H. Jeheber, 1939
Štiri dekleta v vetru usode: Zgodba z Južnega morja. Four Girls in the Wind of Destiny.
14. O Joni San: Zwei japanische Novellen.
Breslau/Wroclav: Heydebrand Verlag, 1936
Slovenski prevod: Japonske novele.
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006
O Joni San: two novels from Japan.
15. Isolanthis: Roman vom Sinken eines Erdteils.
Leipzig: Grethlein und Co. Nachf., 1936
Isolanthis: roman o potopu celine. Isolanthis: a novel about the sinking of the continent.
16. Eine kleine Siamesin: Erzählung.
Berlin: Schlieffen-Verlag, 1937
Mala Siamka: novela. Little Siameese: a novel.
17. Kleiner Frühling: Drei Erzählungen.
Leipzig: Max Möhring, 1937
Mala pomlad: tri zgodbe. Little spring: three stories.
18. Der Becher des Vergessens: Zwei Erzählungen.
Leipzig: Max Möhring, 1938
Kupa pozabljenja: dve zgodbi. The Chalice of Forgetfulness: two stories.
19. Unter dem Augenbrauenberg und andere Erzählungen.
Leipzig: Max Möhring, 1938
Slovenski prevod: Pod košatim očesom.
Celje: Mohorjeva družba, 2002
Under the Haughty Eye.
20. Der blaue Mond: Eine Erzählung für Jung und Alt.
Leipzig: Max Möhring, 1938
Slovenski prevod: Modri mesec.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997
Blue Moon.
21. I Tschaos jüngstes Enkelkind: Eine Kurzgeschichte aus China.
Ulm: Aegis-Verlag, 1948. Verlagsrechte bei Max Möhring Verlag, Leipzig.
Pravice pridržane za založbo Max Möhring Verlag, Leipzig.
Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske. The Youngest Grandson of the Venerable I Chaa.
22. Als Gefangene bei den Kopfjägern auf Neu-Guinea.
Lengerich: Kleins Druck- und Verlangsanstalt, 1960
Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji. As a Prisoner of the Head-hunters on New Guinea.
23. Popotne skice.
Ljubljana: Kmečki glas, 1997
Travel Sketches.
24. Arringer-Rasch-Karlin: Der weibliche Körper und seine Beeinflussung durch Mode und Sport.
Berlin, Leipzig: Verlag für Kultur und Menschenkunde, [ca. 1930]
(V tretjem delu te knjige z naslovom „Žensko telo ter vpliv mode in športa nanj“ je spis Alme M. Karlin o idealih lepote pri različnih ljudstvih - In Part III. of the book, entitled "Women's Body and the influence of fashion and sport", there is Alma M. Karlin's article on ideals of beauty amongst different peoples.)
25. Mondstern: Magische Geschichten
(Poleg zgodb drugih nemških pisateljev so v knjigi z naslovom „Mesečeva zvezda“ objavljene tudi zgodbe Alme M. Karlin - Amoung other stories in this book there is Alma M Karlin's story, entitles "The Moon's Star".)
26. Roman Alme M. Karlin z naslovom Die Nebenfrau des Nabobs/Nabobova stranska žena je izhajal kot podlistek v časopisu Neue Illustrierte Zeitung (Berlin) in v Der deutsche Bergknappe leta 1937 - Alma M. Karlin's novel "The Nabob's Side Wife" was published as feuilleton in the newspapers Illustrierte Zeitung (Berlin) and Der deutsche Bergknappe in a year 1937.
 
Pomembnejša neobjavljena dela More important unpublished works
1. Das Krüppelchen (1938)
Pohabljenček. Little Cripple.
2. Das Land der geflügelten Nachen (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Dežela lahkokrilih čolničev The land of light-winged boats.
3. Das Lämpchen von Nou (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1937)
Noujeva svetilka. Nou's lamp.
4. Das silberne Band: Die Entwicklungsgeschichte einer Seele
(Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1935)
Srebrni trak: razvojna zgodba neke duše Silver Band: a story of the soul's development.
5. Das wilde Einhorn: Erzählung aus vorgeschichtlichen Tagen (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Divji samorog: zgodba iz predzgodovinskih časov Wild Unicorn: a story from the prehistoric times.
6. Der geheimnisvolle Ruf (1942)
Skrivnostni klic. Mysterious Call.
7. Der große Opferstein (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1931/32)
Veliki žrtveni kamen. Big Offering Stone.
8. Die Gelöbnisschnurr: Eine Geschichte aus dem Leben der Parsis (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Vrvica za zaprisego: zgodba iz življenja Parsov. Pledge String: a story of Parsees' lives.
9. Die Falken von Siebenkron (1939)
Sokoli s Sedmokronskega. Seven-crownian's Hawks.
10. Die rauchende Wissensburg: Eine Sterngeschichte
(Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1939 in Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Grad znanja v dimu: zgodba o ozvezdju. Castle of Knowledge in Smoke: a story of a constellation.
11. Die Schuld der tönenden Freudenschale: Eine Geschichte aus dem alten china
(Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Krivda Zveneče skodelice veselja:
zgodba iz stare Kitajske.
The Guilt of the Singing Chalice of Joy:
a story from the ancient China.
12. Die Silberflöte (1942)
Srebrna piščal. Silver Whistle.
13. Die welkende Wasserweide (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Veneča vodna vrba. Withering Water Willow.
14. Ein Arzt unter Tutmosis
(Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1948 in Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Zdravnik za časa Tutmosisa. Doctor in the Times of Tuthmosis.
15. Ein Bote des weisen Drachens: Ein Roman aus Chinas vorgeschichtlichen Tagen (1940)
Sel Modrega zmaja: roman iz predzgodovinske Kitajske. The Messenger of the Wise Dragon:
a novel of the ancient China.
16. Eine Blüte der Höhen (1940)
Cvet višin. Heights' Blossom.
17. Ein Statthalter Norikums (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1938)
Upravitelj Norika. Norik's Governer.
18. Ferne Frau (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka)
Daljna ženska (spomini 1934-1940). Distant Women (Memories 1934-1940).
19. Franziska Kladovalec (1938)
20. Glaube und Aberglaube im Fernen Osten (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, brez letnice nastanka)
Verovanje in praznoverje na Daljnem vzhodu. Faiths and Superstitions of the Far East.
21. Ihres Sohnes Verlobungstag (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
Sinov dan zaroke. The Son's Engagement Day.
22. Ikamiheis. Roman aus der Glanztagen der Entwicklungsgeschichte Poseidonis (1942)
Ihamiheis: roman iz zlate dobe Pozejdonisa. Ihamiheis: a novel from the Poseidonis' Golden Age.
23. Im Haus der Menschen: Ein Künstlerroman aus Japan.
(Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, brez letnice nastanka)
V hiši ljudi: umetniški roman iz Japonske. In the People's House: art novel from Japan.
24. Im Lande der nächtlichen Fackel (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
V deželi nočnih bakel. In the Land of the Night's Torches.
25. Im Land der wehenden Feuer (Staatsbibliothek zu Berlin, Handschriftenabteilung, Berlin)
V deželi plapolajočega ognja. In the Land of the Flickering Fire.
26. In der Wirrnis des Irdischen (1941)
V blodnjavi zemeljskega. In the earthly rambling.
27. Inti - Yo - Intec (1934)
28. Irahamitro: Roman aus der Glanzzeit von Babylon (1943)
Irahamitro: roman iz zlate dobe Babilona. Irahamitro: a novel from the Golden Age of Babilon.
29. Iwi der Sonnenkuss (1940)
Iwi - Sončev poljub. Iwi - Sun's Kiss.
30. Singende Blüte: Ein Roman aus dem vorgeschichtlichen Japan
(Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1942)
Pojoči cvet: roman iz predzgodovinske Japonske. Singing Blossom: a novel from the ancient Japan.
31. Spinnen im Netz (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1944)
Pajki v mreži. Spiders in the Net.
32. Südseegeschichten (Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, rokopisna zbirka, 1944)
Zgodbe z Južnega morja. South Sea Stories.

Pripravila: Jerneja Jezernik in Anton Rozman.