Duhovni napredek
Helena P. Blavatsky

Izvleček iz The Collected Writings of H. P. Blavatsky, Vol. VI.,
izvorno objavljen v The Theosophist-u, maja 1885, Adyar, Madras, India.

Dobro znane vrstice Christine Rosetti mnogo povedo o življenju tistih, ki resnično hodijo po poti, ki vodi do višjih stvari.

Ali se pot ves čas vije
po hribu navzgor?
Da, do samega vrha.
Ali popotovanje traja cel dan?
Od zore do mraka, prijatelj moj.

Ne glede na razlike, ki jih lahko odkrijemo v raznovrstnih predstavitvah Ezoteričnega Nauka, pa se vse popolnoma strinjajo glede ene stvari - glede poti do duhovnega razvoja. Novinec je imel, tako kot sedaj, vedno pred seboj le eno pravilo - popolno podreditev nižje narave višji. Od Ved in Upanishad do pred kratkim objavljene Luči na pot, v vseh odkrijemo le eno pot, ki človeku omogoči pridobiti resničen duhovni vpogled. In kako bi lahko bilo drugače, če so vse religije in vse filozofije le različice prvotnega učenja Ene Modrosti, ki jo je ljudem predal na začetku cikla Planetarni Duh?

Resničen Adept, razviti človek, mora človek, tako so nam vedno govorili, postati - ni ga mogoče ustvariti. Proces je zato rast preko evolucije in ta mora nujno vključevati določeno količino bolečine. Glavni vzrok za bolečino leži v našem nenehnem iskanju trajnega v prehodnem; in ne le v iskanju, ampak tudi v delovanju, ki je podobno iskanju nespremenljivega v svetu - v katerem je edina gotova značilnost, ki jo lahko predvidimo, nenehna sprememba - in vedno tako, kot da bi si domišljali, da smo uspeli trdno zajeti trajno, njegove spremembe in posledice bolečine.

Poleg tega ideja o rasti vključuje tudi idejo o razbitju, pri čemer mora notranje bitje nenehno prodirati skozi omejujočo školjko ali ovoj. In tako razbitje mora nujno spremljati bolečina, ne fizična, ampak mentalna in intelektualna.

In to je tisto, kar se dogaja skozi naša življenja; težava, ki se pojavi pred nami, je vedno tista, za katero čutimo, da je najhujša od vseh, ki bi se lahko pojavile - je vedno takšna stvar, za katero čutimo, da je ne bomo mogli prenesti. Če nanjo pogledamo s širšega zornega kota, potem bomo videli, da poskušamo prodreti skozi našo školjko na njeni najbolj ranljivi točki; da mora naša rast, da bi bila resnična rast in ne le kolektivni rezultat niza izrastkov, napredovati nadzirano, tako kot raste telo otroka, in ne najprej glava in nato roke, ki bi jim morda sledile noge; ampak v vseh smereh naenkrat, pravilno in nezaznavno. Človekova težnja je, da bi kultiviral vsak del ločeno in medtem zapostavljal druge - vsako uničujočo bolečino povzroči širitev nekega zapostavljenega dela, širitev, ki jo otežujejo učinki drugam usmerjenega kultiviranja.

Zlo je pogosto rezultat prekomerne vznemirjenosti in ljudje si vedno prizadevajo, da bi naredili preveč. Nikoli niso zadovoljni s tem, da bi naredili le to, kar zahtevajo okoliščine in nič več. Pretiravajo v vsakem delovanju in tako proizvedejo karmo, ki jo bo potrebno od-delati v naslednjem rojstvu.

Ena od najbolj subtilnih oblik tega zla je upanje in želja po nagradi. Mnogi so takšni, da pogosto nezavedno pokvarijo vse svoje napore z izražanjem te predstave o nagradi in ji dovoljujejo, da postane dejaven činitelj v njihovih življenjih ter tako odpirajo vrata vznemirjenosti, dvomu, strahu, malodušju in porazu.

Cilj aspiranta po duhovni modrosti je vstop na višjo raven obstoja; postati mora nov človek, v vsakem smislu bolj popoln kot je sedaj. In če pri tem uspe, potem njegove zmožnosti in sposobnosti pridobijo večjo razsežnost in moč, ravno tako kot v fizičnem svetu vsako stopnjo na evolucijski lestvici zaznamuje povečana zmožnost. To je način, preko katerega postane Adept prepojen s čudovitimi močmi, ki so bile tako pogosto opisane. Toda glavna točka, ki si jo je potrebno zapomniti, je ta, da so te moči naravni spremljevalci obstoja na višji ravni evolucije, ravno tako kot so običajne človekove zmožnosti naravni spremljevalci obstoja na običajni človeški ravni. Mnogi ljudje izgleda mislijo, da adeptstvo ni toliko rezultat korenitega razvoja dodatnega izgrajevanja; predstavljajo si, da je Adept človek, ki je pridobil, s tem ko je prešel skozi določen, jasno opredeljen tok urjenja, ki je sestavljeno iz natančnega izpolnjevanja niza avtoritativnih pravil, najprej eno moč in nato drugo; in da, ko pridobi določeno število moči, takoj dobi vzdevek adept. Delujoč na podlagi te zgrešene predstave, si domišljajo, da je prva stvar, ki jo je potrebno opraviti na tej poti pridobivanja adeptstva, pridobivanje “moči” - jasnovidnost in moč zapuščanja fizičnega telesa ter potovanja na razdaljo sta med tistimi, ki najbolj prevzamejo ljudi.

Takšnim, ki si želijo pridobiti takšne moči le za svojo osebno korist, nimamo kaj povedati; pridružujejo se vsem tistim, ki delujejo za povsem sebične cilje. Obstojajo pa tudi drugi, ki, ker so zamenjali učinke z vzroki, pošteno mislijo, da je pridobitev nenormalnih moči edina pot do duhovnega napredovanja; in takšni, ki gledajo na naše Društvo kot le na najbolj pripravno sredstvo, ki jih bo usposobilo pridobiti znanje v tej smeri - kot na vrsto okultne akademije, institucijo nastajajočih delavcev čudežev. Navzlic ponavljajočim se protestom in opozorilom, obstojajo v nekateri umi, v katerih se je tako mnenje neizbrisljivo usidralo, tako da glasno izražajo razočaranje, ko odkrijejo, da je tisto, kar jim je bilo vnaprej povedano, popolnoma resnično - da, Društvo ni bilo ustanovljeno za poučevanje novih in lahkih poti za pridobitev “moči”, in da je njegovo edino poslanstvo v tem, da ponovno prižge baklo resnice, ki je bila tako dolgo skrita vsem, razen le redkim, in da ohrani to resnico živo z oblikovanjem bratske povezanosti človeštva, kot edino zemljo, v kateri lahko raste dobro seme.

V tej zvezi moramo opozoriti vse, ki iščejo duhovno znanje, naj se pazijo vseh oseb, ki se jim ponujajo kot učitelji lahkih metod za pridobitev psihičnih darov; taki darovi (laukika) so dejansko sorazmerno lahko dostopni z umetnimi sredstvi, ki pa izginejo takoj, ko se izčrpa živčna vzpodbuda. Resnična jasnovidnost in adeptstvo, ki ju spremlja resničen psihičen razvoj (lokothra), se, ko ju enkrat dosežemo, nikoli ne izgubita več.

Pripravil: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji