Iz spisov H. P. Blavatsky
Helena P. Blavatsky

Theosophia, Poletje 1970.

[Odlomki, prevedeni iz pomembnega članka H.P.B. v francoščini, “Fausses Conceptions”, ki je bil napisan v odgovor na različna zmotna prepričanja tedanjega časa in bil objavljen v Le Lotus, v Parizu, let. I., septembra 1887.]

Ko bodo teozofija in njena načela enkrat znana, bo postalo jasno, da naša filozofija ni le “tesen sorodnik sodobne znanosti”, ampak njen podpornik, pa čeprav jo precej presega v logiki; in da je njena “metafizika” širša, lepša in mogočnejša kot katera koli druga, ki se izliva iz nekega dogmatskega kulta. Le metafizika Narave, tako fizična, moralna kot duhovna, je v svoji častitljivi goloti sposobna pojasniti navidezen čudež s pomočjo naravnih in psihičnih zakonov ter dopolniti zgolj fiziološke in patološke predstave Znanosti ter enkrat za vselej pobiti antropomorfne Bogove in Hudiče dualističnih religij. Nihče ne verjame bolj trdno v Združenost večnih zakonov kot pa teozofi.

Neo-buddhizma religije princa Sidharte Buddhe Evropa in Amerika ne bosta nikoli sprejela, iz preprostega razloga, ker se ne bo nikoli vsilil zahodu. Kar se tiče neo-buddhizma ali “Ponovne oživitve Starodavne Modrosti” pred-vedskih Arijcev, pa se bo trenutno evolucijsko obdobje zahodnih ljudstev, če ga bodo zavrnili, končalo v slepi ulici. Niti resnično krščanstvo Jezusa - velikega Socialista in Adepta, božanskega človeka, ki je bil spremenjen v antropomorfnega boga - niti znanosti (ki so, glede na to, da so v obdobju prehoda, kakor bi rekel Haeckel, prej protistae [1] kot pa določne znanosti), niti današnje filozofije, za katere se zdi, da se igrajo slepe miši, pri čemer razbijajo druga drugi nosove, ne bodo omogočile zahodu, da bi dosegel svoj poln razcvet, če bo obrnil svoj hrbet starodavni modrosti minulih stoletij. Sreča ne more obstajati tam, kjer je odsotna Resnica. Postavljena na živem pesku človeške domišljije in hipotez, je sreča zgolj hiša iz kart, ki se zruši ob prvem pišu; v realnosti ne more obstajati, dokler v civiliziranih družbah vlada vzvišeni egoizem. Tako dolgo, dokler intelektualni napredek ne bo sprejel položaja, ki bo podrejen etičnemu napredku, in dokler egoizem ne bo odstopil mesta Altruizmu, o katerem sta pridigala Gautama in resnični zgodovinski Jezus (Jezus poganskega svetišča in ne Krist Cerkev), tako dolgo bo ostajala sreča za vse člane človeštva Utopija. Zdi se, da so teozofi edini, ki sedaj pridigajo o tem vzvišenem altruizmu (pa čeprav dvem tretjinam Teozofskega Društva ne uspeva izpolniti te dolžnosti), nekateri od teh osamljeni, ko med kljubovalno in porogljivo sodrgo žrtvujejo svoje telo in dušo, čast in posesti, pripravljeni na to, da živijo nerazumljeni in zasmehovani, da bi le lahko uspeli pri sejanju dobrega semena žetve, ki je sami ne bodo poželi. Tisti, ki so zainteresirani za usodo nesrečnih ljudi, bi se morali vzdržati vsaj tega, da jih ne bi sramotili.

Obstaja le en način izboljšanja človeškega življenja in to z ljubeznijo do sočloveka, zaradi nje same in ne zaradi osebne potešitve. Največji teozof - tisti, ki ljubi božansko resnico v vseh njenih oblikah - je tisti, ki deluje za in z revnimi. Obstaja človek, ki je znan celotni Evropi in Ameriki in ki morda ni nikoli slišal za Teozofsko Društvo; mislim na grofa Leva N. Tolstoja, avtorja romana Vojna in mir. Ta veliki pisec je popoln model za vse aspirante resnične teozofije. On je prvi v evropski aristokraciji, ki je rešil ta problem: “Kaj lahko storim, da bi osrečil katerega koli revnega človeka, ki ga srečam?” On pravi naslednje:

“Jaz mislim, da je dolžnost vsakega, da dela za vse, ki potrebujejo pomoč; da dela z rokami, pomnite, določen del dneva. Bolj praktično je, če delate z in za revnega človekom kot pa, da mu namenite del svojega intelektualnega dela. V prvem primeru ne pomagate le tistemu, ki potrebuje pomoč, ampak s pomočjo primera pridigate lenuhom in beračem; jim kažete, da ne mislite, da je vsakdanje delo pod vašim dostojanstvom, s čemer v njih vtisnete občutek spoštovanja in cenjenja samega sebe ter zadovoljstva nad lastno usodo. Če pa vztrajate le pri delu v svojem vzvišenem intelektualnem področju in revnim nudite proizvod svojega dela, tako kot človek ponuja miloščino beraču, boste uspeli le v opogumljanju njegove lenobe in občutka manjvrednosti. S tem vzpostavljate razliko v družbenem položaju med vami in tistim, ki sprejema vašo miloščino. Odvzamete mu njegovo samo-spoštovanje in zaupanje v vas ter mu vsiljujete stremljenje, da bi se otresel težkih pogojev svojega obstoja, preživetega v vsakodnevnem fizičnem delu, in se pridružil vašemu načinu življenja, ki se mu zdi lažji kot njegov, da bi nosil vaše oblačilo, ki se mu zdi lepše kot njegovo, in da bi dosegel vaš družben položaj, ki ga ima za nadrejenega svojemu. Na ta način, navkljub znanstvenemu in inelektualnemu napredku, ne moremo nikoli upati, da bi pomagali revnemu ali predali človeštvu idejo o resničnem bratstvu.”

V Indiji teozofski “misijonarji” delujejo v smeri izbrisa ideje o kastah in z namenom, da bi združili v bratstvu vse kaste. Videli smo že - stvar, ki je bila pred njihovim prihodom v deželo svetih krav in volovskih bogov, neverjetna in nemogoča - brahmana in paro, hindujca in buddhista, parsija in muslimana, kako sedijo za skupno mizo. Ko bomo videli v republikanski Franciji aristokrate in finančnike v družbi z njihovim pralcem ali pa damo iz visoke družbe, kako je ponosna na svoje demokratične občutke, ko pomaga revni kmečki ženi saditi zelje, kakor to počne hči grofa Tolstoja in resničen evropski teozof v Madrasu in drugod - takrat bomo lahko rekli, da v Evropi obstaja upanje za revne.

Astrologija je mati astronomije in alkimija je mati kemije, ravno tako kot je gnetljiva duša mati prvotnega fizičnega človeka. Astrologija in alkimija sta enako duša dveh sodobnih znanosti. Tako dolgo, dokler ne bo prepoznana ta resnica, bosta astronomija in kemija tekli v zaprtem krogu in ne bosta proizvedli ničesar onstran materialnosti.

Reči, da okultne znanosti trdijo, da samovoljno vladajo naravi, je enako, kot da bi rekli, da sonce narekuje danici, kako naj sije. Okultne znanosti so same po sebi narava; globoko poznavanje njihovih skrivnosti ne nudi Iniciatom moč, da bi jim vladali. Resnica je, da to znanje uči Adepte načina, na katerega je mogoče priskrbeti določene pogoje za ustvarjanje pojavov, vedno zaradi naravnih vzrokov, in povezovanje sil, ki so analogne tistim, ki jih uporabljajo znanstveniki. Dejansko razliko med sodobno znanostjo in okultno znanostjo predstavlja naslednje: prva postavlja zoper eno naravno silo drugo naravno silo na fizični ravni; druga postavlja zoper fizično silo neko duhovno ali psihično silo, ali z drugimi besedami, dušo te iste sile. Tisti, ki ne verjamejo v človeško dušo, niti v nesmrtnega duha, ne morejo prepoznati a fortiori vitalno in potentno dušo v vsakem atomu materije. Ta duša, najsi človeška, živalska, rastlinska ali mineralna, je le žarek, ki ga je posodila Univerzalna Duša vsakemu manifestiranemu predmetu med dejavnim kozmičnim ciklom ali obdobjem. Tisti, ki zavračajo ta nauk, so, ali materialisti ali pa sektaški fanatiki, ki sovražijo besedo “Panteizem” bolj kot hudiča iz svojih pogubnih sanj.

... Tako dolgo, dokler bodo ljudje, namesto da bi se bratili in pomagali eden drugemu, terjali pravico, da zavarujejo svoje nacionalne interese, medtem ko bogati človek ne razume, da s pomočjo revnemu tujcu pomaga svojemu revnemu bratu v prihodnosti in s tem ponuja dober primer drugim deželam; tako dolgo, dokler ostaja čutenje mednarodnega altruizma prazna fraza v zraku, tako dolgo napredek ne bo imel nobene druge funkcije kot le krvniško za revne. ... Poskušajmo se razumeti. Govorim o napredku civilizacije na fizični ravni. ... Naj ta materialni napredek vstopi v etiko in “misijonarji” Le Lotusa in Indije bodo prepoznali v vas svoje učitelje. Vendar pa vi ne počnete nič takega. Izčrpali ste ali pomagali izsušiti edini vir tolažbe za revne, vero v njegov nesmrtni Ego, in v povračilo jim niste dali nič drugega. Ali so tri četrtine človeštva srečnejše zaradi napredka znanosti in njenega zavezništva z industrijo? ... “Sreča”, o kateri govorite, ne bo prišla, dokler nedejavno dremlje moralni napredek, paraliziran s strani divjega egoizma, tako s strani bogatega kot revnega. ...

Teozofski “misijonarji” imajo za cilj tudi družbeno revolucijo. Toda to je v celoti etična revolucija. Do nje bo prišlo tedaj, ko bodo razdedinjene množice razumele, da sreča počiva v njihovih rokah, da bogastvo ne prinaša drugega kot skrbi, da je srečen tisti, ki dela za druge, kajti ti drugi delajo za njega, in ko bodo bogati spoznali, da je njihova sreča odvisna od njihovih bratov - kakršna koli je že njihova rasa ali religija - le tedaj bo svet videl zoro sreče.

Naša “nova religija”, ki sploh ni religija, ampak filozofija, ni nikoli sprejela “končnosti” Kozmosa. Niti brahmani niti bonzi, v svojem najbolj akutnem eksoteričnem dliriju, niso kdaj koli sprejeli končnosti Kozmosa. “Aleph” mora le odpreti Vedanto, Manuja, Purane, Buddhistični Katekizem, itd., pa bo v njih odkril navedbo v zvezi s Kozmosom, ki je le periodična in objektivna manifestacija same absolutne večnosti, vedno nespoznavnega principa, ki se imenuje Parabrahman, Adi- Buddha, “Edina in Večna Modrost”.

Če obstaja večji absurd kot govoriti o krutem Bogu, potem je to priznavanje, da bi se Bog, Velika, Absolutna Celota, lahko vmešaval v zemeljske človeške posle. Neskončno se ne more družiti s končnim; ne-pogojeno ignorira pogojeno in omejeno. Absolutna “Inteligenca-Modrost” ne more delovati v omejenem prostoru majhne oble. Je vse-prisotna in latentna v Kozmosu, neskončnem kot ona sama. Njeno edino resnično dejavno manifestacijo najdemo v človeštvu kot celoti, sestavljenem, kot je, iz zablodelih isker, končnih v svojem objektivnem trajanju, večnih v svojem bistvu, izhajajočih iz Srca, ki nima ne začetka ne konca. Zato je edini Bog, kateremu bi morali služiti, Človeštvo, in naš edini kult bi morala biti ljubezen do soljudi. S počenjanjem zla do njih nanašamo rane Bogu in povzročamo, da trpi. Ko zanikamo naše bratske dolžnosti in ne sprejemamo za našega brata pogana enako kot Evropejca, mi zanikamo Boga. To je naša religija in to naše dogme.

Navsezadnje, saj je le večina tista, ki noče razumeti, tista večina, ki je vedno tolkla po roki, ki ji je ponujala pomoč. Vendar pa ne obupajmo. Ko bo prišel tisti tako zelo težko pričakovani dan, ko bo univerzalno in intelektualno bratstvo sprejeto de facto, če že ne obelodanjeno de jure, potem se bodo končno na široko odprla svetišča, ki so bila tako dolge dobe zaprta za ortodoksne brahmane in skeptične Evropejce, za Brate vsake dežele. “Prednik” bo izrekel dobrodošlico svojim izgubljenim otrokom in vsi njegovi intelektualni zakladi bodo postali njihova dediščina.


[1] Protista - nedoločna skupina, v katero se uvrščajo številni mikroskopsko majhni organizmi, katerih narava ni popolnoma jasna. Nekateri so verjetno rastline, drugi živali. op.p.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji