Kaj so teozofi?
Helena P. Blavatsky

Ali so res to, kar trdijo, da so - preučevalci naravnega zakona, starodavne in sodobne filozofije in celo eksaktne znanosti? Ali so deisti, ateisti, socialisti, materialisti ali idealisti; ali pa so zgolj proizvod sodobnega spiritualizma - le vizionarji? Ali so upravičeni do kakršne koli resne obravnave, kot zmožni razprave o filozofiji in promocije resnične znanosti, ali pa bi jih morali obravnavati s sočutno strpnostjo, ki jo človek namenja “neškodljivim navdušencem”? Teozofsko društvo so mnogokrat obtožili, da verjame v “čudeže” in v “ustvarjanje čudežev”, da ima nek političen cilj - podobno kot Karbonarji; da združuje vohune nekega avtokratskega carja; da pridiga o socialističnih in nihilističnih naukih; in, mirabile dictu, da ima skrit sporazum s francoskimi jezuiti, da zaradi gmotnih koristi uniči sodobni spiritualizem! Z enako nasilnostjo so jih ameriški pozitivisti obtoževali, da so sanjači; nekateri v newyorškem tisku, da so fetišisti; spiritualisti, da oživljajo “zastarela vraževerja”; krščanska Cerkev, da so poganski poslanci satana; profesor W. B. Carpenter, F.R.S., da so lep primer “gobe-mouche ”; in končno, ter najbolj absurdno, nekateri hindujski nasprotniki so jih, s ciljem, da bi zmanjšali njihov vpliv, obdolžili naravnost tega, da za izvajanje določenih pojavov uporabljajo demone.

Ne glede na ves ta vik in krik, pa ostaja očitno dejstvo, da si Društvo, njegovi člani in njihovi pogledi, zasluži dovolj pozornosti, da o njih razpravljajo, in da lahko rečemo: ljudje obrekujejo le tiste, ki jih sovražijo - ali pa se jih bojijo. Toda, če si je Društvo ustvarilo svoje sovražnike in obrekljivce, pa je pridobilo tudi svoje prijatelje in zagovornike. Kajti nasproti vsaki besedi nezaupanja, je stala beseda hvale. Potem, ko je začelo s skupino približno ducata prepričanih mož in žena, je že naslednji mesec njegovo članstvo tako naraslo, da je bilo potrebno za srečanja najeti javno dvorano; po dveh letih ima delujoče veje v evropskih deželah. Še kasneje, je razvilo zavezništvo z indijskim Arya Samay, ki ga je vodil učeni Pandit Dayanand Saraswati Swami, s ceylonskimi buddhisti, pod vodstvom izobraženega H. Sumangala, visokega svečenika Adam's Peak in predsednika Widyodaya College v Kolombu.

Tisti, ki bi resnično rad dognal psihološke znanosti, mora stopiti na sveto zemljo starodavne Aryavarte. V civilizaciji in ezoterični modrosti ni ničesar, kar bi bilo starejše od nje, ne glede na to, kako nizko se zdi, da je padla njena uboga senca - sodobna Indija. Ker imamo to deželo za plodovito toplo gredo, iz katere so izšli vsi kasnejši filozofski sistemi, se je prišel k temu izvoru vse psihologije in filozofije del našega Društva učit njene starodavne modrosti in prositi za predajo njenih nenavadnih skrivnosti.

Jezikoslovje je naredilo prevelik napredek, da bi bilo potrebno v teh časih dokazovati dejstvo o prvorojenstvu narodnosti Aryavarte. Nedokazana in predsodkov polna hipoteza sodobne zgodovine ni vredna niti bežnega razmišljanja in se bo sčasoma porazgubila, tako kot mnoge nedokazane hipoteze. Liniji filozofske dediščine, od Kapile, preko Epikurja, do Jamesa Milla; od Patanjalija, preko Plotinusa, do Jakoba Boehmeja, je mogoče slediti na enak način kot strugi reke skozi pokrajino. Eden od ciljev ustanovitve Društva je bil ta, da preverimo preveč transcendentne poglede spiritualistov v zvezi z močmi raztelešenih duhov; in ker smo jim, vsaj po našem mnenju, povedali, kaj njihovi pojavi niso, je sedaj naša dolžnost, da pokažemo, kaj so. Tako je jasno, da je potrebno ključ do domnevnih “nad-naravnih” pojavov spiritualistov iskati na vzhodu, še posebej v Indiji, kar je pred kratkim priznal tudi allahabadski Pioneer (11. avgusta 1879), anglo-indijski dnevnik, ki ne slovi po tem, da bi govoril nekaj, kar tudi ne misli. Ko graja ljudi znanosti, ki so, “osredotočeni na fizično odkrivanje, že kar nekaj generacij preveč nagnjeni k temu, da zapostavljajo nad-fizično raziskovanje”, omenja “nov val dvoma” (spiritualizem), ki je “zadnje čase zmotil to prepričanje”. Za precejšnje število ljudi, vključno z mnogimi visoko kulturnimi in inteligentnimi, dodaja, da se je “nad-naravno znova ponudilo kot ustrezen način preiskave in raziskovanja. In da obstajajo verodostojne hipoteze v prid zamisli, da lahko med 'modreci' na vzhodu ... najdemo sledi tistih osebnostnih lastnosti - kakršne koli so že te - ki so predpogoj za navzočnost nad-naravnih pojavov, v večji meri kot med bolj modernizirani prebivalci zahoda”.

In nato, ne da bi se zavedal, da je stvar, ki jo zagovarja, eden od glavnih namenov in ciljev našega Društva, pisec uvodnika trdi, da je to “edina smer, v kateri bi bili po našem mnenju morda koristni napori teozofov v Indiji. Vodilni člani Teozofskega društva v Indiji so že znani kot zelo napredni študentje okultnih pojavov, zato lahko le upamo, da bo njihovo zanimanje za vzhodnjaško filozofijo ... lahko zaobjelo tudi neobjavljen namen, da izpeljejo takšne raziskave kot jih nakazujemo”.

In, kakor rečeno, je to eden izmed naših ciljev, pa vendar le eden od mnogih; najbolj pomemben je ta, da oživimo delo Ammoniusa Saccasa in da spomnimo različne narode, da so otroci “ene same matere”. Prav tako je pravi čas, da Teozofsko društvo pojasni transcendentno plat starodavne teozofije.

Torej, v kolikšni meri se Društvo strinja s to znanostjo raziskovanja narave, iskanja Boga, starodavnih arijskih in grških mistikov ter z močmi sodobnega spiritualnega medijstva? Naš odgovor je: popolnoma. Toda, če vprašate, v kaj verjame, potem bo odgovor: “Kot organizacija - v nič”. Društvo, kot organizacija, ne goji nobene veroizpovedi, saj so veroizpovedi le ovoji okoli duhovnega znanja; in teozofija je v svojem bistvu duhovno znanje samo - samo bistvo filozofskega in teističnega raziskovanja. Vidni zastopnik Univerzalne Teozofije ne more biti bolj sektaški kot neko geografsko društvo, ki zastopa univerzalno geografsko raziskovanje, ne da bi ga skrbelo to, ali raziskovalci pripadajo eni veroizpovedi ali drugi.

Religija Društva je algebraična enačba, pri kateri velja, da omogoča vsakemu članu, dokler velja enačaj =, da sam menja količine, ki se bolje skladajo s klimatskimi in drugimi nujnostmi njegove rodne dežele, z značilnostmi njegovih ljudi, ali celo z njegovimi lastnimi. Ker naše Društvo nima neke sprejete veroizpovedi, je zelo pripravno za podajanje in prevzemanje, učenje in poučevanje, s praktičnim preizkušanjem, za razliko od zgolj pasivnega in lahkovernega sprejemanja vsiljene dogme. Voljno je sprejeti vsak rezultat, ki ga zagovarja katera koli zgoraj omenjena šola ali sistem in ki ga je mogoče eksperimentalno dokazati. Zato ne more sprejeti ničesar zgolj na podlagi verovanja, ne glede na to, kdo bi to zahteval.

Ko pa obravnavamo vsakega od nas individualno, gre povsem za drugo stvar. Člani Društva zastopajo raznovrstne narodnosti in rase in so se rodili ter bili vzgojeni v zelo različnih družbenih pogojih in veroizpovedih. Nekateri verjamejo v eno stvar, drugi v drugo. Nekateri se nagibljejo k starodavni magiji ali skrivni modrosti, ki so jo učili v svetiščih in je bila pravo nasprotje nad-prirodoslovja ali diabolizma; drugi v sodobni spiritualizem ali pa le v neko skrivno dinamično silo v naravi. Določeno število si jih sploh še ni ustvarilo kakšno določno prepričanje, ampak so v stanju pozornega pričakovanja; in obstajajo celo takšni, ki se imajo v določenem smislu za materialiste.

Ateistov in pobožnjaških predstavnikov kakršne koli religije pa v Društvu ni, kajti že samo dejstvo, da se je človek včlanil, dokazuje, da išče končno resnico v zvezi s končnim bistvom stvari. Če bi obstojalo nekaj takšnega kot špekulativni ateist, čemur bi filozofi oporekali, potem bi ta moral zavreči tako vzrok kot učinek, najsi v tem svetu materije, ali pa v tistem duha.

Obstajajo pa lahko člani, tako kot poet Shelley, ki so dopustili svoji domišljiji, da plava od vzroka do poprejšnjega vzroka ad infinitum, ko se vsak od njih logično preobrazi v rezultat, ki je posledica poprejšnjega vzroka, dokler ne zmanjšajo Večno v navadno meglo. A niti ti niso ateisti v špekulativnem smislu, najsi istovetijo materialne sile vesolja s funkcijami, ki jih teisti pripisujejo svojemu Bogu, ali s čem drugim; kajti, dokler se ne morejo osvoboditi pojmovanja o abstraktnem idealu moči, vzroka, nujnosti in učinka, jih je mogoče obravnavati kot ateiste le v odnosu do osebnostnega Boga, ne pa do Univerzalne Duše panteistov.

Po drugi strani pa pobožnjaški sektaš, omejen na verovanje v vsak plot, na katerem je zapisano opozorilo “Ni prehoda”, ne more stopiti izza svoje ograje, da bi se pridružil Teozofskemu društvu; in, če bi že lahko, slednje ni mesto za nekoga, katerega religija prepoveduje raziskavo. Kajti sama izvorna ideja Društva je svobodno in neustrašno raziskovanje.

Teozofsko društvo je kot organizacija mnenja, da so bili, in so, vsi izvirni misleci in raziskovalci skrite strani narave, najsi materialisti - tisti, ki odkrivajo v materiji “obet in silo vsega zemeljskega življenja”, ali spiritualisti - to je, tisti, ki odkrivajo v duhu vir vse energije in prav tako materije, prav za prav teozofi. Kajti, da bi človek to bil, ni nujno, da priznava obstoj nekega posebnega Boga ali božanstva. Častiti mora le duh žive narave in se truditi, da bi se z njim poistovetil. Spoštovati mora to Prisotnost, nevidni Vzrok, ki se stalno objavlja v svojih neprekinjenih rezultatih; v neotipljivega, vse-mogočnega in vse-prisotnega Proteusa: nedeljivega v svojem Bistvu in izogibajočega se obliki, pa vendar pojavljajočega se v vsaki obliki; ki je tu in tam, povsod in nikjer; ki je VSE in NIČ; ki je povsod navzoč, pa vendar edini; v Bistvo, ki napolnjuje, povezuje, veže in vsebuje vsako stvar, in ki je prisotno v vsem.

Mislimo, da je mogoče sedaj videti, da so za ostale takšni ljudje, najsi jih imamo za teiste, panteiste ali ateiste, bližnji sorodniki. Kakor koli že, da je študent, ko enkrat zapusti staro in uhojeno pot rutine in stopi na samotno pot neodvisnega mišljenja - usmerjenega proti Bogu - teozof, izvirni mislec, iskalec večne resnice, z “lastnim navdihom” za reševanje univerzalnih problemov.

Teozofija je povezana z vsakim človekom, ki vztrajno išče svojo lastno pot do poznavanja Božanskega Principa, človekovih odnosov do njega in njegovih objavljanj v naravi. Prav tako je zaveznica iskrene znanosti, za razliko od prenekatere fizične znanosti, ki se ima za eksaktno, ko slednja vstopa na področja psihologije in metafizike. In je tudi zaveznica vsake iskrene religije - to je, religije, ki pristaja na to, da se jo presoja na podlagi istih preizkusov kot veljajo za druge.

Navdihujoče (ne pa razodetja) so zanjo tiste knjige, ki vsebujejo najbolj očitno resnico. Vendar pa vse knjige presoja na osnovi tega, da je v njih prisotna človeška prvina, in kot podrejene Knjigi Narave, za katere branje in pravilno dojemanje je potrebno visoko razviti vrojene moči duše. Idealne zakone je namreč mogoče zaznati le s sposobnostjo intuicije; nahajajo se onstran področja razprave in dialektike, in nihče jih ne more razumeti ali pravilno ovrednotiti preko razlag drugega uma, pa četudi ta um trdi, da poseduje neposredno razodetje. In ker to Društvo, ki omogoča najširši vpogled v kraljestva čistega ideala, ni nič manj neomajno na področju dejstev, je njegovo spoštovanje sodobne znanosti in njenih pravičnih predstavnikov iskreno. Navkljub vsemu njihovemu pomanjkanju višje duhovne intuicije, je dolg sveta do predstavnikov sodobne fizične znanosti brezmejen; zato se Društvo takoj podpiše pod plemenit in ogorčen protest nadarjenega in zgovornega pridigarja, Rev. O. B. Frothinghama, proti tistim, ki skušajo zmanjšati pomen uslug naših velikih prirodoslovcev. “Kot da je govor znanosti ne-religiozen in ateističen,” je vzkliknil v nedavnem predavanju, ki ga je imel v New Yorku; “znanost ustvarja novo idejo o Bogu. Prav znanosti dolgujemo, da sploh imamo neko predstavo o živem Bogu. Če v enem izmed teh dni ne postanemo ateisti zaradi ob pamet spravljajočega učinka protestantizma, potem bo to zaradi znanosti, ker nam odpira oči za ogabne utvare, ki se iz nas posmehujejo in nas spravljajo v zadrego, in ker nas usmerja na pot vedenja, kako naj razmišljamo o stvareh, ki jih vidimo ...”

In tudi zaradi neutrudljivega dela takšnih orientalistov kot so Sir W. Jones, Max Müller, Burnouf, Colebrooke, Haug, St. Hilaire in mnogi drugi, goji Društvo kot organizacija enako spoštovanje in občudovanje do vedske, buddhistične, zoroastrske in drugih starodavnih religij sveta ter bratsko čutenje do svojih hindujskih, sinhalskih, parsi, jainističnih, židovskih in krščanskih članov kot študentov “jaza”, narave in božanskega v naravi.

Rojeno v Združenih Državah Amerike, se je Društvo organiziralo po modelu svoje domovine. Slednja se je v svoji ustavi izognila imenu Bog, da bi onemogočila, da bi se lahko s tem izgovorom nekega dne vzpostavila državna religija; v svojih zakonih pa podarja popolno enakost vsem religijam. Podpira vse in vse so deležne državne zaščite. Društvo, oblikovano po modelu te ustave, bi lahko imenovali “Republika Vesti”.

Mislim, da smo sedaj razčistili, zakaj imajo naši člani kot posamezniki vso svobodo, da ostanejo v okviru katere koli religije, ki jim je pri srcu, le da si ne domišljajo, da nihče drug kot le oni sami uživajo privilegij vesti, in da ne poskušajo vsiliti svojih mnenj drugim. V tem oziru so Pravila Društva zelo stroga: poskušajo se naslanjati na modrost starega buddhističnega aksioma, “časti svojo lastno vero in ne obrekuj tiste drugih”; ki odmeva v našem stoletju v “Deklaraciji Načel” Brahma Samaj, ki plemenito poudarja, da “se ne sme sramotiti, zasmehovati ali sovražiti nobene sekte”.

V revidiranem VI. Poglavju Pravil Teozofskega društva, ki ga je nedavno potrdil Generalni svet v Bombayu, se nahaja naslednji odlok: Nobenemu uradniku Starševskega društva ni dovoljeno izražati, z besedo ali delovanjem, kakršne koli sovražnosti ali večjega nagnjenja do katere koli sekcije (pripadnikov neke sekte ali skupine znotraj Društva) kot do druge. Na vse je potrebno gledati, in jih obravnavati, enakovredno kot cilje skrbi in naporov Društva. Vse imajo enako pravico do bistvenih potez svojega religioznega prepričanja, postavljenega pred tribunal nepristranskega sveta.

Posamezni člani lahko, ko so napadeni, občasno kršijo to Pravilo, vendar pa so kot uradniki glede tega omejeni; Pravilo je potrebno med sestanki dosledno uveljavljati. Kajti teozofija, v svojem abstraktnem smislu, se nahaja nad vsemi človeškimi sektami, teozofija, ki je preširoka za katero koli od njih, a z lahkoto vključuje vse.

Na koncu lahko izjavimo, da je po svojem prepričanju Društvo, ki je v svojih pogledih širše in daleč bolj univerzalno kot katero koli drugo obstoječe znanstveno društvo, v vseh ozirih plus znanstveno in odločeno, da prodre v tista neznana duhovna področja, za katera si eksaktna znanost domišlja, da jih tisti, ki so se ji zaobljubili, ne bi smeli raziskovati. Poleg tega ima eno kakovost več kot katera koli religija, saj ne dela razlike med poganom, Židom ali kristjanom. Prav v tem duhu je bilo Društvo zasnovano na osnovi Univerzalnega Bratstva.

Ravnodušno do politike, sovražno do nesmiselnih sanj socializma in komunizma, ki ju prezira - ker sta oba preoblečeni zaroti surove sile in stagnacije proti častnemu delu, se Društvo le malo briga za zunanje človeško upravljanje z materialnim svetom. Ali je fizični človek pod nadvlado nekega imperija ali republike zanima le človeka materije. Njegovo telo je lahko zasužnjeno, glede svoje duše pa ima vso pravico, da svojim vladarjem odgovori tako kot Sokrat svojim sodnikom. Le-ti nimajo moči nad notranjim človekom.

Takšno je torej Teozofsko društvo in takšna so njegova načela, njegovi mnogovrstni nameni in cilji. Ali se torej lahko čudimo preteklim napačnim predstavam v javnosti in temu, da ga je sovražnik z lahkoto ponižal v njenih očeh. Pravi študent je bil vedno samotar, človek tišine in meditacije. Njegove navade in okusi imajo z vihravim svetom tako malo skupnega, da se med njegovim študijem njegovim sovražnikom in obrekovalcem ponujajo neovirane priložnosti. Toda čas pozdravi vse in laži so le muhe enodnevnice. Le resnica je večna.

O nekaterih članih Društva, ki so prišli do velikih znanstvenih odkritij, in o nekaterih drugih, ki jim psihologi in biologi dolgujejo osvetlitev nekaterih temnejših problemov notranjega človeka, bomo govorili kdaj pozneje. Naš tokratni cilj je bil, da bralcu dokažemo, da teozofija ni niti “novi modni nauk”, niti politična intriga in niti eno od tistih društev navdušencev, ki se danes rodi, jutri pa umre.

Da ne razmišljajo vsi njegovi člani enako, dokazuje to, da se je Društvo organiziralo v dva velika oddelka - Vzhodnega in Zahodnega - slednji pa se je razdelil še v številne sekcije, glede na raso in glede na religiozne poglede. Mišljenje enega samega človeka ni, ne glede na neskončno raznovrstnost njegovih objavljanj, vse-objemajoče. In ker ne more biti navzoče povsod, mora nujno špekulirati, vendar le v eni smeri; in ko enkrat preseže meje eksaktnega človeškega znanja, mora bloditi in tavati, kajti razvejanost osrednje in absolutne Resnice je neskončna. Zato občasno vidimo, da se celo največji filozofi izgubijo v labirintih špekulacij in s tem izzovejo kritike potomcev.

Toda, ker je vsako delo za en in isti cilj, namreč za osvoboditev človeškega mišljenja iz suženjstva, sta odstranjevanje praznoverij in odkrivanje resnice enako zaželena. Vsi se strinjajo, da je doseganje teh ciljev najlažje zagotoviti s prepričevanjem razuma in s spodbujanjem navdušenja nove generacije svežih, mladih umov, ki pravkar dozorevajo v zrelost in se pripravljajo, da prevzamejo mesto svojih predsodkov polnih in konzervativnih staršev. In ker je vsak - tako veliki kot mali - hodil do znanja po kraljevski poti, poslušamo vse in v svoje vrste sprejemamo tako velike kot male. Kajti noben iskren raziskovalec se ne vrača praznih rok, in tisti, ki je bil deležen najmanjšega dela naklonjenosti javnosti, lahko na oltar Resnice položi vsaj to malenkost.

Theosophist, oktober, 1879

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji