O naravi teozofije
Helena Petrovna Blavatsky

Theosophia, Zima 1960-1961.

Odlomki, prevedeni iz francoskega eseja “Le Phare de I’ Inconnu” (Svetilnik neznanega), izvorno objavljenega v Revue Theosophique, od maja do avgusta 1889.

Teozofija ... prihaja k nam z daljnega vzhoda, tako kot je prišla tudi teozofija Plotinusa in Iamblichusa ter celo misteriji starodavnega Egipta. Ali nam Homer in Herodot dejansko ne pravita, da so bili starodavni Egipčani “Etiopijci z Vzhoda”, ki so v skladu z njunimi opisi prišli z Lanke ali Ceylona? Saj je splošno znano, da ljudje, ki jih ta dva avtorja imenujeta Etiopijci z Vzhoda, niso bili nič drugega kot kolonija zelo temnih Arijcev, Dravidov iz južne Indije, ki so ponesli že obstoječo civilizacijo s seboj v Egipt. To se je zgodilo v predzgodovinskih dobah, ki jih baron Bunsen imenuje pred- menitske (pred Menesom), ki pa imajo svojo lastno zgodovino, ki jo je mogoče najti v starodavnih Analih Kuluka-Bhatte. Poleg teh in ločeno od ezoteričnih učenj, ki se ne predajajo posmehljivi javnosti, nam zgodovinske raziskave polkovnika Vansa Kennedyja, velikega tekmeca sanskrtologa dr. Wilsona v Indiji, jasno kažejo, da je bila pred-asirska Babilonija dom brahmanizma in sanskrta kot svečeniškega jezika. Vemo tudi to, če gre verjeti Exodusu, da je imel Egipt, že dolgo pred časom Mojzesa, svoje vedeževalce, hierofante in mage; to je, pred XIX. dinastijo. Končno tudi Brugsh-Bey vidi v mnogih egipčanskih bogovih imigrante, ki so prišli preko Rdečega morja in velikih voda Indijskega oceana.

Najsi je temu tako, ali ne, pa je teozofija neposredna potomka velikega drevesa univerzalne GNOZE, drevesa, katerega bujne veje, ki so se razširile preko celotne zemlje kot velik baldahin, so prekrile, med obdobjem, ki ga biblična kronologija z veseljem imenuje pred-potopno - vse templje in vse narode na zemlji. Ta gnoza predstavlja nakopičenje vseh znanosti, nakopičeno znanje vseh bogov in pol-bogov, inkarniranih v predhodnih časih na zemlji. Nekateri bi radi v teh videli padle angele in sovražnike človeštva; ti sinovi Boga, ki naj bi, ko so videli, da so hčere ljudi godne, le-te vzeli za žene in jim predali vse skrivnosti nebes in zemlje. Naj mislijo tako. Mi verjamemo v Avatarje in božanske dinastije, v dobo, ko so bili dejansko “velikani na zemlji”, vendar pa odločno zavračamo idejo o “padlih angelih” in Satanu ter njegovi armadi.

“Kakšna je potem vaša religija ali vaše prepričanje,” nas sprašujejo. “Kaj je vaš priljubljen študij?”

“RESNICA,” odgovarjamo. Resnica, kjerkoli jo najdemo; kajti, tako kot za Ammoniusa Saccasa, je naša velika težnja, da bi spravili med seboj različne religiozne sisteme, vsakemu pomagali poiskati resnico v njegovi lastni religiji in ga obvezali, da jo prepozna v tisti svojega soseda. Kaj je pomembno ime, če je stvar sama po sebi ista? Plotinus, Iamblichus in Appolonius iz Tyane, vsi trije, so imeli, pravijo, čudovite darove prerokovanja, jasnovidnosti in zdravljenja, čeprav so pripadali trem različnim šolam. Prerokovanje je bila umetnost, ki so jo med Židi gojili Eseni iz B’ni Nebim kot svečeniki poganskih oraklov. Učenci Plotinusa so svojemu učitelju pripisovali čudežne moči; Philostrabus je trdil isto za Apolloniusa, medtem ko je Iamblichus slovel po tem, da je presegal vse druge eklektike in teozofske teurge. Ammonius je izjavil, da so knjige Totha ali Hermesa Trismegistusa vsebovale vso moralno in praktično modrost. Toda “Thoth” pomeni “kolegij”, šolo ali zbor, in dela taistega so bila, po mnenju theodidactos, ista kot nauki modrecev z daljnega vzhoda. Če je Pitagora pridobil svoje znanje v Indiji (kjer ga vse do današnjih dni omenjajo stari rokopisi pod imenom Yavanacharya (Izraz, ki je sestavljen in besed Yavana ali “Ionijec” in acharya, “profesor ali učitelj” - “Grški Učitelj”.), ga je Platon iz knjig Thotha-Hermesa. Kako je mladi Hermes - bog pastirjev, z nadimkom “dobri pastir” - ki vlada prerokovanju in jasnovidnosti, postal istoveten s Thothom (ali Thotom), za boga razglašenim modrecem in avtorjem Knjige mrtvih - lahko orientalistom razkrije le ezoterični nauk.

Vsaka dežela je imela svoje Rešitelje. Tisti, ki razprši temo nevednosti s pomočjo bakle znanosti in s tem razkrije resnico, si zasluži ta naziv kot znamenje naše hvaležnosti, enako kot tisti, ki nas reši pred smrtjo z ozdravljenjem naših teles. Tak človek prebudi v naših omrtvičenih dušah sposobnost razlikovanja med resničnim in lažnim, tako da v njih prižge božanski plamen, ki ga dotlej tam ni bilo, s čemer pridobi pravico do našega hvaležnega spoštovanja, saj je postal naš kreator. Kaj je pomembno, kakšno je ime ali simbol, ki pooseblja abstraktno idejo, če je ta ideja vedno ista in resnična? Najsi nek konkreten simbol nosi ta naziv ali drugi, najsi ima Rešitelj, kateremu verjamemo, za zemeljsko ime Krishna, Buddha, Jezus ali Aesculapius - imenovan tudi “Rešiteljski Bog”, ... se moramo spomniti le na eno stvar: simboli božanskih resnic niso bili zamišljeni za zabavo nevednim; oni so alpha in omega filozofskega mišljenja.

Če je teozofija pot, ki vodi do Resnice, v vsaki religiji in vsaki znanosti, potem je okultizem tako-rečeno preizkusni kamen in univerzalno topilo. Je Ariadnina nit, ki jo da učitelj učencu, ki se odpravi v labirint skrivnosti bivanja; bakla, ki mu sveti skozi nevarne blodnjake življenja, večne uganke Sfinge. Toda luč, ki jo meče ta bakla, lahko razloči le oko prebujene duše, z našimi duhovnimi čutili; in zaslepi oko materialista kot sonce zaslepi sovo.

Ker nimata niti dogme niti rituala - to dvoje sta le okova, materialno telo, ki duši dušo - mi ne uporabljamo “ceremonialne magije” zahodnih Kabalistov; mi še predobro poznamo njene nevarnosti, da bi imeli z njo kakršnega koli opravka. V T. D. ima vsak Član svobodo, da preučuje, kar mu je všeč, le da se ne podaja na neznane poti, ki bi ga zagotovo popeljale v črno magijo, čarovništvo, pred katerim je Eliphas Levi odprto svaril javnost. Okultne znanosti so nevarne za tistega, ki jih razume nepopolno. Vsak, ki se preda tem praksam sam, tvega, da postane duševno bolan, in tisti, ki jih preučujejo, bi naredili dobro, če bi se združili v majhne skupine treh do sedmih. Te skupine morajo biti, da bi imele večjo moč, po številu neparne; skupina, najsi še tako slabo povezana, ki tvori združeno telo, v katerem se čuti in zaznave posameznih enot dopolnjujejo in pomagajo ena drugi, pri čemer en član prinaša drugemu lastnost, ki jo temu primanjkuje, - takšna skupina bo vedno postala popolno in nepremagljivo telo. “Združenost je moč.” Moralna legenda starega moža, ki je predal svojim sinovom sveženj paličic, ki naj bi se nikoli ne ločile, je resnica, ki bo za vedno ostala nedvoumna.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji