Novi cikel
Helena Petrovna Blavatsky

Odlomki iz članka, objavljenega v La Revue Theosophique, Pariz, 21. marec 1889.

Glavni cilj naše organizacije, iz katere želimo ustvariti dejansko bratstvo, je v popolnosti izražen v motu Teozofskega Društva in njegovih uradnih organov: “Ni religije nad Resnico” Kot brezosebno Društvo, si moramo prisvojiti resnico, kjerkoli jo najdemo, ne da bi si dovolili več pristranskosti do enega prepričanja kot do drugega. To neposredno vodi do zelo logičnega sklepa: če odobravamo in z odprtimi rokami sprejemamo vse iskrene iskalce resnice, potem v naših vrstah ni mesta za vehementnega sektaša, fanatika ali hinavca, vklenjenega v kitajske zidove dogme, pri čemer vsak kamen odzvanja besede: “Ni dostopa!” Kakšno mesto bi sploh lahko takšni fanatiki zasedali med nami, fanatiki, katerih religija jim prepoveduje vsako raziskovanje in ne dovoljuje nobenega možnega vprašanja, če je naša materinska-ideja, za katero vemo, da je sam koren, iz katerega izhaja čudovita rastlina, ki jo imenujemo Teozofija - absolutna in neomejena svoboda raziskovati vse skrivnosti Narave, človeka ali božanskega.

S to izjemo torej Društvo vabi vsakega, da sodeluje v njegovih dejavnostih in odkritjih. Kdorkoli, ki čuti, da njegovo srce bije v soglasju z velikim srcem človeštva; kdorkoli, ki čuti, da so njegovi interesi enaki s tistimi vsakega bitja, ki je revnejše in manj srečno od njega samega; vsak moški ali ženska, ki sta pripravljena prožiti roko v pomoč tistim, ki trpijo; kdorkoli, ki razume resničen pomen besede “Egoizem”, je po rojstvu in s pravico Teozof. Lahko je gotov, da bo v naši sredini vedno našel enako čuteče duše. Naše Društvo je dejansko neka vrsta miniaturnega človeštva, v katerem lahko, tako kot v človeških vrstah na splošno, človek vedno najde svojega dvojnika.

Ko nam pravijo, da se v našem Društvu ateist preriva z deistom in materialist preriva z idealistom, odgovarjamo: Kaj potem? Če je posameznik materialist, to je, tisti, ki v materiji najde neskončno moč ustvarjanja, ali bolje, za evolucijo celotnega zemeljskega življenja; ali če je spiritualist, obdarjen z duhovno zaznavo, ki je prvi nima - na kakšen način to enemu ali drugemu preprečuje, da bi bil dober Teozof? Še več, častilci osebnostnega boga ali božanske Substance so veliko bolj materialistični kot Panteisti, ki zavračajo idejo o karnaliziranem bogu, zaznavajo pa božansko esenco v vsakem atomu. Vsak ve, da Buddhizem ne prepoznava ne enega ne mnogo bogov. Pa vendar Arhat, za katerega je vsak atom prahu enako prepojen s Svabhavat (plastično substanco, večno in inteligentno, čeprav brezosebno) kot je on sam, in ki si prizadeva vsrkati Svabhavat tako, da se istoveti z Vsem, da bi dosegel Nirvano, pa mora potovati po isti boleči poti odpovedi, dobrih del in altruizma ter živeti sveto življenje, čeprav manj sebično po svojem vzgibu kot blaženi Kristjan. Kaj pomeni prehodna oblika, če je cilj, ki naj bi ga dosegli, ista večna esenca, pa najsi se ta objavlja za človeško zaznavo kot substanca, kot nematerialni dih ali kot nič! Priznajmo PRISOTNOST, pa najsi to imenujemo osebnostni Bog ali univerzalno substanco, in prepoznajmo vzrok, če vsi vidimo učinke. Toda ti učinki so isti za ateista- Buddhista kot za deista-Kristjana, in ker je vzrok neviden in nedoumljiv, zakaj bi izgubljali čas s tekanjem za senco, ki je ne moremo zagrabiti. Ko je že vse povedano, tudi največji med materialisti kot tudi najbolj transcendentni od filozofov priznavata vse-prisotnost nekega neotipljivega Proteusa, vse-močnega v svoji vsenavzočnosti v kraljestvih narave, vključno s človekom; Proteusa, nedeljivega v njegovi esenci, in izmikajoči se obliki, pa vendar pojavljajočega se v vseh in vsaki obliki; in ki je tu in tam ter povsod in nikjer; ki je Vse in nič; povsod navzoč pa vendar Eden; univerzalna Esenca, ki povezuje, veže, vsebuje vsako stvar, je vsebovana v vsem. Kje je teolog, ki bi lahko šel od tu naprej? Da bi bili Teozof, je dovolj, če prepoznamo te resnice, kajti to prepoznavanje je isto kot priznavanje, da ne le človeštvo - sestavljeno iz tisoče ras - ampak da je tudi vse, kar živi in vegetira, na kratko, vse, kar je, narejeno iz iste esence in substance, oživlja isti duh, in je posledično zato vse v naravi, najsi fizično ali moralno, povezano v solidarnosti. Nekje drugje v The Theosophist-u smo že povedali, da “rojeno v Združenih Državah Amerike, je bilo Teozofsko Društvo zasnovano po modelu svoje Materinske-dežele.” Slednja je, kakor vemo, iz svoje Ustave izpustila ime Bog, iz strahu, so rekli Očetje Republike, da bi beseda lahko nekega dne postala pretveza za državno religijo; kajti v okviru zakona so želeli zagotoviti popolno enakost vsem religijam, tako da bi vsaka oblika podpirala Državo, ki bi nato povratno ščitila vse.

Teozofsko Društvo je bilo utemeljeno na odličnem modelu ... In ker ima vsaka Veja, kot tudi vsak član, vso svobodo, da izpoveduje katero koli religijo in preučuje katero koli filozofijo ali znanosti, le da ostane združen v vezi Solidarnosti ali Bratstva, se naše Društvo lahko resnično imenuje “Republika Vesti”.

Čeprav svoboden, da sledi kateri koli intelektualni smeri, ki mu je všeč, pa mora vendar vsak član našega Društva priskrbeti nek razlog, zakaj naj bi mu pripadal, kar pomeni, da mora vsak član prispevati svoj delež, četudi je ta lahko majhen, k mentalnemu ali kakšnemu drugemu delu v korist vseh. Če nekdo ne dela za druge, potem nima pravice, da bi se imenoval Teozof. Vsi si morajo prizadevati za svobodo človeškega mišljenja, za izločitev sebičnih in sektaških vraževerij in za odkrivanje vseh resnic, ki so v dosegu človeškega uma. Tega cilja ni mogoče doseči z večjo gotovostjo kot z negovanjem združenosti v intelektualnem delu. Noben pošten delavec, noben resen iskalec ne more ostati brez praznih rok in težko bi obstajala moški ali ženska, pa najsi sta še tako zaposlena kot mislita, ki ne bi bila sposobna prispevati svojega dolga, moralnega ali gmotnega, na oltar resnice. Dolžnost Predsednikov Vej in Sekcij je zato, da poskrbijo, da ostaja Teozofski panj brez tistih trotov, ki zgolj brenčijo ...

Stojimo iz obraza v obraz s sijajnimi možnostmi v prihodnosti. To je zopet ura velikega cikličnega obrata naraščajoče plime mističnega mišljenja v Evropi. Na vseh straneh nas obdaja ocean univerzalne znanosti - znanosti o večnem življenju - ki na svojih valovih nosi pozabljene in potopljene zaklade izginulih generacij, še neznane zaklade za sodobne civilizirane rase. Močan tok, ki se dviguje iz vodnih globin, iz globin, kjer ležijo predzgodovinska učenja in umetnosti, ki so jih pogoltnili pred-diluvijski Velikani - polbogovi, pa čeprav zgolj obrisi smrtnih ljudi - ta tok pljuska v naš obraz in mrmra: “Tisto, kar je bilo, še obstaja; tisto, kar je bilo pozabljeno, za eone pokopano v globinah jurskih plasti, se lahko znova pojavi. Pripravite se.”

Srečni tisti, ki lahko tolmačijo jezik elementov. Toda na kaj se vežejo tisti, za katere beseda element nima nobenega drugega pomena kot le tistega, ki sta ji ga dali fizika ali materialistična kemija? Ali jih bo visoki val velikih voda ponesel proti dobro znanim obalam, ko bodo v bližajočem se potopu izgubili tla pod nogami? Ali jih bo poneslo proti vrhovom novega Ararata, proti višinam luči in sončne svetlobe, kjer se nahaja polica, na katero je mogoče varno položiti nogo, ali pa jih bo morda, takoj ko se bodo skušali boriti proti neustavljivim valovom neznanega elementa, pogoltnilo brezdanje brezno?

Pripraviti se moramo in preučiti resnico z vseh vidikov, si prizadevati, da ne bi zanemarili ničesar, če ne želimo pasti v brezno neznanega, ko bo odbila ura. Nima se smisla prepuščati slučaju in čakati na intelektualno in psihično krizo, ki se pripravlja, z brezbrižnostjo, če že ne z skrajno neumno nevero, rekoč, da nas bo v najslabšem primeru dvigajoča se plima naravno ponesla proti obali; kajti zelo verjetno je, da plimski val ne bo odložil nič drugega kot truplo. Boj bo strahovit in v vsakem primeru med surovim materializmom in slepim fanatizmom na eni strani ter filozofijo in misticizmom na drugi - misticizmom, tisto bolj ali manj prosojno tančico, ki skriva večno Resnico.

Vendar pa ni materializem tisti, ki si bo zagotovil prevlado. Vsak fanatik, ki ga njegove ideje ločijo od univerzalnega aksioma “Ni religije višje od Resnice”, ga bo samo to dejstvo zavrnilo kot nevreden kamen z novega Oboka, imenovanega Človeštvo. Premetavan od valov, gnan od vetrov, namotan na ta element, ki je tako strašen, ker je neznan, se bo kmalu znašel v prepadu ...

Pa vendar mora biti tako in ne more biti drugače, ko zaradi pomanjkanja goriva ugasne umetni in hladen plamen sodobnega materializma. Tisti, ki se ne morejo navaditi na idejo o duhovnem Egu, živi duši in večnem Duhu v materialnem ovoju (ki dolguje svoj utvaren obstoj tem principom); tisti, za katere je veliko upanje na nek obstoj onstran groba nevšečnost, zgolj simbol za neznano količino, ali pa predmet verovanja sui generis, rezultat teoloških in mediumističnih halucinacij - ti bodo naredili dobro, če se pripravijo na najslabše razočaranje, ki bi ga lahko za njih hranila prihodnost. Kajti iz globin teme, motnih voda materialnosti, ki z vseh strani pred njimi skrivajo obzorja velikega Onstran, se v teh zadnjih letih stoletja dviguje mistična sila. V najboljšem primeru je le prvo nežno šumenje, vendar pa nadčloveško šumenje - “nadnaravno” le za vraževerne in nevedne. Duh resnice sedaj prehaja preko obraza temnih voda in pri tem jih sili v izlivanje duhovnih zakladov. Ta duh je sila, ki je ni mogoče ovirati ne ustaviti. Tiste, ki jo prepoznajo in čutijo, da je to vzvišeni trenutek njihove rešitve, bo povzdignila in ponesla onstran utvar velike astralne kače. Veselje, ki ga bodo izkusili, bo tako ostro in silovito, da jih bo blaženost, če ne bodo mentalno ločeni od svojih teles iz mesa, prebodla kot ostro jeklo. To, kar bodo izkusili, ne bo ugodje, ampak blaženost, ki je slutnja vedenja bogov, vedenja o dobrem in zlem, in o sadovih drevesa življenja.

Toda, četudi je današnji človek lahko fanatik, skeptik ali mistik, mora postati povsem prepričan, da je zanj nekoristno, če se bori proti dvem moralnim silam, ki se sedaj sproščata v vzvišenem kontekstu. On je prepuščen na milost teh dveh nasprotnikov in zaščititi ga ni sposobna noben posredna sila. Gre za vprašanje izbire, ali naj se brez boja prepusti valu mistične evolucije, ali pa trpi zaradi reakcije moralne in psihične evolucije ter se tako znajde v prepadu Vrtinca novega plimovanja. V sedanjem času je celoten svet, s svojimi centri visoke inteligence in človeške kulture, s svojimi goriščnimi točkami političnega, umetniškega, literarnega in trgovinskega življenja, nemiren; vse se stresa in drobi v svojem gibanju proti preoblikovanju. Ni koristno ostati slep, ni koristno upati, da bi kdor koli lahko ostal nevtralen med dvema nasprotnima silama; človek mora izbrati ali eno ali drugo, ali pa se bo zrušil med njima. Človek, ki si domišlja, da je izbral svobodo, a kljub temu ostaja potopljen v ta brbotajoči kotel, pehajoč se za gnilo materijo, imenovano družbeno življenje, najbolj strahovito izdaja svoj lastni božanski Jaz; izdajstvo, ki bo zaslepilo ta Jaz za dolgi niz prihodnjih inkarnacij. Vsi vi, ki se obotavljate na poti teozofije in okultnih znanosti, ki drgetate na zlatem pragu resnice - edinem v vašem dosegu, kajti vsi ostali so vas razočarali eden za drugim - se pošteno soočite z veliko Realnostjo, ki se vam ponuja. Te besede so namenjene zgolj mistikom, le za njih imajo kakršen koli pomen; kajti za tiste, ki so že izbrali, so besede v prazno in nekoristne. Toda vi, Okultisti, Kabbalisti in Teozofi, vi dobro veste, da je Beseda, stara kot svet, pa čeprav za vas nova, zazvenela na začetku tega cikla in da njena zmožnost leži, nezaznana od drugih, skrita v vsoti števil leta 1889; vi dobro veste, da je pravkar udarila nota, ki je še nikoli ni slišalo človeštvo te dobe; in da se je razkrila nova Ideja, dozorela zaradi sil evolucije. Ta Ideja se razlikuje od vsega, kar je bilo proizvedeno v devetnajstem stoletju; vendar pa je istovetna z mišljenjem, ki je bilo prevladujoči ton in ključna nota vsakega stoletja, še posebej zadnjega - popolna svoboda mišljenja za človeštvo.

Zakaj bi zadušili in zatrli to, ka ni mogoče uničiti? Zakaj bi se borili, ko ni druge izbire kot te, da si dovolite, da vas krona duhovnega vala ponese v samo nebo, onstran zvezd in vesolij, ali pa padete v zevajoče brezno oceana materije? Zaman so vaši napori, da bi premerili neizmerljivo, da bi dosegli konec te čudovite materije, tako poveličane v našem stoletju; kajti njene korenine rastejo v duhu in v Absolutnem; one ne obstajajo, pa čeprav večno so. Ta nenehen stik z mesom, krvjo in kostmi, utvaro diferencirane materije, vas le zaslepljuje; in bolj ko prodirate v področje neotipljivih atomov kemije, bolj boste prepričani, da obstajajo le v vaši domišljiji. Ali resnično pričakujete, da boste v njih našli vso resnico in vso realnost obstoja? Kajti na vratih vsakega je Smrt, ki čaka, da jih bo zaprla za ljubljeno dušo, ki beži pred njenim zaporom, za dušo, ki je edina naredila telo za realnost; le kako se lahko večna ljubezen poveže z molekulami materije, ki se spreminjajo in izginjajo? ...

Toda vi, prijatelji in bralci, ki stremite po nečem večjem kot le življenju hrčka, ki neprenehoma obrača isto kolo; vi, ki ste tako silni, da se ne zadovoljite s kipenjem kotla, katerega brbotanje ne ustvari ničesar; vi, ki ne pomešate gluhe odmeve, tako stare kot svet, z božanskim glasom resnice; pripravite se na prihodnost, o kateri so si drznili sanjati le redki med vami, če že niso stopili na pot. Kajti vi ste izbrali pot, ki se, čeprav na začetku trnjeva, kmalu razširi in vas povede do božanske resnice. Na začetku poti lahko svobodno dvomite, svobodno lahko zavrnete ali sprejmete govorice o tem, kar se uči o viru in vzroku te resnice, vendar pa ste vedno sposobni slišati, kaj vam pravi njen glas, in vedno lahko preučujete učinke ustvarjalne sile, ki prihaja iz globin neznanega. Izsušena zemlja, po kateri se ob koncu te dobe duhovnega pomanjkanja in čisto materialne preobjedenosti giblje sedanja generacija ljudi, potrebuje nad svojim obzorjem duhovno znamenje, mavrico, kot simbol upanja. Kajti bolj kot vsa stoletja pred tem našim devetnajstim je to najbolj kriminalno. Kriminalno v svoji strašljivi sebičnosti, v svojem skepticizmu, ki se kremži že ob sami ideji o čemerkoli onstran materialnega; v svoji idiotski brezbrižnosti do vsega, kar ne pripada osebnostnemu jazu; bolj kot katerokoli od predhodnih stoletij nevednega barbarizma in intelektualne teme. Naše stoletje je potrebno rešiti pred njim samim še preden udari njegova zadnja ura. Kajti za vse tiste, ki vidijo sterilnost in norost obstoja, zaslepljenega od materializma in kruto brezbrižnega za usodo soseda, je nastopil trenutek delovanja; sedaj je čas, da predajo vse svoje energije, ves svoj pogum in vse svoje napore veliki intelektualni reformi. To reformo lahko opravi le Teozofija in, dodajmo, Okultizem ali modrost Vzhoda. Poti, ki vodijo do nje, so mnoge; vendar pa je modrost ena. Umetniške duše si jo predstavljajo, tisti, ki trpijo, o njej sanjajo, čisti v srcu jo poznajo. Tisti, ki delajo za druge, ne morejo ostati slepi za njeno realnost, pa čeprav je morda ne prepoznajo vedno po njenem imenu. Le lahkotni in prazni umi, sebični in nekoristni troti, zmedeni od lastnega brenčanja, bodo ostali brez vedenja o vzvišenem idealu. Nadaljevali bodo z obstojem, dokler življenje ne bo za njih postalo boleče breme.

Vendar pa moramo določno vedeti: te strani niso zapisane za mase. Niso ne poziv k reformam ne nek napor, da bi prepričali v naše poglede tiste, ki imajo v življenju srečo; naslovljene so le na tiste, ki so jih po ustroju sposobni dojeti, na tiste, ki trpijo, na tiste, ki so lačni in žejni neke Realnosti v tem svetu kitajskih senc. In zakaj se ne bi ti izkazali za dovolj pogumne, da zapustijo svoj svet ničevih poslov, predvsem pa svojih ugodij in celo osebnih interesov, razen tedaj, ko ti interesi tvorijo del njihovih dolžnosti do lastnih družin ali drugih? Nihče ni toliko zaposlen ali reven, da ne bi mogel ustvariti plemenit ideal in mu slediti. Zakaj bi se torej obotavljali pri očiščevanju poti do tega ideala, navkljub vsem zaprekam, preko vsake spotikajoče ovire, preko vsake nepomembne zapreke družbenega življenja, da bi korakali naravnost, dokler ne dosežejo cilja? Tisti, ki bodo opravili ta napor, bodo kmalu ugotovili, da “premočrtna vrata” in “trnjeva pot” vodita do širnih dolin brezmejnega obzorja v tisto stanje, kjer ni več smrti, ker človek občuti, da znova postaja bog! Res je, da so prvi zahtevani pogoji, da bi ga dosegli, popolna nezainteresiranost, brezmejna predanost za blagostanje drugih ter popolna ravnodušnost do sveta in njegovih mnenj. Da bi opravili ta prvi korak na poti do ideala, mora biti vzgib popolnoma čist; nobena nevredna misel ne sme odtegniti oči od pogleda na cilj, noben dvom ali omahovanje ovirati čutenje. Obstajajo moški in ženske, ki so za to povsem usposobljeni, katerih edini cilj je bivanje pod Zaščito njihove Božanske Narave. Naj bodo ti torej vsaj toliko pogumni, da živijo življenje in ga ne skrivajo pred očmi drugih! Nobeno mnenje drugega ne bi smelo biti obravnavano kot višje od glasu človekove lastne vesti. Dovolimo torej tej vesti, da se razvije do svoje najvišje stopnje, da nas vodi v vseh običajnih dejanjih v življenju. V zvezi z vodenjem našega notranjega življenja, pa osredotočimo vso našo pozornost na ideal, ki smo si ga zastavili, in glejmo onstran, ne da bi najmanjšo pozornost posvetili blatu na naših nogah ...

Tisti, ki so sposobni opraviti ta napor, so resnični Teozofi; vsi drugi so le člani, bolj ali manj brezbrižni in zelo pogosto nekoristni.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji