O teozofskem Novem Letu
Helena P. Blavatsky

Izvlečki

Na kratko, 4. januar je tisti, ki bi ga morali kot Novo Leto izbrati Teozofi - še posebej Ezoteriki. Januar je v znamenju kozoroga, skrivnostne Makare hindujskih mistikov - pravijo, da so se “Kumare” inkarnirali v človeštvu pod desetim znamenjem Zodiaka. Dolge dobe je bil 4. januar sveti dan za Merkurja-Buddho ali Totha-Hermesa. Tako vse sovpada, da bi to postal praznik, ki bi ga praznovali tisti, ki preučujejo Starodavno Modrost. (C.W. XII, str. 76.)

Januar - Januarius, posvečen Janusu, Bogu Časa, stalno obračajočem se ciklu, Bogu z dvema obrazoma - ima en obraz obrnjen proti Vhodu, drugega proti Zahodu; Preteklost in Prihodnost! Ali naj si pridobivamo njegovo naklonjenost in molimo k njemu? Zakaj ne? Njegov kip ima pod nogami dvanajst oltarjev, ki simbolizirajo dvanajst znamenj Zodiaka, dvanajst velikih bogov, dvanajst mesecev sončnega leta in - dvanajst apostolov Sonca-Krista. Dominus je bil naziv, ki so starodavna ljudstva podelila Soncu; od tu dies domini, dies solis, “Sončni-dnevi”. Puer nobis nascitur dominus dominorum, znamenje rimo-katolikov na božični dan. Kip Janusa-Januarja je imel na desni roki vgravirano število 300 in na levi število 65, število dni v sončnem letu; v eni roki žezlo, v drugi pa ključ, od koder izhaja njegovo ime Janitor, ključar Nebes, ki je odpiral vrata leta na njegovem začetku. Stari rimski kovanci so na eni strani predstavljali Janusa, na drugi ladjo.

Ali nimamo pravice, da v njem vidimo prototip Petra, ribiča nebeške ladje, Janitorja Raja, ki je edini posestnik ključev njegovih vrat? Janus načeluje štirim letnim časom. Peter načeluje štirim Evangelistom. V okultizmu moč in pomen števil in številk počiva v njih pravi uporabi in izmenjavi. Če naj bi si sploh pridobivali naklonjenost katerega koli skrivnostnega števila, potem se moramo gotovo obračati na Janusa-Petra, v njegovem odnosu do ENEGA - Sonca. (C.W. X, str. 279.)

Vsaka oseba, ki pritegne dih življenja, vpliva na mentalno in moralno ozračje sveta in pomaga obarvati dan tistim okoli njega. Tisti, ki ne pomagajo povzdigovati misli in življenja drugih, jih nujno hromijo zaradi brezbrižnosti ali dejavno potiskajo navzdol ...

Teozof, ki se sploh ima za resnega, vidi svoje odgovornosti in prizadevanja v iskanju znanja in pri tem živi po najvišjih merilih, ki se jih zaveda ... Človekovo življenje je v njegovih rokah, usodo si določa sam. Zakaj naj bi potem ne bilo leto [2009] leto večjega duhovnega razvoja kot katere koli drugo, ki smo ga živeli? To je odvisno je od nas samih. To je prisotno dejstvo, ne pa religiozno občutenje ...

Naj si nihče ne domišlja, da je le fantazija, če rojstvu leta pripisujemo določen pomen. Zemlja prehaja skozi določne faze in človek z njo; in tako, kot je mogoče obarvati dan, tako je mogoče tudi leto. Med Božičem in Veliko Nočjo je astralno življenje zemlje mlado in močno. Tisti, ki oblikujejo svoje želje, bodo sedaj imeli na voljo dodatno moč, da jih konsistentno izpolnijo. (C.W. IX, str. 3-5.)

Vsak moški in ženska sta bolj ali manj obdarjena z magnetno osebnostjo, ki je, ko ji pomaga iskrena in še posebej silovita ter neupogljiva volja, najbolj učinkovit magični vzvod, ki ga je Narava položila v človeške roke - za gorje ali blaginjo. Uporabljajmo zato Teozofi to voljo, da bi pošiljali iskrene čestitke in želje dobre volje za novo leto vsakemu živemu bitju pod soncem - vključno s sovražniki in neusmiljenimi obrekovalci. Poskušajmo čutiti posebej prijazno in oproščajoče do naših nasprotnikov in preganjalcev, poštenih ali nepoštenih. (C.W. XII, str. 67.)

Tretji dan v mesecu je bil posvečen Palas Ateni, boginji Modrosti; 4. januar pa je dan Merkurja (Hermesa, Buddhe), za katerega velja, da vliva razum v glave tistih, ki so vljudni do njega ... (C.W. IX, str. 3-5.)

Medtem ko je H.P.B. določila 4. januar za dan začetka teozofskega novega leta, pa ni povedala, zakaj je izbrala prav ta dan. Morda zato, ker je 4. januar najpogosteje dan, ko se zemlja najbolj približa soncu. Letos [2009] perihelij dejansko pade točno na 4. januar.

V zvezi z naravo in cilji Teozofskega društva prevladujejo mnoge napačne predstave. Nekateri - kot na primer Sir Richard Temple - si domišljajo, da je religiozna sekta; mnogi menijo, da združuje ateiste; tretji so prepričani, da je njegov edini cilj preučevanje okultne znanosti in iniciacija novincev v Svete Misterije. Če bi šlo za to, potem bi imeli na stotine prošenj s strani neznancev, ki bi se bili pripravljeni takoj pridružiti, če bi dobili zagotovilo, da bodo kmalu oskrbljeni s siddhiji ali močjo izvajanja okultnih pojavov. Začetek leta je zato primeren čas, da še enkrat poskusimo - upamo, da zadnjič - postaviti te stvari na pravo mesto. Teozofsko društvo ne uči nobene nove religije, nima namena uničiti nobene stare, ne širi nobenega lastnega prepričanja, ne sledi nobenemu religioznemu voditelju in, določno in poudarjeno, ni sekta in niti nikoli ni bilo. V članstvo sprejema vredne ljudi katere koli religije pod pogojem vzajemne strpnosti in medsebojne pomoči pri odkrivanju resnice. Ustanovitelji niso nikoli dovolili, da bi jih imeli za religiozne voditelje, in zavračajo vsako takšno zamisel, ter niso in nikoli ne bodo sprejemali učencev. Društvo ni sestavljeno iz ateistov, niti ni bolj vodeno v smer ateizma kot tisto deizma ali politeizma. Člani pripadajo skoraj vsaki religiji in ima zato enako bratske odnose do vsake in vseh. Številčno ni niti manjšina njegovih članov, niti ne spoštljiva manjšina, študentov okultne znanosti, ali pa pričakuje, da bodo postali adepti. Vsem, ki jih je to zanimalo, je bilo povedano, kakšna žrtvovanja so potrebna, da bi se pridobilo višje znanje in le redki lahko izpolnijo le desetino teh. Tisti, ki se pridruži našemu Društvu s tem dejanjem ne pridobi nobenih siddhijev, prav tako ni nobenih zagotovil, da bo kdajkoli videl kakšen okulten pojav, še manj pa, da bi srečal kakšnega adepta.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji