Ali je teozofija religija?
Helena Petrovna Blavatsky

“Religija je najboljši oklep, ki ga lahko ima človek,
vendar pa najslabši plašč.”

Bunyan


Nič ne pretiravamo, če rečemo, da ni bilo - vsekakor ne v tem stoletju - gibanja, družbenega ali religioznega, ki bi ga tako strašno, ne, tako absurdno napačno razumeli, ali bi se obenj bolj spotikali, kakor ob TEOZOFIJO - najsi gledamo nanjo teoretično, kot na etično šifro, ali praktično, na njen objektivni izraz, to je, kot na društvo, ki ga poznamo pod tem imenom.

Leto za letom in dan za dnem so morali naši uradniki in člani prekinjati ljudi, ki so govorili o teozofskem gibanju tako, da so izražali bolj ali manj zanosne ugovore zoper teozofijo kot “religijo” in zoper Teozofsko Društvo kot neko vrsto cerkve ali religiozne organizacije. Še slabše, pogosto so o njem govorili kot o “novi sekti”! Ali gre za uporen predsodek, za napako, ali za oboje? Bolj verjetno za drugo. Najbolj ozkosrčni in celo razvpito krivični ljudje še vedno potrebujejo verjetno pretvezo, kljuko, na katero bi obesili svoje malenkostno brezobzirne trditve in nedolžno izgovorjene klevete. In katera kljuka je bolj trdna za ta namen, bolj pripravna, kot pa nek “izem” ali “sekta”. Veliki večini bi bilo precej žal, če bi morali odpreti oči in bi bili končno prisiljeni sprejeti dejstvo, da teozofija ni ne eno ne drugo. Naziv jim ustreza in sprenevedajo se, da se ne zavedajo njegove lažnosti. Vendar pa obstojajo tudi še drugi, bolj ali manj prijateljski ljudje, ki iskreno delujejo v okviru iste zmote. Tem pravimo: gotovo je bil svet doslej dovolj preklet zaradi intelektualnih kajfežev, znanih kot dogmatske veroizpovedi, da bi mu vsiljevali novo obliko vere! Premnogi že nosijo svojo vero, resnično tako, kakor pravi Shakespeare, “po obliki svojega klobuka”, ki se spreminja “z novim kalupom”.

Še več, že od samega začetka je bil sam raison d'etre Teozofskega Društva ta, da izrazi glasen protest in vojno napoved zoper dogmo ali kakršno koli prepričanje, ki bi temeljilo na slepi veri. Morda se sliši nenavadno ali presenetljivo, vendar pa je prav, da povemo, da je izšla večina najbolj sposobnih delavcev za praktično teozofijo, njenih najbolj predanih članov, iz vrst agnostikov ali celo materialistov. Med slepimi verniki v “Božjo Besedo” ni nikoli mogoče najti nobenega pravega, nobenega iskrenega, iskalca resnice, najsi zanjo trdijo, da prihaja od Alaha, Brahme ali Jehove, ali iz njihovega Korana, Puran ali Biblije. Kajti vera ne zahteva delovanje razuma, ampak njegov počitek.

Tisti, ki veruje v svojo religijo na podlagi vere, bo gledal na tisto vsakega drugega človeka kot na laž in jo zaradi te vere sovražil. Še več, če slednja ne okuje razuma in povsem ne zaslepi naših zaznav za karkoli izven naše lastne vere, potem to sploh ni vera, ampak prehodno prepričanje, zabloda, v okviru katere delujemo v določenem obdobju našega življenja. Nadalje, po bistri Coleridgevi opredelitvi je “vera brez načel le laskajoča fraza za zaželeno gotovost ali za fanatične telesne občutke”.

Kaj je potem Teozofija in kako bi jo lahko opredelili njeno zadnjo predstavitev v tem zaključnem delu 19. stol.?

Mi pravimo, Teozofija ni Religija.

Pa vendar obstojajo, kakor vsi vemo, določena prepričanja, filozofska, religiozna in znanstvena, ki so se v zadnjih letih tako tesno povezala z besedo “Teozofija”, da jih je obča javnost sprejela tako, kot da gre za samo teozofijo. Še več, povedati bi morali, da so ta prepričanja predali, razložili in branili tisti ustanovitelji, ki so izjavili, da Teozofija ni Religija. Kakšna je potem razlaga za to navidezno protislovje? Sprašujemo se, kako je mogoče nek izbor prepričanj in učenj, nek dovršen nauk, nasloviti “Teozofija” in ga mirno sprejeti kot “Teozofskega” s strani devetih desetin članstva Teozofskega Društva, če Teozofija ni Religija?

Namen tega protesta je prav pojasnitev tega vprašanja.

Morda je potrebno najprej povedati, da trditev “Teozofija ni Religija” nikakor ne izključuje dejstva, da je - “Teozofija” sama po sebi “Religija”. Religija je, v svojem resničnem in edinem pravilnem smislu, vez, ki povezuje ljudi - ne pa določen niz dogem in prepričanj. Religija, per se, je v svojem najširšem pomenu to, kar povezuje, ne le vse LJUDI, ampak tudi vsa BITJA in vse stvari v celotnem vesolju v eno veliko celoto. To je naša teozofska opredelitev religije; vendar pa se ta ista opredelitev spreminja z vsako veroizpovedjo in deželo, in niti dva kristjana je ne vidita enako. To nam pojasnjujejo številni ugledni pisci.

Tako je, z izjemnim preroškim očesom za to stalno-rastoče čutenje v sedanjem obdobju, v svojem času Carlyle opredelil protestantsko religijo kot:
Večinoma modro, previdno čutenje, ki temelji zgolj na preračunljivosti; stvar, kakršne so dandanes vse prikladnosti in uporabnosti in pri kateri je mogoče nek manjši quantum zemeljskega uživanja zamenjati za večji quantum nebeškega uživanja. Tako je tudi religija dobiček, delo za plačilo; ne čaščenje, ampak vulgarno upanje ali strah.

Zdi se, da ima gospodična Stowe, najsi zavestno ali ne, v mislih prej rimo-katolicizem kot protestantizem, ko o svoji junakinji pravi, da: na Religijo gleda kot na vstopnico (s pravim številom kupljenih in plačanih odpustkov), ki jo je potrebno, potem ko jo enkrat kupimo in varno spravimo v listnico, pokazati ob vstopu skozi nebeška vrata in si tako zagotoviti vstop v nebesa ...

Toda za teozofe (tu mislim na pristne teozofe), ki ne sprejemajo nikakršnega posredovanja preko pooblastila, nobene odrešitve preko nedolžnega prelivanja krvi in ki v povezavi z Edino Univerzalno religijo niti ne pomišljajo na “delo za plačilo”, je edina definicija, ki bi jo podpisali in v celoti sprejeli, tista, ki jo je podal Miller. In kako pravilno in teozofsko jo on opisuje, ko pravi, da:

... prava Religija
je vedno mehka, dobrotljiva in ponižna;
ne igra tirana, ne polaga v žile nobene vere,
niti ne uničuje koles svojega voza;
ampak se sklanja, da bi gladila, krepila in pomagala,
ter gradi svojo veličino na javnem dobrem.

Gornje je točna definicija tega, kaj je resnična teozofija, oziroma bi morala biti (med veroizpovedmi je le buddhizem takšna iskrena srca-povezovalna in ljudi-povezovalna filozofija, da ni dogmatska religija). Glede na to, da je dolžnost in naloga vsakega pristnega teozofa, da sprejme in uresničuje ta načela, potem je Teozofija RELIGIJA in Društvo njena edina Univerzalna Cerkev; tempelj Salomonove modrosti,* ki so ga gradili “tako, da se pri zidanju templja ni slišalo kladivo ne dleto ne kakršno koli železno orodje” (Prva knjiga Kraljev, VI. 7); kajti ta “tempelj” ni gradila nobena človeška roka, niti ni bil zgrajen na katerem koli kraju na zemlji - ampak je dejansko postavljen v notranjem svetišču človekovega srca, v katerem prebiva le prebujena duša.

Zato pravimo, da Teozofija ni Religija, ampak da je sama po sebi RELIGIJA, katero povezuje združenost, ki je tako univerzalna in vse-objemajoča, da se izven njene svetlobe ne nahaja noben drobec - od bogov in smrtnikov navzdol do živali, do lista trave in atoma. Zato mora biti katera koli organizacija ali zbor tega imena nujno UNIVERZALNO BRATSTVO.

Če bi bilo drugače, bi bila teozofija zgolj beseda, dodana stotinam takšnih visoko donečih, a domišljavih in praznih besed. Če nanjo gledamo kot na filozofijo, potem je v svojem praktičnem delu Teozofija topilo srednjeveškega alkemista. Preobraža navidezno manjvredno kovino vsake obredne in dogmatske veroizpovedi (vključno s krščanstvom) v zlata dejstva in resnice ter s tem resnično ustvarja panaceo za bolezni človeštva. To je razlog, zakaj nobenega, ki vlaga prošnjo za sprejem v Teozofsko Društvo, ne sprašujemo, kateri religiji pripada, niti tega, kakšni so njegovi deistični pogledi. Ti pogledi so njegova zasebna stvar in nimajo nič opraviti z Društvom. Kajti Teozofijo lahko prakticira kristjan ali pogan, Žid ali ne-Žid, agnostik ali materialist, ali celo ateist, le da ni pobožnjaški fanatik, ki zavrača, da bi sprejel za svojega brata vsakega moškega ali žensko izven svoje posebne vere ali prepričanja. Grof Lev Tolstoj ne verjame v Biblijo, Cerkev ali božanskost Krista, pa vendar ga v njegovem praktičnem upoštevanju načel, ki naj bi bila predana na Gori, ne prekaša noben kristjan. In ta načela so načela Teozofije; ne zato, ker jih je izgovoril krščanski Krist, ampak zato, ker so univerzalna etika in so o njih pridigali Buddha in Konfucij, Krishna in vsi veliki Modreci, tisoče let prej, preden je bila zapisana Pridiga na Gori. Zato, ko se enkrat predamo takšni teozofiji, ta dejansko postane univerzalna panacea, saj zdravi rane, ki so jih občutljivi duši vsakega naravno religioznega človeka zadale grobe osornosti cerkv-“izmov”. Koliko takšnih, ki jih je odzivna spodbuda razočaranja nasilno potisnila iz ozkega področja slepe vere v vrste nerodovitne nevere, je k upanja polnemu stremljenju povrnilo preprosto to, da so se pridružili našemu Bratstvu - da, četudi tako nepopolnemu kot je.

Če se, v nasprotju s tem, spomnimo, da so številni vidni člani zapustili Društvo, razočarani glede teozofije, tako kot so bili glede drugih združenj, nam to nikakor ne more vzeti poguma. Kajti, razen zelo, zelo redkih, izjem v začetnem obdobju delovanja T. D., ko so ga nekateri zapustili zaradi tega, ker misticizem, ki se je izvajal v Obči Organizaciji, ni bil takšen, kakor so ga razumeli oni, ali zato, ker je “voditeljem primanjkovali duhovnosti”, ker so bili “ne-teozofski, ker niso spoštovali pravil”, je, vidite, večina teh zapustila društvo zato, ker so bili, najsi ozkosrčni ali preveč zaverovani v sami sebe - ker so bili sami po sebi cerkev in nezmotljiva dogma. Nato so nekateri odšli zaradi resnično plitve pretveze, takšne, na primer, “ker je bilo v naših revijah krščanstvo (to je cerkvenstvo, ali bolj pravilno hlinjeno krščanstvo) obravnavano pregrobo” - kot da bi bile druge fanatične religije kdaj koli obravnavane kakor koli boljše ali pa sploh ne! Zato so vsi tisti, ki so odšli, naredili dobro, da so odšli, in se za njimi ni žalovalo. Nadalje, potrebno je dodati tudi to: število tistih, ki so odšli, le stežka primerjamo s številom tistih, ki so v Teozofiji našli vse, kar so upali. Njeni nauki, če jih resno preučujemo, prikličejo, z vzpodbujanjem človekovih moči razmišljanja in s prebujanjem notranjega v živalskem človeku, vsako spečo moč za dobro v nas, pa tudi zaznavanje resničnega in realnega, v nasprotju z lažnim in nerealnim. Ko trga, z gotovo roko, megleno tančico mrtve črke, s katero so bili zastrti vsi stari religiozni spisi, znanstvena Teozofija, vpeljana v zvit simbolizem dob, razkriva posmehljivcu stare modrosti izvor ver in znanosti sveta. Odpira mu nove poglede onstran starih obzorij kristaliziranih, negibnih in despotskih ver ter spreminja slepo vero v razumno znanje, utemeljeno na matematičnih zakonih - na edini eksaktni znanosti - in mu predstavlja, na podlagi globljih in bolj filozofskih vidikov, obstoj tega, kar je, odvrnjen zaradi robatosti njene mrtvo-črkovske oblike, dolgo tega opustil kot otroško pravljico. Vsakemu iskrenemu moškemu ali ženski, ki se nahaja na katerem koli mestu v Društvu in ki pripada kateri koli kulturi in stopnji razuma, ponuja jasen in dobro opredeljen predmet, ideal, za katerega je vredno živeti.

Praktična Teozofija ni edina Znanost, vendar pa zajema vsako znanost o življenju, moralno in fizično. Na kratko, nanjo lahko gledamo kot na univerzalnega “trenerja”, varuha svetovno razširjenega znanja in izkušnje, in kot na učenost, ki, ne le pomaga in vodi svoje učence do uspešnega preverjanja vsakega znanstvenega ali moralnega služenja v zemeljskem življenju, ampak jih usposablja tudi za prihodnja življenja, le če se ti učenci odločijo za preučevanje vesolja in njegovih skrivnosti znotraj njih samih, namesto da bi jih preučevali preko očal ortodoksne znanosti in religij. In naj bralec ne razume napačno teh trditev. Ta univerzalna vsevednost velja za Teozofijo per se in ne za katerega koli posameznega člana Društva ali celo teozofa. Teh dveh - Teozofije in Teozofskega Društva - kot posode in olla podrida, ki jo vsebuje, ne smemo mešati. Prva je, kot ideal, božanska Modrost, popolnost sama po sebi; druga pa revna, nepopolna stvar, ki poskuša delovati pod, če že ne znotraj, njene sence na zemlji. Noben človek ni popoln; zakaj bi potem pričakovali, da bo kateri koli član T. D. vzor za vse človeške vrline? In zakaj bi kritizirali celotno organizacijo in jo obtoževali zaradi napak, najsi dejanskih ali namišljenih, nekaterih njenih “članov” ali celo njenih voditeljev? Društvo ni, kot konkretna organizacija, nikoli brez napak ali greha - errare humanum est - kot to ni noben od njegovih članov. Zato bi tega morali obtoževati bolj tiste člane, ki jih ne vodi teozofija. Teozofija je duša svojega Društva, slednje pa njeno grobo in nepopolno telo. Zato naj se tisti sodobni Salamoni, ki se bodo usedli na Prestol Presojanja in govorili o tem, o čemer ne vedo nič, raje prej, preden klevetajo teozofijo ali katerega koli teozofa, seznanijo z obema, namesto da prvo iz nevednosti imenujejo “mešanico blaznih prepričanj” in druge “sekto nastopačev in mesečnikov”.

Ne glede na to pa o Teozofiji, tako njeni prijatelji kot sovražniki, govorijo kot o religiji, če že ne o sekti. Poglejmo, kako so ta posebna prepričanja, ki so jih začeli povezovati s to besedo, dosegla takšen položaj, in zakaj si ga tako dobro zaslužijo, da ni nobeden od voditeljev Društva nikoli pomislil na to, da bi bilo potrebno te nauke zanikati.

Rekli smo, da verjamemo v popolno združenost narave. Združenost vključuje možnost, da se enota na eni ravni poveže z drugo enoto na ali z druge ravni. V to verjamemo.

Pravkar objavljen “Tajni Nauk” razkriva, kakšne so bile v starih časih ideje v povezavi s prvobitnimi učitelji primitivnega človeka in njegovih prvih treh ras. Geneza te MODROSTI-RELIGIJE, v katero verjamejo vsi teozofi, izhaja iz tistega časa. Izvor tako-imenovanega “okultizma”, ali bolje Ezoterične Znanosti, je potrebno iskati pri tistih Bitjih, ki so se, vodena od Karme, inkarnirala v našem človeštvu ter tako sprožila ključno noto te skrivne Znanosti, ki so jo brezštevilne generacije kasnejših Adeptov širile v vseh dobah, ko so preverjale njene nauke z osebnim opazovanjem in izkušnjo. Obseg tega znanja - ki ga v vsej njegovi popolnosti ne more posedovati noben človek - predstavlja sedaj to, kar imenujemo Teozofija ali “božansko znanje”. Bitja z drugih in višjih svetov ga lahko posedujejo v celoti; mi se mu lahko le približamo.

Tako združenost vseh stvari v vesolju vključuje in opravičuje naše prepričanje v obstoj znanja, ki je obenem znanstveno, filozofsko in religiozno in ki kaže na nujnost in dejanskost povezanosti človeka z vsemi stvarmi v vesolju; znanja, ki zato v bistvu postane RELIGIJA in ga je potrebno, glede na njegovo popolnost in univerzalnost, poimenovati z določnim imenom MODROST-RELIGIJA.

Prav iz te MODROSTI-RELIGIJE so izšle različne posamezne “Religije” (napačno tako poimenovane), ki oblikujejo svoje poganjke in veje, ter tudi vse manjše veroizpovedi, ki temeljijo na in vedno izhajajo iz neke osebne psihološke izkušnje. Vsaka takšna religija ali religiozni poganjek, najsi se ga obravnava kot ortodoksnega ali heretičnega, modrega ali neumnega, je na začetku izšel kot čist in neponarejen tok iz Materinskega-Vira. Dejstvo, da se je zaradi sebičnih vzgibov sčasoma vsak onesnažil s čisto človeškimi špekulacijami in celo iznajdbami, še ne pomeni, da na samem začetku ni bil čist. Obstojajo vere - ki jih ne bomo imenovali religije - ki jih je človeška prvina sedaj prekrila do nerazpoznavnosti; druge kažejo znamenja začetkov odmiranja; nobena pa ni ušla roki časa. Toda vsaka in vse so, zaradi svojega naravnega in resničnega izvora, božanske; tako mazdaizem, brahmanizem, buddhizem kot krščanstvo. Dogme in človeška prvina je to, kar je neposredno vodilo do sodobnega spiritizma. Seveda bo sledilo kričanje z obeh strani, če rečemo, da je sodoben spiritizem per se, očiščen nezdravih špekulacij, ki so temeljile na nareku dveh majhnih deklet in njunih nezanesljivih “duhov”, kljub temu veliko bolj resnicoljuben in filozofski kot katera koli cerkvena dogma. Utelešen spiritizem sedaj žanje svojo karmo. Njegovi začetni iznajditeljici, imenovani “majhni dekleti” iz Rochestra, iz Meke sodobnega spiritizma, sta odrasli in postali zreli ženski še preden je prvi pojav, ki sta ga ustvarili, na stežaj odprl vrata med tem in onim svetom. Na njunem “nedolžnem” pričevanju se je začel in se izpopolnil razdelan načrt zvezdnega Summerlanda z njegovo dejavno populacijo “Duhov”, ki nenehno potujejo med njihovo “Tiho Deželo” in našo zelo glasno, opravljivo zemljo. In sedaj sta ta dva ženska Mohameda sodobnega spiritizma postali samo-odpadnici in nasprotujeta “filozofiji”, ki sta jo ustvarili, ter sta prestopili k sovražniku. Praktični Spiritizem predstavljata in obsojata kot prevaro stoletij. Tako se spiritisti (razen peščice poštenih izjem) veselijo in bratijo z našimi sovražniki in obrekovalci, ko nas imajo ti, ki niso bili nikoli teozofi, za lažne in razcepljeni obtožujejo ustanovitelje Teozofskega Društva sleparjenja in nastopaštva. Ali bi se morali sedaj, ko sta izvorni “razoditeljici” spiritizma postali njegovi psovalki, teozofi smejati njim? Nikoli! Kajti spiritistični pojavi so dejstva, in izdajstvo “Foxovih deklet” nas zgolj navdaja s čutenjem usmiljenja do vseh medijev in obenem pred vsem svetom potrjuje našo nenehno zatrjevanje, da ne gre zaupati nobenemu mediju. Noben resničen teozof se ne bo nikoli smejal, še toliko manj veselil, razočaranja, pa četudi nekega nasprotnika. Razlog za to je preprost: zato, ker vemo, da bitja z drugih, višjih svetov kramljajo, tako sedaj kot vedno, z nekaterimi izbranimi smrtniki; čeprav sedaj veliko redkeje kot v starih časih, saj postaja človeštvo, z vsako novo civilizirano generacijo, v vseh ozirih slabše.

Teozofija - ki dejansko dolguje klicu k orožju vseh spiritistov v Evropi in Ameriki zoper besede, ki so bile izrečene proti ideji, da je vsaka komunicirajoča inteligenca nujno Duh nekega bivšega smrtnika s te zemlje - še ni rekla zadnje besede o spiritizmu in o “Duhovih”. Mogoče nekega dne bo. Dotlej pa ponižna služabnica teozofije, urednica, še enkrat objavlja svoje prepričanje v obstoj Bitij, večjih, modrejših, plemenitejših od katerega koli osebnostnega Boga in iznad vseh “Duhov mrtvih”, Svetnikov ali krilatih Angelov, ki v vseh in v vsaki dobi občasno spregovorijo z redkimi občutljivimi ljudmi - ki pogosto sploh niso povezani s cerkvijo, spiritizmom ali celo Teozofijo. In če verjame v ta visoka in sveta Duhovna Bitja, potem mora verjeti tudi v obstoj njihovih nasprotnikov - nižjih “duhov”, dobrih, slabih ali nevtralnih. Zato verjame v spiritizem in njegove pojave, od katerih so nekateri zanjo prav odvratni.

To je priložnostna izjava in odmik, le zaradi tega, da bi pokazala, da Teozofija vključuje spiritizem - takšnega kot bi moral biti, ne pa takšnega kot je - med svoje znanosti na osnovi znanja in izkušnje brezštevilnih dob. Ne obstoja religija, ki bi bila vredna tega imena in ki se ne bi začela drugače kot pa na podlagi takšnih obiskov Bitij z višjih ravni.

Tako so se rodile vse predzgodovinske kot tudi vse zgodovinske religije, mazdeizem in brahmanizem, krščanstvo in judaizem, gnosticizem in mohamedanstvo; na kratko, vsak bolj ali manj uspešen “izem”. Vse so v osnovi resnične, a lažne na površini. Tisti, ki jo razodel, umetnik, ki je vtisnil del Resnice na možgane Vidca, je bil v vsakem primeru resničen umetnik, ki je predal pristne resnice; toda v vsakem primeru instrument dokazuje tudi to, da je zgolj človek. Povabite Rubensteina in ga prosite naj zaigra Beethovnovo sonato na samo-uglašeni klavir, s polovico tipk, ki bolehajo za kronično paralizo in za ohlapnimi strunami, pa boste videli, ali lahko, ne glede na umetnikovo genialnost, prepoznate to sonato. Morala fabule je ta, da je človek - četudi največji med vsemi mediji ali naravnimi Vidci - le človek; in človek, ki je prepuščen le svojim sposobnostim in špekulacijam je nujno neuglašen z absolutno resnico, pa četudi ujame nekaj njenih drobtin. Kajti človek je le padli Angel, bog v svoji notranjosti, ki pa ima v svoji glavi živalske možgane, bolj podložne, dokler se druži z drugimi ljudmi na zemlji, hlapom brezbrižnosti in vina, kot pa nepopačenemu sprejemanju božanskih razodetij.

Od tu raznobarvne dogme cerkva. Od tu tudi tisoče in ena tako-imenovanih “filozofij” (vključno z nekaterimi protislovnimi teozofskimi teorijami); in pestre “znanosti” in načrti, duhovni, mentalni, krščanski in posvetni; sektaštvo in pobožnjaštvo, ter še posebej osebnostni napuh in samo-dogmatičnost skoraj vsakega “inovatorja” od srednjeveških časov dalje. Vsi ti so zatemnili in prekrili sam obstoj RESNICE - skupni koren vseh. Ali si naši kritiki domišljajo, da bomo iz tega imenika izključili teozofska učenja? Sploh ne. Čeprav ezoterični nauki, ki jih širi naše Društvo, niso mentalni ali duhovni vtisi, prejeti od “neznanega, od zgoraj”, ampak sad učenj, ki so nam jih predali živeči ljudje, pa so ti nauki, razen tistih, ki so bili zapisani po nareku teh Mojstrov Modrosti, lahko v številnih primerih nepopolni in zgrešeni, tako kot si to želi vsak od naših nasprotnikov. “Tajni Nauk” - delo, ki podaja vse, kar je mogoče predati v tem stoletju, je poskus, da bi deloma razkrili skupen temelj in dediščino vseh - velikih in malih religioznih in filozofskih načrtov. Zdelo se je nujno, da pometemo z vso to gmoto stvarnih zmot in predsodkov, ki sedaj zakrivajo starševsko deblo (a) vseh velikih religij sveta, (b) manjših sekt, in (c) Teozofije, kakršna je sedaj - ne glede na to, kako zastrta je velika Resnica nam samim in našemu omejenemu znanju. Lupina napake je trda in se nahaja v dlani vsake roke; in ker smo si jo osebno prizadevali nekaj odstraniti, je trud postal vzrok za stalen očitek zoper vse teozofske pisce in celo Društvo. Le redki naši prijatelji in bralci niso označili našega poskusa, da bi v Theosophistu in Luciferju razkrili napako, kot “zelo neusmiljene napade na krščanstvo”, “ne-teozofske naskoke”, itd., itd. Pa vendar so ti potrebni, ne, nujni, če želimo zorati vsaj približke resnic. Stvari moramo razkriti in smo pripravljeni zato trpeti - kot je to običajno. Nima smisla obljubljati, da bomo predali resnico, potem pa jo pustiti pomešano z napako zgolj zaradi pomanjkanja srčnosti. To, da rezultat takšne politike le skali tok dejstev, je jasno. Po dvanajstih letih nenehnega dela in boja s sovražniki s štirih četrtin oble in ne glede na naše štiri teozofske mesečnike - Theosophist, Path, Lucifer in francoski Lotus - so naši razvodeneli in krotki protesti v njih, naše plašne izjave, naša “izpopolnjena politika nedejavnosti” in igranje skrivalnic v senci mrke metafizike, prinesli le to, da na Teozofijo resno gledajo kot na religiozno SEKTO. Kajti vedno znova nam pravijo - “Kaj dobrega pa sploh počne Teozofija?” in “Poglejte koliko dobrega naredijo Cerkve!”

Ne glede na to, je očitno dejstvo, da človeštvo ni moralno niti za trohico boljše, da je v nekaterih ozirih desetkrat slabše kot je bilo kdaj koli v času poganstva. Še več, zadnjega pol stoletja, od tistega obdobja, ko sta svoboda mišljenja in znanost potegnila iz cerkva najbolje - krščanstvo letno izgublja veliko več privržencev med izobraženimi razredi kot pridobi gorečnežev iz nižjih slojev, žlindre poganstva. Po drugi strani pa je Teozofija pripeljala nazaj iz materializma in praznega obupa v verovanje (temelječe na logiki in dokazih) v človekov božanski Jaz in njegovo nesmrtnost več kot enega od tistih, ki ih je Cerkev izgubila zaradi dogme, izsiljevanja verovanja in tiranije. In če je res, da Teozofija reši le enega od tisoč tistih, ki jih je izgubila Cerkev, ali ni to prvi in daleč višji činitelj za dobro kot pa vsi misijonarji skupaj?

Teozofija deluje, kakor vedno znova v tiskani besedi in viva voce izjavljajo njeni člani in uradniki, v povsem nasprotni smeri kot hodi Cerkev; in Teozofija zavrača metode znanosti zato, ker nas lahko njene induktivne metode privedejo le do surovega materializma. A navkljub temu Teozofija de facto trdi, da je tako “RELIGIJA” kot “ZNANOST”, kajti teozofija je bistvo obeh. Prav zaradi teh dveh in zaradi ljubezni do teh dveh božanskih abstrakcij - to je, teozofske religije in znanosti, je njeno Društvo postalo prostovoljni smetar, tako ortodoksne religije kot sodobne znanosti, ter neusmiljena Nemesis tistih, ki so ponižali ti dve plemeniti resnici zaradi lastnih ciljev in namenov ter nasilno ločili eno od druge, čeprav bi morali biti eno. Dokazovanje slednjega je tudi eden od štirih ciljev tega članka.

Sodoben materialist namreč vztraja pri nepremostljivem prepadu med njima, rekoč, da se je “Spopad med Religijo in Znanostjo” končal z zmagoslavjem druge in porazom prve. Sodoben Teozof pa v nasprotju s tem sploh zavrača obstoj takšnega prepada. Če tako Cerkev kot Znanost trdita, da obe iščeta resnico in nič drugega kot resnico, potem se obe motita in sprejemata lažno za resnico, ali oboje. Vsako drugo oviro na poti do njune sprave je potrebno opredeliti kot povsem namišljeno. Resnica je ena, pa četudi jo iščemo, ali ji sledimo, zaradi dveh različnih ciljev. Zato Teozofija trdi, da spravlja ta dva sovražnika. Predpostavlja, da je resnično duhovna in izvorna krščanska religija, tako kot ostale velike in starejše filozofije pred njo - luč Resnice - “življenje in luč ljudi”. Toda takšna je tudi resnična luč Znanosti. Ob zatemnjenosti zaradi dogem, ki jih prva preverja skozi orošena očala praznoverij, ustvarjenih od Cerkva, ta luč le stežka prodre do in s se sreča s svojim sestrskim žarkom v znanosti, ki je prav tako prepredena s protislovji in materialističnimi sofizmi dobe. Njuna učenja so nezdružljiva in se ne morejo približati tako dolgo, dokler tako religiozna filozofija kot (filozofsko zgrešena) znanost o fizični in zunanji naravi vztrajata pri nezmotljivosti svojih “namišljenih idej”. Dve luči, katerih žarki na področju zgrešenih sklepanj so enake dolžine, lahko le izključujeta ena drugo in ustvarjata še slabšo temo. Pa vendar se lahko spravita, pod pogojem, da obe očistita svoji hiši, prva od svoje človeške nesnage dob, druga od ogabnega razraščanja sodobnega materializma in ateizma. In medtem ko obe nazadujeta, bi bila najboljša stvar, ki jo je mogoče narediti, ta, kar lahko in bo naredila le Teozofija: to je, nedolžnim, ujetim v pasti teh dveh cestnih razbojnikov - resnično dveh starodavnih zmajev, od katerih eden požira razume, drugi pa duše ljudi - bo pojasnila, da je namišljen prepad med njima le optična prevara; da ju od tega, da bi bili eno, ločuje le velikanski kup smeti, ki sta ga skupaj postavila ta dva sovražnika kot okop proti medsebojnim napadom. Če Teozofija ne počne nič drugega kot le to, da kaže in resno opozarja svet na dejstvo, da je namišljeno neskladje med religijo in znanostjo pogojeno, na eni strani od razumnih materialistov, ki se z vso pravico spotikajo ob absurdne človeške dogme, na drugi strani pa od slepih fanatikov in zainteresirane duhovščine, ki se, namesto da bi branila duše človeštva, grebe le za svoj kruh in maslo ter ugled - potem se bo Teozofija izkazala za odrešiteljico človeštva.

Tako smo pokazali, upam, kaj je dejansko Teozofija in kaj njeni pripadniki. Prva je božanska Znanost in Etični kodeks, ki je tako vzvišen, da mu vsega priznanja ni sposoben posvetiti noben teozof; drugi so le slabotni, a iskreni ljudje. Zakaj bi potem Teozofijo presojali na podlagi osebnostnih pomanjkljivosti katerega koli voditelja ali člana naših 150-tih društev? Nekdo lahko dela zanjo po vseh svojih zmožnostih, pa se kljub temu ne bo dvignil do višine svojega upanja in teženj. To je njegova ali njena nesreča, ne pa napaka Teozofije, ali celo društva na splošno. Njegovi ustanovitelji si ni pripisujejo drugih zaslug kot le to, da so pognali v tek prvo teozofsko kolo. Če se jih presoja, potem jih je to potrebno po delu, ki so ga opravili, ne pa po tem, kaj o njih pravijo njihovi prijatelji ali sovražniki. V delu kot je naše ni prostora za osebnosti; in vsi morajo biti pripravljeni, da se, tako kot ustanovitelji, zaradi skrbi za Jaggennath, individualno žrtvujejo za dobro vseh. Le v dneh oddaljene prihodnosti, ko bo smrt položila svojo mrzlo roko na nesrečne ustanovitelje in tako ustavila njihovo delovanje, bo mogoče oceniti njihove zasluge in napake, njihova dobra in slaba dejanja in dela, njihovo teozofsko delo pa stehtati na tehtnici zapuščine. Šele takrat, ko se bosta posodici na tehtnici, s svojima primerljivima bremenoma, uravnovesili, in bo postal čist rezultat očiten vsem v vsej svoji pravi vrednosti, šele takrat bo mogoče obsodbo določiti na podlagi kakršne koli pravičnosti. Trenutno so, razen v Indiji, ti rezultati preveč razpršeni preko obraza zemlje in preveč odvisni od peščice posameznikov, da bi jih lahko presojali. Sedaj je te rezultate težko zaznati, še težje zaradi hrupa in razgrajanja naših številnih sovražnikov ter njihovih brezbrižnih posnemovalcev. A četudi v manjši meri, lahko tudi sedaj vsak človek, ki mu je pri srcu moralni napredek človeštva, preceni, da se za te rezultate lahko zahvali Teozofiji. In ker je bila Teozofija oživljena in predstavljena svetu preko njenih nevrednih služabnikov, ustanoviteljev, potem je lahko edino ona, če je bilo njih delo koristno, njihov zagovornik, ne glede na trenutno stanje uravnoteženosti na skromnem računu Karme, na katerem se beleži družben “ugled”.

Lucifer, November, 1888

Katerega 700 žena in 300 konkubin predstavlja mimogrede zgolj poosebitve človekovih svojstev, čutenj in strasti ter različne okultne moči: kar jasno kažeta kabalistični števili 7 in 3. Še več, sam Salamon je preprosto emblem SOL - “Solarni Iniciat” ali Krist-Sonce, različica indijskega “Vikarttana” (Sonce), ki si svoje žarke deli z Viswakarmo, svojim Hierophantom-Iniciatom, ki Chrestosa, kandidata za inciacijo, oropa zlatega žarčenja in ga krona s temno, črno avreolo - “krono iz trnja” (Celovito razlago si oglejte v Tajnem Nauku). Salamon ni bil nikoli živ človek. Kakor je opisano v knjigi Kraljev, sta njegovo življenje in delo le alegorija preizkušenj in veličastij Iniciacije.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji