Starodavnost človeka in civilizacij
Helena Petrovna Blavatsky

[Ta odlomek rokopisa H. P. Blavatsky se nahaja v adyarskih arhivih. Nekateri stavki so nepopolni in ne ponujajo nikakršnega jasnega pomena. Vendar pa je splošen pomen predstavljenih argumentov dovolj jasen, nekatere točke pa zelo pomembne. Zdi se, da izrazi, kot je na primer “vaša zgodovina”, nakazujejo, da je besedilo H. P. Blavatsky narekoval eden od Mojstrov, nakar je bilo le-to odloženo, ne da bi bilo dokončano ali pregledano. Z izjemo nekaj vejic smo pustili rokopis v izvirni obliki. - Urednik, Theosophia.]


Medejci, Kelti, Slovani, Hindujci, Perzijci, Grki, Rimljani, Germani so se pred nekako 2000 do 4000 leti pojavili v vaši zgodovini kot narodi in ljudstva z ločenimi jeziki in zgodovino, vsak s svojo lastno oddaljeno preteklostjo, določno tradicijo in običaji. Imenujejo se arijske in kavkaške rase, ki naj bi izšle iz enega in istega drevesa, zgodnjih vedskih Arijcev iz Oxusa in ne vem kaj vse še. Od kod torej ta delitev narodov, če naj bi bile Vede stare le 3000 do 4000 let, medtem ko se ve, da so jih Brahmani prinesli s seboj v Indijo. Tako zgodovina, s pomočjo filologije in etnologije, ustvarja iz te delitve narodov pravo odstranitev Babilonskega stolpa plus jezikov - ločeno zgodovino tipov, barv kože in navad. Mi pravimo - in zato imamo na voljo določen zgodovinski dokaz - da so bila tako-imenovana barbarska ljudstva “fizični in politični predstavniki porajajoče se Arijske rase, ki je govorila sedaj izumrl arijski jezik” in ki je obstajala pred to delitvijo narodov ter imela kot korenska rasa višjo civilizacijo kot njene pod-rase, ki pa je še niso našli v geoloških plasteh. In tako, čeprav je samo po sebi umevno, da je najbolj oddaljen datum, do katerega sežejo dokumentirani zapisi le prvo, najbolj zgodnje svetlikanje, le najbližja vidna točka vašega zgodovinskega obdobja, ki se sicer razteza nazaj do ogromnega in nedoločnega niza predzgodovinskih dob, naj ne bi celih 100.000 let pred to sorazmerno mlado, 3.000 do 4.000 staro, in sedanjo, 200 do 300 let staro trenutno civilizacijo, ne obstajala nobena druga, nič drugega kot le barbarski divji ljudje.

Tako naj bi le nekaj tisoč let, ali nekaj podobnega, v samem obdobju, ko je pred porajajočim se človeškim govorom obstajala komunikacija s kretnjami, pred sanskrtom obstajal tudi najbolj popoln od vseh človeških jezikov! Zgodovinski pisci s tem izzivajo proces sklepanja, levom pa sledijo šakali dnevnega časopisja.

Geologi umeščajo prvo pojavljanje človeka v obdobje po ledeni dobi, ki ga sedaj imenujejo Četverno obdobje. In čeprav je bilo prvo nedvomno pred 250.000 in 300.000 leti, pa enciklopedisti vseeno vztrajajo rekoč, da to nakazuje le starost - “največ nekaj deset tisoč let”. Zamisel je vzvišeno absurdna, tako s fizičnega in etnološkega kot tudi psihološko razvojnega stališča. Če povzamemo njihove lastne številke in si domišljamo, da niso bili gostitelji ras v zadnjih 25.000-tih letih nič več kot le živali, ali v najboljšem primeru divji in necivilizirani barbari, in da so nato iz ljudi Paleolitika, stare kamene dobe, sledili tisti Neolitika ali nove kamene dobe, navzdol do ras bronaste in zgodnje železne dobe, s katero se je začela zgodovinska starost Evrope, potem je jasen skok do starih babilonskih in egipčanskih civilizacij dokaj tvegano podjetje. Zakaj naj ne bi raje rekli, da je, tako kot je obstajal med visokima civilizacijama Grčije ter Rima in sodobno - komaj 200 let staro - črni prepad teme in srednjega veka, miniaturni primer enega od manjših ciklov, lahko obstajal tudi podoben prepad med starimi Babilonci in Kaldejci ter takšno visoko civilizacijo, ki bi jo našel vsak nepristranski orientalist v Egiptu in Babiloniji, pred 10 do 15.000 leti, ter predhodnimi visokimi civilizacijami sedaj izumrlih pod-ras. Dvajset stoletij evropske zgodovine ne more ugotoviti dobe kamnitih orodij, ki so jih našli v Temzi in francoski Sieni. Upoštevati bi morali ne le naplavine ledenikov in ledenih gmot, ampak tudi druge geološke spremembe, preden določimo dobo celo bronastim ostankom ter umetniško obdelanim in zglajenim [nečitljiva beseda] neolitske dobe, da ne govorimo o orodjih stare kamene dobe. Sodobno pojmovanje dob še nikoli ni bilo v takšnem nesorazmerju z zgodovinsko kronologijo kot v sedanjem primeru. Šestdeset čevljev globoke vrtine, izvrtane v naplavinah doline Nila, kjer so našli žgano opeko in lončevino, predstavlja vsaj 25.000 let, na določenih mestih pa dvajset čevljev. In ker tam niso našli vsaj sledi vmesnih civilizacij nižjega reda, še vedno ni razumno domnevati, da tam ni bilo civilizacij višjega reda, in te starodavne civilizacije nekega drugega reda in starosti od najdenih spomenikov na splošno zavreči ter ostanke bolj intelektualnih bitij, ki jim ni uspelo doseči našega časa - tako kot ostankom naše sodobne književnosti, umetnosti in znanosti ne bo uspelo doseči arheologov šeste rase - je povsem naravno, itd. Ostanke družbene in psihološke kulture je težko najti v geoloških slojih, v plasteh zemlje. V Italiji, Nemčiji in drugje so našli ostanke stare pred-rimske civilizacije. Povezava med notranjimi morji in oceanom se je zelo spremenila, v nekaterih primerih povsem pretrgala še v času bronaste dobe. Toda tako dolgo kot bodo morale ruševine mest Egipta, tako kot tiste Ramzesa, čakati na in odvisne od njih identifikacije in kronologije v Mojzesovih knjigah, jim ni mogoče določiti dobe. Brugsch- Beyi so številni in njih avtoriteta veliko premalo postavljena pod vprašaj in vse preveč odvisna od njih samih. Vse to, kar gre onstran nekaj strani univerzalne Zgodovine, ki je sedaj povsem v rokah zahodnih krščanskih narodov, postaja del mitov, vse to je mogoče najti zapisano v avtentičnih kronikah majhnega plemena, izvor katerega vaši zgodovinarji ne morejo dokazati - njegove avtentične zgodovine.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji