Kaj  je teozofija?
Helena Petrovna Blavatsky

Theosophist, oktober 1879

To vprašanje se postavlja tako pogosto in napačno razumevanje je tako razširjeno, da bi bili uredniki revije, ki je posvečena predstavitvi svetovne Teozofije, nemarni, če bi bila njena prva številka objavljena brez prizadevanja, da bi bralci pridobili njeno polno razumevanje. Vendar pa naš naslov vključuje še dve nadaljnji vprašanji: Kaj je Teozofsko Društvo in kdo so Teozofi? In na obe bo podan odgovor.

Po mnenju piscev slovarjev je izraz theosophia sestavljen iz dveh grških besed - theos, "bog", in sophos, "modri". To je točno. Toda razlage, ki sledijo, so precej daleč od jasne predstavitve ideje o Teozofiji. Webster jo opredeljuje zelo izvirno kot "domneven stik z Bogom in višjimi duhovi, ter posledično pridobitev nad-čoveškega znanja preko fizičnih postopkov, podobnim teurgičnim delovanjem nekaterih starodavnih Platonikov, ali preko kemičnih postopkov nemških filozofov-ognja."

To je, najmanj kar lahko rečemo, revna in žaljiva razlaga. Pripisati takšne ideje ljudem, kot so Ammonius Saccas, Plotinus, Iamblichus, Porphyry, Proclus - kaže na, najsi namerno napačno razlago, ali pa na Webstrovo nepoznavanje filozofije in motivov največjih genijev nekdanje Aleksandrijske Šole. Pripisati tistim - ki so jih tako njihovi sodobniki kot njihovi nasledniki naslavljali "theodidaktoi", bog-učenje - namen, da bi razvili svoje psihološke, duhovne zaznave preko "fizičnih postopkov", je isto, kot da bi jih opisali kot materialiste. Zaključni namig pa filozofe-ognja povezuje z najbolj pomembnimi ljudmi sodobne znanosti, s tistimi, v katerih usta Rev. James Martineau polaga naslednje bahaške besede: "materija je vse, kar potrebujemo; dajte nam samo atome, pa bomo pojasnili vesolje."

Vaughan ponuja precej boljšo, bolj filozofsko opredelitev. "Teozof," pravi - "je tisti, ki vam ponuja teorijo o Bogu ali božjih delih, ki za svoj temelj nima razodetja, ampak navdih." V tem smislu je vsak veliki mislec in filozof, še posebej vsak ustanovitelj nove religije, filozofske šole, ali sekte, nujno Teozof. Zato so Teozofija in Teozofi obstojali vse odtlej, ko je prvo svetlikanje porajajočega se mišljenja sililo človeka v instinktivno iskanje sredstev za izražanje svojih neodvisnih mnenj.

Teozofi so obstajali tudi že pred krščansko dobo, ne glede na to, da krščanski pisci postavljajo nastanek eklektičnega teozofskega sistema v začetno obdobje tretjega stoletja njihove dobe. Diogenes Laertius sledi Teozofiji v obdobje pred dinastijo Ptolomejev in za njenega ustanovitelja razglaša egipčanskega hierofanta po imenu Pot-Amun. To ime je koptsko in pomeni duhovnika, ki je posvečen Amunu, bogu modrosti. Toda zgodovina kaže, da jo je ponovno oživil Ammonius Saccas, ustanovitelj Neo-Platonske šole. On in njegovi učenci so se imenovali "Philaletheti" - ljubitelji resnice; medtem ko so jih drugi imeli za »Analogiste«, glede na njihovo metodo tolmačenja vseh svetih legend, simboličnih mitov in misterijev s pomočjo analogije ali ustreznosti. Na dogodke, ki so se zgodili v zunanjem svetu so gledali kot na izraz delovanj in izkušenj človeške duše. Ammoniusov cilj in namen je bil sprava vseh sekt, ljudstev in narodov pod eno skupno vero - verovanje v eno samo Vzvišeno, Večno, Neznano, Neimenovano Moč, ki vlada vesolju s nespremenljivimi in večnimi zakoni. Njegov cilj je bil dokazati prvotni sistem Teozofije, ki je bil na začetku v vseh deželah v bistvu enak; prisiliti ljudi, da bi odložili svoje spopade in prepire ter se združili v namenu in mišljenju kot otroci ene same skupne matere; očistiti starodavne religije, ki so se postopoma popačile in zašle v pozabo, vse naslage človeških sestavin, z njih združitvijo in tolmačenjem na podlagi čistih filozofskih načel. Zato so v Eklektični Teozofski šoli poučevali buddhistične, vedantske, magijske ali zoroastrske sisteme v povezavi z vsemi grškimi filozofijami. Zato so med starodavnimi teozofi in aleksandrinci tudi prevladovale buddhistične in indijske poteze, z dolžno spoštovanje staršev in ostarelih oseb, bratsko naklonjenost do celotne človeške rase in celo sočutje do nemih živali. Med poskusom, da bi vzpostavil sistem moralne discipline, ki bi ljudem nalagal dolžnost živeti v skladu z zakoni lastnih dežel, in da bi povzdignil njihove ume z raziskovanjem in premišljevanjem o edini Absolutni Resnici, je bil po njegovem prepričanju glavni cilj, preko katerega bi dosegel vse ostale, izločiti iz različnih religijskih učenj - tako kot iz instrumenta z mnogimi strunami - eno samo, skladno melodijo, ki bi naletela na odziv v vsakem resnicoljubnem srcu.

Teozofija je torej arhaična Modrost-Religija, ezoteričen nauk, ki je bil nekoč znan v vsaki starodavni deželi, ki se je imela za civilizirano. To "Modrost" nam vsi stari zapisi prikazujejo kot izliv božanskega Principa; in nje jasno dojemanje označujejo takšni nazivi kot so indijski Buddh, babilonski Nebo, memfiški Toth, grški Hermes, a tudi imena nekaterih boginj - Metis, Neitha, Athena, gnostična Sophia, in končno Vede, ki izhajajo iz besede »vedeti«. Pod ta naziv so vsi starodavni filozofi vzhoda in zahoda, hierofanti starega Egipta, rishiji iz Aryavarta, grški theodidaktoi, vključevali vse poznavanje okultnih in v svojem bistvu božanskih stvari. Mercavah hebrejskih rabbijev, tako sveten kot posveten, je bil zato označen zgolj kot vehikel, zunanja lupina, ki vsebuje višje ezoterično znanje. Zoroasterski magiji so prejemali navodila in bili inicirani v votlinah in v skrivnih ložah Bactrije; egipčanski in grški hierofanti so imeli svoje apporrheta ali tajne razprave, med katerimi je Mysta postal Epopta - Videc.

Osrednja ideja Eklektične teozofije je bila preprosta Najvišja Esenca, Neznana in Nespoznavna - kajti - »Kako bi lahko nekdo poznal poznavalca?« se sprašuje Brihadaranyaka Upanishad. Njihov sistem so označevale tri določne poteze: teorija o zgoraj omenjeni Esenci, nauk o človeški duši - njen izliv in zato iste narave, ter njegova teurgija. Prav ta zadnja znanost je privedla do napačnega prikaza Neo-Platonikov v naši dobi materialistične znanosti. Teurgija je v bistvu umetnost uporabe človekovih božanskih moči za podreditev slepih sil narave. Njeni privrženci so se najprej imenovali magijci - kar je potvorba besede »Magh«, ki pomeni modrega ali učenega moža - in izpostavljeni posmehu. Skeptiki preteklega stoletja bi bili na tej ravni, če bi se posmehovali ideji o fonografu ali telegrafu. Zasmehovani in »neverni« v eni generaciji postanejo na splošno v naslednji modri ljudje in svetniki.

Glede Božanske Esence ter narave duše in duha je sodobna Teozofija istega prepričanja kot starodavna. Popularni Diu arijskih narodov je bil istoveten kaldejskemu Iao in celo Jupitru manj poučenih in filozofskih med Rimljani; in prav tako istoveten samaritanskemu Jahveju, nordijskemu Tiu ali "Tiusco", britanskemu Duw in tračanskemu Zeusu. Kot Absolutna Esenca, Edina in vse - najsi v zvezi z njo upoštevamo grško pitagorejsko, kaldejsko kabalistično ali arijsko filozofijo - vodi do enega in istega rezultata. Prvobitna Monada pitagorejskega sistema, ki se umakne v temo in je sama po sebi Tema (ali človeški razum) je postala temelj vseh stvari. In to idejo lahko v vsej njeni celovitosti najdemo v filozofskih sistemih Leibnitza in Spinoze. Zato se Teozof strinja s Kabalo, ki, ko govori o En-Soph-u, predlaga vprašanje: "Kdo ga torej lahko dojame, če je brezobličen in Ne-obstoječ?" - ali, če se spomnimo na tisto čudovito himno iz Rig-Vede (Himna 129, 10. knjiga), ki sprašuje: "Kdo ve, odkod izhaja ta velika kreacija? Ali jo je ustvarila njegova volja ali pa je bil nem. On jo pozna - ali pa morda je On celo ne pozna;" ali nadalje, ko sprejema vedantsko pojmovanje Brahme, ki je v Upanishadah predstavljen kot "brez življenja, brez uma, čisti," ne-zavesten, kajti - Brahma je "Absolutna Zavest"; ali, končno, če se postavi na stran nepalskih Svabhavikas in meni, da ne obstaja nič drugega kot le "Svabhavat" (substanca ali narava), ki obstoji sama po sebi, brez kakršnega koli kreatorja; katero koli od zgornji pojmovanj lahko vodi le do čiste in absolutne Teozofije - tiste Teozofije, ki je spodbudila Hegla, Fichteja in Spinozo, da so nadaljevali s trudom starih grških filozofov in razmišljali o Edini Substanci - Božanstvu, Božanskem Vse, ki izhaja iz Božanske Modrosti - nedojemljive, neznane in brezimne - iz vsake starodavne ali sodobne religijske filozofije, z izjemo krščanstva in mohamedanstva. Vsak Teozof, ki torej podpira teorijo o Božanstvu, "katere temelj ni razodetje, ampak lasten navdih," lahko sprejme katero koli od gornjih opredelitev, ali pa pripada kateri koli od teh religij, pa vseeno ostaja povsem v okviru meja Teozofije. Kajti slednja je verovanje v Božanstvo kot VSE, izvor vsega obstoja, neskončno, ki ga ni mogoče ne dojeti ne poznati in ki ga razkriva le vesolje, ali, kakor imajo raje nekateri, Njega, s čimer le-temu podelijo spol, ga antropomorfizirajo, kar je bogoskrunstvo. Resnično, Teozofija se ogiba nasilne materializacije; raje verjame, da večno umaknjen v samega sebe Duh Božanstva ne izraža volje in niti ne ustvarja; ampak da je neskončni sijaj, ki se širi na vse strani iz Velikega Centra, tisti, ki proizvaja vse vidne in nevidne stvari, ter je tako le Žarek, ki vsebuje proizvodno in pojmovno moč, ki nato proizvaja tisto, kar so Grki imenovali Makrokosmos, kabalisti Tikkun ali Adam Kadmon - arhetipski človek, in Arijci Purusha, manifestiranega Brahm, ali Božanskega Moškega. Teozofija verjame tudi v Anastasis ali kontinuiran obstoj ter v transmigracijo (evolucijo) ali niz sprememb v duši, ki jih je mogoče zagovarjati in razlagati s povsem filozofskimi načeli; in le z upoštevanjem razlike med Paramatmo (transcendetno, najvišjo dušo) in Jivatmo (živalsko ali zavestno dušo) Vedantistov.

Da bi lahko v celoti opredelili Teozofijo, moramo obravnavati vse njene vidike. Notranji svet ne prekriva neprodirna tema. Človek je bil v vseh dobah in deželah včasih sposoben s pomočjo intuicije, ki jo je mogoče pridobiti s Theosophio - ali znanjem-Boga, ki ponese um iz sveta oblike v svet brezobličnega duha, zaznati stvari v notranjem ali nevidnem svetu. Zato je "Samadhi" ali Dyan Yog Samadhi hindujskih asketov, "Daimonion-photi" ali duhovna rzsvetlitev Neo-Platonikov, "zvezdna kramljanje duše" rozenkrojcerskih filozofov-Ognja, in celo ekstatični trans mistikov in sodobnih mesmeristov in spiritualistov po naravi istoveten, pa čeprav glede na način objavljanja različen. Iskanje človekovega bolj božanskega »jaz-a«, ki je bilo tako pogosto in tako napačno predstavljeno kot posameznikova združitev z osebnostim Bogom, je bilo cilj vsakega mistika. In zdi se, da se je verovanje v njegovo uresničitev razvijalo sočasno z genezo človeštva, pri čemer mu je vsako ljudstvo nadelo drugačen naziv. Tako Platon in Plotinus imenujeta "Noetično delo" to, kar Yogi ali Shrotriya imenuje Vidya. "Z odsevanjem, samo-poznavanjem in intelektualno disciplino se duša lahko povzpne do vizije večne resnice, dobrote in lepote - to je, do vizije Boga - čemur pravimo epopteia," so govorili Grki. "Da bi se človek lahko združil dušo z Univerzalno Dušo," pravi Porfirij, "potrebuje le popolnoma čist um. Približamo se ji lahko preko samo-kontemplacije, popolne častitosti in čistosti telesa, in v tem stanju prejmemo resnično znanje in čudovit vpogled." Swami Dayanand Saraswati, ki ni bral ne Porfirija ne drugih grških avtorjev, ki pa je bil odličen poznavalec Ved, pa v svoji Veda Bhashya (opasna prakaru ank. 9) pravi: "Da bi človek dosegel Diksh (najvišjo iniciacijo) in Yog, mora vaditi po pravilih ... Duša v človeškem telesu lahko s poznavanjem Univerzalnega Duha (ali Boga) in s tem, da se seznani z lastnostmi in značilnostmi (okultnimi) vseh stvari v vesolju, proizvede največje čudeže. Človeško bitje (Dikshit ali iniciat) lahko tako pridobi moč videti in slišati na veliko razdaljo." In končno, Alfred R. Wallace, F. R. S., spiritualist, pa vendar priznano veliki naturalist, pravi, da je "le 'duh' tisti, ki čuti, zaznava in misli - ki pridobiva znanje, razmišlja in stremi ... neredko se pojavijo posamezniki, takega ustroja, da lahko njihov duh zaznava neodvisno od telesnih čutnih organov, ali pa da deloma ali v celoti začasno zapustijo telo in se nato zopet vrnejo vanj ... duh ... lažje komunicira z duhom kot z materijo." Sedaj lahko vidimo kako. Po tisočih letih, ki so potekla med dobo Gymnosophistov in našo lastno visoko civilizirani dobo, lahko sedaj vidimo, da dandanes, prav zaradi takšnega razsvetljenja, ki izliva svojo žarečo svetlobo na psihična kot tudi fizična kraljestva narave, preko dvajset milijonov ljudi verjame, v različnih oblikah, v tiste iste duhovne moči, v katere so pred skoraj 3.000 leti verjeli Yogiji in Pitagorejci. Medtem, ko je Arijski mistik trdil, da ima, potem ko pridobi moč delovanja neodvisno od svojega telesa, moč razrešitve vseh problemov življenja in smrti preko Atman-a - "jaz-a" ali "duše", in potem, ko se stari Grki lotili iskanja Atmu - Skritega ali človekovega Boga-Duše s pomočjo simboličnega ogledala Thesmophorijskih Misterijev - današnji spiritualisti verjamejo v zmožnost duhov ali duš raztelešenih oseb, da vidno in otipljivo komunicirajo s tistimi, ki so jih ljubili na zemlji. In vsi ti, arijski Yogiji, grški filozofi in sodobni spiritualisti, potrjujejo to možnost na podlagi tega, da utelešena duša in njen nikoli utelešen uh - resnični jaz, nista prostorsko ločena, ne od Univerzalne Duše ne od drugih duhov, ampak zgolj z diferenciacijo njunih lastnosti; kajti brezmejna širitev vesolja ne pozna nobene omejitve. In potem, ko je ta razlika enkrat odstranjena - po mnenju Grkov in Arijcev z abstraktno kontemplacijo, ki privede do začasne osvoboditve ujete Duše; in po mnenju spiritualistov z medijstvom - postane mogoča takšna združitev utelešenih in raztelešenih duhov. Zaradi tega so Patanjalijevi Yogiji, in nato po njihovih sledeh Plotinus, Porfirij in drugi Neo-Platoniki, pravili, da so bili pogosto v urah ekstaze združeni, ali bolje, postali eno, z Bogom. Ta ideja, čeprav se lahko zdi napačna v svojem poimenovanju Univerzalnega Duha, je bila, in je, s strani preštevilnih velikih filozofov zavržena kot povsem slepilna. V primeru Theodidaktoi je bila edina izpodbitna točka, temen madež na tej filozofiji skrajnega misticizma, njena trditev, da vključuje tisto, kar je zgolj ekstatična razsvetlitev v okviru čutne zaznave. V primeru Yogijev, ki so vzdrževali zmožnost videti Ishvaro "iz oči v oči", je to trditev uspešno zavrnila dosledna logika Kapile. Podobna predpostavka njihovih grških privržencev, dolge vrste krščanskih ekstatikov in končno dveh zadnjih predstavnikov, ki sta v zadnjih sto letih potrjevala "videnje-Boga" - Jacoba Böhmeja in Swedenborga - bi lahko bila in bi morala biti ta pretenzija filozofsko in logično vprašljiva, ko bi nekateri od naših velikih znanstvenih ljudi, ki so spiritualisti, kazali večje zanimanje za filozofijo kot pa le za spiritualistični fenomenalizem.

Aleksandrijski Teozofi so se delili v neofite, iniciate in mojstre ali hierofante. Njihova pravila so bila posnetek starodavnih Orfejevih Misterijev, ki jih je, kakor pravi Herodot, prinesel iz Indije. Ammonius je s prisego zavezal svoje učence, da ne bi splošno predajali njegovih višjih naukov, razen tistim, ki so se izkazali za vredne in inicirane in ki so se naučili gledati na bogove, angele in demone drugih ljudstev skladno z hyponia-o ali prikritim pomenom. "Bogovi obstojajo, vendar pa niso to, kar misli, da so, hoi polloi, neizobražena množica," pravi Epikur. "Ni ateist tisti, ki zanika obstoj bogov, ki jih časti množica, ampak je to tisti, ki tem bogovom pripisuje poglede, ki jih glede njih izraža množica." Nadalje Aristotel objavlja "Božansko Esenco, ki preveva celoten svet narave, in da so to, kar imenujemo bogovi, zgolj prvi principi."

Plotinus, učenec "od Boga poučenega" Ammoniusa, nam pravi, da ima skrivna gnosis ali znanje o Teozofiji tri stopnje - mnenje, znanje in razsvetljenje. "Sredstvo ali instrument prve je čutenje ali zaznava, druge dialektika in tretje intuicija. In slednji je podrejen razum; je absolutno znanje, ki temelji na istovetenju uma z znanim predmetom." Teozofija je tako-rečeno natančno poznavanje psihologije; v primerjavi z naravnim, nevzgojenim medijstvom je isto kot Tyndallovo poznavanje fizike v primerjavi z znanjem šolarjev. V človeku razvija neposredno videnje; to, kar Shelling imenuje "posameznikova uresničitev istovetnosti subjekta in objekta"; tako da pod vplivom in s poznavanjem hyponia-e človek misli božanske misli, vidi vse stvari, takšne kot dejansko so, in končno, da "postane sprejemnik Duše Sveta," če uporabimo enega od najlepših Emersonovih izrazov. "Jaz, nepopolni, obožuje mojega popolnega," - pravi v svojem sijajnem eseju o Nad-duši. Poleg tega psihološkega ali dušnega stanja je Teozofija gojila vse veje znanosti in umetnosti. Bila je v celoti seznanjena s tem, kar sedaj na splošno poznamo kot mesmerizem. Praktično teurgijo ali "ceremonialno magijo", h kateri se je ob svojih eksorcizmih tako pogosto zatekal rimo-katoliški kler - so teozofi zavrgli. Le Iamblichus je presegel druge Eklektike in Teozofiji priključil nauk Teurgije. Če ne pozna resničnega pomena ezoteričnih božanskih simbolov v naravi, človek kaj rad napačno presoja moči svoje duše in, namesto da bi se duhovno in mentalno združil z višjimi, nebeškimi bitji, dobrimi duhovi (bogovi teurgov Platonove šole), nezavedno prikliče zle, temne moči, ki prežijo okoli človeštva - neumrljive, mračne stvaritve človeških zločinov in razvad - in tako pade iz theurgia-je (bele magije) v göetia-o (ali črno magijo, čarovništvo). Vendar pa niti bela niti črna magija nista tisto, kar pod tema izrazoma razume ljudsko praznoverje. Možnost "dvigovanja duhov" v skladu s Salomonovim ključem, je višek praznoverja in nevednosti. Le čistost dejanja in mišljenja nas lahko dvigne do pogovora "z bogovi" in nas pripelje do zaželenega cilja. Alkemija, ki so jo tako mnogi imeli za duhovno filozofijo kot tudi fizično znanost, je pripadala učenjem teozofskih šol.

Znano dejstvo je, da niti Zoroaster, Buddha, Orpheus, Pythagoras, Confucius, Socrates, niti Ammonius Saccas niso pustili za sabo nič zapisanega. Razlog za to je očiten. Teozofija je dvorezno orožje in neprimerno za nevednega in sebičnega človeka. Kot vsaka starodavna filozofija, ima tudi ona svoje privržence med sodobniki; toda šele do pred kratkim je bilo njenih učencev le malo in pripadajočih različnim sektam in prepričanjem. "Povsem špekulativno in brez ustanavljanja šol so vseeno širili tih vpliv na filozofijo; in brez dvoma bodo ob svojem času mnoge, tiho predane ideje zasnovale nove smeri človeškega mišljenja" - pripombe Mr. Kenneth-a R. H. Mackenzie-ja IXo - ki je bil tudi sam mistik in Teozof - v njegovem obsežnem in dragocenem delu The Royal Masonic Cyclopaedia (člankih: Theosophical Society of New York in Theosophy, str. 731). Vse od časov filozofov-ognja se nikoli niso združevali v društva, kajti preganjani kot divje zveri s strani krščanskega klera, je še eno stoletje nazaj, biti znan kot Teozof, pogosto pomenilo smrtno obsodbo. Statistika kaže, da je bilo v obdobju 150-tih let v Evropi zaradi domnevnega čarovništva zažganih 90.000 moških in žensk. Samo v Angliji je bilo v obdobju dvajsetih let, med leti 1640 in 1660, zaradi dogovora z "Hudičem" usmrčenih 3.000 oseb. Šele pozno v tem stoletju - leta 1875 - so nekateri napredni mistiki in spiritualisti, nezadovoljni s teorijami in razlagami spiritualizma, začeli pridobivati zagovornike in odkrivati, da so še daleč od tega, da bi pokrili celotno področje širnega razpona pojavov, ter zato v New Yorku, Ameriki, ustanovili združenje, ki je sedaj splošno znano kot Teozofsko Društvo. In sedaj, potem ko smo razložili, kaj je Teozofija, bomo v ločenem članku razložili naravo našega Društva, ki se imenuje tudi "Univerzalno Bratstvo Človeštva."

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji