Teozofski besednjak
Helena Petrovna Blavatsky

Teozofski besednjak je v letu 2000 prevedel in v skrajšani izdaji priredil kot skripto k študiju knjige
Ključ k teozofiji
bivši predsednik Teozofskega društva v Sloveniji
g. Anton Jesse.

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V Y Z

ABRAKADABRA
Ta simbolična beseda se ponavlja v medicinski razpravi v verzih, avtorja Ammoniusa Saccasa, ki je živel v času imperija cesarja Septimija Severa (vladal od 194 do 211). Godfrey Higgins pravi, da beseda izvira iz besedice "Abra" ali "Abar", ki v keltščini pomeni "Bog", in iz besedice "cad", ki pomeni "sveti". Besedo so uporabljali kot urok in jo urezovali na kamne, podobne amuletom.
Godfrey Higgins bi lahko imel prav, ko pravi, da je beseda "abrakadabra" kasnejša popačenka svetega izraza gnostikov "Abraxas", ki naj bi bil prav tako popačena izpeljava iz svete egipčanske ali koptske besede, magične formule, katere simbolični pomen je "ne udari me" in ki je usmerjena proti božanstvu, ki v hieroglifskem zapisu pomeni "Oče". Večinoma so to besedo povezali z nekim amuletom ali urokom, ki so ga nosili na prsih pod oblačilom.

ABRAXAS ali ABRASAX (gr.)
To je koptska mistična beseda, ki nas popelje do Basileusa, pitagorejca iz Aleksandrije in v leto 90 n.š. Ta je uporabljal besedo Abraxas kot naziv za Božanstvo, za Najvišjega od Sedmih, ki poseduje 365 vrlin. Glede na numerološke vrednosti: a = 1, b = 2, r = 100, a = 1, x = 60, a = 1, s = 200, dobimo vsoto 365, to je število dni v sončnem letu ali ciklu božanskega delovanja. C. W. King, avtor dela The Gnostics, to besedo primerja s hebrejsko besedo Shemahamphorasch, sveto besedo za ime Boga v širšem smislu. Gnostičen dragulj Abraxas običajno predstavlja človekovo telo s petelinjo glavo, ki ima v eni roki ščit, v drugi pa bič.
Abraxas je dvojnik hindujske zveze Abhimanim in Brahma. Zveza teh dveh mističnih kvalitet je navedla Oliverja, veliko masonsko avtoriteto, da je povezal ime Abraxas z imenom Abraham, vendar tega ni mogoče dokazati, kajti vrline in atributi Abraxasa, 365 po številu, bi ga morali pripeljati do dojemanja, da se to ime nanaša na sonce in sončne delitve leta; Abraxas je dejansko antitip, Sonce pa tip.

ABSOLUTNOST
Če se ta beseda uporabi za splošni prvotni vzrok, je to bolj logično in pravilneje, kot če se uporabi pridevnik "absoluten", kajti nima niti lastnosti niti omejitev.

ADAM
V Kabali je Adam "Edinorojeni" in pomeni tudi "rdeča zemlja" (Adam-Adami v Tajnem Nauku). Skoraj istoveten z Athamas ali Tomaž, ki je v grščini izražen z besedo Didumos, "dvojček"; Adam, "prvi". V I. poglavju "Geneze" je nakazan kot "moški - ženska".

ADAM KADMON (hebr.)
Prvotni človek, človeštvo, "Nebeški človek" pred (izvirnim) grehom. Kabalisti povezujejo to besedo z desetimi Sefiroti, ko zadeva področje človeškega zaznavanja. V kabali je Adam Kadmon razodeti Logos, kar je identično s tretjim Logosom po teozofski oznaki; s tem, da je nerazodeti, prvi, idealni pra-človek in podoba skritega, oziroma v aristotelskem smislu, še ne v razdobje obstoja vstopajočega vesolja. Prvi Logos je "Luč sveta" drugi in tretji pa sta njegovi pomanjšani senci.

ADE ali AIDE (gr.)
Nevidni, svet senc. Eno od teh področij je bil Tartar, kraj popolne teme, kot tudi globokega sna, brez sanj, Amenti. Če sodimo po alegoričnem opisu tam naloženih kazni, je bil ta kraj povsem karmičen. Niti Amenti, niti Ade, nista bila pekel, o katerem pridigajo nekateri nazadnjaški duhovniki in religiozni ljudje. Predstavljajo ga Elizejske Poljane ali Tartar, do katerih se je lahko prišlo le preko reke, na drugi breg. Kot lahko zasledimo v egipčanskem credu, lahko zgodbo o Karontu, čolnarju na Stiksu, najdemo tako pri Homerju kot tudi v pesnitvah mnogih drugih dežel. Potrebno je prečkati reko, da bi dosegli otoke blaženosti. Egipčanski ritual je opisoval Karonta in njegov čoln veliko prej kot Homer. Tam je Khu-en-na, "čolnar z glavo ujede" (Glej Inferno).

ADEPT (lat. adeptus)
V okultizmu tisti, ki je dosegel stanje posvečenja ter postal mojster ezoteričnega gledanja na svet.

ADONAI (hebr.)
Ima isti pomen kot Adon. Na splošno se prevaja kot "Gospod". Astronomsko predstavlja Sonce. Ko nek hebrejec ob branju določenega besedila naleti na ime IHVH, kar pomeni Jehovah, se ustavi in ga nadomesti z besedo "Adonai" (Adni); ko pa se prevaja s poudarkom na Alhim, se imenuje "Elohim".

ADVAITA (sanskrt)
Vedantistična sekta, to je, ne-dualistična šola vedanta filozofije, ki jo je ustanovil Sankaracharya, največji brahminski modrec v zgodovini. Drugi dve šoli sta Dvaita (dualistična) in Visishtadvaita; vse tri imajo za vedantistične.

ADYTUM (gr.)
Svetišče svetnikov v poganskih templjih. Ime, ki je bilo dano skrivnim ali svetim krajem ali pa notranji sobi, v katero ni smel stopiti noben neposvečeni; ustreza sanktuariju na oltarjih krščanskih cerkev. (Dobesedno: nedostopni op.p.)

AETHER (gr.)
Pri starih filozofih je to božanska, svetlikajoča se snov, ki prežema celotno vesolje, oblačilo najvišjega božanstva, Zeusa ali Jupitra. Pri modernistih je to izredno fina snov, iz katere gibanja izvirata svetloba in toplotno žarčenje. V ezoteriki je tretji princip kozmične sedmerosti. Materija (zemlja) je najnižji in akasha najvišji.

AGAPE (gr.)
Praznik ljubezni. Prvotni kristjani so praznovali tovrstne praznike v znamenje naklonjenosti, ljubezni in medsebojne dobrohotnosti. Potrebno jih je bilo odpraviti kot institucijo zaradi zlorab, ki so se pri tem dogajale. Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom graja ravnanje kristjanov na teh praznovanjih.

AGATHON (gr.)
Platonovo najvišje božanstvo, dobesedno "dobrota", v teozofskem izražanju pa Alaya ali "Duša sveta ali vesoljna duša".

AGATODEMON (gr.)
Dobrotljiv duh, kot nasprotje zlonamernemu Kakodemonom. "Bronasta kača" iz Biblije je bila stvaritelj; leteče kače ognja so en vidik Agatodemona. Ophites je Agatodemona imenoval Logos in Božanska Modrost, ki jo v Bakhovih misterijih predstavlja kača, ki se vzpenja na palici.

AGNOIA (gr.)
Brez uma ali dobesedno "nespametnost", ko se nanaša na živalsko dušo. Po Plutarhu, Pitagori in Platonu se človeška duša deli na dva dela (višji in nižji manas), to je v racionalno ali noetično (noesis; noein - razumeti, zaznati z umom, op.p.) dušo in na iracionalno ali agnostično dušo. (agnosia - "nevednost", gnosia ­"vednost", op.p.)

AGNOSTIK
Izraz, ki ga je uporabil Huxley, kot oznako za človeka, ki ne verjame v ničesar, kar ne more spoznati z razumom.

AHANKARA (sanskrt)
Zavedanje samega sebe, samo-zavedanje ali samo-istovetenje; »jaz« kot egoistični in utvarni princip v človeku, ki zaradi naše nevednosti ločuje univerzalni, edini Jaz od Osebnosti ali "egoizma".

AHURA (zend, staro perz.)
Isto kot Asura, sveti Dih. Ahura Mazda, Ormuzd zoroastrijcev ali parsov, je Gospod, ki predaja luč in inteligenco, katerega simbol je Sonce in katerega temni aspekt predstavlja Ahriman (evropska oblika Angra­Mainju).

AIN SUPH (hebr.)
Neomejeno ali brezmejno božanstvo, ki se izliva in širi na vse strani. Ain Suph se piše tudi En Soph in Ain Soph, kajti nihče, tudi rabini ne znajo navesti ustreznih vokalov. V religiozni metafiziki starih hebrejskih filozofov je bil to princip, neka abstraktnost, kakor Parabrahman; moderni kabalisti pa so ga z nasilnim sklepanjem in protislovjem naredili za "Najvišjega boga", nad katerim ni ničesar (več). Pri kaldejskih kabalistih je bil Ain Suph to, kar je brez oblike in lastnosti, to kar se lahko primerja le s samim seboj (Franck - Kabala št. 126). Da Ain Suph niso nikoli imeli za "stvarnika" neizpodbitno izvira iz dejstva, da je ortodoksni jud Philo imenoval Logos za stvarnika, ki se pridruži brezmejnemu in je "Drugi bog". Drugi bog je Ain Suphova Modrost, pravi Philo. Božanstvenost je nestvarnost, je brez imena in se zato imenuje Ain Suph ­ beseda "Ain" pomeni "Nič" (Glej Franck, "Kabbala" str. 153.).

AKACIJA
Iz latinske besede "acacia" – drevesna rastlina s trni in neparnimi listi ter belimi, dišečimi cvetovi v grozdih (družina Leguminose). Kadilo. Rastlina, ki jo v masoneriji uporabljajo kot simbol za iniciacijo, nesmrtnost in čistost; drevo vsebuje sveti les Shittim hebrejcev.

AKASHA (sanskrt)
Subtilna, nadčutna, duhovna esenca, ki prepaja prostor; prvobitna substanca, ki jo napačno istovetijo z etrom. Akasha je v enakem odnosu do etra kot duh do materije, oziroma Atma do kama-rupe. Dejansko je univerzalni prostor, kateremu je inherentna večna ideacija (mentalni proces oblikovanja idej, op.p.) univerzuma in njegovih stalno spreminjajočih se aspektov na ravneh materije in objektivnosti in iz katerega žarči Prvi Logos ali manifestirano mišljenje. Zato "Purane" pravijo, da Akasha ni nič drugega kot atribut, to je, zvok, kajti zvok ni nič drugega kot simbol, ki je izšel iz Logosa - "Beseda" v svojem mističnem pomenu. V "Jyotishtoma Agnishtoma" se imenuje "Bog-Akasha". V posvetitvenih misterijih je Akasha vseprisotni Deva, ki opravlja nalogo Sadasye, nadzornika magičnih učinkov pri religioznih prikazovanjih, ki je imel v starih časih lastne Hotrije (duhovnike), ki so prevzemali to ime. Akasha je nepogrešljiv posrednik pri vsaki Krtya (izpeljavi magije), najsi religiozni ali posvetni. Izraz "prebuditev Brahme" pomeni prebuditev latentne moči pri vsaki magični operaciji; vedska žrtvovanja dejansko niso nič drugega kot ceremonialna magija. Moč Akashe - ki je v nekem drugem aspektu Kundalini - je okultna elektrika, alkahest alkimistov ali univerzalno topilo, istovetno z "anima mundi" na najvišji ravni, tako kot je z "astralno svetlobo " na nižji. "V trenutku žrtvovanja duhovnika prepoji duh Brahme, tako da v tistem trenutku postane sam Brahma" (Odstrta Izida).

ALCYONE ali HALCYONE
Hči Eola in žena Ceyxa, ki se je utopil, ko se je odpravil na posvetovanje z oraklom. Zaradi tega se je tudi sama vrgla v morje. Z milostjo bogov sta se spremenila v ptici. Pravijo, da se, ko samica izleže jajca na morje, pred in po zimskem solsticiju, le-to umiri za sedem dni. Ima zelo okulten pomen v ornitomantriki.

ALKAHEST
Univerzalno topilo v alkemiji. V misticizmu je Višji Jaz, zveza, s katero alkimist preobraža materijo (svinec v zlato) in vrača vse sestavljene stvari, kot je človeško telo in njegovi atributi, v njihovo prvobitno esenco.

ALKEMIJA
V arabščini Ul-Khemi pomeni, kakor kaže že samo ime, kemijo narave. Ul-Khemi ali Al-Kimija je dejansko arabska beseda, sposojena od grške besede xyneia (xynos je "sok", izveleček iz neke rastline op.p.). Alkemija kaže, kako naj obravnavamo fine sile narave in različne pogoje snovi, v katerih jih najdemo. Alkimist v besedah prikriva "veliko skrivnost" pred neposvečenimi. Pred sebičnimi rokami mora ostati prikrit prvi Princip, kot vsesplošni snovni element, ki je sam po sebi enoličen in iz katerega so se razvile vse druge snovi. To substanco imenujejo čisto zlato ali "sumum materiae". Ta snovni element, ki ga imenujejo tudi splošno čistilno sredstvo, poseduje moč, da odvzame človeškemu telesu vse kali razkroja ter ga pomladi kakor tudi podaljša življenje. To je "kamen modrih". Alkemijo je prinesel v Evropo v osmem stoletju našega štetja, arabski učenjak in filozof Geber. Že veliko preje pa je bila poznana in razširjena na Kitajskem in v Egiptu. Najdeni so bili številni dokumenti na papirusu in druga izročila, ki kažejo na to, da je bil to priljubljen študij kraljev in duhovnikov. Take dokumente so hranili pod imenom "hermetične razprave". Alkemijo je mogoče študirati iz treh različnih gledišč, pri tem pa njihova razlaga prevzame tri različne oblike. Ta gledišča so: kozmično, človeško in zemeljsko. Izražena so v treh izrazih za tri različna stanja: žveplo, živo srebro in sol. Razni pisatelji so ugotovili, da obstajajo v alkemiji trije, sedem, deset in dvanajst raznovrstnih postopkov; toda vsi soglašajo s tem, da je njen cilj spreminjati grobe metale v čisto zlato. Kaj pa je mišljeno s tem "zlatom", to ve natančno le nekaj ljudi. Ni dvoma o tem, da obstoja v naravi nekaj takega kot je spreminjanje nižje kovine v višjo; toda to je le en vidik alkemije, zemeljski oziroma čisto materialni, ker je njegova osnova isti proces, kakršen se odvija v notranjosti zemlje. Razen tega obstaja gledišče, ki uvaja v alkemijo neko simbolično, čisto psihično in spiritualno obliko pojasnila. Medtem ko kabalistični alkimist išče uresničenje zgoraj prikazanega, je okultistični alkimist tisti, ki odklanja vse zlato zemlje in stremi po tem, da bi odkril spremembo človekove nižje četverice v višje trojstvo. Ko to doseže predstavlja Enost. Duhovno, miselno, psihično in fizično področje človeškega obstoja, so v alkemiji ponazorjeni z ognjem, zrakom, vodo in zemljo. Vsaka od teh ima trojno obliko obstoja, trdo, tekočo in plinasto. Posvetni znanosti je bilo le malo ali nič znan izvor tu navedenega področja raziskovanja. Toda prav gotovo sovpada s tem postavitev živalskega kroga in zelo verjetno tudi izoblikovanje mitov in pripovedi, v katerih se te sile narave pojavljajo v personificirani obliki. Tudi ni dvoma, da je bilo v starih časih znano spreminjanje na področju fizičnega sveta in se je v zgodovinskih časih izgubilo. Moderna kemija se lahko zahvali alkemiji za svoja najboljša odkritja, toda brez razumevanja za njeno nedvoumno resnico, da v vesolju obstaja le En element. V kovinah vidi le elemente in šele sedaj si prizadeva, da bi se izkopala iz te grobe zmote. Le nekateri pisci se čutijo prisiljene priznati, da kljub temu, da je večina poročil o pretvarjanju lažnih ali temelje na zmotah, pa se nekatera le predstavljajo tako, da ustvarjajo vtis resničnosti. S pomočjo galvanske baterije je bilo odkrito, da imajo alkalije kovinsko podlago. Možnost ustvariti neko kovino iz drugih substanc, ki vsebujejo njene dele, torej pretvorba ene kovine v drugo - velja s tem kot odprto vprašanje. Nikakor ne bi smeli gledati na vse alkimiste kot prevarante. Mnogi so delali v prepričanju da je njihov cilj dosegljiv z neutrudljivim potrpljenjem in čistostjo srca, kar so alkimisti nepretrgoma poudarjali kot potrebni predpogoj za uspeh pri delu.

ALEKSANDRINSKI FILOZOFI (ali šola)
Ta znamenita šola je cvetela v Aleksandriji (Egipt) in bila dolgo časa sedež mnogih učenjakov in filozofov. Slavna je bila po svoji knjižnici, ki jo je ustanovil Ptolomeus-Seter na začetku svojega vladanja (umrl je 283 pr.n.š.). Knjižnica je obsegala 700.000 zvitkov ali zvezkov. (Aulus Gellius). Znamenit je bil tudi muzej. Bila je prva resnična akademija znanosti in umetnosti. Tu so delovali svetovno znani učenjaki kot Euklid, oče znanstvene geometrije, Apollonius iz Perge, pisec odličnega dela o prerezu stožca, aritmetik Nicomachus, potem astronomi, prirodoslovci, anatomi, kot Herophilus in Erasistratus, zdravniki, glasbeniki, umetniki itd. Toda še bolj je Aleksandrija slovela po svoji elektični oziroma novo-platonski šoli, ki jo je 173 pr.n.š. ustanovil Ammonius Saccas. Njeni učenci so bili Origines, Plotinus in mnoge druge osebnosti, o katerih poroča zgodovina. Tudi odlična šola gnostikov ima svoj izvor v Aleksandriji. Philo Judaeus, Josephus, Jamblichus, Porfirius, Clemens, astronom Eratostenes in modra devica Hypatia ter številne druge zvezde, ki so v raznih obdobjih pripadale tej veliki šoli in po svoje prispevale, da je Aleksandrija s pravico postala najslavnejši sedež znanosti, ki ga je kdajkoli ustvaril svet.

ALTRUIZEM
Iz besede "alter", drugi. Človekova lastnost, ki je nasprotna egoizmu. Delovanje, ki je namenjeno v dobro drugim, ne glede na sebe.

AMEN
V hebrejščini je to beseda, ki je sestavljena iz črk AMN = 1+40+50 = 91 in s tem analogna "Jehovah­-Adonai", to je 10+5+6+5 in 1+4+50+10 = 91; oblika hebrejske besede, ki pomeni "resnica". V običajnem pogovoru AMEN pomeni "tako naj bo". V ezoteričnem smislu pa AMEN pomeni "skriti". Manetho Sebenita pravi, da beseda pomeni "tisti, ki je skrit"; mi pa od Hekate in drugih vemo, da so Egipčani uporabljali to besedo za invokacijo njihovega velikega Boga Skrivnosti, Amona ali Ammasa, Skritega Boga, dokler ta ne postane otipljiv in manifestiran. Bonomi, znameniti raziskovalec hieroglifov, pravilno poimenuje njegove oboževalce "Amenophi", medtem ko Bonwick navaja nekega drugega pisca, ki pravi: "Amon, skriti bog, bo ostal skrit, dokler se ne bo odstrl na antropomorfen (težnja, da bi pripisali človeško obliko ali zmožnosti božanskemu Bitju, op.p.) način; od nas oddaljeni bogovi so nekoristni". Amen opredeli kot "Gospoda praznovanja mlaja". Jehovah­-Adonai je neka nova oblika boga Amouna ali Ammona, z glavo ovna, ki so ga egipčanski duhovniki invocirali z imenom Amen.

AMMONIUS SACCAS
Velik in pomemben filozof, ki je živel v Aleksandriji med drugim in tretjim stoletjem našega časa. Je ustanovitelj Novo-platonske šole iz Philalethov ali ljubiteljev resnice. Rojen je bil v družini revnih krščanskih staršev. Toda v svojem stremljenju je na tako odličen način dosegel božansko modrost, da so ga imenovali Theodidaktos - božanski mislec. V krščanstvu je priznaval vse kar je dobrega v njem, razšel pa se je z njim že v mladih letih, ker se ni strinjal, da se je povzdigovalo nad druge religije.

ANALOGISTI
Tako so imenovali učence Ammoniusa Saccasa, ker so stare legende, mite in misterije razlagali po načelu analogije in ustreznosti; gojili so tudi kabalistične sisteme, predvsem v vzhodnih ezoteričnih šolah (Primerjaj: Dvanajst znamenj živalskega kroga T. Subba-Rowa v knjigi "Pet let Teozofije").

ANANDA (sanskrt)
Blaženost, radost, veselje, stanje radosti, zanosa. Tudi ime najljubšega učenca Gautame Buddhe.

ANAXAGORAS
Sloviti jonski filozof, ki je živel 500 let pred Kristusom. Študiral je filozofijo pri Anaximenesu iz Mileta in živel za časa Perikleja iz Aten. Njegovi učenci so bili Sokrat, Euripid, Archelaus in druge odlične osebnosti. Bil je zelo učen astronom in prvi, ki je jasno učil to, kar je hotel na skrivaj sporočiti Pitagora; to je: gibanje planetov, ekliptiko sonca in lune, itd. Učil je teorijo kaosa po načelu "da iz niča, nič ne nastane" (ex nihilo nihil fit), o atomih kot takih, ki so osnova vsej materiji, ki je iste vrste in bistva kot telesa, ki se sestoje iz nje. Te atome, tako je učil, je spravil v gibanje Nous (splošna inteligenca, mahat pri hindujcih), ki je materialna, večna, duhovna bitnost. Iz kombinacije atomov je ustvarjen svet tako, da se materialno groba telesa spuščajo vse nižje. Eterično finejši atomi (ali ognjeni eter) pa se dvigajo navzgor, ter se naselijo v gornjih, nebeških predelih. Moderno znanost je prehitel za 2000 let, s svojim naukom, da so zvezde iz iste snovi kakor zemlja, da je sonce žareča masa in da je luna temno neposeljeno telo, ki prejema svojo svetlobo od sonca. Prehitel je znanost s svojim prepričevanjem, da se resnični obstoj stvari, ki jih zaznavamo z umom ne more dokazati. Umrl je v pregnanstvu v Lampsacu v starosti 62 let.

ANIMA MUNDI (lat.)
"Duša sveta - vesoljna duša" ima isti pomen kot Alaya severnih budistov. Osnovno božansko bistvo, ki prežema (prepaja), oživlja in oblikuje vse stvari, od najmanjšega delčka snovi do človeka in boga. V določenem smislu je v verzih Tajnega Nauka, mati, ki nosi sedmero ogrinjal. Je bitnost sedmerih svetov občutenja, spoznanja in razmnoževanja, tako moralnega kakor tudi fizičnega. Z najvišjega gledišča je to Nirvana, z najnižjega je astralna svetloba. Pri gnostikih, prvih kristjanih in nazarenih je bila ženske narave, pri drugih sektah je bila dvospolna, ker so jo upoštevali le znotraj štirih nižjih svetov: iz ognjene in eterične narave v objektivne svetu oblik in božanska ter duhovna v njenih treh višjih svetovih. Ko se trdi, da je vsaka človeška duša nastala s tem, da se je sama ločila od vesoljne duše, s tem ezoterično povemo, da je človekov višji jaz iste bitnosti kot duša in da je mahat žarčenje notranjega nespoznavnega absoluta.

ANTAHKARANA
Tudi Antaskarana. Termin ima različne pomene, ki se razlikujejo glede na filozofsko šolo ali sekto. Tako Shakaracharja uporablja to besedo kot "razumevanje", drugi kot "notranji instrument", dušo, ki je oblikovana iz mislečega principa in sebičnosti, medtem ko jo okultisti pojasnjujejo kot pot ali most med višjim in nižjim "manasom", med božanskim egom in človekovo osebno dušo. Služi kot sredstvo komunikacije med tema dvema in prenaša z nižjega na višji ego vse tiste osebne vtise in človekove misli, ki se lahko, zaradi svoje narave, asimilirajo in nakopičijo v nesmrtni Entiteti ter tako postanejo, skupaj z njim, nesmrtne; to so edine prvine prehodne osebnosti, ki preživijo smrt in čas. Iz tega izhaja, da lahko le tisto, kar je v človeku plemenito, duhovno in božansko, večno priča o tem, da je obstajal.

ANTROPOMORFIZEM
Iz grškega "antropos" ­ človek. Način, da se bog ali bogovi predstavijo v človeški postavi ali s človeškimi lastnostmi.

ANUGITA (sanskrt)
Ena izmed Upanishad, kadar je izraz uporabljen v nekem čisto splošnem smislu. Je ena izmed filozofskih razprav v velikem indijskem epu Mahabharati. Zelo okultna razprava. Prevedena je v knjigi Sacred books of the East.

APOLLO BELVEDERE
Starejše kiparsko delo, ki predstavlja Apolona, sina Jupitra in Latone (Lete) imenovanega Phoebus Helios, sijoči in sonce. Najboljša podoba je tista, ki se nahaja v Vatikanu v galeriji Belvedere. Imenujejo jo Python ­Apollo, kar predstavlja boga v trenutku njegove zmage nad kačo Python. Kip so našli l. 1503 v ruševinah v kraju Antium.

APOLLONIUS iz TYANE
Mogočen filozof, rojen v Cappadociji v začetku prvega stoletja, vnet pitagorejec, ki je pri Euthydemusu študiral feničanske znanosti, pri Euxenusu iz Herakleje pa pitagorejsko filozofijo in drugo. Ustrezno zaobljubam v pitagorejski šoli je bil vegetarijanec vse svoje življenje; jedel je samo sadje in zelišča, ni pil vina, nosil je oblačilo narejeno iz rastlinskih vlaken, hodil je bos in si pustil prosto rasti lase. Posvetili so ga svečeniki Esculapovega templja (Asclepios) pri Aegei, kjer se je naučil zdravilskih znanosti in čudežnih ozdravitev. Medtem ko se je s petletno molčečnostjo pripravljal na višje posvečenje je obiskal Antijohijo, Ephes, Pamfilijo in druge kraje. Odšel je preko Babilona v Indijo, kjer so ga zapustili vsi njegovi učenci, ker so se bali iti v deželo čarovništva. Nek učenec Damus, ki ga je slučajno srečal na poti, ga je spremljal na potovanju. V Babilonu so ga posvetili Kaldejci in Magijci, kakor je pripovedoval Damus. To sporočilo je kakih sto let kasneje popisal Philostratus. Po povratku iz Indije se je Apollonius izkazal kot posvečenec s tem, da je v naprej napovedal bolezni, potrese, smrtne slučaje kraljev in druge dogodke. Te napovedi so se tudi dejansko uresničile. Na otoku Lesbosu so bili svečeniki Orfeja ljubosumni na njega ter so uprli, da bi ga posvetili v njihove posebne misterije. Vendar so to nekaj let kasneje le storili. Učil je ljudstva v Atenah in drugih krajih najčistejšo in plemenito etiko in pokazal fenomene, ki so bili prav tako čudoviti in potrjeni s številnimi dobrimi pričami. "Od kod prihaja to" je vprašal ves preplašen Justinus - mučenik, od kod imajo talismani (telesmata) Apollonija takšno moč, da lahko kakor se vidi ­varujejo pred pobesnelimi valovi in silnimi vetrovi ter napadajočimi divjimi živalmi?". Med tem, ko so čudeži našega Gospoda ostali ohranjeni edino v izročilu, pa so Apolloniusovi številčnejši in resnično razodeti ostali kot sedanja stvarnost? Odgovor na to, lahko najdemo v tem, ko je Apollonius prekoračil Hindukuš ga je kralj napotil do bivališča določenih modrecev, katerih domovi obstajajo še danes in se je naučil njihovega neprekosljivega znanja. Njegov razgovor s korinčanom Menippusom nam, če ga pravilno razumemo, podaja zvesto ezoterični katekizem, ki razkrije mnoge pomembne skrivnosti narave. Apollonius je bil prijatelj in gost kraljev in kraljic in nobene čudovite ali magične sile niso bile bolj izpričane kot njegove. Proti koncu svojega dolgega in pomembnega življenja je odprl ezoterično šolo v Efezu. Umrl je v visoki starosti sto let.

ARCA DOGOVORA - ZAVEZE
Vsaka arca-svetišče, najsi bo pri egipčanih, hindujcih, kaldejcih ali mehičanih je bila falična skrinjica, simbol "yoni" ali naročja narave. Egipčanski "seket" - arco ali sveto naročje, so postavili na "aro" njen piedestal (podstavek, op.p.). Ozirisova arca, s svetimi relikvijami boga, je imela enake dimenzije kakor arca hebrejcev, kot to trdi egiptolog S. Sharpe. Duhovniki so jo med svetimi procesijami prenašali na drogovih, ki so bili zataknjeni skozi podporne obroče. Okoli te iste arce je plesal David, kralj Izraela. Tudi mehiški bogovi so imeli arce, tako kot Diana, Cerera in druga božanstva. Arca je bila ladja - v vsakem primeru vehikel. "Tebe so imele sveto arco, dolgo 300 laktov" (ca 44,4 cm, op.p.) in "že sama beseda Thebes naj bi v hebrejščini pomenila arca", kar kaže na to, kateremu kraju se lahko "izvoljeno ljudstvo" zahvali za svojo arco. Poleg tega, kot pravi Bauer, "ni bil Mojzes prvi, ki je rabil izraz Kerubin". Krilata Izida je bila Kerubin ali Arieh v Egiptu že stoletja pred prihodom Abrahama in Sare. "Zunanjo podobnost nekaterih egipčanskih arc, na katerih se vzdigujeta dve krilati človeški podobi, so pogosto primerjali s hebrejsko Arco Zaveze". Sedaj pa že vsi priznavajo, ne le "zunanjo" podobnost, ampak tudi njuno notranjo istovetnost. Arce, najsi Zaveze ali povsem poganske simbolike, so imele izvorno, tako kot sedaj, isti pomen. Izbrano ljudstvo se je polastilo zamisli in pozabilo na priznavanje njenega izvora; tako kot pri "Urim in Thummin". Ta dva predmeta sta bila v Egiptu, kot so to dokazali mnogi egiptologi, emblema Dveh Resnic. Ti dve podobi, Kralja in Thmei je na prsih nosil Najvišji Duhovnik. "Thme", množina od "thmin", je v hebrejščini pomenila resnico. Wilkinson pravi, da je imela podoba Resnice zaprte oči. Rosellini trdi, da so "theim" nosili kot verižice. Diodoro pravi, da je Najvišji Duhovnik nosil takšne zlate verižice z dragimi kamni, kadar je sodil. Septuaginta - sedemdesetorica, ki je prevajala stari testament je prevedla besedo "Thummin" kot "Resnico".

ARHANGEL
Najvišji, vzvišeni angel. Beseda je sestavljena iz dveh grških besed: "arch" - prvi in "angelus" - sel.

ARHAT (sanskrt)
Se izgovarja in piše tudi "arahat", arhan, rahat, itd. - "častiti", izpopolnjeni arya, ki je vzvišen nad ponovnim rojstvom in mu "pripada božanska čast". To ime so najprej uporabljali jainisti, kasneje pa za budistične svetnike, ki so bili posvečeni v ezoterične skrivnosti. Arhat stopi na zadnjo in najvišjo pot, ki ga odreši vsakršnega ponovnega rojstva.

ARIANI
Nasledniki Arija, duhovnika cerkve v Aleksandriji iz četrtega stoletja, ki trdijo naj bi bil Kristus ustvarjeno in človeško bitje, nižje kakor bog - oče, čeprav je lahko plemenit človek, pravi adept, ki je posvečen v vse božanske skrivnosti.

ARISTOBULUS
Aleksandrijski pisatelj in filozof, judovski učenjak, ki se je prizadeval dokazati, da je Aristoteles razložil Mojzesove ezoterične misli.

ARYAN
Dobesedno "Sveti". Nekdo, ki poseduje najplemenitejše resnice (Arya-satyani) in ki je stopil na "plemenito pot" (arja-marga), ki vodi v "nirvano" ali "moksho", veliko "četvorno" pot. Prvotno so bili ljudje te vrste znani kot Rišiji. Sedaj pa je to ime postalo oznaka za raso in naši orientalisti, ki so oropali hindujske brahmane njihove prirojene pravice, so vse Evropejce naredili za Arijce. Trenutno je v ezoteriki možno z visokim duhovnim razvojem in budnostjo in svetostjo stopiti le na štiri poti. Te se imenujejo arja-marga. Stopnje do arhatstva se imenujejo srotapatti, sakridagamin, anagamin in arhat, ali štirje razredi Arye, ki ustrezajo štirim potem resnice.

ARYASANGHA
Utemeljitelj prve Yogacharya šole. Tega Arhata, neposrednega učenca Gautama Buddhe, zamenjujejo z neko osebo istega imena, ki pa je, kot pravijo, živela v Ayodhyi (Ude) okoli petega in šestega stoletja našega štetja in poučevala tantrični kult, kot dodatek k sistemu Yogacharya. Tisti, ki so želeli, da bi postal le-ta priljubljen, so trdili, da gre za istega Aryasangho, ki je bil privrženec Sakyamunija in živel tisoč let. Že samo notranje pričevanje spisov kaže na to, da so njegova dela, ki jih je napisal in prevedel okoli leta 600 polna tantrizma, ritualizma in učenj, ki jim sedaj sledi predvsem sekta "rdečih čepic" v Sikhimu, Butanu in osrednjem Tibetu in da ne morejo pripadati vzvišenemu sistemu prvotne Yogacharya šole čistega budizma, ki ne pripada ne severu ne jugu, ampak je v celoti ezoteričen. Četudi ni bila nobena od izvornih knjig Yogacharye ("Narjol chodpa") javno objavljena ali v prodaji, pa vseeno najdemo v "Yogacharya Bhumi Shashtra" ali psevdo­-Aryasangha precej prvin starega sistema, učenj, iz katerih je moral nastati. A je tako pomešan s Shivaizmom, tantrično magijo in vraževerji, da delo ne more doseči svoj namen, navzlic pomembni dialektični tankočutnosti. Kako neutemeljeni so bili zaključki, do katerih so prišli naši orientalisti in kako kontradiktorni so podatki, ki so mu pripisani, nam lahko poda naslednji primer. Medtem ko Csoma de Koros (ki ni niti slučajno nikoli spoznal Gelukpas (rumene čepice), ampak je vse svoje podatke zbral od lam "rdečih čepic"(Dugpa) na mejnem področju, vmešča pseudo-Aryasangho v sedmo stoletje našega štetja; Vasiljev, ki pa je večino svojega življenja preživel na Kitajskem, pa pravi, da je le-ta živel precej prej; Wilson (Glej: Roy. As. Soc., vol. VI, str. 240) pa meni, ko govori o obdobju, med katerim so bila zapisana dela Aryasanghe, ki obstojajo v sanskritu, da je mogoče "ugotoviti, da so bila zapisana najmanj 100 do 150, ali celo še več let pred našim štetjem". V vsakem primeru, glede na to, da so bila vsa religiozna dela Mahayana napisana pred časom Aryasanghe - najsi je živel v 2. stol. p.n.š. ali v 7. stol. n.š., in da te vsebujejo vsa učenja Yogacharya, ki jih je tako potvoril posnemovalec iz Ayodhye - lahko sklepamo, da mora nekje še obstojati izvorna verzija, osvobojena priljubljenega Shivaizma in magije leve roke.

ASPEKT
Oblika (rupa), v kateri se razodene kakršen koli princip sedmero-členega človeka ali narave, imenujemo v teozofiji aspekt nekega principa.

ASTRALNA SVETLOBA
Nevidno področje, ki obdaja naš planet, kot tudi vsakega drugega, in ustreza drugemu kozmičnemu principu (tretjemu, ker je življenje, katerega vehikel je). Je subtilna esenca, vidna le jasnovidnemu očesu in je najnižji (razen zadnjega, ki je zemlja) od sedmih akashičnih ali kozmičnih principov. Eliphas Levi jo imenuje Velika Kača in Zmaj, iz katere na človeštvo žarči vsakršen zloben vpliv. Tako je - a zakaj ne bi dodali, da astralna svetloba prenaša na nas le to, kar je prejela. To je topilnica sveta, v kateri se nizki zemeljski (fizični in moralni) izlivi, s katerimi se hrani astralna svetloba, preobrazijo v njeno najbolj subtilno esenco, ter nato okrepljeni žarčijo nazaj, tako da postanejo epidemije - moralne, psihične in fizične. Končno je astralna svetloba "sideralna (zvezdna) svetloba" Paracelzusa in drugih hermetičnih filozofov. Fizično je eter sodobne znanosti. V metafizičnem, duhovnem in okultnem smislu je eter precej več kot si predstavljamo. V okultni fiziki in alkemiji je jasno izraženo, da zajema znotraj svojih brezmejnih valov, ne le "obljubo in moč vsake kvalitete življenja", kot pravi Tyndall, ampak tudi uresničitev moči vsake kvalitete duha. Alkimisti in hermetiki verjamejo, da je njihov astralni ali zvezdnat eter, poleg omenjenih kvalitet žvepla in belega ter rdečega magnezija ali "magnes", tudi "anima mundi", to je, laboratorij narave in celotnega kozmosa, tako duhovno kot fizično. "Veliki misterij" se manifestira v pojavu mesmerizma, v "levitaciji" oživljenih in inertnih predmetov, in ga lahko, v njegovem duhovnem aspektu, imenujemo eter. Označba "astralna" je stara in so jo skovali martinisti. Porfirij opisuje nebeško telo, ki je nenehno povezano z dušo, kot "nesmrtno", svetleče in zvezdnato. Koren te besede morda izvira iz skitščine, kjer "Aist-aer" pomeni zvezda, ali iz asirščine, kjer ima, po Bournoufu, "Istar" isti pomen (Glej Odstrta Izida).

ASTRALNO TELO
Fino telo, ki je osnova za fizično.

ASTROLOGIJA
Je znanost, ki se ukvarja z učinkovanjem nebesnih teles na človekovo delovanje in ki trdi, da lahko iz lege planetov določa bodoče dogodke. Astrologija je tako stara veda, da sega v najstarejše čase v zgodovini človeštva. Dolge dobe je bila skrivna znanost vzhoda in njen najvišji izraz je to še danes. Njena eksoterična uporaba je na zahodu dosegla določeno stopnjo popolnosti. V času pred letom 1400 je Varaha Mihira že napisal svojo knjigo o astrologiji. Claudius Ptolomej, znameniti geograf in matematik, ki je pod svojim imenom ustanavljal astronomske učilnice je leta 135 napisal svoj Tetrabiblos, ki je še vedno osnova za moderno astrologijo. Znanje o horoskopu se sedaj študira iz štirih gledišč:

1. v odnosu na svet, pri čemer se raziskuje delovanje nebesnih teles v vremenoslovju in gibanje zemlje v poljedelstvu;

2. v odnosu na življenje v državi in privatnih razmerah ter odnosu do prihodnosti ljudstev, kraljev in državnikov;

3. za odstranjevanje dvomov, ki nastajajo v duhu, v odnosu do nekega predmeta;

4. v odnosu na razmere, ki so nekemu posameznemu človeku usojene od rojstva do smrti.

Med najstarejšimi ljudstvi so bili Kaldejci in Egipčani najgloblje posvečeni v astrologijo. Vendar pa je njihov način branja zvezd v temelju različen od modernega. Ti zadnji trdijo, da je Belus Bel ali Elu Kaldejcev, potomec božanske dinastije ali dinastije božanskih kraljev, prvotno pripadal deželi Kemie, a jo zapustil, da bi na obrežju Eufrata ustanovil egiptovsko kolonijo ter tam zgradil tempelj, ki bi ga upravljal svečenik Gospoda zvezde. Z ozirom na izvor te znanosti je po eni strani znano, da si čast izumitelja lastijo Tebe, po drugi strani pa so si vsi izvedenci edini, da so bili Kaldejci tisti, ki so to modrost posredovali drugim ljudstvom. Toda Tebe so bile v tistem času daleč naprej, ne samo kar se tiče "Ura in Kaldeje" ampak tudi do Nipura, kjer so najprej častili Bela. Sin, njegov sin (luna) je bil v "Uru" prevladujoče božanstvo; v deželi kjer se je rodil Terah, razlagalec in častilec zvezd ter Abrahamovega sina, velikega astrologa po svetopisemskem izročilu. Vse to sovpada in potrjuje egiptovske trditve. Če je ime astrologov kasneje v Rimu in drugih krajih prišlo v zaničevanje, se je to zgodilo bolj zaradi tistih prevarantov, ki so skušali preko tega izdelovati zlato, ki je bilo "dobrina" svete znanosti in misterijev, kakor pa tistih, ki so bili v tem povsem nevedni in so učni sistem zasnovali povsem na matematiki namesto na transcedentalni metafiziki, pri kateri je nebesno telo samo zunanji izvor. Kljub vsemu nasprotovanju je bilo število pripadnikov astrologije med najinteligentnejšimi znanstvenimi duhovi vedno zelo veliko. Če sta bili med najbolj vnetimi privrženci Cardanus in Kepler, se kasnejšim vernikom ne bilo treba sramovati, če je ta modrost, v nepopolni in popačeni obliki, prisotna še sedaj. V "Odstrti Izidi" je bilo rečeno: "Astrologija se razlikuje od astronomije prav tako kot se psihologija razlikuje od fiziologije". V astrologiji in psihologiji se stopi preko vidnega sveta navzven in vstopi v področje nevidnega duha.

ASURA
Eksoterično so to elementali ali zlohotni demoni in ne-božanstva, ezoterično pa prav nasprotno. Kajti v najbolj starih delih "Rig Vede" je termin uporabljen za označbo Vzvišenega Duha, tako da so Asura duhovni in božanski. Le v zadnjem delu zadnje knjige "Rig Veda", v "Atharva Vedi" in v "Brahmani" je vzdevek, ki se ga dodeli Agniju, največjemu vedskemu božanstvu, Indri in Varuni, uporabljen za nakazovanje nasprotnega od božanstev. "Asu" pomeni "dih"; in Prajapati (Brahman) s svojim dihom ustvari Asure. Ko sta ritualizem in dogma prekrila Religijo-Modrost, je (ne) uporaba začetne črke "a" pomenila negativno predpono in termin je tako pomenil "ne-bog" in "Sura" le neko božanstvo. V "Vedah" so "Suras" vedno povezani s Suryo, s soncem, in se nanašajo na nižja božanstva, na deve.

ATHENAGORAS
Platonski filozof iz Aten, ki je leta 177 napisal zagovor kristjanov in ga naslovil na Marka Aurelija, da bi dokazal, da so obtožbe proti njim, da počno krvoskrunstvo in umore otrok, lažnive.

ATMAN ali ATMA (sanskrt).
Vseobsegajoči duh, božanska monada; v eksoterični delitvi človeka na sedem členov, je to sedmi princip. Najvišja duša.

ATLANTIDI
Predniki faraonov in predhodniki egipčanov, kakor menijo nekateri in kakor uči Ezoterična Znanost (Glej "Tajni nauk" in "Ezoterični Buddhizem"). Platon je od Solona slišal o tem visoko civiliziranem ljudstvu, katerega zadnji ostanki so izginili 9000 let pred njegovim časom. Solon naj bi te podatke dobil od egipčanskih duhovnikov. Voltaire, večni kritik, je imel prav, ko je pravil, da so se "Atlantidi pojavili v Egiptu ... V Siriji in Frigiji so, tako kot v Egiptu, ustanovili kult Sonca". Okultna filozofija uči, da so bili Egipčani zadnji preživeli atlantidski Arijani.

AURA (gr. in lat.)
Fina nevidna tekoča ali židka snov, ki izžareva iz človeških, živalskih in drugih teles. Psihično sevanje, tako duha kakor telesa, neka elektro-vitalna, kakor elektro-mentalna Aura. V teozofiji jo imenujejo akashična ali magnetna Aura.

AVATARA (sanskrt)
Božansko utelešenje. Neki bog ali višje bitje, ki je vzvišeno nad potrebo ponovnega rojstva, se spusti v neko človeško telo. Krišna je bil Avatara Višnuja. Dalai-lamo imajo za avataro Avalokitešvare in Tešu-lama je avatar Tson-kha-paja ali Amitabhe. Obstojajo dve vrsti avatarov, tisti, ki so rojeni iz ženske in drugi, ki so "brez staršev", imenovani anupadaka.

AVICHI
Stanje, ne nujno po smrti, ali pa med dvema rojstvoma, kajti do njega lahko pride tudi na zemlji. Dobesedno pomeni "neprekinjen pekel". Zadnji od osmih peklov, kjer, pravijo, "krivi umirajo in se ponovno rojevajo brez prestanka, brez upanja na končno odrešitev". Avichi je drug termin za Myalbo (našo zemljo), kot tudi za neko stanje, na katerega so obsojeni določeni ljudje brez duše na tej fizični ravni.

BAKHOS
Eksoterično in površinsko je bog vina in trgatve, brezsramnosti in veselja, medtem ko je ezoteričen pomen te personifikacije bolj nejasen in filozofski. On je Oziris v Egiptu in njegovo življenje je podobno življenju drugih solarnih božanstev; vsa prenašajo "grehe sveta", jih pobijejo in se ponovno rodijo, kot na primer Dioniz ali Atys v Frigiji, Adonis ali Tammuz v Siriji, kot Ausonius, Baldur, itd. Vsi ti so bili pobiti, objokovani, nakar so se znova prebudili. Praznovanje Atysa se je v Hilariji odvijalo med pogansko "veliko nočjo", 15. marca. Ausonius, ki je bil aspekt Bakha, je bil ubit "ob zimskem enakonočju, 21. marca in se je po treh dneh prebudil". Tammuza, ki je kopija Adonisa in Atysaya so ženske objokovale v "votlini", ki nosi njegovo ime, v "Betlehemu, kjer se je rodil otrok Jezus", kot pravi Sv. Jeronim. Bakha ubijejo in njegova mati zbere koščke njegovega razkosanega trupla, kot Izida Ozirisovega, itd. Dioniza in Bakha so raztrgali Titani, nato se kot Oziris in Krishna spustita z Ade in ponovno vrneta na Zemljo. Astronomsko vsi predstavljajo Sonce; psihično so simboli duše, ki se vedno ponovno rodi (reinkarnirajoči Ego); duhovno so grešni kozli, ki za grehe smrtnikov žrtvujejo svoje zemeljske ovoje, dejansko pa podobe božanskega človeka, oblike iz gline, ki jih žge Bog.

BASILEUS
Utemeljitelj ene od sedmih gnostičnih filozofskih šol. Klement iz Aleksandrije govori o njem, kot o "filozofu, predanem kontemplaciji o božanskih stvareh". Basileus je trdil, da je prejel vse svoje nauke od apostola Mateja in od Petra, preko Glauka. Proti njemu sta nastopila Ireneus in Tertullian, pa tudi Očetje Cerkve niso našli dovolj ostrih besed za tega "heretika". Z avtoriteto samega Sv. Jeronima, ki je z ogorčenjem opisoval tisto, kar je našel v edini izvirni hebrejski kopiji Matejevega Evangelija (Glej "Odstrta Izida", vo1. II., str. 181), ki ga je prejel od nazarencev, postane trditev Basileusa bolj kredibilna; in če bi bila sprejeta, bi razrešila več kot en sam velik problem. Kot pravi Eusebius je bilo Basileusovih 24 zvezkov o "Tolmačenju Evangelijev" uničenih. Ni potrebno govoriti, da ti Evangeliji niso bili takšni kot so sedaj. Na ta način je bila poteptana resnica.

BATTESIMO (krst, op.p.)
Ritual čiščenja, ki so ga izvajali med ceremonijo iniciacije na svetih indijskih jezerih in tudi kasnejši identičen ritual Janeza Krstnika, ki so ga izvajali njegovi učenci in pristaši, ki niso bili kristjani. Ta ritual je bil zelo star, preden so ga prevzeli Kristjani prvih stoletij. Krst pripada prvotni teurgiji Kaldeo-akadijcev in so ga religiozno izvajali v nočnih ceremonijah v piramidah, v katerih še danes lahko vidimo vodnjak v obliki sarkofaga; znano je da so krst izvajali med eleusinskimi misteriji na svetih jezerih v templjih in da ga še danes izvajajo potomci starih Sabejcev. Mendejci (el mogstasila pri arabcih) so, navzlic svojemu zavajajočemu imenu, kristjani Sv. Janeza, manj kristjani kot ortodoksni arabski muslimani, ki živijo okoli njih. So čisti Sabejci, kar si je mogoče razlagati na zelo naraven način, če se spomnimo na to, da je veliki učenjak Renan v svojem "Življenju Jezusa" prikazal, da je aramejski glagol "seba" iz katerega izhaja "sabian", preprosto sinonim grškega glagola "baptizein". Sodobni Sabejci in Mendejci, katerih budne in religiozne rituale vpričo molčečih zvezd so opisali različni popotniki, so ohranili teurgične rituale krsta svojih prednikov, pozabljenih v noči templjev, to je, od kaldejskih iniciatov. Njihova religija je sestavljena iz različnih krstov, iz sedmih čiščenj, imenovanih po sedmih planetarnih guvernerjih, "sedmih Angelih Prisotnosti" rimo-katoliške Cerkve. Protestantski baptisti niso nič drugega kot bledi posnemovalci elinogtasila ali nazarencev, ki izvajajo svoje rituale v puščavah Male Azije.

BHAGAVAD-GITA (sanskrt)
Dobesedno "Gospodova pesem"; je del velikega indijskega epa Mahabharata. Vsebuje dvogovor, kjer se Krishna - voznik in Arjuna, njegov učenec, pogovarjata o najvišjem duhovnem gledanju na svet. Delo je v večji meri okultno ali ezoterično.

BITNOST
Termin, ki so ga skovali teozofi, da bi bolj jasno poudarili osnoven pomen neprevedljive besede Sat. Ta beseda ne pomeni "Bitje", kajti termin "Bitje" predpostavlja občutljivo zavest o obstoju. Ker pa je beseda Sat uporabljena le za absoluten princip, univerzalen, neznan in vedno neprepoznaven princip, ki ga išče filozofski panteizem in prepozna za osnovni koren Kozmosa in za sam Kozmos, je ne moremo prevesti s preprostim terminom "Bitje". Sat, dejansko ni vedno, kot to prevajajo nekateri orientalisti, "nedojemljiva Entiteta", kajti v glavnem ni neka Entiteta, ali pa Ne-Entiteta, ampak oboje. Poziva se na absolutno Bitnost, ne na "Bitje"; na eno, brez drugih, nedeljeno in nedeljivo Vse - koren narave, obenem vidno in nevidno, objektivno in subjektivno, dojemljivo in nikdar v popolnosti dojemljivo.

BODHIDHARMA
Religija-modrost ali modrost vsebovana v Dharmi (etiki). Je pa tudi ime nekega velikega Arhata Kshatriya (iz kaste vojščakov), kraljevega sina. Njegov "guru", Panyatara, mu je dal ime Bodhidharma zato, da bi zaznamoval njegovo razumevanje (bodhi) zakona (dharma) Buddhe ("Chin. San. Dict."). Bodhidharma, ki je živel v 6. stol., je potoval na Kitajsko, kamor je ponesel dragoceno relikvijo, to je, skledico za miloščino Gospoda Buddhe.

BODHISATTVA
Dobesedno "tisti, katerega esenca (sattva) je postala inteligenca (bodhi)". Tisti, ki potrebujejo le še eno inkarnacijo, da bi postali popolni Buddhe, to je, vredni Nirvane. To ime se uporablja za Manushi (zemeljske) Buddhe. V metafizičnem smislu je Bodhisattva naziv, ki je podeljen sinovom nebeških Dhyani Buddh.

BOEHME Jakob
Mistik in veliki filozof, eden najodličnejših teozofov srednjega veka. Rojen je bil v letu 1575 v Altseidenbergu, kake dve milji od Gorlitza (Šlezija) in umrl 1624. Kot mladenič je bil preprost hlapec; ko se je v vaški šoli naučil brati in pisati, so ga poslali v Gorlitz, da se izuči za čevljarja. Po naravi je bil vidovit, s čudovitimi darovi. Brez izobrazbe ali učenosti je pisal knjige, ki so polne znanstvenih resnic, kar se da sedaj dokazati. Sam pa je rekel, da piše vse to, ker to vidi v globokih prepadih večnosti. Njegov pogled, tako pravi sam, je prodrl v vesolje, ki se je iz kaosa preoblikovalo v mlade planete. Bil je najpopolnejši rojeni mistik in se je razodeval na svoj poseben način, ki le redko kdaj nastopi. Je eden redkih finih duhov, katerega materialni razvoj ni na noben način oviral neposredne, čeprav občasne povezave med intelektualnim in duhovnim Jazom. Takšni mistiki brez rednega šolanja, kot Jakob Boehme, vidijo ta Jaz kot Boga. Uvideti je treba, pravi, da spoznanja ki jih sporoča, ne prihajajo od njega, ampak od boga, ko ideje modrosti razkriva v človeški duši v taki meri kot se njemu zdi prav. Če bi bil ta veliki filozof rojen tristo let kasneje bi se drugače izražal. Potem bi vedel, da je ta bog, ki govori preko ubogih neotesanih in nešolanih možganov, njegov lastni Jaz, vsevedna božanstvenost v njem samem in da tisto, kar se izraža, ni po meri, kakor se mu dopade, pač pa po meri, ki jo omogočajo sposobnosti minljivega in časovno omejenega človeka.

BONA-OMA ali Bona Dea.
Rimska boginja, zavetnica iniciatov in okultistov ženskega spola. Imenovali so jo tudi Fauna, po imenu njenega očeta. Častili so jo kot preroško in neomadeževano božanstvo, njen kult pa je bil omejen na ženske; moškim ni bilo dovoljeno niti izgovarjanje njenega imena. Svoje orakle je razkrivala le ženskam, njene ceremonije v njenem svetišču (neka votlina na Aventinu) pa so Vestalke izvajale na vsak 1. maj. Njen odpor do moških je bil tako velik, da se ni smel noben moški niti približati hiši konzulov, kjer so včasih potekala njena praznovanja; za ta čas so iz poslopja odnesli celo slike ali kipe moških. Klodij, ki je nekoč oskrunil eno od teh praznovanj tako, da je vstopil v hišo, kjer se je odvijalo praznovanje, preoblečen v žensko, si je s tem nakopal jezo boginje. Njen tempelj je krasilo cvetje in listje, udeleženke pa so darovale mlečne pitne daritve (mellarium) iz velikega zbiralnika. Ni res, da bi med mellarijem uporabljali vino, kot so trdili nekateri avtorji, ki so se hoteli maščevati, ker so bili moški.

BRAHMA (sanskrt)
Tisti ki se uči, mora razlikovati med Brahmo, ki je srednjega spola in moškim stvarnikom iz kroga indijskih božanstev, Brahmo. Prvi Brahma ali Brahman je neosebna, vzvišena in ne-spoznavna duša sveta. Iz njenega bistva vse priteka in se zopet vse vrača. Je brez telesa, nematerialna, nerojena, večna, brez začetka in brez konca. Prežema in oživlja vse, tako najvišje božanstvo kakor tudi najmanjši mineralni delček. Po drugi strani pa Brahma, moški, najvišji "stvarnik", obstaja samo v svojem časovnem razodetju in med pralayo izgine; to se pravi, da časovno ni navzoč.

BRAHMIN DAN
Dan Brahme je časovno obdobje 2.160.000.000 let, med katerim Brahma, potem ko je zapustil svoje zlato jajce (hiranya-garbha) in ustvaril ter oblikoval materialni svet (kajti on je naravna sila, ki spočne in ustvarja). Po takem obdobju svet uničita ogenj in voda in on izgine skupaj z objektivnim svetom.

BRAHMINA NOČ
Noč Brahme je obdobje enakega trajanja, v katerem Brahma nekako spi. Po svojem prebujenju začne ves postopek znova in tako poteka eno življenje Brahme, ki se sestoji iz "dni" in "noči" ki trajajo sto razdobij, od katerih je vsako dolgo 2.160.000.000 let. Potrebnih je petnajst številk, da izrazimo trajanje ene takšne življenjske dobe. Po njenem izteku nastopi "Maha-pralaya" ali veliki razkroj, ki traja obdobje, ki ga je prav tako možno izraziti le s petnajstmestnim številom.

BRAHMA-VIDYA (sanskrt)
Spoznanje ali ezoterična veda o pravem bistvu obeh Brahem (Brahman in Brahma).

BUDDHA (sanskrt)
Razsvetljeni. To je vsesplošen naziv Gauthame Buddhe, princa iz Kapilavasta, ustanovitelja modernega budizma, ki je dosegel najvišjo stopnjo spoznanja in svetosti. Da človek lahko postane Buddha mora razlomiti vezi čutnosti in osebnosti, doseči mora popolno spoznanje pravega višjega Jaza in ne sme nič več čutiti, da je ločen od drugih višjih Jazov. Po izkustvih mora uvideti popolno neresničnost vseh pojavov, predvsem celotnega vidnega sveta. Osvoboditi se mora vseh navezanosti na minljivo in končno; že za časa bivanja na zemlji mora živeti v neumrljivem in trajnem.

BUDDHI (sanskrt)
Duša sveta ali vesoljna čud. Maha-budhi je ime za Mahat, pa tudi za duhovno dušo v človeku (šesti princip v eksoteričnih odnosih); nosilec Atme, sedmega principa v smislu eksoterične razvrstitve.

BUDDHIZEM
Je religiozna filozofija, ki jo je učil Gautama Buddha. Sedaj se je razcepila v dve cerkvi, južno in severno. Prvo imenujemo pravo, ker je prvotne nauke Gautame Buddhe bolje ohranila. Severni budizem najdemo v Tibetu, Kitajski in Nepalu. Toda to razlikovanje je netočno, kajti čeprav se je južna cerkev držala eksoteričnih naukov Sakyamunija, z majhnimi odstopanji v dogmah, ki so se izoblikovale na raznih zborovanjih po smrti mojstra, pa je cerkev ohranila ne-potvorjene ezoterične nauke, kakor jih je Sidharta Buddha dal svojim izbranim učencem in arhatom. V današnjem času ni mogoče pravilno presojati budizma, če obračamo pozornost na eno ali drugo njegovo eksoterično obliko. Pravi budizem se pokaže vrednega, če spravimo filozofijo južne cerkve v soglasje z metafiziko severnih šol. Če je ena oblika preveč slikovita in asketska, druga pa preveč metafizična in nadčutna in vse preveč preobremenjena s prevlekami indijskega eksoterizma, ker so bila mnoga božanstva iz indijskega kroga božanstev presajena pod drugim imenom na tibetansko področje, je to posledica tega, da je budizem v obeh cerkvah prevzel nek eksoteričen izvor. Obe sta v takem odnosu kot protestantizem in rimski katolicizem. Obe sta storili napako zaradi prevelike vneme in pomanjkljivega pojasnjevanja. Čeprav se tako severna kakor južna duhovščina nista nikoli zavestno oddaljili od resnice in nista podlegli temu, čemur pravimo pokvarjena duhovščina, častilakomnost ali stremljenje po osebnem okoriščanju ali osebni oblasti, kot je bil to slučaj pri kasnejših cerkvah.

BUDDHI TAIYASA (sanskrt)
Povsem mističen izraz, ki ga je možno razumeti na več načinov. V okultizmu se ga uporablja v odnosu na človeške principe (eksoterično) in označuje stanje na dva dela razdeljenega manasa, ko se ta za življenja potopi v žarek Buddhija, duhovne duše. Kajti Taiyasa pomeni žarek, in manas postane žareč, ko se združi z Buddhijem in je s tem Eno z njim. Trojnost je tako postala Eno, in ker je element Buddhija najvišji, postane Buddhi Taijasa. Na kratko rečeno, človeška duša se razsvetli z žarčenjem božanske duše, človeški razum se razsvetli z lučjo duha božanskega samo-zavedanja.

CADUCEO
(lat. "caduceum"; iz grš. "kerykeion" iz "keryk" - klicar, op.p.) Grški poeti in mitologi so koncept prevzeli od egipčanskega caducea Merkurja. Ta je predstavljen na egipčanskih spomenikih iz obdobja pred Ozirisom kot dve kači, ki se ovijata okoli palice. Temu so Grki dodali še emblem. Najdemo ga nato v rokah Eskulapa, kjer dobi drugačno obliko, kot palica Merkurja ali Hermesa. To je kozmičen simbol, zvezden, astronomski, kot tudi duhovni in fiziološki, in katerega pomen se spreminja glede na uporabo. Metafizično caduceo predstavlja padec prvobitne materije v grobo materijo, eno Realnost, ki postane Iluzija (Glej "Tajni Nauk"). Astronomsko predstavljata glava in rep točki mrka, ko se srečata in objameta sonce in luna. Fiziološko je simbol obnovitve izgubljenega ravnovesja med Življenjem kot enoto in tokovi življenja, ki izvajajo različne funkcije v človeškem telesu.

CAGLIOSTRO
Slaven Adept, katerega pravo ime naj bi bilo (kot trdijo njegovi sovražniki) Giuseppe Balsamo. Rojen je bil v Palermu in študiral pod vodstvom skrivnostnega tujca, o katerem se ve le malo. Njegova življenjska pot, kot jo pozna javnost, je dobro znana in je nima smisla omenjati. Njegovo pravo življenje pa ni bilo še nikoli predstavljeno. Njegova usoda je bila enaka usodi vsakega človeškega bitja, ki kaže večje znanje kot drugi; bil je "kamenjan do smrti", preganjan z lažmi, obrekovan, a vseeno prijatelj in svetovalec najvišjih in najmočnejših ljudi v deželah, ki jih je obiskal. Nazadnje je bil v Rimu obsojen kot heretik ter, kakor so govorili, do smrti živel v državni ječi. Njegov konec ni bil povsem nezaslužen, saj ni bil zvest svojim prepričanjem, kajti v določenem oziru mu je primanjkovalo čistosti, tako da se je prepuščal ambiciji in sebičnosti.

CARNAC
Staro mesto v Bretagni (Francija), kjer se nahaja tempelj kiklopskega ustroja, posvečen Soncu in Zmaju; podoben tistemu v Karnaku, v starem Egiptu in Stonehenge-u v Angliji. Izgradili so ga predzgodovinski duhovniki - hierofanti Solarnega Zmaja ali modrosti, izražene v simbolih; solarni Kumara, ki je bil inkarniran v visokem bitju. Duhovniki-adepti, ki so vodili tempelj, so s prinašanjem kamnov slavili, v simboličnem jeziku, svojo stopnjo moči, položaj in znanje (Glej "Tajni Nauk").

CHAOS - KAOS
Brezno, "velika globočina". V Egiptu ga je poosebljala boginja Neith, predhodnica vseh bogov. Kot pravi Deveria: "...edini bog, brez oblike in spola, ki je porodil samega sebe, brez oploditve, je bil čaščen v obliki Device Marije". To je boginja z glavo ptiča, ki so jo odkrili v najstarejšem obdobju Abida in ki pripada, po Mariette Bey, prvi dinastiji, ki naj bi vladala pred najmanj 7000 leti; tudi po mnenju orientalistov, ki radi skrajšajo časovna obdobja. Mr. Bonwick v svoji odlični knjigi o egipčanski veri pripoveduje: "... Neith, Nut, Nepte, Nuk (njena imena se berejo na različne načine) je filozofski koncept, ki je vreden 19. stoletja krščanskega obdobja, ne pa le 39. stol. pred njim"; in dodaja: "Neith ali Nout ni ne več ne manj kot Velika Mati, čista Brezmadežna Devica ali žensko božanstvo, iz katerega izhajajo vse stvari". Neith je Oče-Mati v Stihih iz "Tajnega Nauka", Swabhavat pri budistih Severa, Brezrnadežna Mati, prototip "Device", kajti, kot pravi Sharpe: "praznovanje Očiščenja Device Marije, v čast boginje Neith, se odvija tudi v naših koledarjih". Beauregard pa pripoveduje o "Brezmadežnem Konceptu Device, ki se je rodila kot egipčanska Minerva, skrivnostna Neith, ki se lahko pohvali s tem, da je nastala iz same sebe in porodila Boga." Tisti, ki bi rad zanikal učinek ciklov in vračanje dogodkov, bi moral brati o tem, kaj je pred 7000 leti predstavljala Neith v pojmovanju egipčanskih iniciatov, ki so skušali poenostaviti za množice preveč abstraktno filozofijo, ali pa se spomniti na teme razprav med Koncilom v Efezu, leta 431, ko so Marijo proglasili za Mati Boga, in na to, da je njen brezmadežen koncept papež na koncilu leta 1858 razglasil za božje povelje. Neith je "Swabhavat" kot tudi vedska "Aditi" in puranska "Akasha", ki ni le nebeški obok ali eter, ampak se pojavi tudi kot drevo, ki prinaša sad na "Drevesu Življenja" (kot neka druga Eva), ali pa na svoje vernike preliva božansko vodo življenja. Zaradi tega je prejela priljubljen naziv "Gospa Sicomore", vzdevek, ki je bil dodeljen neki drugi Devici (Bonwick). Podobnost postane še bolj očitna, če opazujemo Neith na starih poslikavah, ko je predstavljena kot Mati, ki ima v naročju boga z ovnovo glavo, to je, Jagnje. Na neki stari steli je zapisano, da je ona "Neut, svetleča, ki je porodila bogove" - skupaj s Soncem, kajti Aditi je mati Marttanda, Sonce - Adita. Ona je Naus, nebeška ladja, zaradi česar jo najdemo na premcu egipčanskih ladij, kot Didono na premcu feničanskih ladij. In Devica Marija izhaja iz Mar - morje, in zato ime "Devica Morja" ter zavetnica vseh rimo-katoliških mornarjev. Bonwick citira škofa Sayce-a, ko ta razlaga, kako predstavlja nek princip babilonskega Bahuja (Kaos ali zmeda), in sicer "kaos iz Geneze ... je morda tudi Mota ali prvotna substanca, ki je bila mati vseh bogov". Izgleda, da je imel omenjeni profesor na umu Nabucca, ki je zapustil zapis v klinopisu: "Izgradil sem tempelj Veliki Boginji, moji Materi". Lahko bi zaključili z besedami Bonwick-a, s katerimi se v celoti strinjamo: "...Ona (Neith) je Zerouana iz Aveste, neomejeni čas. Ona je Nerfe pri etruščanih, pol ženska pol riba (od tu odnos med Devico Marijo in ribo), o kateri pravijo: zaradi dobre, svete Nerfe, je plovba srečna. Ona je Bythos gnostikov, Eno pri neoplastikih, Vse pri nemških metafizikih in Anait v Asiriji".

CHELA (hind.)
Učenec, oziroma gojenec nekega Guruja ali modreca; privrženec adepta ali učenec filozofa.

CHERUBIN (KERUBIN)
Po kabalistih so Kerubini skupina angelov, ki je povezana s Sefirotom Jesod. V krščanskem učenju so angelski red "čuječih" (nadzornikov, op.p.). "Geneza" povezuje Kerubine z varovanjem izgubljenega Raja, "Stara Zaveza" pa se sklicuje na njih kot na čuvaje božanske slave. Na Arco Zaveze so postavili dve krilati podobi v zlatu, prav taki, velikanski, pa sta bili tudi v Sanctum Sanctorum Salomonovega Templja. Ezekiel jih opisuje v poetičnem jeziku. Vsak Kerubin je predstavljen s podobo, ki je sestavljena iz štirih obrazov - človeka, orla, leva in bika, seveda krilatega. Parkhurst trdi, da beseda Kerubin izhaja iz K - deležnika podobnosti, RB ali RUB - veličina, veličanstvo, zato podoba božanstva. Mnoga druga ljudstva so imela enake figure, ki so simbolizirale božanstvo; enako velja za egipčansko figuro Serapida, kot v "saturnalijah" opisuje Macrobij; Grki so imeli troglavo Hekato; Latinci podobo Diane s tremi obrazi, kar opisuje Ovid: "ecce procul ternis Hecate variata figuris". Vergil pa jo opisuje na enak način v IV. poglavju Eneide; Porfirij in Eusebij pa razlagata isto stvar o Proserpini. Tudi Vandali so imeli božanstvo s številnimi glavami, ki so ga imenovali Triglaf. Stari Germani pa idola z imenom Rodigast, s človeškim telesom in glavami Bika, Orla in Človeka. Perzijci so si Mithro predstavljali s človeškim telesom, levjo glavo in štirimi krili. Tem lahko dodamo Himero, Sfmgo, Molocha in Astarto sirijcev ter nekatere podobe Izide, z rogovi Bika in ptičjim perjem na glavi.

CHRESTOS (grš.)
Prvotni gnostični izraz za Krista. V petem stoletju p.n.š. so ga Aishilos, Herodot in drugi uporabljali kot tehnično oznako. Stari pisci so omenjali "Monteumata pythocresta" ali od nekega pitijskega boga izvirajoči orakel, ki je potekal preko neke pitijske svečenice (Choeph 901) in pa pyto crestos, kar izvira iz besede "Chrao". "Chrestorion" ni samo pričevanje orakla, ampak tudi pri tem opravljeno žrtvovanje. Chrestes je tisti, ki orakel tudi tolmači, prerok in razlagalec. Chresterios pa je tisti, ki služi oraklu ali nekemu bogu. Eden prvih krščanskih pisateljev Justinus - mučenik, imenuje v svoji prvi apologiji svoje verske tovariše Chrestian; Lactantius pa pravi (Lib. IV. pogl. VII.): "samo zaradi nevednosti so se ljudje imenovali Christen namesto Chresten. Izraza Christ in Christen, ki sta se prvotno glasila Chrest in Chresten, izvirata iz tempeljskega jezika poganov. "Chrestos" označuje po tem jeziku nekega kandidata za svečeništvo. Če je to dosegel z iniciacijo ter skozi dolge preizkušnje in pomankanje in bil maziljen (z oljem) - kar se dogaja s posvečenimi po ritualnih predpisih - je s tem spremenjen v Christosa, očiščenca v ezoteričnem in mističnem načinu izražanja. V mističnem načinu izražanja označujeta besedi Christes ali Christos, da je pot prehojena in cilj dosežen. Mišljeno je tudi, da so nastopili sadovi vztrajnega dela ter da je minljiva osebnost postala eno z neuničljivo individualnostjo, da se je človek spremenil v neumrljivi Jaz. Na koncu poti stoji Christes, očiščevalec, in ko je dosežena ta enost, takrat ta Chrestos, človek pomanjkanja, postane Christos. Posvečenec Paulus, je to vedel in mislil povsem točno, ko je rekel: "Moji ljubi otroci, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus "(Gal. IV. 19). Toda neposvečeni, ki so vedeli le to, da obstoja neke vrste povezava med Chrestos in svečeniki ter preroki, nič pa o skritem pomenu besede Christos, so ostali pri tem, kar sta storila Justin - mučenik in Lactantius, da sta imenovala Chresten to, kar bi se moralo imenovati Christen. Vsak dober človek torej lahko najde v sebi Krista, tako kakor se je izrazil Paulus; vseeno je, če je jud, musliman, indijec ali kristjan (Efezo III. 16, 17).

COLLEGIO DI RABBINI
(Kolegij rabinov, lat. "collegium" - institucija za pripravo na Akademijo, op.p.) Kolegij v Babiloniji; najbolj slaven v prvih stoletjih krščanstva, katerega slava pa je splahnela s prihodom grških učiteljev Filona hebrejca, Jožefa, Aristobola in drugih v Aleksandrijo. Zato se je skušal maščevati svojim bolj srečnim tekmecem s trditvami, da so Aleksandrinci nepristni teurgi in preroki. Vendar pa na Aleksandrince, ki so verjeli v taumaturgijo (zmožnost opravljanja čudežev, op.p.), niso gledali kot na grešnike in sleparje, ko so bili na čelu neke šole, ki se je imenovala Azim, ortodoksni hebrejci. Na tej šoli so bili kolegiji za poučevanje prerokovanja in okultnih znanosti. Samuel je bil glavar podobnega kolegija v Rami; Elizej v Jerihi. Hillel je imel redno akademijo za prerokovalce in vedeževalce in bil je bil učenec babilonskega kolegija ter ustanovitelj sekte farizejev in velikih ortodoksnih Rabinov.

CYCLUS (grš.)
Iz "Kyklos". Stari Grki so delili čas v neskončne cikle, v časovne kroge in kroge v krogih. Taka obdobja so trajala različno dolgo in vsako se je začelo in končalo z nekim kozmičnim, zemeljskim, fizičnim ali metafizičnim dogodkom. Ugotovljeni so bili cikli z le nekaj leti in cikli z neizmerno dolgim trajanjem. Veliki Orfični cikel, ki se nanaša na etnološko spremembo ras, je trajal 120.000 let, po Cassandru pa 136.000 let. Ta zadnji cikel prinaša popolno spremembo v planetarnih vplivih in odnosih človeka do božanstev; vpogled, ki so ga moderni astrologi popolnoma izgubili iz vida.

DEIST
Tisti, ki priznava možnost obstoja boga, ki pa trdi, da se o njem ne more nič vedeti in zato zanika njegovo razodetje. V zgodnjih časih antike so jih imenovali Agnostiki.

DEMON
V izvirnih hermetičnih delih in klasičnih starih delih ima ta beseda enak pomen kot beseda "bog" ali "genij". Sokratov demon je nepopačen del človeka ali resnični notranji človek, ki ga mi imenujemo Nous ali racionalni, božanski ego. V vsakem primeru ta demon (ali daimon) velikega modreca gotovo ni bil demon iz krščanskega pekla ali krščanske teologije. To ime so stari filozofi, še posebej Aleksandrijske šole, dali vsem vrstam duhov, najsi dobrim ali zlim, človeškim ali ne. Pogosto je sinonim za dobre bogove ali angele. Vendar so določeni filozofi poskušali, in ne brez razloga, narediti natančen razloček med mnogimi vrstami teh duhov.

DERVISH
Derviš - muslimanski, turški ali perzijski asket. Nomadski menih. Včasih pa ti živijo tudi v skupnosti. Pogosto jih imenujejo "plesoči čarovniki". Razen v strogosti življenja, molitev in kontemplacije nimajo nobene zveze z indijskimi fakirji, ki so tudi muslimani. Slednji lahko postane tudi svetnik, medtem ko prvi ne presežejo nikoli drugega razreda okultnih manifestacij. Derviš je lahko tudi potenten mesmerizator, vendar pa se ne bi nikoli podredil ostudnim in skoraj neverjetnim samo-kaznovanjem, ki si jih izmišja fakir z rastočim pohlepom, dokler narava ne podleže in ne umre zaradi počasnega in utrudljivega trpinčenja. Najhujše operacije, kot je strašno lomljenje udov, rezanje prstov na nogah ali celo celih nog, iztikanje oči, ali pa to, da se dajo celo mesece zakopati do vratu v zemljo, so za fakirja otroške igre. Derviša zato ne smemo mešati s hindujskimi sanyasiji ali yogiji.

DEVA (sanskrt)
Duh, neko žareče božanstvo. Deva (deus) izhaja iz korena "div" svetlikati se. Neka deva je nebeško bitje, bodisi dobro, slabo ali pa nevtralno, ki biva v treh svetovih, ki leže nad našim. Obstaja 33 skupin ali 330 milijonov dev.

DEVACHAN (sanskrt)
Bivališče bogov. Stanje med dvema zemeljskima življenjema, v katerem Jaz ali trojica (Atma, Buddhi, Manas) vstopi v Enost, ko se loči od Kama Rupe in se nižji principi razkroje, torej ob smrti telesa na zemlji.

DHAMAPADA (Pali jezik)
Delo, ki vsebuje aforizme budističnih piscev.

DHYANA (sanskrt)
Ena izmed šestih "paramitas" ali stopenj popolnosti. Stanje, ki vodi asketa, ki to izvaja, daleč preko področja čutnega zaznavanja in preko sveta materije. Dobesedno je to "kontemplacija" - poglobitev v svojo notranjost. Šest stopenj dhyane se razlikuje med seboj po stopnji odmaknjenosti osebnega jaza od čutnega življenja.

DHYAN CHOHANI
Dobesedno "Gospodje poglobitve"; najvišji bogovi, ki ustrezajo stopnji katoliških arhangelov. So tiste božanske inteligence, ki usmerjajo kozmos.

DIANOIA
(grško "dianoia" ­znanje lastno razumu, op.p.) Istoveten Logosu. Večni izvir mišljenja, "božanska ideacija", ki je koren vsakega mišljenja.

DINASTIJE
V Indiji sta bili dve: lunarna in solarna ali Somavansa in Suryavansa. V Kaldeji in v Egiptu sta bili tudi po dve dinastiji: božanska in človeška. V obeh deželah so ljudstvom na začetku časa vladale božanske dinastije. V Kaldeji so vladale 120 Sari ali skupaj 432.000 let; številke, ki so enake hindujski Maha-yugi, ki je 4.320.000 let. Kronologija, ki jo prinaša "Geneza", se vrne v leto 4004 pred Kristusom; vendar pa so številke podane v solarnih letih, medtem ko v hebrejskem izvirniku odkrijemo, da je omenjeni cikel podan v lunarnih letih, in sicer 4.320.000. To sovpadanje pojasnjuje okultizem.

DITTAMO
(lat. "dictam(n)us", grš. "dictam(n)os", dišeča rastlina z belimi ali rdečimi cvetovi v grozdih in ovalnimi listi, družina Rutacee, op.p.) Čudna rastlina, ki poseduje precejšnje okultne in mistične lastnosti, ki so znane še iz starodavnih časov. Sveta rastlina boginje lune, Astarte in Diane. Kretsko ime Diane je bilo Dictynna, in kot taka je boginja nosila kito, ki je bila spletena iz te magične rastline. Dittamo je zimzelen grm, ki v stiku s človekom, kakor trdi okultizem, razvija in zdravi mesečnost. Pomešana z verbeno povzroči jasnovidnost in ekstazo. V farmakologiji ji pripisujejo močno sedativne in pomirjevalne lastnosti.

DRUZI
Velika sekta, ki šteje okoli 100.000 pripadnikov, ki živijo na Gori Libanon v Siriji. Njihovi rituali so zelo skrivnostni in noben popotnik, ki je kaj pisal o njih, ne pozna vse resnice. Oni so sirski Sufiji, ki se užalijo, če jih imenujejo Druzi, kajti sami se nazivajo "učenci Hamse"; po svojem Mesiji, ki se jim je razkril v 9. stol. iz "zemlje Božje besede", kraja, ki ga ohranjajo pobožno skrivnega. Bodoči Mesija bo sam Hamsa, vendar ga bodo imenovali Hakem, "Zdravilec" (Glej "Odstrta Izida", vol. II., str. 308).

DUGPAS (DAD-DUGPAS)
"Rdeče čepice" so tibetanska sekta. Pred prihodom Tsong-ka-paja, v 14. stol. so bili vsi Tibetanci, katerih budizem se je izkrivil in strašansko popačil z učenji religije Bhon, Dugpe. Od tega stoletja naprej, po togih zakonih, ki so jih vsilili Gelukpa (rumene čepice), in po splošni reformi in očiščenju Buddizma (ali Lamaizma), so se Dugpe predali predvsem čarovništvu, nemoralnosti in pijančevanju. Od takrat je beseda "Dugpa" sinonim za "čarovnika", "adepta črne magije" in za vsako zlohotno stvar. V vzhodnem Tibetu je le malo, če sploh, Dugp, predvsem se zbirajo v Butanu, Sikkimu in na splošno na mejnih področjih. Evropejci, katerim ni dovoljeno prodreti preko meja, in orientalisti, ki niso nikoli preučevali pravega Buddho-lamaizma v Tibetu, sodijo po tem, kar so slišali Koros, Schlagintweit in maloštevilni drugi od samih Dugp, zaradi česar mešajo ti dve religiji in jih enačijo. Skratka, Buddhizem severa, v svoji čisti in metafizični obliki, je skoraj povsem neznan.

DVOJNIK
Izraz, ki se uporablja za finejša človekova telesa (eterično telo, astralno telo).

DZYN ali DZYAN
Pisan tudi kot Dzen. Gre za popačenje sanskritske besede Dhyan in Jnana - modrost ali božansko znanje, V tibetanščini se dojemanju reče "dzin".

EBIONITI (hebr.)
Revni; najstarejša sekta hebrejskih kristjanov; drugi so bili Nazarenci. Obstojali so že takrat, ko termin "kristjani" še ni bil v uporabi. Mnogi sorodniki Iassoua (Jezusa), Adepta asketa, okoli katerega se je oblikovala legenda o Kristu, so bili ebioniti. Ker lahko obstoj teh beraških asketov zasledimo vsaj stoletje pred kronološkim krščanstvom, to predstavlja še dodaten dokaz, da je Iassou ali Jezus živel med kraljevino Aleksandra Jannaeusa v Liddi (ali Ludu), kjer je bil umorjen, kot to beremo v "Sepher Toldos Jeshu".

EDEN (hebr.)
Slast. V "Genezi" je opredeljen kot "Vrt Slasti", ki ga je ustvaril Bog. V "Kabali" je tudi govora o "Vrtu Slasti", vendar gre za kraj iniciacije v Misterije. Orientalisti ga istovetijo s krajem v Babiloniji, v okraju Karduiyas, ki ga imenujejo tudi Gan-dunu, ki je skoraj enak hebrejskemu Gan-eden. (Glej dela Sira H. Rawlinsona in G. Smitha). V tem okrožju so štiri reke: Evfrat, Tigris, Surappi in Ukni. Prvi dve so sprejeli hebrejci brez sprememb, medtem ko so drugi dve spremenili v "Gihon in Pison", da bi bilo nekaj izvirnega. Asirologi navajajo naslednje razloge za identifikacijo Edena: Babilonski mesti Laranche in Sippara sta bili ustanovljeni pred potopom, kakor to trdi hebrejska kronologija. "Surippak je bilo mesto arce, Babilonija je bila dežela stolpa in kaldejski Ur kraj Abrahamovega rojstva"; in ker je bil "Abraham prvi vodja hebrejskega ljudstva, ki je emigriral iz Ura v Harran v Siriji in od tu v Palestino". Najboljši asirologi menijo, da "obstoja pomemben dokaz v prid hipotezi, da je bila izvorna domovina teh bibličnih zgodb Kaldeja in da so jih hebrejci prejeli od Babiloncev".

EDOM (hebr.)
Sedem kraljev Edoma. V alegoriji o sedmih kraljih Edoma, "ki so kraljevali v deželi Edom še preden je kateri koli kralj vladal sinovom Izraela" ("Geneza", XXXVI/31), je skrita globoka skrivnost. "Kabala" uči, da je bilo to kraljestvo "neuravnovešenih sil" in zato nujno nestabilnega značaja. Svet Izraela je tip stanja svetov, ki so prihajali v obstoj zaporedoma v zadnjem obdobju, ko je ravnovesje postalo stabilno. Iz neke druge pesnitve vzhodne ezoterične filozofije zvemo, da sedem kraljev Edoma ni simbol za izginule svetove ali neuravnovešene sile, ampak simbol sedmih človeških korenskih ras, od katerih so štiri že pretekle, peta poteka, zadnji dve pa morata še priti. V jeziku ezoterične koprene izgleda namig v "Razodetju" Sv. Janeza dovolj jasen, saj v Poglavju XVII/10 pravi: "Obstoja Sedem Kraljev, od katerih so štirje že padli, eden (peti) še stoji, medtem ko mora naslednji (Šesta korenska rasa) šele priti .." Če bi vseh Sedem Kraljev Edoma že izginilo kot svetovi "neuravnovešenih oblik", kako bi potem lahko obstojal peti in še drugi, ki mora šele priti? V "Odstrti Kabali" beremo na 48. strani naslednje: "Sedem Kraljev je mrtvih in njihove posesti so bile uničene"; neka opomba pa potrjuje to trditev, ko pravi "teh sedem kraljev so kralji edom-a".

EGO (lat.)
Jaz, zavest človeka o "Jaz sem jaz" ali zaznavanje sebe. Ezoterična filozofija uči o obstoju dveh jazov v človeku, o umrljivem ali osebnem in višjem, božanskem ali neosebnem. Prvega imenujejo osebnost, drugega individualnost.

EGOITETA
S tem je mišljena značilnost individualnosti, nikakor ne osebnosti, medtem ko egoizem ali sebičnost opozarjata na to drugo.

EIDOLON (gr.)
To je tisto fino ustvarjalno telo človeka, čigar podoba je fizično telo.

EKSTASIS, EKSTAZA (gr.)
Psiho-spiritualno stanje, fizični trans, ki povzroča jasnovidnost, stanje sreče, ki vodi do vizij.

EKSTRA-KOZMIČNO
Kar je izven sveta ali narave. Nesmiselna beseda, ki je bila izumljena, da bi potrjevala obstoj nekega osebnega boga izven sveta. Svet pa je neskončen in brezmejen, ki izven sebe ne more vsebovati ničesar. Ta izraz se uporablja v nasprotju s panteistično idejo, po kateri je vse vesolje oživljeno in oblikovano po duhovnosti in božanstvenosti, pri čemer je narava samo oblačilo, materija, osenčenje tega, kar je v resnici nevidno prisotno.

EKZOTERIČNO
Zunanje, javno; nasprotje tega kar je ezoterično "skrito".

ELEMENTALI
Duhovi elementov. Stvarjenja, ki so se razvila v štirih področjih narave, v zemlji, zraku, ognju in vodi. Kabalisti imenujejo tiste, ki so povezani z zemljo ­ gnome, z zrakom - silfe, z ognjem - salamandre, z vodo - undine. Z izjemo nekaterih višjih vrst in njih voditeljev so le-te bolj naravne sile, kakor pa eterični ljudje, duhovi, ki služijo okultistom lahko izvajajo razne učinke. Če pa jih upravljajo elementali kama-rupe, pa spreminjajo medije v sužnje in postanejo varljivi duhovi. Vsa ta nižja nevidna bitja na peti, šesti in sedmi pod-ravni našega zemeljskega sveta imenujemo elementali. To so vile, satiri, škrati, palčki, rusalke, norne, bele žene, duhovi itd.

ELEMENTARI(JI)
Dejansko so to duše des-inkarniranih sprijencev. Te duše so se ločile od svojega božanskega duha že pred smrtjo in so s tem izgubile svojo priložnost za nesmrtnost; vendar pa se je na sedanji stopnji vedenja zdelo bolje, če se ta termin uporablja za prikazni ali privide des-inkarniranih oseb; to je, na splošno za tiste, katerih začasno bivališče se nahaja v Kamaloki. Eliphas Levi in še kakšen drug kabalist, ne ločuje posebej med duhovi-elementariji, ki so bili ljudje, in tistimi bitji, ki naseljujejo elemente in so slepe sile narave. Ko se enkrat ločijo od svoje višje triade, te duše ostajajo v svojih Kama-rupičnih ovojih, katere nezadržno pritegne zemlja, med prvine, ki so sorodne njihovi grobi naravi. Trajanje njihovega bivanja v Kama-loki varira, a se nespremenljivo zaključi z razgradnjo, ko se kot megla, atom za atomom, stopijo v elemente iz okolice.

ELEUSINIJE (gr.)
Eleuzinski misteriji so bili najslavnejši in najstarejši grški misteriji, z izjemo samotraških. Vršili so se v bližini vasi Eleusis nedaleč od Aten. Epiphanius pravi, da jim lahko sledimo do dnevov Jacchosa (1800 pr.n.š.). Praznovali so jih v čast boginje Demetre, velike Ceres in egiptovske Izide. Zadnji akt predstave se je nanašal na sveto žrtev ali pokoro in vstajenje, ko je bil posvečeni pripuščen k najvišji stopnji "Epopti". Misteriji so se vršili v mesecu Bedromion - september - v času trgatve, ter so trajali od 15. do 22. v mesecu, okoli sedem dni. Hebrejski praznik Tabernakel - praznovanje žetve v mesecu Ethanin (sedmega) se je začelo tudi 15. in končalo 22. Ime meseca Ethanin izhaja iz adonin, adonia, attenin. Ethanin, ker je tako izoblikovano v čast Adonai ali Adonisa (Tham) čigar srnrt so hebrejci v Hainu in Bethlehemu praznovali kot dan žalovanja. Kot žrtev so pri eleusinijah, kakor tudi med praznikom Tabernakel uporabljali "kruh in vino".

EMANACIJA
Nauk o emanaciji, v njenem metafizičnem, pomenu je nasprotje evoluciji, vendar pa je eno z njo. Znanost pravi, da je evolucija psihološko vzeto neke vrste nastajanje, pri čemer je kal, ki nastaja, že bila izoblikovana v materinem organizmu. Izoblikovanje in končna oblika ter značilne lastnosti kali pa določa narava. Postopek se odvija tako kakor v vesolju - slepo preko skupnega sodelovanja elementov in njihovih posameznih delov. Okultizem pa pravi, da je to le dozdevno. Resnični postopek emanacije vodijo inteligentne sile in nespremenljivi zakoni. Zato se okultisti in Teozofi, na podlagi učenja Kapile in Manuja prištevajo preje k emanistom, kakor pa k evolucionistom. Nekoč je bil nauk o emanaciji vsesplošno razširjen. Zastopali so ga tako aleksandrinski, indijski, egiptovski, kakor tudi kaldejski filozofi, nič manj pa tudi helenski svečeniški modreci kakor tudi hebrejci (v njihovi kabalah, pa tudi v Genezi). Napačno je, če se hebrejsko besedo asdt iz Septuaginta prevede kot "Angel". V resnici so emanacije mišljene kot "eoni", v istem smislu kot pri gnostikih. Tako je v Deuteronimu (XXX. III. 2) beseda asdt ali ashdt prevedena kot ognjeni zakon; točno podano pa se glasi: z njegove desne je prišel ogenj v skladu z zakonom, kar pomeni, da se ogenj nekega plamena širi na druge. To je; točno v smislu tega, kar se v knjigi "Odstrta Izida" imenuje emanacija. Biti v evoluciji v tem smislu pomeni prevzeti pobudo za izoblikovanje neke višje oblike, kar je bilo jasno povedano po Manuju in ustreza tudi naukom drugih indijskih filozofij starega veka. Drevo filozofov ponazarja primer razkroja cinka. Nasprotje med tistimi, ki se priznavajo k tej šoli in evolucionistom je možno na kratko predstaviti tako: evolucionist se ustavi pri določenih mejah nekega "nepoznanega", emanacionist pa verjame, da se nič ne more razviti, ali kakor je bilo rečeno, roditi se, kar ni bilo že preje položeno v to klico. Tako izhaja vse življenje iz neke duhovne sile.

EVOLUCIJA
Živalski razvoj višjega reda iz nižjih živali. "Odstrta Izida" pravi: "Sodobna znanost soglasno podpira le fizično evolucijo in se previdno izogne in ignorira višjo ali duhovno evolucijo, ki bi prisilila naše sodobnike v priznavanje nadmoči starih filozofov in psihologov. Stari modreci, ki so se vzpenjali v Neznano, so začeli pri prvi manifestaciji nevidnega, neizogibnega, in s strogo logičnim razmišljanjem o absolutno nujnem ustvarjalnem Bitju, to je, pri Demiurgu univerzuma. Za njih se evolucija začne pri čistem duhu in se nato spušča vse bolj navzdol, dokler na koncu ne prevzame neko vidno in dojemljivo obliko, ko postane materija. Ko so prišli do te točke, so špekulirali z Darwinovo metodo, vendar pa na neki veliko širši in razumni osnovi".

EZOTERIČNO
Skrito, tajno. Izvira iz grške besede "esotericos", kar pomeni "notranji".

EZOTERIČNI BUDIZEM
Tajna modrost ali tajna znanost; iz grške besede "ezotericos", "notranji", in sanskrtske besede "bodhi", vedenje, spoznanje. Obstoja razlika med bodhi in buddhijem ali sposobnostjo spoznati ali doumeti ter budizmom, filozofskim naukom Buddhe "razsvetljenega". Zato se uporablja za gornje tudi način pisanja Buddizem iz Buddha (inteligenca, modrost) in sina Some (eno izmed imen Lune, op. prev.).

EURAZIJEC
To je okrajšava za evropejski azijec, za barvno mešane rase, otroke belega očeta in črne matere ali obratno.

FERHO (sirij.)
Tako so nazarenski gnostiki imenovali najvišjo in največjo ustvarjalno silo.

FILADELFI
Dobesedno: tisti, ki ljubijo ljudi kot brate. Sekta iz 7. sto1., ki jo je ustanovil Jane Leadly. Nasprotovali so vsem ritualom, oblikam in ceremonijam Cerkve, pa tudi sami Cerkvi; govorili so, da jih vodita duša in duh notranjega Božanstva, njihov lastni Ego, oziroma Bog v nas samih.

FILOZOFI OGNJA
V srednjem veku so tako imenovali hermetike in alkemiste in tudi rožne križarje. Ti zadnji so kot nasledniki teurgov videli v ognju simbol božanstva. Za njih je bil ne samo vir materialnih atomov, ampak tudi sila, ki je vsebovala duhovne in psihične moči. Zunanje razdeljen v sestavne člene, je ogenj trodelni princip; ezoterično pa je sedmeren, kakor vsi ostali elementi. Človek se sestoji iz duha, duše in telesa, ki jih lahko vidimo iz nekega četvernega gledišča. Tako je tudi z ognjem. Po pisanju Roberta Fluda (Robertus de Fluctibus), ki je bil slaven rožni križar, vsebuje ogenj: prvič - vidni plamen (njegovo telo), drugič - nevidni astralni ogenj (dušo) in tretjič - njegovega duha. Štiri gledišča so (a) toplota (življenje), (b) luč (duša), (c) elektriciteta (kozmična ali molekularna sila) in (d) povezujoči glavni sestavni deli višjega duha, oziroma osnovni vzrok njegovega obstoja in razodetja. Za hermetike in rožne križarje obstoja nazor, da je plamen, ki je izginil iz fizičnega sveta, samo prešel iz vidnega sveta v nevidnega, iz zaznavnega v nezaznavnega.

FILOZOFSKI KAMEN
Izraz v alkemiji; imenuje se tudi "Moč ­ prah projekcije", skrivnosten princip, ki ima moč spreminjati kovine v zlato. V teozofiji simbolizira spreminjanje nižje narave človeka v višjo, božansko.

FLAVIUS JOSEPHUS
Zgodovinar iz 1. stol., heleniziran hebrejec, ki je živel v Aleksandriji in umrl v Rimu. Eusebij ga je imel za avtorja 16-tih znanih vrstic o Kristu, ki jih je verjetno vrinil sam Eusebij, največji ponarejevalec med cerkvenimi očeti. Ta korak, ki naj bi bil Giuseppov, ki je bil goreč hebrejec in je umrl v judaizmu, je bil narejen zato, da bi se vedelo o Mesianizmu in božanskem izvoru Jezusa, sedaj pa ga kot nepristnega zavrača večina krščanskih škofov; med drugimi Lardner, pa tudi Paley, kar lahko preberemo v njegovi "Pričevanje o Krščanstvu". To je bil skozi stoletja eden izmed najbolj tehtnih dokazov o realnem obstoju Jezusa, Krista.

FRIN
Pitagorejski termin, ki označuje to, kar imenujemo Kama-Manas, ki pa ga je že obilno zasenčil Buddhi-Manas.

GAUTAMA (sanskrt)
Indijsko ime, pravzaprav tisti iz rodu knezov v Kapilavastu, sin Suddhodane, kralja rodu Sakya v manjši pokrajini na meji z Nepalom. Gautama je bil rojen v sedmem stoletju pr.n.š. in ga sedaj imenujejo "Odrešenik sveta". Gautama ali Gotama je bilo sveto ime družine Sakya. Rojen je bil kot običajni smrtnik, ki se je s svojimi osebnimi neprimerljivimi zaslugami povzpel do stanja Buddhe, resnično človek, večji kakor kateri koli bog.

GEBIROL
Solomon ben Yehudah; v literaturi ga imenujejo Avicebron. Po rojstvu izraelec, filozof, pesnik in kabalist, pisec števihiih del in mistik. Rojen je bil v enajstem stoletju v Valenciji (1070) in umorjen od mohamedancev. Njegovi verski pripadniki so ga imenovali Solomon de Sephardi ali Španec, arabci pa Abu Ayyub Sukimani ben Yahya ibn Djebirol, medtem ko so mu sholastiki dali ime Avicebron (Glej: Myer, "Quabbalah"). Ibu Gebirol je bil nedvomno eden največjih filozofov in učiteljev tedanjega časa. Veliko je pisal v arabščini in njegovi rokopisi so dobro ohranjeni. Njegovo najpomembnejše delo je verjetno "Mequor Hayyin", ki pomeni "vodnjak življenja". To je najstarejša razprava o skrivnosti spekulativne kabale, kakor nas seznanjajo z njo njegovi življenjepisci.

GENEZA
Celotna knjiga "Geneze", do smrti Jožefa, ni nič drugega kot popačena verzija kaldejske Kozmogonije, kar so vedno znova nakazale asirske tablice. Prva tri poglavja so prepisi alegoričnih pripovedi o skupnem izvoru ljudstev. Četrto in peto poglavje sta nova prilagoditev iste pripovedi o skrivnostni "Knjigi Števil"; šesto poglavje pa je astronomska pripoved o solarnem letu in sedmih "kozmokratih" iz egipčanskega izvirnika Pimadro in simbolične vizije niza vidcev (Enoichici), od katerih izvira tudi knjiga Enoch. Začetek Eksodusa je zgodovina Mojzesa in babilonskega Sargona, ki je živel (kot nam pravi nedvoumna avtoriteta dr. Saxce) v letu 3750 pred Kristom ali vsaj 2300 let pred hebrejskim zakonodajalcem (Glej "Tajni Nauk"). Vseeno pa je "Geneza" nedvomno ezoterično delo. Ni si izmislila, ne potvorila univerzalnih simbolov in učenj, na osnovi katerih je bila sestavljena, ampak je le preprosto prilagodila večne resnice svojemu nacionalnemu duhu, jih oblekla v zvite alegorije, dojemljive le kabalistom in iniciatom. Gnostiki so naredili isto stvar; vsaka sekta na svoj način obleče, tako kot so počeli tisoče let pred tem v Indiji, Egiptu, Kaldeji in Grčiji, iste neprenosne resnice v nacionalna oblačila. Ključ in rešitev vseh teh pripovedi lahko najdemo le v ezoteričnih učenjih.

GNOSIS (grš.)
Dobesedno "spoznanje". To je tehnični izraz, ki so ga uporabljale verske filozofske šole, kakor tudi pred prvim časom krščanstva in vmes, da bi s tem označevali predmet njihovega stremljenja. Duhovno in sveto spoznanje, Gupta-Vidyo hindujcev, je možno doseči edino s posvečenjem v duhovne misterije, o katerih so ceremonialni misteriji samo posnetek.

GNOSTIKI (grš.)
So tisti filozofi, ki se posvečajo Gnozi. V razmahu so bili v prvih treh stoletjih krščanstva. Najodličnejši so bili Simon Magnus, Valentinus Basilides, Marcion in drugi.

GUHYA-VIDYA (sanskrt)
Tajna znanost o mističnih mantrah.

GUPTA-VIDYA (sanskrt)
Isti pomen kakor Guhya-Vidya, ezoterična ali skrita znanost, spoznanje.

GYGES
"Gygesov prstan", slika ki jo pogosto najdemo v evropski literaturi. Gyges je bil doma iz pokrajine Lydia. Ko je umoril kralja Kandaulesa, se je poročil z njegovo vdovo. Platon pripoveduje o Gygesu, da se je spustil v nek prepad in tam našel bronastega konja; ko ga je od strani odprl, je v njem našel skelet nekega velikana, ki je imel na prstu bronast prstan. Ko je ta prstan nataknil na svoj prst je postal neviden.

HAY-YAH
Eden od človekovih metafizičnih principov. Vzhodnjaški okultisti delijo človeka na sedem principov. Kot pravijo pa zahodni kabalisti človeka delijo le na tri, in sicer: Nephesh, Ruach in Neshamah. Ta pod-delitev je pomanjkljiva in predstavlja enako skrajšavo kot naša "Telo, Duša in Duh". V Myerjevi "Cabala" ("Zohar", II/141, b, izdaja Cremona, II, fol. 63, b, 251) najdemo trditev, da ima Neshamah ali Duh tri pod-oddelke, od katerih je najvišji "Ye-hi-dah" (Atma), srednji "Hay-Yah" (Buddhi) in zadnji, tretji "Neshamah" (Manas). In nato "Mahshabah" ali Mišljenje (Nižji Manas ali zavest Osebnosti), v katerem se manifestira najvišji princip ter tako oblikuje štiri. Temu sledi "Tzelem", fantom podobe ("Kamarupa", kemični element življenja); "Dyugnah" je Senca podobe ("Linga Sharira" ali Dvojnik); in nazadnje "Zurath", Prototip, ki je Življenje - skupaj sedem, tudi brez "D'muth", Podobnost, ki se imenuje nižja manifestacija in je dejansko "Guf", to je , telo. Teozofi E.Š., ki poznajo prestavitev, ki jo opravi Atma, in vlogo, ki jo prevzame aurični prototip, bodo z lahkoto odkrili, katerih je pravih sedem, in se bodo lahko prepričali, da med delitvama principov vzhodnih okultistov in pravih zahodnih kabalistov ni nobene razlike. Vendar pa ne smemo pozabiti, da niso ne eni ne drugi pripravljeni razkriti končne razporeditve v spisih, ki so dostopni javnosti.

HADES (grš.)
Aides je "nevidno", dežela senc. Eno njenih področij je bil Tartaros (Tartar), to je kraj popolnega mraka, tako kakor je bilo kraljestvo globokega spanja brez sanj v Amenti. Po kaznih, ki so bile tam naložene, je bil kraj čisto karmičnega pomena. Niti Hades niti Amenti nista bila pekel, kot so to opisovali nekateri svečeniki; in če je nekdo prišel v Had ali na elizejske poljane, je lahko tja prispel le, če je "prekoračil reko na drugi breg". Zelo dobro to prikaže egiptovsko verovanje, ki ga je najti v zgodbi o Haronu brodniku na reki Styx; in to ne samo pri Homerju, ampak tudi pri pesnikih raznih dežel. Da dosežemo "otok blaženih", je potrebno prebresti reko. Ritual egipčanov opisuje nekega Haron-a in njegov čoln, veliko pred Homerjem. On je Khu-en-ra, "brodnik z glavo jastreba".

HALUCINACIJE
Stanje zavedanja, ki je bilo izzvano s psihološko napako, včasih pa tudi zaradi medijstva ali pa zaradi pijanosti. Toda vzroke, ki izzovejo vizije, moramo iskati globlje, kot se to vrši s pomočjo psihologije. Vse to, še posebej pa vse, kar je ustvarjeno z medijstvom, temelji na uspavanju živčnega sistema, s čimer so bili ustvarjeni nenormalni pogoji, ki privlačijo iz astralne luči bolezenske snovi, ki nato ustvarjajo različne halucinacije, ki včasih niso zgolj to, kar trdijo zdravniki, zgolj prazne neresnične sanje. Nihče ne more videti tega, kar ne obstaja, tega, kar ne bi izzval nek vtis, naj bo to v astralnem svetu ali pod njim. Toda neki videc lahko zazna predmete in dogodke iz preteklosti, sedanjosti in bodočnosti, ker na noben način niso odvisni od njega; poleg tega pa lahko zaznava ob istem času stvari, ki med seboj niso prav nič soodvisne in ustvarjajo povsem groteskne in nesmiselne kombinacije. Tako pijanci kakor vidci, mediji in adepti vidijo svoje vizije v astralni luči, le da pijanec, blaznež, neizobražen medij, ali kakor tudi na možganskih vnetjih trpeči, vidijo zato, ker tega ne morejo spremeniti, tako da na njim nepoznan način ustvarjajo vizije, ki jih ne morejo nadzirati. Adept in izobraženi videc pa jih obvlada s svojo silo in jih lahko podredi svojemu nadzoru. On zna svoje videnje uravnati ter določiti prizore, ki bi jih rad opazoval, zna razločevati različna področja astralne luči. Pri prvih se pojavljajo bliskovite tvorbe v morju astralne luči, pri drugih pa so vizije verno podajanje tega, kar je resnično bilo v preteklosti, je sedaj in bo v prihodnosti. Slučajni prebliski, ki se prikazujejo pri medijih znotraj varljive migetajoče svetlobe, postanejo pod vodečo voljo adepta in vidca slike s čvrstim obrisom ter prave predstavitve tega, kar vstopa v žarišče njihovega zaznavanja.

HERMAS
Starogrški pisatelj. Od njegovih spisov je ostal le majhen del.

HIEROGRAMATIK
Oznaka ki so jo dajali egiptovskim svečenikom, ki so bili zadolženi za pisanje in branje svetih in tajnih listin. Dobesedno: "pisarji" tajnih izročil. Bili so učitelji, inštruktorji neophytov, ki so jih pripravljali za posvečenja.

HIEROPHANT
Iz grškega "hierophantes"; dobesedno tisti, ki razlaga svete stvari. Oznaka, ki je pripadala najvišjim adeptom v templjih starega veka, tistih, ki so bili učitelji in razlagalci v misterijev in posvečevalci v zaključnih velikih misterijih. Hierofant je zastopal Demiurge ter razložil kandidatu pri posvečenju razne pojave ustvarjanja, ki se odvijajo pod njegovim nadzorom. Bil je edini razlagalec ezoteričnih skrivnosti in naukov. Neposvečeni osebi je bilo prepovedano spregovoriti njegovo ime. Sedel ja na vzhodni strani in je nosil kot simbol avtoritete v zatilju zlato kroglo. Imenovali so ga tudi "Mystagogus" (Glej Mackenzie, The Royal Mason Cyclopedia).

HILLEL
Pomemben babilonski rabin izpred krščanskega štetja. Bil je ustanovitelj sekte farizejev ter učen in skromen mož.

HINAYANA (sanskrt)
Malo vozilo. Spis in šola budistov, ki predstavlja nasprotje Mahayani - velikemu vozilu. Obe šoli sta mističnega značaja. V eksoteričnem smislu pomeni tudi najnižjo obliko premagovanja, obvladovanja prostora.

HOMOGENITETA
Iz grške besede "homos" - isti in "genos" - vrsta. To, kar je "iste bitnosti", nerazločljivo v samem sebi in ne-sestavljeno, kakršno naj bi bilo zlato.

HYPNOTIZEM
To oznako je dal Dr. Bruid postopku, v katerem nekdo z močno silo volje prestavi nekoga s šibko voljo v neke vrste trans. Ko se ta nahaja v tem stanju, mu lahko hipnotizer sugerira karkoli. Če se to ne dela v zdravilne namene, imajo okultisti to za magijo ali čarovnijo. To je iz moralnih in psihičnih razlogov zelo nevarna praksa, ker vpliva na živčne sile.

I.H.S.
Trojica inicialk, ki pomeni "in hoc signo"; domnevna Konstatinova vizija, o kateri ni nihče, razen Eusebija, njenega avtorja, nikoli nič vedel. I.H.S. se tolmači tudi kot "Jezus Hominum Salvator". Na vsak način je to dobro znan grški IHS, ki je eno od najstarejših Bakhovih imen. Glede na to, da Jezusa nikoli niso istovetili z Jehovah, ampak z njegovim "Očetom" (ki je oče vseh nas) in ker je prišel bolj zato, da bi uničil, kot pa okrepil kult Jehovaha, kakor menijo Rozenkrojcerji, je izmišljotina Eusebija prosojna. "In hoc signo victor eris" ali "Laberum" (Tau in Resh) je zelo star simbol in so ga vtisnili na čelo novih iniciatov. Kenealy ga prevaja kot "tisti, ki je vpeljan v naronsko skrivnost", ali pa "600 bo zmagovalcev"; pomeni pa preprosto "s tem znanjem boš zmagal", to je, s svetlobo iniciacije.

IAMBLICHUS
Veliki teozof in posvečenec iz tretjega stoletja. Veliko je pisal o raznih vrstah demonov, ki se lahko pojavijo, če se jih prikliče; vendar pa sam nasprotoval takšnim pojavom. Živel je v veliki strogosti, čistosti in resnosti. Domneva se, da se je lahko dvignil od tal deset laktov; kakor nekateri moderni jogiji in mediji.

ILUZIJA
V okultizmu je to vse, kar je končno, minljivo (vesolje in vse, kar se nahaja v njem) označeno kot "iluzija" ali "maya.

INCUBO - MORA
Ta stvar je nekaj bolj realnega in nevarnega od običajnega pomena, ki se pripisuje tej besedi. Mora (lat. "incubus" iz "incubare" - "viseti nad", op.p) je moški elemental in mora (succubo, lat. "succuba" - "viseti spodaj", op.p.) ženski elemental, ki sta nedvoumno prikazni iz srednjeveške demonologije, ki ju iz nevidnih področij prikliče človeški pohlep in pohota. Njima naklonjeni spiritisti in spiritistični mediji ju imenujejo "duh ženin" in "duh nevesta". Vendar pa ju ti poetični imeni ne ovirajo pri tem, da bi bila v resnici to, kar sta, in sicer vampirja in elementala brez duše, brezoblična centra življenja, brez čuta; na kratko, to je subjektivna protoplazma prepuščena sama sebi, vendar priklicana v neko določno bitje in obliko z ustvarjalno, a bolno domišljijo določenih smrtnikov. Znana sta bila na vseh področjih in v vseh stoletjih. Indijci poleg tega pripovedujejo številne dramatične zgodbe iz življenja učenjakov in mistikov, ki so povezane s temi "Pisacha", kakor jih imenujejo v Indiji.

INDIVIDUALNOST
Oznaka, ki se jo v teozofiji in okultizmu daje človeškemu višjemu jazu. Tu se dela razliko med neumrljivim in božanskim ter umrljivim človeškim jazom, ki premine. Ta zadnji, "osebnost" (osebni jaz) preživi mrtvo telo le med bivanjem v Kama loki; individualnost pa za vedno.

INICIRANI
Posvečenec, iz lat. "initiatus". Oznaka za nekoga, kateremu so bile razkrite skrivnosti in misteriji katere koli prostozidarskih ali okultnih lož. V starem veku so tako imenovali tiste, ki so bili posvečeni v tajna spoznanja preko hierofantov misterijev. V sedanjih novejših časih pa tiste, ki so bili posvečeni preko adeptov mističnega nauka, ki je, ne glede na napredek, na zemlji le v neznatni meri razširjen.

INKARNACIJA - BOŽANSKA (Avatar).
Zamisel o brezmadežnosti je tako egipčanskega kot indijskega izvora. Avtor "Egipčanske Religije" pravi: "Ne gre za neko preprosto, prostaško in čutno zgodbo kot v grški mitologiji, ampak za prefinjeno in duhovno". Koncept inkarnacije je odkril na stenah templjev v Tebah Samuel Sharpe, ki ga analizira na naslednji način: "Prvič, bog Thot... pripoveduje kot poslanec bogov, kot Merkur pri Grkih (ali kot Gabriel v prvotnem Evangeliju), devici, kraljici Mautmes, da bo rodila otroka, ki bo kralj Amunotaph III. Drugič, bog Kneph, Duh... in boginja Hathor (narava)... podpirata kraljico z rokami in položita v njena usta znamenje življenja, križ, ki bo življenje novorojenca, itd.". Božanska inkarnacija ali doktrina avatarja predstavlja največjo skrivnost v vsakem od starih religioznih sistemov.

ISHVARA (sanskrt)
Gospod ali osebni bog, božanski duh v človeku. Dobesedno: "neodvisna, suverena" eksistenca. Oznaka ki jo v Indiji dajejo Šivi ali drugim božanstvom. Šiva se imenuje tudi Išvara ali brezpogojni bog.

JAHVE – JEHOVAH
Ime hebrejskega božanstva. Ime Jehovah je sestavljeno iz dveh besed, in sicer Jah (yodh, desete črke abecede) in hovah (havah - Eva), pravi kabalistična avtoriteta J. Ralston Skinner; in naprej: "osnovni pomen besede Jehovah ali Jah-Eva je obstoj ali bitje moški in ženska". Kabalistično ima le zadnji pomen in nobenega drugega; in kot se je že večkrat izkazalo je ta v celoti faličen. Tako XXVI. verz IV. poglavja "Geneze" v spremenjenem prevodu pravi: "... in tedaj so ljudje začeli klicati ime Gospoda ...", medtem ko bi moralo pisati: "... in tedaj so se ljudje začeli imenovati z imenom Jah-hovah", to je, moški in ženske, potem ko je prišlo do delitve spolov. Dejansko je to opisano v istem poglavju, ko Kajn (moški ali Yah) "dvigne roko nad Abelo (svojo sestro in ne brata) in jo ubije " (v izvirniku "prelije njeno kri"). IV. poglavje Geneze dejansko vsebuje alegoričen opis tistega obdobja v antropološki in fiziološki evoluciji, ki je opisan v "Tajnem Nauku" in ki govori o tretji korenski rasi človeštva. Sledi V. poglavje, ki skrije vsebino, moralo pa bi slediti VI. poglavje, kjer je opisano, kako so sinovi boga vzeli za žene hčerke ljudi ali gigantov. To je alegorija, ki namiguje na skrivnost božanskih egojev, ki so se inkarnirali v človeštvu, potem ko so rase, do tedaj brez razuma, postale mogočni ljudje" (verz 4), s tem, ko so pridobile "manas", ki ga prej niso imele.

JASNOSLIŠNOST
Prirojena ali z okultnimi vajami pridobljena sposobnost slišati stvari iz katere koli razdalje.

JASNOVIDNOST
Sposobnost zaznavati z notranjim vidom ali duhovnim gledanjem. Tako, kakor se besedo pogosto uporablja, predstavlja netočen in nedoločen izraz, ki v svojem pomenu vsebuje neko srečno slutnjo, ki izvira iz naravne zasnove in intuicije, kakor tudi sposobnost, ki sta jo na tako pomemben način imela Jakob Boehme in Swedenborg. Prava jasnovidnost pomeni sposobnost gledanja skozi najgostejšo materijo; ta namreč izgine po volji vidca izpred njegovih duhovnih oči, ne glede na čas (pretekli, sedanji in prihodnji) ali razdaljo. Ker pa se ta dva velika vidca nista nikoli mogla dvigniti višje kot do splošnega duha judovske biblije in določenih sektaških naukov, sta iz tega, kar sta videla, napravila zmedo. To pa je pogosto zelo daleč od prave jasnovidnosti.

JAVIDAN KHIRAD (per.)
Delo z moralnimi nauki.

JHANA (Pali)
Sanskrtska beseda "jnana" - okultna modrost.

JUKABAR ZIVO
Gnostična oznaka v nazarenskem sistemu - "Gospod eonov". On je stvarnik (tisti, ki izžareva) sedem svetih življenj (sedem prvih Dhyan - Chohanov ali arhangelov, od katerih vsak predstavlja eno izmed osnovnih moči), sam po sebi se imenuje tretji Logos. V "Codex ­Nazarenus" se imenuje "deblo" in "vinska trta" v hrani življenja. To je v skladu s tem, kar je rekel Christus (Chrestos): "Jaz sem prava vinska trta in moj oče vinogradnik« (Janez, XV. 1). V rimo-katoliški cerkvi imajo Kristusa za "poglavarja eonov", tako je tudi Mihael "tisti, ki je kakor bog". Takšno je bilo tudi verovanje gnostikov.

KABBALAH (hebr.)
Tajna modrost hebrejskih rabinov srednjega veka, ki je izvirala iz starejših tajnih naukov o božanskem pravzroku in razvoju sveta in bila po babilonskem ujetništvu Judov povezana z neko teologijo. Vsa dela, ki so bila ezoterične vrste, so imenovali kabalistična.

KAMA LOKA (sanskrt)
Pol-materialni svet; za čutno zaznavanje subjektiven in neviden. V njem se nahajajo raztelešene "osebnosti", tiste astralne oblike, ki jih imenujemo kama rupa in ki ostajajo tam toliko časa, da se popolnoma izčrpajo učinki miselnih oblik nižjih živalskih strasti in želja. To je Had Grkov in Amenti Egipčanov, dežela nemih senc.

KAMA RUPA (sanskrt)
Tako se metafizično in v ezoterični filozofiji imenuje ta subjektivna podoba, ki jo ustvarijo razumske in fizične želje ter misli, ko se povežejo s snovnimi stvarmi. To se dogaja pri vseh občutljivih bitjih. To je oblika, ki preživi smrt telesa. Po smrti tega ostanejo na zemlji trije od "sedmih principov". Lahko bi rekli, svetovi čutov in zavesti, v katerih človekovo instinktivno in miselno bistvo razvije svojo dejavnost; fizično, eterično in astralno telo. Trije višji principi se grupirajo v eno in preidejo v stanje devachana, v katerem ostane višji jaz vse dotlej, dokler ne odbije ura ponovnega rojstva in je miselna oblika prejšnje osebnosti sprejeta v novo obliko bivanja. Tu živi podoba človeka nekaj časa življenje rastline, katerega trajanje je odvisno od materialnosti, v kateri ga je zapustila in ki se določi po zadnjem življenju umrlega. Odkar je, oropana višje duhovnosti in fizičnih čutov torej prepuščena svojim lastnim nezavednim silam počasi razpada in se porazdeli. Če pa je prisiljena priti nazaj v zemeljske sfere, bodisi zaradi strastnih želja in pozivov živečih prijateljev, bodisi z običajno prakso črnega čarovništva, ki je eno najslabših učinkov medijstva, se lahko ti strahovi obdrže za nekaj časa ter nadaljujejo naravno življenje svojega telesa. Če se je kama rupa navadila vračati k živečim telesom, postane vampir ki odvzema življenjske sile tistim, ki se z njo družijo. V Indiji imenujejo take miselne oblike "pisachas" in se jih zelo bojijo.

KAPILAVASTU (sanskrt)
Rojstni kraj Buddhe, imenovan "rumeno mesto", prestolnica njegovega očeta kralja Suddhodame.

KARDEC ALLAN
Prevzeto ime (pravzaprav Hippolite Leon, Denizard Rivail 1804-1869 - op. prev.) ustanovitelja francoskega spiritizma. On je bil tisti, ki je zapisal in objavil v transu dosežena izkustva, iz česar je bila, ustvarjena neka "filozofija", ki je odigrala določeno vlogo med leti 1855 in 1870.

KARMA (sanskrt)
V fizičnem smislu delovanje, dejanje, v metafizičnem pa zakon izravnave - povračila, zakon etičnega povzročanja. Kot Nemesis je samo v smislu slabe karme. To je enajsta Nidana (vez ali veriga); v povezavi vzrokov in učinkov je v ortodoksnem budizmu sila, ki nadzira vse stvari - je rezultat moralnega ravnanja; metafizično Samskara ali moralno delovanje nekega početja, ki je bilo storjeno v zadovoljstvo nekih osebnih želja. Obstaja karma zaslug in karma dolgov. Toda karma ne kaznuje niti ne nagrajuje. Je zgolj svet obsegajoči zakon, ki je neupogljiv, tako rekoč slep, kakor tudi drugi delujoči zakoni; ki prikliče v življenje določena delovanja, če so njihovi tozadevni vzroki prisotni. Če budizem uči, "da je karma tisto moralno jedro (ali bistvo), ki edino preživi smrt in živi še naprej tudi pri preobrazbi ali v ponovnem utelešenju, je s tem rečeno le to, da od osebnosti ničesar več ne obstaja kot edino vzroki, ki jih je izzvala. Ti vzroki so nesmrtni in jih ni mogoče ugasniti v sestavu vesolja, dokler ne nastopijo njihove zakonite posledice in izginejo le skupaj z njimi. Takšni učinki, ki zaradi ustreznega delovanja v življenju neke osebe ne morejo priti do izravnave, morajo zasledovati ponovno utelešeni jaz vse dotlej, dokler ne pride do popolne harmonije med vzrokom in učinkom. Osebnost, ki ni nič drugega kakor sveženj materialnih atomov in nagonskih in miselnih lastnosti, ne more najti svojega nadaljevanja v svetu čiste duhovnosti. Samo to, kar je v njegovem pravem bistvu nesmrtno in božansko, namreč višji Jaz, nepretrgoma obstaja. In kakor je višji Jaz tisti, ki si določi osebnost, v katero se bo po vsakem devachanu naselil in bo po tej osebnosti sprejel posledice, ki jih je po karmičnih vzrokih povzročal. Tako je višji Jaz tisti jaz, na katerega se veže "moralno jedro" v katerem je utelešena karma, edino ta Jaz "preživi smrt".

KAVZALNO TELO
To "telo" v resnici sploh ni telesno, niti v subjektivnem niti v objektivnem smislu, ampak je Buddhi, duhovna duša, ker je ona neposredni vzrok za prehod iz stanja Susupti v stanje Turya, najvišjo stopnjo samadhija. Taraka Raja jogiji jo imenujejo "Karanopadhi", "osnovo vzrokov". V vedanta sistemu to ustreza "vijnanamaya in anandamaya koši" (slednje je najbližje atmi in zato nosilec vesoljnega duha). Buddhija samega pa ne moremo imenovati kavzalno telo, ampak je to samo v povezavi z manasom, bistvom, ki se vleče skozi utelešenje bitja, oziroma nižjega jaza.