Teozofsko Društvo: njegovo poslanstvo in prihodnost
Helena Petrovna Blavatsky

Theosophia, Januar-Februar 1948.

Odlomki iz Uvodnika, objavljenega v Luciferju (London), let. II, št. 12, 15. avgusta 1888, str. 421-433. Napisan je bil kot komentar članka Emila Burnoufa v zvezi s T. D. Izvorno članek vsebuje številne dolge citate iz njegovega eseja. Na te straneh objavljamo le bistvene dele komentarja H. P. B. - Uredniki.

Teozofsko Društvo ima le malokdaj takšno srečo, da bi bilo deležno tako prijazne in celo dobrohotne obravnave kot jo je prejelo iz rok g. Emila Burnoufa, dobro znanega sanskrtologa, v njegovem članku “Le Bouddhisme en Occident” (Buddhizem na zahodu) v reviji Revue des Deux Mondes (15. julija 1888).

Ta članek dokazuje, da je Društvo končno zasedlo ustrezno mesto v miselnem življenju XIX. stoletja. Zaznamuje začetek nove dobe v njegovi zgodovini in kot takšen zasluži najbolj skrbno obravnavo vseh tistih, ki posvečajo svoje energije njegovemu delu. Položaj g. Burnoufa v svetu orientalistike opravičuje spoštovanje njegovih mnenj; medtem ko njegov priimek, tisti enega prvih in opravičeno najbolj spoštovanega od poznavalcev sanskrta (pokojnega g. Eugenea Burnoufa), razkriva več kot le verjetnost, da človek, ki nosi tak priimek, ne bo izražal prenagljenih trditev in sprejemal prezgodnjih sklepov, ampak da bodo njegove ugotovitve izhajale iz skrbnega in natančnega preučevanja ...

... T. D. ni bilo ustvarjeno zato, da bi širilo kakršno koli dogmo katere koli ekzoterične, ritualistične cerkve, najsi buddhistične, brahmanske ali krščanske. Ta predstava je na široko razširjena in splošna napaka; in ta uglednega sanskrtologa je posledica samo po sebi umevnega vira, ki ga je zavedel. G. Burnouf je prebral v Lotusu, v reviji Teozofskega Društva iz Pariza, polemično dopisovanje med enim izmed urednikov Luciferja in opatom Roco. Slednji je vztrajal - zelo nespametno - pri povezovanju teozofije s papizmom v rimo-katoliški Cerkvi - ki je med vsemi dogmatskimi svetovnimi religijami tista, ki jo njegov dopisovalec najbolj sovraži in izrazito postavlja v ospredje filozofijo in etiko Gautame Buddhe, ne pa njegovo kasnejšo cerkev, najsi severno ali južno. Omenjeni urednik je nedvomno buddhist, to je, privrženec ezoterične šole velike “Luči Azije”, kar je tudi predsednik Teozofskega Društva, polkovnik H. S. Olcott. Toda to še ne povezuje teozofsko organizacijo kot celoto z duhovniškim buddhizmom. Društvo je bilo ustanovljeno zato, da postane Bratstvo Človeštva - vsem skupen filozofski in religiozni center - ne pa kot zgolj propaganda za buddhizem. Njegovi prvi koraki so bili usmerjeni proti istemu velikemu cilju, ki ga g. Burnouf pripisuje Buddhi Sakyamuniju, ki “je odprl svojo cerkev vsem ljudem, ne glede na izvor, kasto, narodnost, barvo kože ali spol” (Glej Člen 1. v Pravilih T. D.) in dodal “Moj zakon je zakon usmiljenja do vseh”. Na isti način je tudi Teozofsko Društvo odprto za vse, brez razlikovanja po “izvoru, kasti, narodnosti, barvi kože ali spolu” in najbolj pomembno - veroizpovedi ...

Potem, ko povzame zgodovino razvoja T. D. in rast njegove organiziranosti, pisec vpraša: “Kakšen je duh, ki ga oživlja?” Na to odgovarja z navajanjem treh ciljev Društva in poudarja, z ozirom na drugega in tretjega (študijem književnosti, religij in znanosti arijskih narodov in raziskovanjem latentnih psihičnih sposobnosti, itd.), da, četudi se zdi, da ta dva dajeta Društvu neko vrsto akademskega videza, odmaknjenega od poslov aktualnega življenja, dejansko temu ni tako; in citira naslednji odlomek s konca uvodnika v Luciferju iz novembra 1887:

“Tisti, ki ne prakticira altruizma; tisti, ki ni pripravljen deliti svojega zadnjega grižljaja s slabotnejšim ali revnejšim od sebe; tisti, ki noče pomagati svojemu človeškemu bratu katerekoli rase, naroda ali veroizpovedi, kadar koli in vedno, ko naleti na trpljenje, in ki ogluši za krik človeške bede; tisti, ki sliši za obrekovanje nedolžne osebe, najsi brata teozofa ali ne, pa ne povzdigne glasa v njegovo obrambo, tako kot bi ga v svojo lastno - ta ni teozof.” – (Lucifer, št. 3) ...

... Ko trdi, da je T. D. “buddhistično”, ima g. Burnouf povsem prav, vendar le z enega zornega kota. Buddhistični videz ima preprosto zato, ker se ta religija, ali raje filozofija, bolj približuje RESNICI (skriti modrosti) kot katera koli druga ekzoterična oblika verovanja. Od tu tesna povezava med njima. Toda po drugi strani ima T. D. popolnoma prav, ko protestira zoper to, da ga imajo za zgolj buddhistično propagando, iz razlogov, ki smo jih mi podali na začetku tega članka in tudi naš kritik sam. Kajti, čeprav v popolnosti soglašamo z njim v zvezi z resnično naravo in značajem prvotnega buddhizma, pa je današnji buddhizem kljub vsemu bolj dogmatska religija, razdeljena na mnoge in raznovrstne sekte. Mi sledimo zgolj Buddhi. Zato, ko enkrat postane nujno, da podpremo dejansko obstoječo obliko, in kdo bo zanikal to nujnost v zvezi z buddhizmom? - ko enkrat to storimo, ali ni nato neskončno bolje, da se vrnemo nazaj k čistemu in neponarejenemu viru buddhizma samega, kot pa da bi obstali na neki vmesni stopnji? ...

Res je, da v dveh glavnih buddhističnih Cerkvah, severni in južni, ne obstajajo nobeni misteriji ali ezoterizem. Buddhisti so lahko povsem zadovoljni z mrtvo črko učenj Siddharte Buddhe, saj na srečo vse do danes ne obstajajo nobena višja ali plemenitejša v svojih učinkih na etiko množic. Toda v tem leži velika napaka vseh orientalistov. V ozadju zunanjega telesa duhovniškega buddhizma obstaja ezoterični nauk, dušo-oplemenjujoča filozofija. Vendar pa je slednja, čista, deviška in neomadeževana kot deviški sneg na z ledom obdanimi vrhovi himalajskih verig, enako hladna in zapuščena kot le-ti, ko gre za človekovo stanje post-mortem. Ta skrivni sistem je Gospod Buddha sam učil le Arhate, večinoma v votlini Saptaparna (Mahavansijevi Sattapani), ki je bila Ta-hianu znana kot votlina Chetu v bližini gore Baibhar (v pali jeziku Webhara), v Rajagrihi, starodavni prestolnici Maghade, med urami Dhayane (ali mistične kontemplacije). Ta votlina – ki se je v časih Sakyamunija imenovala Saraswati ali “Bambusova votlina” - je tista, iz katere so Arhati, vpeljani v Skrivno Modrost, ponesli svoje učenje in znanje preko himalajske verige, tja, kjer se do danes poučuje Tajni Nauk. Če ne bi južno-indijski zavojevalci Ceylona “nakopičili v kope, enako visoke kot so vrhovi kokosovih dreves” buddhistične ollas in jih požgali, tako kot so krščanski osvajalci požgali vse tajne zapise gnostikov in iniciatov, bi imeli orientalisti dokaz zanj, tako da ne bi bilo sedaj nobene potrebe po zagovarjanju tega dobro znanega dejstva. ...

... Samo bistvo stališča, ki ga je zavzelo T. D., je, da slednje zagovarja in ohranja resnico, ki je skupna vsem religijam; resnico, ki je resnična in neomadeževana od izrastkov dob človeških strasti in potreb. Toda, čeprav Teozofija pomeni Božanska Modrost, ne vključuje nič, kar bi odsevalo verovanje v osebnega boga. Ni “modrost Boga”, ampak božanska modrost. Teozofi aleksandrijske neo-platonske šole so verjeli v “bogove” in “demone” in v eno brezosebno ABSOLUTNO BOŽANSTVO.

Če nadaljujemo: “Naše sodobne življenjske navade,” pravi Burnouf, “niso stroge; z leti postajajo vse bolj blage, ampak tudi bolj nezanesljive. Moralna vztrajnost današnjih ljudi je zelo slabotna; predstave o dobrem in zlem morda niso nejasne, vendar pa volji delovati pravilno primanjkuje energije. To, kar ljudje najbolj iščejo, je ugodje in tisto mesečniško stanje obstoja, ki se imenuje udobje. ... Ali ne vidimo, kako se nauk “boja za življenje” lepi za vsako funkcijo človeškega življenja? ... Če bo T. D. uspelo zavrniti ta namišljen “boj za življenje” in ga iztrebiti iz človeških umov, bo v današnjem času naredilo večji čudež kot je bil tisti Sakyamunija in Jezusa.”

In ta čudež bo Teozofsko Društvo res izvedlo. To pa ne s spodbijanjem relativnega obstoja tozadevnega zakona, ampak tako, da mu bo odmerilo ustrezno mesto v skladnem redu vesolja; s tem, da bo razkrilo njegov resničen pomen in naravo ter tako, da bo pokazalo, da je ta pseudo zakon dejansko “namišljen”, kar zadeva človeško družino, in fikcija najbolj nevarne vrste. “Samo-ohranitev” v tej smeri je dejansko in resnično gotov in počasen samomor, saj gre za politiko medsebojnega uboja, kajti ljudje se z njegovo praktično uporabo v medsebojnih odnosih vse bolj in bolj stapljajo z retrogradno re-involucijo v živalsko kraljestvo. To je tisto, kar “boj za življenje” dejansko je, celo na čisto materialni ravni politične ekonomije. Enkrat, ko bo ta aksiomatična resnica dokazana vsem ljudem, jih bo ta isti instinkt samo-ohranitve, le da usmerjen v njegov pravi kanal, obrnil k altruizmu - kot njihovi najbolj gotovi politiki rešitve.

Ravno zato, ker so dejanski ustanovitelji Društva vedno prepoznavali modrost resnice, utelešene v zaključnih odstavkih odličnega Burnoufovega članka, so v svojih temeljnih učenjih poskrbeli za to strašansko potrebo. “Boj za obstoj” se nanaša zgolj na fizično in nikoli na moralno raven bivanja. Zato, ko nas avtor s temi strašno resničnimi besedami svari: “Univerzalna dobrodelnost se bo pojavila prepozno; bogati bodo ohranili svoje bogastvo in ga še bolj kopičili; revni bodo postali sorazmerno bolj revni, dokler ne bodo, zaradi lakote, zahtevali kruh, ne teozofijo, ampak revolucijo. Teozofijo bo pometel orkan ...”

Teozofsko Društvo odgovarja: “Gotovo bo, če bomo sledili njegovemu dobronamernemu nasvetu, pa vendar takšnemu, ki zadeva le nižjo raven.” Ni politika samo-ohranitve, ni blaginja te ali one osebnosti v njeni končni in fizični obliki tista, ki bo ali bi kdaj koli lahko zagotovila zaželen cilj in zaščitila Društvo pred učinki družbenega “orkana”, ki naj bi prišel, ampak le slabenje čutenja ločenosti v enotah, ki sestavljajo njen glavni element. In takšno slabenje je mogoče doseči le v procesu notranje razsvetlitve. Ni nasilje tisto, ki lahko kdaj koli zagotovi kruh in udobje za vse; in niti ni mogoče kraljestva miru in ljubezni, medsebojne pomoči in dobrodelnosti ter “hrane za vse” osvojiti s hladno, razumno, diplomatsko politiko. Le s tesno bratsko povezanostjo notranjih JAZOV ljudi, s solidarnostjo duš, z rastjo in razvojem tistega čutenja, ki povzroči v človeku trpljenje, ko pomisli na trpljenje drugih, bo mogoče slovesno ustoličiti kraljestvo Pravičnosti in enakosti. To je prvi od treh temeljnih ciljev, zaradi katerih je bilo vzpostavljeno Teozofsko Društvo in se poimenovalo “Univerzalno Bratstvo Človeka”, brez razlikovanja po rasi, barvi kože ali veroizpovedi.

Šele ko bodo ljudje začeli spoznavati, da je prav ta zagrizena osebna sebičnost tisti glavni motor v “boju za življenje”, ki se nahaja na samem dnu in je edini vzrok za človeško stradanje, da je nacionalni egoizem in napuh tisti, ki spodbuja Države in bogate posameznike, da zakopljejo gromozanski kapital v neproduktivno izgradnjo veličastnih cerkva in templjev ter v podporo roja družbenih trotov, imenovanih Kardinali in Škofje, resničnih parazitov na telesih njihovih podložnikov in njihovih množic - bodo skušali pozdraviti to univerzalno zlo z zdravo spremembo politike. In to zdravilno revolucijo je mogoče mirno opraviti le s Teozofskim Društvom in njegovimi učenji ...

Na tem mestu bomo zapustili našega učenega in morda preveč prijaznega kritika, da bi naslovili nekaj besed na teozofe na splošno.

Ali si je naše Društvo kot celota zaslužilo laskajoče besede in pozornost s strani g. Burnoufa? Koliko njegovih posameznih članov, koliko njegovih vej je izpeljalo nauke, ki jih vsebujejo plemenite besede Mojstra Modrosti, kakor jih je citiral naš avtor iz tretje številke Luciferja? “Tisti, ki ne prakticira,” tega in onega “ni teozof”, pravi citat. Kljub temu se tisti, ki niso nikoli delili niti svojega odvečnega - če že ne zadnjega grižljaja - z revnim; tisti, ki nadaljujejo z razlikovanjem v svojih srcih med obarvanim in belim bratom; kot vsi tisti, za katere je zlonamerno ogovarjanje njihovih sosedov, neusmiljeno opravljanje in celo klevetanje že ob najmanjši provokaciji, kot nebeška rosa na njihovih izsušenih ustnicah – imenujejo in se imajo za teozofe!

Prav gotovo ni krivda manjšine resničnih teozofov, ki skušajo slediti poti in ki se obupno trudijo, da bi jo dosegli, če večina njihovih so-članov tega ne počne. Zato to ni namenjeno njim, ampak tistim, ki v svoji goreči ljubezni do Jaza in v svojem napuhu, namesto da skušali izpeljati izvirni program po svojih najboljših močeh, sejejo med člani semena nesoglasja; tistim, katerih osebni napuh, nezadovoljstvo in ljubezen do moči, ki se pogosto konča z bahanjem, postavljajo na laž izvirni program in moto Društva.

Dejansko, ti izvirni cilji PRVE SEKCIJE Teozofskega Društva, ki je bila najprej ustanovljena in po katere nasvetu in vodstvom sta se druga in tretja spojili v eno, ne morejo biti nikoli prepogosto priklicani v ume naših članov. (Glej Pravila v prvem zvezku Theosophista, str. 179 in 180.) Duh teh ciljev je jasno utelešen v pismu enega od Mojstrov, citiranem v knjigi Occult World (Okultni svet) na straneh 71 in 73. Tisti teozofi torej, - ki bi se, ali so se, v toku časa in dogodkov oddaljili od teh izvornih ciljev in ki so, namesto da bi se jim podredili, predlagali iz globin svoje notranje zavesti nove politike upravljanja, niso verni svojim prisegam.

“Toda mi smo vedno delovali v smeri, ki nam je bila izvorno začrtana,” pravijo ponosno nekateri od teh.

“Niste,” prihaja odgovor s strani tistih, ki vedo več o resničnih Ustanoviteljih T. D. v ozadju kot oni - ali kot bodo kdajkoli vedeli, če bodo delovali na ta način samo-zavajanja in samo-zadostnosti.

Kakšne smeri so začrtali “Mojstri”? Poslušajte avtentične besede, ki jih je napisal eden od njih leta 1880 avtorju knjige Okultni svet:

... “Nam se zdijo ti motivi, ki so s svetnega stališča iskreni in vredni vsake resne obravnave, sebični. ... Sebični so zato, ker se morate zavedati, da glavni cilj Teozofskega Društva ni zadovoljevanje posameznih stremljenj, ampak služenje soljudem ... in po našem mnenju se najvišja stremljenja po dobrobiti človeštva obarvajo s sebičnostjo, če v umu človekoljuba preži želja po lastni koristi ali težnja po nepravičnosti, pa četudi ti dve zanj ne obstajata zavestno. Pa vendar ste o ideji Univerzalnega Bratstva vedno razpravljali le za to, da bi jo zrušili, se spraševali o njeni koristnosti in svetovali preoblikovanje Teozofskega Društva po načelu ustanove za poseben študij okultizma ...” (Ta odlomek je iz drugega pisma Mojstra K. H., ki ga je prejel A. P. Sinnet v Simli, 19. oktobra 1880. Celotno besedilo tega posebnega odstavka lahko najdete v The Mahatma Letters to A.P. Sinnett, str. 7-8; zdi se, da je H. P. B. dodatno zapisala v poševni pisavi določene dele Mojstrovega pisma, ker se v objavljeni različici v poševni pisavi pojavlja le beseda sebični (pred prvim nizom pik). Sicer pa je celotno pismo zelo pomembno in bi ga bilo potrebno preučevati. - Urednik, Theosophia.)

Vendar pa je bilo v letu 1888 napisano še eno pismo, ki ni le neposreden očitek teozofom, ki zapostavljajo glavno idejo Bratstva, ampak tudi vnaprej zastavljen odgovor na glavni argument g. Emila Burnoufa. Tukaj je nekaj odlomkov iz njega. Znova je bilo naslovljeno na tiste, ki so skušali odpraviti “sentimentalni naziv” in želeli iz Društva narediti areno za “pojavljanje skodelic in astralno zvonjenje zvoncev”: -

“... Kako naj se, z ozirom na stalno rastoče zmagoslavje in sočasno zlorabo svobodnega mišljenja in svobode, zaustavi človekov bojeviti naravni nagon, da ne bi zadajal doslej nezaslišano krutost in strahote, tiranijo, nepravičnost, itd., če ne z blagodejnim vplivom bratstva in s praktično uporabo Buddhovih ezoteričnih naukov? ... budizem najbolj gotova pot, ki pripelje ljudi do edine ezoterične resnice. V svetu, kakršen se nam kaže sedaj, najsi krščanskem, muslimanskem ali poganskem, je pravičnost deležna prezira, častitost in usmiljenost pa zavrženi. Z eno besedo, kako naj se - če že tisti, ki so nam najbolj voljni osebno služiti, napačno tolmačijo glavne cilje Teozofskega Društva - ukvarjamo s preostankom človeštva? S tistim prekletstvom, ki je znano kot boj za življenje in je dejanski ter najbolj plodovit vir večine stisk in gorja, in vseh zločinov? Zakaj je ta boj postal skoraj univerzalni načrt vesolja? Naš odgovor je, - zato, ker nobena religija, z izjemo buddhizma, ni učila uporabnega preziranja tega zemeljskega življenja; vse so, še vedno s to edino izjemo, preko svojih peklov in prekletstev vbile v glave največji strah pred smrtjo. Zato ugotavljamo, da boj za življenje besni najbolj silovito v krščanskih deželah, predvsem v Evropi in Ameriki, slabi v poganskih deželah in je skorajda neznan med budističnim prebivalstvom. ... Učite ljudi, da bodo uvideli, da je celo najsrečnejše življenje na tej zemlji le breme in utvara; da je naša lastna Karma, vzrok, ki ustvarja učinek, tista, ki je naš lastni sodnik - naš Osvoboditelj v bodočih življenjih - pa bo veliki boj za življenje kmalu izgubil svojo silovitost. ... Svet na splošno, še posebej pa krščanski, ki je bil dva tisoč let prepuščen režimu osebnega Boga, se je sedaj, skupaj s svojimi političnimi in družbenimi sistemi, ki temeljijo na tej isti ideji, izkazal za polomijo. Če teozofi pravijo, da z vsem tem nimajo nobene zveze; če se nas nižji razredi in podrejene rase (tiste v Indiji, na primer, po pojmovanju Britancev) ne tičejo in se morajo znajti, kakor pač znajo, kaj potem nastane iz naših odličnih izpovedi o dobrohotnosti, človekoljubju, reformah, itd.? Ali so te izpovedi roganje? In če so roganje, ali je potem naša pot res prava? ... Ali naj se predamo učenju nekaj Evropejcev - ki so se najedli obilja dežele, pri čemer so mnogi med njimi otovorjeni z darovi slepe sreče - racionalnemu zvonjenju-zvoncev, pojavljanju skodelic, duhovnemu telefonu in astralnemu oblikovanju teles ter pustimo mrgoleče milijone nevednih, revnih in zatiranih, da skrbijo sami zase ali za svojo bodočnost tako, kakor najbolje znajo? Nikoli! Propade naj raje Teozofsko Društvo, skupaj z obema svojima nesrečnima Ustanoviteljema, kot da bi morali dovoliti, da ne bi postalo kaj boljšega kot akademija magije in predavalnica okultizma! Da bi mi, predani privrženci tistega inkarniranega duha absolutnega samo-žrtvovanja, človekoljubja, božanske ljubeznivosti, kakor tudi vseh drugih najvišjih vrlin, ki jih je mogoče doseči na tej zemlji žalosti, človeka vseh ljudi, Gautama Buddhe, morali kdaj koli dovoliti, da Teozofsko Društvo predstavljalo utelešenje sebičnosti, zatočišče maloštevilnih, ki ne premorejo misli za mnoge, je zelo čudna misel, bratje moji! ... In od nas, ponižnih učencev teh popolnih Lam, naj bi pričakovali, da dovolimo Teozofskemu Društvu, da opusti svoj najbolj plemenit naslov, tisti Bratstva Človeštva, zato da bi postalo preprosta šola psihologije! Ne, ne, dobri bratje, vi že predolgo delujete v zmoti. Poskušajmo se razumeti! Tisti, ki se ne čuti usposobljenega, da bi dovolj dojel plemenito idejo, da bi lahko zanjo delal, naj se ne loti naloge, ki je zanj pretežka. ... Resnična religija in filozofija ponujata rešitev za vsak problem. To, da se svet nahaja v tako slabem moralnem stanju, je odločilen dokaz, da nobena od njegovih religij in filozofij, tiste civiliziranih ras še manj kot katera koli druga, ni nikoli posedovala resnice. Pravilne in logične razlage vsebine problemov velikih principov dvojnosti pravilnega in napačnega, dobrega in zla, svobode in despotizma, bolečine in ugodja, sebičnosti in nesebičnosti, so za njih enako nedosegljive kot pred 1881 leti. Od rešitve so enako daleč kot so vedno bile; vendar pa mora za te probleme nekje obstajati dosledna rešitev, in če bodo naši nauki razkrili, da so jo zmožni ponuditi, potem bo svet prvi, ki bo priznal, da mora obstajati resnična filozofija, resnična religija, resnična svetloba, ki ponuja resnico in nič drugega kot RESNICO!”

In ta RESNICA ni buddhizem, ampak ezoterični BUDHIZEM. “Tisti, ki ima ušesa zato, da sliši, naj sliši ...”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji