Um v naravi
Helena Petrovna Blavatsky

Theosophia, Januar-Februar 1948.

Veliko je samo-zadovoljstvo sodobne znanosti in njeni dosežki so brez primera. Pred-krščanski in srednjeveški filozofi so morda pustili za seboj nekaj mejnikov v neraziskanih rudnikih, toda odkritje vsega zlata in neprecenljivih draguljev dolgujemo potrpežljivemu delu sodobnega učenjaka. In tako ti izjavljajo, da je pristno, dejansko vedenje o naravi Kozmosa in človeka docela posledica nedavnega razvoja. Razkošna sodobna rastlina je zrasla iz mrtvega plevela starodavnih vraževerij.

Vendar pa pogled študentov Teozofije ni tak. Ti pravijo, da ni dovolj, če zaničevalno govorimo o “nevzdržnih pojmovanjih nekultivirane preteklosti”, kakor so to storili g. Tyndall in drugi, da bi prekrili intelektualne rudnike, iz katerih je bil sklesan ugled tako mnogih sodobnih filozofov in znanstvenikov. Kako mnogo naših odličnih znanstvenikov je pridobilo čast in ugled s tem, da so zgolj oblekli ideje tistih starih filozofov, ki so jih vedno pripravljeni omalovaževati, bodo povedali nepristranski zanamci. Toda domišljavost in nadutost sta se oprijela možganov povprečnega človeka znanosti kot ostudna raka, kar še posebej velja za orientaliste- sanskritologe, egiptologe in asirologe. Prve vodijo (ali pa si morda zgolj domišljajo, da jih vodijo) post- Mahambaharatski komentatorji; druge samovoljno tolmačenje papirusov, v primerjavi s tem, kar je rekel, ali pa tiho prešel preko, ta ali oni grški pisec, in klinasti napisi na na-pol uničenih glinastih tablicah, ki so jih Asirci presneli iz “ Akadijsko”-Babilonskih poročil. Premnogi od njih preveč radi pozabljajo, ob vsaki prikladni priložnosti, da so morda številne spremembe v jeziku, alegorično izrazoslovje in očitna skrivnostnost starih mističnih pisateljev, ki so bili na splošno zavezani temu, da nikoli ne izdajo vzvišenih skrivnosti svetišča, žalostno zavedle tako prevajalce kot komentatorje. Večina naših orientalistov bo raje dopustila, da se njihova domišljavost nadaljuje, skupaj z njihovo logiko močmi razmišljanja, kot pa da bi priznali svojo nevednost, tako da bodo ponosno trdili, tako kot profesor Sayce, da so razvozlali resničen pomen starih religioznih simbolov in da lahko tolmačijo ezoterična besedila veliko bolj točno kot so to lahko inicirani kaldejski in egipčanski hierofanti. To je tako kot če bi govorili, da starodavni hierogramatiki in svečeniki, ki so bili iznajditelji vseh alegorij, ki so služile kot tančice za mnoge resnice, ki so jih učili ob Iniciacijah, niso imeli ključa do svetih besedil, ki so jih sestavili in zapisali oni sami. Toda to je enako kot tista druga utvara nekaterih sanskritologov, ki trdijo, čeprav niso bili nikoli v Indiji, da precej bolje poznajo sanskrtske poudarke in izgovorjavo kot tudi pomen vedskih alegorij kot pa večina učenjakov med največjimi brahmanskimi panditi in sanskrtskimi učenjaki Indije.

Kdo se bo potem čudil temu, da sodoben študent prebira tudi žargon in slepila naših srednjeveških alkimistov in Kabalistov dobesedno; da profesorji grščine v Cambridgeu in Oxfordu popravljajo in izboljšujejo grške in celo Ajshilove ideje in da Platonove zastrte parabole pripisujejo njegovi “nevednosti”. A, če študentje mrtvih jezikov sploh kaj vedo, bi morali vedeti, da so je v starodavni, tako kot tudi v sodobni filozofiji, uporabljala metoda skrajne determiniranosti; da so bile od začetnih človekovih dob naprej temeljne resnice vsega, kar nam je dopuščeno poznati na zemlji, v varstvu Adeptov svetišča; da so bile razlike v veroizpovedih in religiozni praksi le zunanje; in da je tiste varuhe prvobitnega božanskega razodetja, ki so razrešili vsak problem, ki se nahaja v dosegu človeškega intelekta, povezovalo univerzalno prostozidarstvo znanosti in filozofije, ki je tvorilo neprekinjeno verigo okoli sveta. Na filologiji in orientalistih je, da si prizadevajo poiskati konec niti. Toda, če bodo vztrajali pri iskanju le v eni smeri, in to napačni, potem resnice in dejstva ne bodo nikoli odkrili. Tako ostaja dolžnost psihologije in Teozofije, da pomagata svetu, da pride do njiju. Študirajte vzhodne religije v luči vzhodne - ne pa zahodne - filozofije, in če se vam bo posrečilo pravilno razvozlati en sam člen starih religioznih sistemov, potem boste lahko razrešili verigo skrivnosti. Toda, da bi to dosegel, se mora človek strinjati s tistimi, ki učijo, da ni filozofsko, če človek najprej preiskuje vzroke, in da je vse, kar lahko naredimo, to, da obravnavamo njihove fizične učinke. Polje znanstvenega raziskovanja na vseh straneh veže fizična narava; zato se mora, ko enkrat dosežemo meje materije, raziskovanje ustaviti in znova začeti z delom. Ker teozof nima nobene želje, da bi igral vlogo hrčka na njegovem obračajočem se kolesu, mora zavrniti vodilno vlogo materialistov. On v vsakem primeru ve, da so revolucije fizičnega sveta, v skladu s starodavnim naukom, posledica podobnih revolucij v svetu intelekta, kajti duhovna evolucija v vesolju napreduje v ciklih, tako kot fizična. Ali ne vidimo skozi zgodovino redno izmenjavo plime in oseke v plimovanju človeškega napredovanja? Ali ne vidimo v zgodovini, in to celo v okviru naše lastne izkušnje, da velika kraljestva sveta, potem ko so dosegla vrh svoje veličine, znova padejo, v skladu z istim zakonom, na podlagi katerega so se vzpela? Preden doseže najnižjo točko se človeštvo zopet potrdi in znova vzpne, pri čemer je višina njegovega dosežka, zaradi tega zakona vzpenjajočega se napredovanja preko ciklov, nekako višja od točke, s katere je začelo pred tem padati. Kraljestva in imperiji se podrejajo istim cikličnim zakonom kot rastline, rase in vse drugo v Kozmosu.

Razdelitev zgodovine človeštva v to, kar Hindujci imenujejo Sattva, Tretya, Dvapara in Kali Yuge in kar so Grki omenjali kot “Zlate, Srebrne, Bakrene in Železne Dobe”, ni izmišljotina. To isto stvar vidimo v književnosti ljudstev. Dobi velikega navdiha in nezavedne produktivnosti nespremenljivo sledi doba kriticizma in zavestnosti. Prva priskrbi material za analitični in kritični intelekt druge. “Trenutek je bolj kot kdaj koli primeren za ponoven pregled starih filozofij. Arheologi, filologi, astronomi, kemiki in fiziki prihajajo vse bliže in bliže točki, ko jih bodo prisiljeni upoštevati. Fizikalna znanost je že dosegla svoje meje raziskovanja, dogmatska teologija ugotavlja, da so izviri njenega navdiha suhi. Približuje se dan, ko bo svet prejel dokaze, da so bile le starodavne religije v skladju z naravo in da je starodavna znanost zaobjemala vse, kar je mogoče spoznati.” Še enkrat se je potrdila prerokba, ki je že bila zapisana v Isis Unveiled (Odstrti Izidi) pred dvaindvajsetimi leti. “Razodenejo se lahko dolgo hranjene skrivnosti; na svetlo lahko zopet pridejo dolgo pozabljene knjige in izgubljene umetnosti; papirusi in pergamenti neprecenljivega pomena se bodo znašli v rokah ljudi, ki si domišljajo, da so jih odmotali iz mumij ali se spotaknili obnje v zakopanih kriptah; tablice in stebri, katerih vklesana razodetja bodo osupnila teologe in zmedla znanstvenike, bodo znova izkopana in raztolmačena. Kdo pozna možnosti prihodnosti? Kmalu se bo začelo obdobje streznitve in obnove - ne, se je že začelo. Cikel se je že skoraj iztekel; novi se bo kmalu začel, in prihodnje strani zgodovine bi lahko vsebovale celovito pričevanje in priskrbele popoln dokaz za zgoraj omenjeno.”

Ker je dan, ko je bilo to zapisano, že prešel, je že samo odkritje asirskih glinastih tablic in njihovih zapisov prisililo tolmače klinastih zapisov - tako krščanske kot svobodomiselne - da so spremenili starost sveta.

Kronologiji Hindujskih Puran, ki je bila znova objavljena v The Secret Doctrine (Tajnem Nauku), se sedaj posmehujejo, toda prišel bo čas, ko bo splošno sprejeta. Za sedaj jo lahko sprejmemo zgolj kot domnevo, vendar pa bo tako le začasno. Dejansko gre le za vprašanje časa. Celotno stvar spora med branilci starodavne modrosti in njenimi obrekovalci - laičnimi in klerikalnimi - temelji (a) na napačnem dojemanju starih filozofij, zaradi odsotnosti ključev, za katere asirologi trdijo, da so jih odkrili; in (b) na materialističnih in antropomorfnih težnjah dobe. To pa kljub temu ne ovira darviniste in materialistične filozofe, da ne bi kopali v intelektualnih rudnikih starodavnih ljudstev in si pomagali do bogastva z idejami, ki jih tam najdejo; in tudi ne teologov, da ne bi odkrivali krščanske dogme v Platonovi filozofiji in jih poimenovali “slutnje”, kakor je to v dr. Lundyjevi knjigi Monumental Christianity (Monumentalno krščanstvo) in podobnih sodobnih delih.

Takšnih “slutenj” je polna celotna književnost - ali tega, kar je ostalo od te svečeniške književnosti - Indije, Egipta, Kaldeje, Perzije, Grčije in celo Gvatemale ( Popul Vuh). Utemeljene na istem temeljnem kamnu - starodavnih Misterijih - prvotne religije, brez izjeme, odsevajo najbolj pomembne od nekoč univerzalnih verovanj, kot na primer, v neosebni in univerzalni božanski Princip, absoluten po svoji naravi in nespoznaven za “možganski” intelekt ali pogojeno in omejeno človekovo spoznavanje.

Ni mogoče, da bi si lahko predstavljali kakršno koli njegovo pričo v objavljenem vesolju, ki bi bila kaj drugega kot Univerzalni Um, Duša vesolja. To, kar edino predstavlja neumrljivo in nenehno pričevanje in dokaz za obstoj tega Enega Principa, je prisotnost neizpodbitnega načrta v kozmičnem mehanizmu, rojstvo, rast, smrt in preobrazba vsake stvari v vesolju, od tihih in nedosegljivih zvezd navzdol do skromnega lišaja, od človeka do nevidnih življenj, i jih sedaj imenujemo mikrobi. Od tu univerzalno sprejemanje “Božanskega Mišljenja”, Anima Mundi, v starodavnih časih. Ta ideja o Mahat (velikem) Akashi ali Brahmini auri preobrazbe pri Hindujcih. ali Alaye, “božanske Duše mišljenja in sočutja”, pri trans-himalajskih mistikih, ali Platonovega “nenehno razmišljujočega Božanstva”, je najstarejši od vseh naukov, ki so sedaj znani in v katere verjame človek. Zato ni mogoče reči, da se je pojavil s Platonom, niti ne s Pitagoro, niti ne s katerim koli od filozofov v zgodovinskem obdobju. Kaldejski Orakli pravijo: “Dela narave so-obstajajo z intelektualno duhovno Lučjo Očeta. Kajti Duša je tista, ki je okrasila nebesa in ki jih krasi po Očetu.”

Philo, ki ga zgrešeno obtožujejo, da je svojo filozofijo povzel po Platonu, pravi: “Utelešeni svet je bil nato dovršen, s svojem sedežem v Božanskem Razumu.”

V Mochusovi Teogoniji najdemo na prvem mestu Aether in nato zrak; dva principa, iz katerih se rodi Ulom, razumski Bog (vidno vesolje materije).

V Orfejskih himnah se Eros- Phanes razvija iz Duhovnega Jajca, ki ga prežemajo aetherični vetrovi, pri čemer je veter “Duh Boga”, ki naj bi premikal aether, ki se “vali nad Kaosom” - Božansko “Idejo”; ti zadnji nazivi so istovetni z Univerzalno Dušo ali Animo Mundi ter Astralno Svetlobo Teurgov in Kabalistov.

Pitagora je prinesel svoje nauke iz vzhodnjaških svetišč, Platon pa jih je zbral v obliko, ki je za neiniciran um bolj razumljiva kot pa skrivnostne šifre Modrecev - katerih nauke je v celoti prevzel. Tako je Kozmos pri Platonu “Sin”, ki ima za svojega očeta in mati Božansko Mišljenje in Materijo. “Prvobitno Bitje” (Bitja, za teozofe, kajti so kolektivno nakopičenje božanskih Žarkov) je izliv Demiurškega ali Univerzalnega Uma, ki v sebi večno vsebuje idejo o “ustvarjenem svetu”, idejo, ki jo neobjavljeni LOGOS proizvede iz Samega sebe. Prva Ideja, “rojena v temi, pred ustvarjanjem sveta”, ostaja v neobjavljenem Umu; druga je, da ta Ideja potuje navzven kot odsev iz Uma (sedaj Objavljenega LOGOSA), se odene v materijo in prevzame objektiven obstoj.

Lucifer, September, 1896.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji