Prava okultna pot
P. G. Bowen

Predgovor

Vsebina te drobne knjižice, je bila izvorno predana v obliki predavanja dublinskemu krogu adyarskega Teozofskega društva. Kasneje je bila na prošnjo urednika predelana in v sedanji obliki objavljena v reviji Theosophy in Ireland. Avtor, kapetan P. G. Bowen, ki je bil takrat neodvisen preučevalec Starodavne Modrosti, je medtem postal predsednik The Hermetic Society v Dublinu. Na ta položaj ga je imenoval ustanovitelj tega društva, dr. George Russell, (“A. E.”). Kapetan Bowen je soglašal z objavo tega članka v knjižni obliki.

Pisec tega predgovora je iz PRAVE OKULTNE POTI zbral mnoga zrna duhovne pomoči, zato pošilja to knjižico v svet z zaupanjem in prepričanjem, da bo njeno preučevanje enako, ali še bolj, pomagalo tudi drugim. Njena resnična vrednost se površnemu bralcu morda ne bo razkrila; pravi iskalec pa, ki ve, da brez napora ni mogoče pridobiti nič vrednega, ne bo skoparil z osredotočenim preučevanjem, ki je zanjo potreben in kakršnega si tudi zasluži. Pisec je prepričan, da bo takšnemu iskalcu prinesla bogato žetev.

Knjižica je predana v duhu resničnega bratstva in je droben prispevek, ki ga pisec teh besed ponuja v podporo tistim, ki si prizadevajo hoditi po poti duha.

E. A. Ansell

POIŠČI MODROST, KI PREBIVA V SKRIVNEM,
PA BO, KO JO BOŠ NAŠEL, TVOJE TUDI VSE OSTALO.

Teozofija ali Resnični Okultizem je iskanje Resnične Modrosti, Resnična Modrost je Božanska Modrost, kajti nič, kar ni Božansko, ne more biti v celoti resnično.

Ljudje pripisujejo besedi TEOZOFIJA različne pomene, zato da bi se prilagodila njihovim posebnim namenom; medtem ko je pomen, ki ji ga pripisujem jaz, edini pravi pomen.

Okultizem je precej manj določen izraz, zato ga je mogoče, da bi nakazali iskanje skrivnega znanja katerekoli vrste, upravičeno uporabljati na bolj svoboden način. Toda RESNIČNI, ali Božanski Okultizem pomeni le eno stvar, in to je ISKANJE BOŽANSKE MODROSTI PO SKRIVNIH POTEH.

Druge oblike Okultizma lahko vodijo do takšne ali drugačne vrste znanja in moči, vendar pa znanje in moč nista MODROST.

MODROST je stanje uravnovešenosti in ravnotežja. Resnična modrost se lahko izraža le iz negibno uravnovešenega in uravnoteženega zornega kota. Njeno izražanje vključuje takšno posameznikovo stanje, ki je popolna ne-navezanost na kakršnokoli stvar. Če obstoja vezanost, ali privlačnost, do kakršnekoli stvari, potem bo človek to stvar odobraval in zato izražal odpor in ločenost od drugih stvari; ne bo mu uspelo obdržati ravnovesja med vsemi stvarmi, brez katerega ni mogoče izraziti modrosti. Resnična Modrost pomeni stanje absolutne ne-navezanosti na KATEROKOLI STVAR v Življenju, to pa pomeni tudi absolutno navezanost na Življenje kot nedeljivo celoto.

Iskanje ali izvajanje katerekoli druge skrivne umetnosti ali znanosti ovira izražanje modrosti, kajti sproža vezanost na nek poseben vidik življenja ter zato ločenost od drugih.

Naj-bo Novic mora razumeti to, kar sem povedal, da bi bil pripravljen na korak po Poti Resničnega Okultizma.

Pred vsakim človekom, ki se odloči, da bo iskal Resnico, se odpreta dve Poti. Prva se nahaja zunaj njega in se vije proti jedru brezmejnega vesolja, na robu katerega stoji kot nepomemben atom. Druga, ki se začne tam kot prva, pa teče proti neznanemu jedru človekovega lastnega bitja.

Nevedni človek, ki temelji svoja presojanja na podlagi videzov, se neizogibno usmeri na prvo. Spoznava, da je nemočen in neveden ter zato misli, da lahko resnico, kakršnakoli ta že je, poišče le izven sebe. V skladu s tem začne častiti in občudovati katerokoli bitje ali bitja, za katera se mu zdi, da posedujejo modrost, in upa, da si bo pridobil njihovo naklonjenost ter z njimi delil to, kar posedujejo. Njegovo prepričanje ga žene sedaj k temu, potem k drugemu, ki trdi, da je najbližje izvoru resnice, in v prosjačenje za nekaj drobtinic iz njihove shrambe. Toda njegovi napori mu ne prinesejo ničesar, kar lahko vidi vsak preučevalec Življenja sam.

Zunanja pot je Pot, po kateri je skozi zgodovino na splošno hodilo človeštvo. Da ne vodi do Božanskega je mogoče jasno videti s primerjavo stanja človeka iz kamene dobe in tistega civiliziranega človeka. Po materialnih in intelektualnih dosežkih med njima zija ogromen prepad; a v Duhovnih dosežkih med njima prepad, če sploh obstoja, ni velik. Odstranite zakone in običaje, ki jih je vzpostavil civiliziran človek, da bi zadovoljil svoje materialne interese, pa se bo izkazalo, da ni nič bolj prežet z duhom Univerzalnega Bratstva kot primitivni človek. Odgovor vam ponuja obča zgodovina, ki je zgodovina vojne, osvajanja in izkoriščanja slabotnejšega.

Zunanja pot ne vodi do Božanskega. Dejansko ne vodi nikamor. Vidimo lahko, da so se tisti, ki so hodili po njej dovolj dolgo, lahko prepričali, da je zbledela in jih pustila v praznini nevere v karkoli Božanskega. Pa vendar so ti, ki so dosegli to stanje nevere, bližje Božanskemu kot tisti, ki ga še vedno iščejo zunaj. To bom pred zaključkom še bolj razjasnil.

Poglejmo sedaj Notranjo pot - pot, ki vodi iz človekovega zunanjega, svetnega jaza, nazaj v globine njegovega bitja. Človek morda na njej dolgo ne bo ugledal večjega obeta Resnice kot na Zunanji poti. Toda, če bo gledal dovolj dolgo in dovolj inteligentno, bo slej ko prej zaznal, da je to Pot, po kateri hodijo vsi, ki se kakorkoli približujejo Modrosti. Ko se v njem porodi ta zaznava, je človek na razpotju.

Vendar pa le redki prečkajo križišče v življenju, na katerem prejmejo svoj prvi preblisk o oddaljenem žarku Resnice. Postali so tako odvisni od zunanje pomoči, da se bojijo narediti korak na Notranjo Pot; kajti to je Pot, po kateri mora Romar hoditi sam. Tisti, ki si upajo narediti nekaj obotavljajočih se korakov, se skoraj vedno obrnejo, prestrašeni, ker so ostali sami. Pohitijo nazaj na Križišče, kjer se nahajajo številni VODNIKI, ki ponujajo bergle za slabotne in prodajajo zemljevide ter načrte Poti za nevedne. Toda ti Vodniki niso pomočniki, ampak zaviralci; njihovi načrti so lažni, kajti tudi sami niso nikoli hodili po Notranji Poti; njihove bergle so za Romarja nekoristne, kajti na Notranji Poti, se on lahko zanaša le na lastne noge.

Pa vendar človek lahko vidi Resnico, in običajno tudi jo; toda ne glede na to, po navadi zapravi življenje na Križiščih, trepetajoč in obotavljajoč se v strahu pred nadaljevanjem poti. Lahko celo zapre ušesa za globok glas in svoje oči za slabotno oddaljeno svetlobo Resnice ter sprejme pomoč enega od Vodnikov in se slepo vrne nazaj na nekoristno Zunanjo Pot.

Toda na teh Križiščih se poleg teh Vodnikov nahajajo tudi drugi. Ti ne ponujajo bergel, ne načrtov, ampak tiho in z neskončno potrpežljivostjo KAŽEJO v smer Notranje Poti. Zakaj vztrajajo, če se za njih ne zmeni ali jih ne opazi niti eden od milijonov? Vedo, da jih čaka kraljevska nagrada, če se bo v smer, v katero kažejo, podal vsaj eden od desetih milijonov.

Ali ni bilo že tolikokrat rečeno in ali niso že mnogi z neodvisnim razmišljanjem spoznali, da znanja človeku ni mogoče podariti, ampak da se mora poroditi v njem samem, da bi lahko rekli, da ga v resnici poseduje? Ljudje govorijo o Učiteljih, pa vendar nikoli noben Učitelj ne podari znanja, v tem smislu, da bi nekaj vlil v um, v katerem pred tem ni bilo ničesar. Preden človek lahko reče, da se je neko stvar naučil, mora ta stvar obstajati v njegovem umu.

Nedolgo tega sem imel priložnost, da v filozofski razpravi z mladim prijateljem uporabim matematični račun, za katerega rešitev sem kot aksiom uporabil dobro znano algebraično formulo: (X + Y) x (X – Y) = X2 – Y2.

Na koncu sem svojemu prijatelju rekel, “Formulo si sprejel kot aksiom. Ali misliš, da je pravilna?”
“Gotovo je pravilna,” je odgovoril.
“Toda, kako VEŠ, da je pravilna,” sem vztrajal.
“Kako; o njej sem se učil v šoli.”
“Hočeš reči, da ti je nek učitelj povedal, da je pravilna, in da si mu ti verjel, a ne?”
“Da,” je bil odgovor.
“Toda, ali res VEŠ, da te je dobro poučil? Ali bi, na primer, stavil življenje na njegovo besedo?”
Moj prijatelj se je obotavljal. Na njegovem obrazu se je pojavil dvom. Jasno je, da ni vedel, ali je enačba pravilna ali ne.
“To je čudno,” je rekel, “mislim, da dejansko ne vem, ali je pravilo točno ali ne.”
“Zakaj tega ne odkriješ sam,” sem rekel. “X in Y sta neznanki, abstraktni količini; recimo, da sta X = 3 in Y = 2.”
Naredil je kot sem rekel in hitro dokazal, tako kot to lahko vsak, da je trditev točna.

In dokler ni sam preveril pravila, moj mladi prijatelj ni VEDEL, ali je točno. Torej, do tistega trenutka se od svojega učitelja dejansko ni naučil nič. Prej je le preprosto slepo sprejemal zagotovilo nekoga drugega in si domišljal, da je to vedenje. Še več, če človek dobro preuči to stvar, potem lahko vidi, da lahko reče, da se je dejansko nekaj naučil od svojega učitelja, šele POTEM, ko se je v njegovem umu porodilo vedenje.

Preprosto dejstvo je - čeprav bodo mnogi, da bi ga cenili, morali o njem precej razmišljati - da vse dejansko znanje v človeku že pred-obstaja; in da je tisto, za kar se zdi, da prihaja od zunaj, le objektivizirano notranje vedenje. Preden človek v resnici neko stvar pozna, je ta stvar že prevzela obris v njem samem.

Iz tega je jasno, kako nesmiselno je pričakovati pomoč ali modrost od katerekoli osebe ali katerekoli stvari izven sebe. V trenutku, ko VEŠ, da so Učiteljeve besede RESNICA, on preneha biti tvoj učitelj. Pred tem te ne uči, ampak ti ponuja neko stvar, ki jo ti, ali slepo sprejmeš - zaradi česar ostaja izven tebe - ali pa jo prevedeš v neko objektivno obliko, sorazmerno s tisto malo vedenja o njej, ki je v tebi že razvito.

Tisti, ki to dobro razumejo, morajo posledično razumeti tudi to, da sta vsa megla in zmeda, ki ju zaznavajo v objektivnem svetu, proizvod tistega predela njihove lastne narave, v katerem prebiva njihova zavest.

Svet, vesolje, je objektiviziran jaz vsakega posameznega človeka. Na podlagi tega razumevanja, mora človek dojeti, da je BOŽANSKO, ki si ga predstavlja kot prebivajoče v osrednjih globinah Prostora, ne prebiva tam, ampak v jedru njegovega lastnega bitja.

Noben Učitelj ne more VSTOPITI v človekovo bitje in ga voditi nazaj proti njegovemu jedru. Vsak človek mora po tej poti hoditi sam. Vse, na kar se je naslanjal izven sebe, mora opustiti, ker ga le ovira na njegovi poti navznoter: tega ne more vzeti s seboj. Pa vendar se bodo na tej poti navznoter še pojavljali učitelji; nekateri takšni, za katere ve, da se bo od njih nekaj naučil, in drugi, ki se jim mora odpovedati, da ga ne bi zadrževali. Učitelj vseh Učiteljev pa se nahaja na oddaljenem koncu Poti, ne svetuje, niti ne usmerja, ampak potiska naprej. Toda teh zadnjih besed še ni mogoče razumeti.

Ko ima človek enkrat vpogled v katerokoli stvar, ki je zanj objektivna - to pomeni, ko jo resnično POZNA - ta stvar zanj ni več pomembna. Vsrkal jo je in njena vrednost je postala del njega samega, prazno lupino pa odvrže brez obžalovanja. Toda, tako dolgo, dokler se zdi za človeka nek zunanji predmet tako pomemben, da se ga oprijemlje, tako dolgo ga ne pozna in se glede njega zadržuje na mrtvi točki.

Vsi ljudje se oprijemljejo te ali one stvari in si vtepajo v glavo, da jim pomaga; dejansko pa je vse, kar jim nudi, le občutek varnosti, ki se poraja ob trdni zasidranosti.

Svetovi ljudi so zasidrani v svetu, ker se njim to zdi potrebna stvar; vendar pa je vse, kar je pri njej potrebno, le resnica, ki jo prekrivajo njeni videzi. Ko ljudje to dojamejo, potem za njih ni več koristna in vse te opustijo. Takrat vedo, da je vse, kar je v njej realno, del njih samih; ostalo je le lupina; videz in ne realnost.

Človek začne resnično napredovati, ko spozna, da bolj pomemben, ko se mu zdi nek zunanji predmet, bolj gotovo je, da ga ne pozna.

To, kar pravim, ni nekaj novega, ampak stara stvar; tako stara, da nikoli ni obstajal čas, ko je ni bilo. Ponavljali so jo iz dobe v dobo, in tako bo tudi v bodoče. Pa vendar si le redki, ki zanjo slišijo, prizadevajo delovati v skladu z njo, ker naj bi bila to pretežka stvar. In še tisti redki, ki ji poskušajo slediti, večinoma to počnejo brez znanja; ni stvar, ki bi postala del njih samih. Tako najdemo takšne, ki jemljejo besedo, ne da bi jo razumeli, in bežijo iz sveta in njegovih oblik v puščave in samostane ter mislijo, da na ta način izvajajo učenje. Toda temu ni tako.

Če človek pobegne v puščavo ali v celico, ne zbeži pred nevednostjo in zmedenostjo svoje lastne narave, za katero je nemiren svet objektivna podoba. Bežanje pred katerokoli zunanjo obliko nikakor ne pomaga, je prej ovira. Človek sicer lahko zapre svojo zavest za njen obstoj, tako kot noj skrije svojo glavo v pesek, vendar pa ga to še bolj trdno zasidra - zadrži ga svet zmede, in ker je ne zaznava, si neha prizadevati, da bi jo spoznal, kar je sen in ne budnost, boj, da bi postal njen ujetnik.

Človek se mora osvoboditi stanja nevednosti, ki obstaja v njem samem in ki povzroča, da pripisuje pomembnost katerikoli obliki tega objektivnega sveta - domu, deželi, družbi, cerkvi. Spoznati mora resnico v teh stvareh, ki so, vsaka in vse, le njene ozke in izkrivljene oblike. Če se v njem prebudi poznavanje te resnice, postanejo zanj oblike predmet ravnodušnosti.

Če bo do njih ravnodušen, pred njimi ne bo skušal zbežati ali jih uničiti. Vedeti mora, da poskus, da bi zbežal pred ali uničil določeno obliko tega sveta, pomeni, da je ta oblika zanj pomembna. Povedal in pokazal sem, da je to, kar se zdi človeku pomembno, takšno le zato, ker tega ne pozna.

Eden od naših mlajših bratov mi je rekel, da bo tovrstno razmišljanje mnoge privedlo v stanje brezizraznega zanikanja ali v agnosticizem. To je res. To je nujno stanje, skozi katerega gredo, ali bodo šli vsi, preden se začne resnično napredovanje. V tem stanju človek prepozna svojo lastno nevednost, kar je nujen uvod v resnično učenje. Preden se človek začne gibati navznoter, se mora izmuzniti vsem sidrom, ki ga vežejo na zunanjo avtoriteto. Zato mora nastopiti čas - ki lahko traja le trenutek, ali pa številna življenja - ko človek obstane sam v praznini - ko ga nič, kar je zunanje, ne zadržuje ali podpira, in ko se v njem še ni porodilo nič, kar bi lahko zagrabil. Prav strah, zavesten ali nezaveden, pred to izgubo in tem osamljenim stanjem je tisto, ki tako mnoge zadržuje pri tem, da se naslanjajo na zunanjo podporo. Tu pa tam človek zdrsne ali je potisnjen v to stanje, le zato, da bi hitro pohitel nazaj in se oprijel novega sidra. A, dokler ne vzame poguma v obe roki in sam ne stopi v praznino, ne pridobi nič.

Dokler ne zbere tega poguma, ali pa ga razvije s svojo odločno voljo, človek ni Teozof. Članstvo v katerikoli Cerkvi ali kateremkoli društvu ali kateremkoli krogu, ki sam sebe imenuje teozofski, še ne naredi človeka za Teozofa. Dejansko mu celo lahko prepreči, da bi to postal; čeprav, kot sem pokazal, ni nujno, da bi bilo temu tako. Toda ali ni tako, da bo človek, ko se katerakoli človeška institucija razglasi za instrument Resnice ali za obliko, v kateri se objavlja Resnica, mislil, da bo s tem, ko bo postal njen član, tudi on sam moral postati prejemnik Resnice? Seveda pa ne postane nič takega.

Kakršnokoli Resnico že posedujejo njegovi prijatelji, je ta njihova in ne njegova, kajti ostaja izven njega. S tem, ko se jim je pridruži, on ne pridobi znanja, ki ga lahko posedujejo njegovi bratje, tako kot mojemu mlademu prijatelju že samo članstvo na fakulteti ni prineslo znanja njegovega Učitelja, ampak se je moralo poroditi v njem samem, preko njegovega lastnega napora in izkušnje. Zato včlanitev v Cerkev ali katerokoli drugo združenje človeku ne pomaga ali ga osvobodi nujnosti po individualnem naporu. V večini primerov ne pomeni nič drugega kot le prestavljanje sidra z mesta, ki ni več varno, na bolj trdno.

Toda ne mislite, da bi moral zaradi tega človek prekiniti stik s svojo Cerkvijo ali s katerimkoli združenjem, katerega član je. Če ni iz oblike potegnil njene Resnice in si je prilastil, potem oblika ostaja zanj pomembna stvar; in najsi je njen član ali ne, zanj ostaja pomembna. Če pa je iz oblike izsrkal resnico in nanjo gleda le kot na lupino, kakšen smisel ima potem prekinitev stikov s stvarjo, ki zanj nima nikakršnega pomena. Če prejema pomoč, je to pomoč našel v samem sebi, in oblika jo zgolj objektivizira. Če obdrži obliko, je ta prav tako le objektivna podoba vidika vezanosti njegove lastne narave, beg pred katerim ga ne bo osvobodil.

Najsi človek stoji sam, ali pa pripada izbranemu društvu z milijoni članov, je njegov položaj isti. Če je posrednik za Resnico, bo ta sijala skozenj. Če ni, mu tega ne bo omogočilo nobeno povezovanje z drugimi. Recimo, da njegovo Cerkev ali Red predstavlja veliko okno z milijoni razdelkov, od katerih so nekateri čisti, tako da skoznje sije čista svetloba, medtem ko so drugi motni, pri čemer se njihova motnost pne od le delne do popolne zastrtosti.

In ali bi se, če bi kateregakoli od teh razdelkov odstranili in postavili na neko osamljeno odprtino, njegova narava spremenila? Sončna svetloba bi še vedno prodirala skozenj v skladu z njegovo motnostjo, pa najsi bi stal sam, ali pa povezan z drugimi.

Če bi Modri ali Učitelji predstavljali čiste razdelke v širnem mozaiku, v katerem navaden človek predstavlja motnega, zatemnjenega, ali bi Resnica, ki sije skoznje, kaj vplivala na njegovo naravo? Ne bi. Morda bi lahko odseval nekoliko svetlobe, ki sije skozi druge - kar pomeni, da bi jo ponavljal. Vendar pa ponavljanje v nobenem smislu ne spreminja njegove lastne narave.

Če upoštevamo vse, kar sem povedal in orisal v zvezi z resničnim VEDENJEM, kaj je potem tisto, kar človeku prinese Resnico? Le tista stvar znotraj človeka - POZNAVALEC, Edini RESNIČNI JAZ, mu podarja Resnico. Ta POZNAVALEC, ki pozna in podarja Resnico, je sam po sebi Resnica. Do te mere, kot je v človeku prebujen Resnični Jaz - do te mere, in le do te, bo on prepoznal obstoj večne Resnice. On ne bo prepoznal resničnega učenca Modrosti, dokler to ne bo postal on sam. Modri in Učitelji bodo hodili mimo njega po cesti, pa jih ne bo prepoznal, dokler se on sam ne bo povzpel do njihove družbe.

Mnogi ali večina vas, ki poslušate te besede, ste razmišljali in meditirali o mnogih vidikih filozofije, ki ji pravimo Teozofija, vendar pa se zdi, da le redki upoštevajo osrednji nauk, brez katerega vse ostalo ne pomeni nič. Osrednji nauk je TEMELJNA ZDRUŽENOST VSEGA OBSTOJA. Obstoj je ZDRUŽENOST - Ena in NEDELJIVA. Če se človek zaveda obstoja, potem mora biti tudi on sam ta Združenost, in nič manj. Če bi bil manj, potem ne bi bil zavesten, kajti celota je nedeljiva in ni razdeljena na dele.

Nadalje, nenehno slišimo in ponavljamo, da je Človek Mikrokozmos. Kaj si predstavlja človek, ko ponavlja ta nauk? Ali ne nekaj podobnega: Kozmos si predstavlja kot širno območje neskončnih vidikov. Človeka, Mikrokozmos, pa si predstavlja kot majhno področje, s svojstvi, ki so miniaturne kopije širšega območja. Če obravnava odnos med velikim in malim, ali si ne predstavlja neizogibno samega sebe kot majhno območje, ki zaseda neskončno majhno točko v velikem območju, Makrokozmosu? Tako si predstavlja dve ločeni stvari, eno neskončno večjo in nadrejeno drugi.

Takšno pojmovanje ne predstavlja Resnice. Resnica počiva v aksiomu Hermesa, Trojno Velikega Mojstra:

“Kakor Znotraj, tako Zunaj; kakor Veliko, tako Malo; kakor Zgoraj, tako Spodaj; obstoja le ENO ŽIVLJENJE IN EN ZAKON: nič ni Notranje, nič ni Zunanje; nič ni Veliko, nič ni Malo; nič ni Zgoraj, nič ni Spodaj, v BOŽANSKI ekonomiji.

Človek, Mikrokozmos, ni neskončno majhno območje, in Kozmos ni neskončno veliko območje. Ne obstajata dve območji, ampak le ena stvar, kar lahko vidimo, če pogledamo skozi različna konca ogromnega teleskopa. Preko enega konca človek vidi neskončno povečan obstoj. Preko drugega neskončno zmanjšanega. Pa vendar gleda eno stvar in ne dve. Njeno realnost le, ko odloži svojo lečo. EN OBSTOJ se zdi dvojen, en velik in en majhen, le če nanj gledamo preko dveh koncev leče omejene zavesti.

Modri in Učitelji obstajajo, in jih je potrebno najti znotraj človeka samega. Dokler jih ne najde tam, jih ne bo prepoznal v nobeni objektivni obliki. Do te mere, do katere človek s svojo notranjo gotovostjo VE, da so besede in poti drugega resnica, do te mere, in le do te, postane drugi zanj Mojster in Učitelj. Toda, ko človek prepozna v nekom drugem nek vidik Resnice, ne bi smel, zaradi tega, sprejeti vse drugo, kar ta reče ali naredi, slepo in brez poznavanja. Če to naredi, se znova zasidra in postane oboževalec oblike, ki je v določenem primeru zanj objektivizirala žarek Resnice.

Vse religije sveta, ki so se porodile okoli imena nekega učitelja, dolgujejo svoj obstoj tej napaki. Nekateri učenci, ali drugi, so v nekaterih besedah ali dejanjih Učitelja prepoznali objektivno obliko žarka Resnice, ki se je porodil v njihovem lastnem bitju. Iz tega prebliska vedenja so zdrsnili v slepo sprejemanje Učitelja kot utelešenja absolutne resnice ter pozabili, da je bil on le utelešenje ene same iskre resničnega vedenja, ki se je porodilo v njih samih.

VERA je beseda, katere pravi pomen je skoraj povsem pozabljen. Svet misli, da pomeni slepo ali nerazumno verovanje. Njen pravi pomen je precej drugačen. Res je, da vključuje verovanje, ki ne temelji na razumu, vendar pa je to verovanje, ki je daleč od tega, da bi bilo slepo, odvisno od določenega vedenja, ki ga človek pridobi, ko se v njem prebudi POZNAVALEC, Resnični, Notranji Jaz. Zapoved, ki se tako pogosto ponuja človeku, da mora imeti Vero, ni povelje, da se mora predati nevedni predanosti drugemu ali njegovim besedam. Nasprotno, je povelje, da samega sebe osvobodi vezanosti - vezanosti na tisti sorazmerno nizki, zelo omejen vidik Uma, ki se imenuje Razum. POZNAVALEC prebiva onstran razuma in onstran vsega, kar običajni človek pozna kot Mišljenje.

Ko ima človek to pravo Vero v Učitelja, to pomeni, da se je v njem prebudil POZNAVALEC, Edini Učitelj; oblika, v kateri se pojavi Učitelj, je preprosto objektivna podoba tega, kar je znotraj človeka sprožilo budnost.

Zakaj Modri ostajajo skriti, ko pa bi lahko stopili na svetlo in razsvetlili svet s svojo modrostjo? je nenehen klic, izgovorjen ali zamolčan, iščočega človeka. Kako pa običajni človek ve, da ne stopajo na svetlo? Kako pa ve, da niso že te besede, ki jih podajam, podane s strani Modrega? Če bi vam zagotavljal, da je temu tako, bi nekateri med vami to morda verjeli, nekateri pa ne. Toda nihče ne bi vedel, ali govorim resnico ali ne, kajti v nobenem še ni prebujen POZNAVALEC. Če bi dosegel, da bi se s sten zbrisali tisti okraski, bi vsi verjeli v mojo nadčloveško moč in me morda sprejeli kot Modrega; a s tem bi se le vezali na svoje čute in ne bi bili čisto nič bližje svobodi resničnega znanja kot prej.

Modri in Učitelji ter njihovi nižji jazi, Sli, so se in se še pojavljajo v svetu ljudi. Vendar pa je vse, kar lahko naredijo, to, da človeku pokažejo pot in mu svetujejo, da po njej hodi sam. Njihovo sporočilo je vedno enako - preprosto sporočilo, ki vam ga predajam. Kaj so vse knjige o Filozofiji Življenja, ki so bile napisane v njihovem imenu, vsi sistemi in znanosti o Življenju, ki so jih učili? Nič drugega kot le kažipoti, ki kažejo na Pot, po kateri mora človek hoditi z lastno močjo. Filozofije nakazujejo, ZAKAJ so potrebni človekovi napori; sistemi in znanosti nakazujejo KAKO, in to je vse. Človek, vsak od vas, ki me poslušate, mora sam opraviti delo, za katerega Filozofija priskrbi razlog, sistemi in znanosti pa sredstva; nihče ne more tega opraviti zanj. “Jaz sem Pot, Resnica in Življenje,” je rekel Učitelj, Vendar pa je on govoril iz tistega večnega “Jaz”, ki je jedro vsega bivanja in vsakega bitja. Človek se mora poistovetiti s tem “Jazom”, tako da se umakne vanj po Notranji Poti in da na koncu postane tisti POZNAVALEC, ki je RESNICA.

Prevod: Anton Rozman