Celovit pristop k yogi
John B. S. Coats

Osnovno načelo v teoriji yoge je, da obstaja le Ena samost, pa čeprav se ta objavlja v številnih oblikah. V vsem in v vsakem bitju se del te Samosti razvija zato, da bi postal na koncu eno z Univerzalno Samostjo. In dejansko je bil za ta namen ustvarjen univerzum. V mineralnem, rastlinskem in živalskem kraljestvu se delci Samosti razvijajo počasi in v skladu z naravnimi zakoni; toda v človeškem bitju se razvoj odvija zavestno. Nekega dne pride do stopnje v življenju vsakega človeka, ko začuti vzgib, da bi se začel hitreje gibati proti svojemu cilju - proti polni uresničitvi Univerzalne Samosti v sebi in postal eno z njo. Zato se lahko odloči za eno izmed poti yoge, ki vodi do končne zveze, v kateri v Enosti izginejo vse dvojnosti.

S teozofskega zornega kota je vsak posameznik cikličen duhovni romar, večna Monada ali Jivatma - v sebi nedeljiva enota, čeprav sposobna mnogoterih in mnogostranih učinkov v kraljestvu prostora in časa.

Monada, ki je bistvo človeškega posameznika, je to, kar bi lahko imenovali nedeljiva iskra. Je iskra enega Plamena; ni ločljiva od Plamena, ampak ostaja del njegovega telesa. Obenem pa se spušča v materijo kot migljajoči žarek oddaljene zvezde v prostor. Najprej se utelesi, skupaj z brezštevilnimi drugimi Monadami, v mineralnem svetu, kjer raste in razvija moč za svoj lasten razvoj. Ko postane premočna za mineralno kraljestvo, pritisne na svet rastlin, kjer razvije več svoje božanskosti, dokler ne postane vse bolj vznemirjena zaradi omejene izkušnje, ki jo ponuja rastlinsko kraljestvo, tako da se vzpne v kraljestvo živali, kjer svoboda gibanja in svitanje namena ponujata precej več priložnosti. S širitvijo navzven in pridobivanjem nenehnih izkušenj od živalskih oblik spet preseže meje te izkušnje in se znova pojavi v človeku.

Atma, Buddhi, Manas

V človeškem svetu se Monadični Žarek vklene v obliko “misleca”. Ta Ego so do sedaj potiskali v razvoj naravne spodbude v okviru Naravnih zakonov. V človeškem kraljestvu pa postane individualna, duhovna entiteta, ki ima moč misliti za sebe, kar vključuje, med drugim, tudi izbiro in odgovornost.

Ego še vedno sledi eni, resnični volji, ki ga nezmotljivo vodi po njegovi poti, vendar se začne istovetiti z Duhovno Triado - Atma, Buddhi, Manas.

Atma je koren ali jedro vseh duhovnih aktivnosti na evolucijskem polju, na katerem se porajajo materialni učinki. Vsebuje - je - duhovno bistvo ali kvintesenca Monade, ki je nekako zastrta. Buddhi je Božanska Intuicija Čistega Razma; Manas pa Ustvarjalni ali Celoviti Um, kakor tudi ločujoči um. Tako Monado zastopajo Atma, Buddhi, Manas, ki si jih lahko predstavljamo kot enakostranični trikotnik z možnosti raznovrstne zveze med posameznimi stranicami in Monado v središču.

Zaradi nadaljnjega razvoja Ego vzpostavi troje teles ali instrumentov, preko katerih vzpostavlja stik s polji, na katerih naj bi deloval. Ta postanejo sredstva - fizično, čustveno in mentalno - ki jih uporablja za lastne izražanje in pridobivanje izkušenj. Tako kot si grški igralec nadane masko za vsako vlogo, ki jo odigra, tako si tudi človek nadane takšne maske (“persone”), inkarnacijo za inkarnacijo, za odigravanje različnih vlog.

Pot Povratka

Sčasoma, po mnogih inkarnacijah, ki jih je preživel potujoč po poti navzven, ko razvija tisti Jaz v omejitvah materije, in oddaljujoč se od svojega izvora, nasičenost in bolečina spremenita človeka, tako da se začne počasi obračati proti svojemu resničnemu cilju. Njegove oči se vse bolj obračajo proti vrhu zveze in z rastočo gorečnostjo iščejo pot po pobočju gore, dokler, nazadnje, ne začne hoditi po nivriti marga ali po poti povratka.

Na tej poti pridobiva izkušnje z vse večjo ločenostjo od svojih teles, s pridobivanjem nadzora nad njimi in z učenjem, kako naj jih uporabi kot svoja orodja. Sedaj odloži vse, kar je prej poskušal pridobiti in skuša živeti, se gibati in bivati na nivoju, ki je nad njegovimi nekdanjimi strastnimi željami, čustveno vznemirjenostjo in mentalno ločenostjo. Tančice, ki pred njegovimi očmi zastirajo Božansko Slavo, odpadajo ena za drugo, dokler končno ne doseže vrha, cilja, proti kateremu je potoval, inkarnacijo za inkarnacijo, preko ugodja in bolečine, veselja in žalosti, uspeha in neuspeha, se učil in rastel preko vsake in vseh izkušenj.

Poti so mnoge, toda Vzvišeni Cilj je le Eden. In cilj ni nič manj kot najbolj sublimna izkušnja, ki jo lahko izkusi katerikoli človek. Dejansko je ni mogoče izraziti z besedami, kajti v tistem stanju obstoja le Eno in nihče, ki bi karkoli izkušal.

Yoga

Vsak posameznik čuti nujo, da se najprej poda po poti navzven in šele nato po poti povratka. Po slednji je mogoče hoditi na bolj racionalen, hiter in zavesten način, če sledimo določenim tehnikam, ki so jih razvili in izpopolnili modreci in jasnovidci vseh obdobij. To je yoga.

Na kakšen način se lahko človek odvrne od svojega stanja nevednosti in stopi na pot modrosti? Kako lahko uide izpod nadvlade svojih telesnih strasti, svojih čustev in svojega ločujočega uma, da bi živel in deloval s stališča svojega bolj resničnega individualnega jaza, notranje Božanske Iskre?

Najprej z razločevanjem. Preko nenehne in koncentrirane pozornosti se mora človek učiti ločevati med bolj in manj pomembnim, med realnim in nerealnim, med voljo Višjega Jaza in gonilno silo telesnih želja.

Drugič, z brezželnostjo in nevezanostjo. Tako, kot je rečeno v Ob nogah Učitelja, “Pomni, da vsaka sebična želja veže, pa naj bo njen cilj še tako vzvišen; in dokler se je nisi znebil, nisi povsem svoboden, da bi se posvetil Učiteljevemu delu.”

In tretjič, s šestimi točkami pravilnega ravnanja, opisanimi kot: obvladovanje misli, obvladovanje dejanj, strpnost, ravnodušna vedrina, usmerjenost k cilju in zaupanje ter Ljubezen. Z resnično nesebično ljubeznijo - najprej do enega ali dveh, nato do širše skupnosti, in končno, z preseganjem vsakršne ljubezni do oseb, da bi se osredotočil v ljubezni do vseh živih stvari. V isti knjigi je zapisano: “Izmed vseh lastnosti pa je najvažnejša ljubezen. Če je dovolj močna, človeka sili, da si prisvoji vse ostale; brez ljubezni pa vse ostale niso dovolj.”

Razvoj Ega

Prvi korak v yogi je spoznanje, da človek ni svoja nižja telesa - fizično, čustveno in nižje mentalno - ampak Ego ali Višji Jaz. Duhovna Triada, s svojimi subtilnejšimi telesi - Atmičnim, Buddhičnim in Višjim Manasičnim, ki ustrezno predstavljajo Voljo, Modrost in Ljubezen - mora biti prepoznana kot ločena od nižjih teles. Po Patanjaliju, veliki avtoriteti v hindujski yogi, je to mogoče doseči s prekinitvijo predrugačenj uma. Človek mora biti dokončno sposoben vzeti v roke in umiriti um kot orodje, ki šele nato postane resnično uporabno. Mentalno telo mora postati mirno in tiho, odzivno le za spodbude, ki jih zanj izbere višja zavest.

Ko to doseže, človek spozna resnično naravo svojega resničnega Jaza

Ego sedaj lahko prevzame nadzor nad osebnostjo - fizičnim, čustvenim in mentalnim telesom - in jih pripravi do delovanja v skladu s svojimi potrebami in ne neodvisno od njega, kot je to običajno. Ko v vsakem primeru človek reče: “To nisem jaz”, ta telesa nekako postanejo njegov zunanji del, za razliko od prejšnjega istovetenja z njimi. Ko preseže te zunanje oblike in vstopi v svoj lasten notranji tempelj, doseže pomembno stopnjo v razvoju Ega. V različnih sistemih yoge se to imenuje “drugo rojstvo”, v krščanstvu pa rojstvo Krista v človeku. V skladu z budistično terminologijo je to “vstop v tok”, kajti od tu naprej gre človek lahko proti nadaljnjemu razvoju “svojih” subtilnejših teles, ki so bila do sedaj skoraj, če ne povsem, speča. Beseda “svojih” ni povsem ustrezna, saj za te subtilnejše nivoje ni mogoče reči, da “pripadajo” komurkoli. Obstajajo in človek je del njihove narave. Ta zelo odločilen korak se v določenih skupinah imenuje Prva Velika Iniciacija.

Pozor glede yogijskih moči

Patanjali je bil jasnega mnenja, da moramo v yogi hoditi po poti postopnosti. Človek ne sme nikoli zaupati nabite puške otroškim rokam. Razvoj siddhis, ki jih v študentu lahko izzovejo določene prakse, lahko primerjamo z nabito puško. Mnogi so jih sposobni razviti, medtem ko še nimajo razvitega razlikovanja med njihovo pravilno in napačno rabo. Zakon Narave pravi, da je mogoče takšne moči varno uporabiti le za pomoč drugim. Njihova sebična uporaba za osebno korist je enakovredna koraku nazaj na levoroko črno pot, ali vsaj sivo, magije - v stanje, ki lahko zahteva dolgo obdobje bolečine, preizkusa in napora, da bi se iz njega izkopali.

Popoln domet yogijske izkušnje ni (in prav gotovo ne varno) mogoč, dokler človek ne poseduje moralnih lastnosti, ki so zajete v praksi Yame in Niyame. Yama je povezana z disciplino in nadzorom nižjih teles, mentalnega, čustvenega in fizičnega, ter z osvoboditvijo pred popuščanjem čutnim strastem, ki tako hitro speljejo naše najboljše presoje na stranpot. Niyama pa pomeni prava pravila ravnanja, s katerimi se človek osvobodi vseh sebičnosti in postane instrument za služenje človeštvu. Brez prakse Yame in Niyame yogi sicer lahko doseže višje moči, vendar pa postane instrument v rokah tistih sil, ki delujejo za zlo.

V praksi yoge mora človek poskrbeti, da njegovi napori po pridobitvi brezstrastnosti ne ubijejo ljubezni. Z in preko človeških vezi ljubezni in sočutja se namreč razvija jaz. Ljubezen je želja ločenega Jaza po združitvi z vsemi drugimi ločenimi Jazi. Praksa brezstrastnosti mora biti nenehna in kontinuirana. Pomeni premišljeno in neprekinjeno prakso brezstrastnosti med predmeti, ki nas privlačijo. Virya ali moč in vztrajnost sta tisti dve lastnosti, ki sta pri tem potrebni. Obstajati mora silovito razlikovanje, ki je samo bistvo individualnosti; slaboten človek ne more doseči cilja yoge.

Yoga teozofije

Obstajajo številni tipi yoge, med katerimi so najboljši znani: Bhakti yoga ali yoga predanosti, Karma yoga ali yoga aktivnega služenja, Jnana yoga ali yoga samo-spoznavanja in Raja yoga, Kraljevska Pot, ki jo v svojih Yoga Sutrah obravnava Patanjali.

Morda bi lahko novo pot yoge imenovali Yoga teozofije, ki je predstavljena v treh drobnih lmjižicah, Ob nogah Učitelja, Glas tišine in Luč na Pot. To je tudi Raja yoga, ki pa ima nekaj sebi lastnih posebnosti. Če prihaja hindujska yoga v svoji sedanji obliki iz daljne preteklosti, pa Yoga teozofije pripada sedanjosti in prihodnosti. Uteleša to, kar je bilo preizkušeno skozi brezštevilna stoletja. Yoga teozofije ponuja sistem, ki ga človek lahko izvaja v vsakodnevnem življenju. V Yogi teozofije obstajajo trije važni činitelji:

Prvič, priznavanje Nesmrtne Samosti in spoznanje, da je to resnični “Jaz”, Bog v nas, in ne osebnost, ki je le del manj trajnega ega in je povezana s pridobivanjem izkušenj na nižjih ravneh.

Drugič, priznavanje Mojstrov, ki so dosegli in prešli v nadčloveško stopnjo ter so pripravljeni sprejeti in uriti učence, ki bodo v pomoč človeštvu in izvedbi Božanskega Načrta. Ko je učenec pripravljen, se pojavi tudi mojster.

Tretjič, za priznanje Nesmrtnega Vladarja v nas in namena Mojstra, ki prevzame notranje urjenje tistih, ki so postali tega vredni, je bistveno, de je učenec v harmoniji s samim seboj, s svojimi součenci in celotnim človeštvom. Ne sme biti niti sledu sebičnosti ali ponosa. Živeti mora zato, da bi pomagal človeštvu v Mojstrovem imenu. Ne sme delovati zaradi hvale ali slave. Predvsem pa mora izločiti vsa čutenja ločenosti od drugih jazov, vedoč, da obstoja le ena Samost v vsem.

Poudariti moramo, da igrajo v Yogi teozofije Mojstri osrednjo vlogo. V skladu s to yogo, si ego zasluži pomoč mojstra, ki je, po zakonu Narave ni mogoče odreči tega vrednemu aspirantu. Še več, nenehno spominjanje na Mojstra in na Njegove velike kvalitete učenca pritegne bliže k adeptu. Mojster tako postane stalen vodič in standard, s katerim aspirant presoja svoja lastna dejanja, misli in besede.

Paradoks, ki vznemirja sodobnega človeka in ki je prisoten tudi v svetu duhovnih teženj, je past, ki obstaja skoraj vedno med pravilom in prakso. Nič ni bolj razočarajoče za študenta ali iskalca kot spoznanje, da življenje njegovega učitelja nikakor ne ustreza izrednosti nasveta in navodil, ki gredo s tako lahkoto z njegovih ust. Zato morajo učitelji yoge prakticirati visoke standarde moralnosti in dobrega ravnanja v svojem življenju. Tisti, ki si drznejo sami sebe imenovati učitelji yoge in prevzamejo odgovornost za učenje drugih, bi morali prav gotovo osvojiti Yamo in Niyamo kot nujno osnovo za svoja lastna življenja. Drugače se bomo le igrali s to veliko Znanostjo, ki ima danes priložnost, da naredi toliko dobrega ali pa toliko škode.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, junij 1990. Izvleček iz The Theosophist, december, 1980, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji