Kako preseči samo-sabotažo
Alan Cohen

Samo-sabotaža je ena od ovir, ki človeka najbolj oslabijo na duhovni poti, kajti deluje povsem nezavedno, tako da se je izredno težko spopasti z njo. Le težko bo kdorkoli kdajkoli priznal, da želi namenoma spodkopati svoje najboljše interese, pa vendar mnogi med nami precej zatrejo samega sebe, na subtilen kot tudi zelo očiten način. Kaj je potrebno, da bi izkoreninili program samo-uničenja in ga nadomestili z osebno spodbudo?

Ego se maščuje

Prvič, priznati moramo, da obstaja del našega uma, ki se boji in se upira kakršnikoli spremembi, četudi bo ta sprememba za nas dobra in nam bo prinesla večjo srečo. Ego ima težko nalogo (in je obseden s tem), da bi ohranil status quo - celo takrat, ko status quo smrdi. Njegov miselni sistem temelji na prepričanju, da je “znano vedno varnejše kot neznano in zato za vsako ceno ohrani znano”.

Le malo pozornosti je potrebno, da ugotovimo, da je ta sistem prepričanja precej omejen, in da nam lahko prepreči gibanje proti večjemu veselju v življenju. Življenje je velika pustolovščina! Učenje, rast in širitev se lahko odvijajo le, ko smo voljni opustiti naše oprijemanje za znano in raziskati neznano. Buddha je rekel: “Le tisti, ki se odpravijo tja, kamor so šli le redki, lahko vidijo tisto, kar so videli le redki.” In T. S. Eliot dodaja: “Le tisti, ki si upajo iti predaleč, lahko morda odkrijejo, kako daleč lahko gre človek.”

Da bi lahko v popolnosti objeli sedanjost in prihodnost, moramo dovoliti preteklosti, da se za vedno poslovi. Ne bodite taki kot eden izmed mojih prijateljev, ki je izjavil: “Če se že moram od neke stvari posloviti, potem na njej pustim znamenja svojih krempljev.”

Živim z milino

Trije ljudje so bili obsojeni na smrt pod giljotino. Prvi je bil zdravnik, drugi odvetnik, tretji pa inženir. Priše1 je dan obsodbe in trije zaporniki so stali na morišču.

“Ali želiš gledati rezilo, ali gledati stran?” je krvnik vprašal zdravnika. “Gledal bom rezilo!” je pogumno odgovoril zdravnik. Doktorja so privezali na giljotino. Krvnik je potegnil za vrv in rezilo se je sprostilo, a čudežno zaustavilo le nekaj palcev nad zdravnikovim vratom. Množica zbranih meščanov je bila osupla in začela tuhtati. Po množici vznemirjenih razprav je krvnik rekel zdravniku: “To je očitno božje znamenje, če nisi umrl. Pojdi - oproščeno ti je. In doktor je veselo vstal in se odpravil po svoji poti.

Drugi, ki bi se moral soočiti s smrtjo, je bil odvetnik, ki se je tudi odločil, da bo gledal rezilo in to se je zopet ustavilo tik nad njegovim golim grlom. Množica je zopet osuplo razpravljala. Dva v enem dnevu! In zopet je krvnik rekel ujetniku, da je očitno spet prišlo do božjega posega in da je tudi on svoboden. Veselo je zapustil morišče.

Zadnji ujetnik je bil inženir, ki se je, tako kot njegova predhodnika, odločil, da bo gledal rezilo. Nastavil je svoj vrat v giljotino in pogledal v napravo nad sabo. Krvnik je že hotel potegniti za vrv, ko se je inženir zagledal v sprožilni mehanizem in zaklical: “Počakaj trenutek! Mislim, da vem v čem je problem!”

V vsakem od nas čepi preveč vesten inženir, ki je bolj zaposlen z analiziranjem problema kot s sprejemanjem darov, ki bi prinesli olajšanje. Na določeni točki življenja moramo biti voljni živeti v novem svetu - tistem, ki potrjuje to, da si ne zaslužimo kazni, ampak samo-spoštovanje, svobodo in praznovanje.

Kaj storiti, ko dosežete most

V svoji razsvetljujoči knjigi The Planetary Commision John Handolph Price svetuje, kako naj na uspešen način ravnamo s sabotažo:

... Obstaja most, po katerem morate iti na drugo stran ... Na tem mostu se morate znebiti preostalih delcev napačnih misli in negativnih prepričanj ... Zdelo se bo, kot da se je vaš svet postavil na glavo ... Vaš ego bo naredil vse, kar je potrebno, da bi se rešil, in ta učinek bi zelo lahko bil vzrok za to, da bi se vrnili nazaj ...

Kako ravnate ob zadnjem koraku, ko se ego začne boriti za svoje življenje? Popolnoma se predate Bogu ... Vse v vašem življenju obrnete proti v vas bivajočem Kristu in mu predate vse skrbi, vedoč, da je Bog v vas rešitev za vsak problem in odgovor na vsako potrebo; in da vas Duh ne more razočarati, kajti to bi bilo v nasprotju z naravo Boga! Ne zaustavite se samo zato, ker se je vaš svet omajal, kajti to je bil manjši svet od tega, ki ga boste prejeli, ko se bo polegel prah. Le hodi te naprej in zaupajte Bogu, da bo uredil to, kar vi ne morete. Tako, kot je to svetoval Emmet Fox, “Naredite to, četudi morate pri tem trepetati, vendar naredite.”

Smrt pomeni novo življenje

Ko sem pisal svojo prvo knjigo The Dragon Doesn’t Live Here Anymore, sem imel zelo močan občutek, da bom umrl. Nobenega razloga nisem imel za tako prepričanje, saj sem bil zdrav in se dobro počutil. Vznemirjal me je stalen občutek, da bom živel le še kratek čas.

Po določenem vpogledu sem spoznal, da je nekaj res umiralo - moj stari jaz. Instinktivno sem vedel, da se bo potem, ko bo knjiga izšla, moje življenje dramatično spremenilo. Ustvarjal sem prostor za nekatera zelo močna načela, tako da ni bilo več načina, da bi moj stari jaz (moje samo-pojmovanje kot povprečneža) lahko sobival z mojim novim jazom, osnovanem v Boga osredotočeni moči, viziji in prepričanju.

Tako, kot so kavboji v starih filmih radi izjavljali, “V tem mestu ni prostora za naju oba.” Zavestno sem blagoslovil to smrt ega. Ko sem dopustil, da je stari jaz odšel, sem naredil prostor za rast novega. Pred kratkim sem videl svojo sliko, ki je bila posneta tik pred tem, ko sem napisal knjigo. Težko sem prepoznal človeka, ki sem ga videl na njej. Nisem se več istovetil s človekom na sliki. Ta se je spremenil, zato da je izpraznil prostor za rojstvo višjega jaza.

Pozornost na križiščih

Vsak ego ima svoje najljubše orodje za sabotažo, posebno sredstvo, ki ga uporablja, da zamegli približevanje k svetlobi. S to prevaro vas vabi nazaj na staro prizorišče, češ da je to varnejše. Za nekatere je ta način pobega pitje, zloraba drog ali prekomerno hranjenje. Za druge je lahko prekomerno delo, nezavedna seksualnost ali sodelovanje pri uničujočih odnosih. To je “pobeg” pred bolečino, ki vodi le v globljo bolečino. Pri našem poskusu, da bi se ohromili pred strahom ali sporom, le odlagamo ali širimo problem, s katerim se moramo soočiti.

Spoznajte svojo najljubšo metodo ali vzorec sabotaže. Če jo spoznate, ste naredili največji korak proti temu, da jo presežete. Najmočnejši zaveznik odvisnosti je zanikanje. Pri ozaveščanju vašega načina uničevalnosti niste negativni ali ne duhovni; nasprotno, ustvarjate kritičen korak proti odstranitvi skritega kamna, ki je na poti izražanja vaše resnične sijoče narave. Jezus nam ni govoril naj pokrijemo svetlobo sveta s košaro. Strah je košara in vi ste svetloba.

Postaviti si vprašanje: “Zakaj se mi to zdaj dogaja?” je začetek konca vzorca. Če nenehno pritegnete v odnose isti tip ljudi ali pa se pri delu spusti te tako daleč, da ste tik pred tem, da vas odpustijo, ali pa kronično ohranjate bolečino ali bolezen v določenem delu telesa, potem imate pomemben ključ do podzavestnih miselnih vzorcev, ki privlačijo vedno znova in znova to isto situacijo. Ne tepite se zaradi nje. Veselite se ob dejstvu, da ste se dovolj prebudili,da lahko vidite, kako ustvarjate vaše življenje z vsako mislijo, ki jo izberete. Če lahko vidite vzorec, potem ste višje od njega. Ta višja pozornost vam bo pomagala, da ustvarite nov, bolj uspešen način delovanja na križiščih.

Obstaja način, s katerim prestrašite vašega prijatelja. Ko odkrijete vaš proces sabotiranja vašega uspeha, si recite, da morate biti že zelo blizu uspeha, sicer ta saboter ne bi dvigoval svoje glave. Vedite, da je ego miren, dokler ne greste nikamor. Biti preplašen pomeni, da se nahajate v ustreznem stanju za prodor. Blagoslovite strah kot znamenje in spoznajte, da lahko z nekoliko več potrpljenja, napora ali volje sprejmete novo izbiro, zavržete ta vzorec in se za vedno povzpnete nadenj.

Negativni vzorci imajo težnjo, da resnično vzkipijo, ko so izpostavljeni ljubezni ali svetlobi. To načelo sem spoznal, kako se je izpostavilo na raznih delavnicah in terapijah. Ko se iskalci duhovnosti znajdejo v prisotnosti velike ozdravljujoče energije, začnejo kipeti samo-uničevalne težnje. Na površino priplavajo, z veliko silovitostjo, jeza, potrtost, samo-pomilovanje, argumentacija in fizična bolečina. Če se lahko študent prediha skozi vzorec, pove resnico o tem, kaj čuti, poprosi za podporo in naredi še droben napor, da podari ali sprejme ljubezen, se odpor zruši kot popusti zamašek pod pritiskom sodavice, tako da vsa energija, ki je bila prej usmerjena v samo-uničenje, sedaj valuje v veselje, zdravljenje in večjo ljubezen.

Običajno tisti, ki se na začetku najbolj negativno odzovejo na proces zdravljenja, na koncu prejmejo najbolj dramatične koristi iz te spremembe. Kot Savel iz Tarsa, ki se je aktivno zavzemal proti krščanstvu in nato postal Sv. Pavel, ko ga je z njegovega konja vrgel Sveti Duh, lahko tudi mi uporabimo energijo, ki smo jo prej usmerjali proti ljubezni, tako da postane naše največje premoženje, ko sprejmemo zdravljenje.

Le zaznamujte in se pokažite

Še ena tehnika, ki jo lahko uporabite za preseganje samo-sabotaže, je ta, da rečete da vsaki priložnosti za sodelovanje v dejavnostih, od katerih bi vas sabotaža sicer odvrnila. Nekoč so me prosili, da predstavim svoj program velikemu in uglednemu občinstvu. Moj prvi odziv je bil: “Ali sem sposoben ali vreden, da to opravim?” Nek star, nezaupljiv glas me je začel nagovarjati, da ta obveznost presega moje sposobnosti. S tem glasom sem se bojeval nekaj dni, dokler ni povsem oslabel. Takoj sem spoznal, da ta glas ni moj prijatelj, in da mora obstajati tudi nek drug glas, ki mi bo bolj pomagal. Tisti bolj globok glas mi je svetoval, “Le sprejmi.”

Podpisal sem pogodbo za ta dogodek in takoj občutil silovit val moči. Na koncu je bil program deležen velikega uspeha. Globoko sem bil hvaležen za to, da sem sprejel povabilo, in spoznal, da sem večji, kot sem mislil, da sem. Strah je bil lažnivec.

Ko se odločite, da se boste premaknili naprej, se v vas zbudi nekaj čudovitega. Zatrepeta vaša veličina in odpravi vaš strah. Ni več vprašanja o tem, kdo bo na koncu zmagal. Ni druge moči kot le moč ljubezni.

Nek indijanski poglavar je prišel k vraču in mu rekel: “V meni se odvija nenehen spopad med belim in črnim psom.”

Vrač je za trenutek premislil in odgovoril poglavarju: “Beli pes bo zmagal.”

“Zakaj?” je vprašal poglavar.

“Zato”, je odgovoril učitelj, “ker boš dajal jesti le belemu psu.”

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 4th quarter 1993. Izvleček iz Science of mind, januar 1993, copyright 1993 by the United Church of Religious Science, 3251 W. 6th st. p.o.box 75121, Los Angeles, California 90075 U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji