Mabel Collins
Oddaljen klic

Študentom “Luči na Pot”

I.

Uvodni stavki “Luči na Pot” so oddaljen klic onstran inkarnacij tistim, ki se še bojujejo v njih. Dokler je človek še utelešen, ni sposoben dojeti stanja, ki ga nakazujejo ti stavki, kajti dejansko prehaja skozi dolino solza, je podvržen bolečini, ni sposoben živeti, ne da bi povzročal bolečino, tako da lahko le z močjo svojega živega srca doseže celovito izkušnjo, ki ga zavestno združi s celoto.

V teh prvih stavkih je podan ključ do skrivnosti, čudovit obet oddaljene prihodnosti, ki omogoča, da je romanje znosno. Nahajajo se na začetku poti, žarek svetlobe, ki prihaja z njenega konca, kjer obstoja polna svetloba, pa razsvetljuje njen celoten potek, ter vodi in spodbuja romarja na tej grenki poti.

Nobeno človeško oko ne more biti nezmožno solza, niti ne oko Mojstra življenja, adepta ali učitelja. Do trenutka, ko začneta dušo zapuščati utvara in nevednost in začne mesto teme prevzemati razsvetljenje, učenec prebiva v prisotnosti žalosti, kajti on povsod vidi nevednost in posledično trpljenje. Solze so kot rosa na izsušeni zemlji. Človeško bitje bi se izsušilo v suši materialnega sveta, če ne bi iz sebe porajalo nežnost, ki jo predstavljajo solze in ki od znotraj raztopi železno suženjstvo ločenosti. Naj noben človek ne išče časa, ko bodo njegove oči nezmožne solza. Če bi ga to stanje presenetilo dokler je še vedno to, kar sedaj imenujemo človek, bi postal družabnik v temnem društvu, ki se bojuje za uničenje rase. Razsvetljenega človeka označujejo neskončno usmiljenje, zmožnost globoke žalosti in sočutja. Te lastnosti so bistven del narave Rešiteljev rase, vendar pa jih je pred oddaljena vrata večnega življenja mogoče odložiti šele takrat, ko ti rešitelji in pastirji varno privedejo do njih, in skozi njih, vse svoje ovčice. Prav in nujno za učenca pa je, da ve, da bo v bodočnosti nastopila ura, ko se bodo posušile, da se ne bi nikoli več pojavile, vse solze, ko bodo presahnili vsi viri žalosti in bo osvobojena zasužnjena človekova narava za vedno ubežala bolečini želje. Odtlej to ne bo več človeška narava, in v stanju, v katerega se bo rodila, bo to, kar nam je sedaj znano kot žalost, nepredstavljivo. Nihče ne more prestopiti tistih vrat, dokler jih ne prestopijo vsi. Kajti očiščena in izpopolnjena duša, ki je sicer pripravljena na vstop v novo življenje, le-tega ni sposobna narediti zaradi vezi sočutja do vseh tistih drugih, ki so ji precej ljubši kot si je ona sama, zaradi globokih sočutnih koprnenj in solz, ki so znamenje človečnosti in eno od njenih glavnih veličastij. Eterično bitje znotraj človekovega fizičnega telesa toči mnogo solza, ki so preveč nežne in pretanjene narave, da bi jih lahko prelile fizične oči. Zato duh joka, ko stoji na pragu materije in ko ga v njeno temo potegnejo zakoni življenja in ljubezni ter vezi sorodstva in druženja. Rosa nežnosti mehča in preplavlja celotno bivanje. Zato morajo biti, preden so pripravljeni vstopiti v stanje, v katerem so nezmožni solza, omehčani in preplavljeni vsi ljudje. Potem oči čistega duha vidijo to, kar za nas sedaj nima ne oblike in ne barve, ker je nevidno, in kar je mogoče dojeti le z vero. Zmožnost verovanja je prva, bistvena lastnost za učenca, ki je slišal oddaljen klic in naj bi stopil na pot, ki ga bo morda pripeljala v stanje, v katerem bo sposoben videti.

E-knjigo si lahko ogledate na naslednji povezavi: Oddaljen klic.
Za ogled eknjige potrebujete kratek program DNL Reader.
Kako delujejo e-knjige si lahko preberite v našem Priročniku.
Svoj izvod e-knjige pa lahko snamete in kupite na naslednji povezavi:Oddaljen klic.

Zadnjič obnovljena: april 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji