Mabel Collins
Povest o Belem Lotosu

Vsebina:

Povest o Belem Lotosu

Komentar Povesti o Belem Lotosu

UVOD

Stal sem sam, sam med mnogimi, osamljeni posameznik na sredi povezane množice. Sam zato, ker sem bil med vsemi ljudmi, med vsemi brati, ki so vedeli, edini, ki sem tako vedel kot učil. Učil sem verujoče pred vrati, k čemer me je gnala moč, ki je prebivala v svetišču. Nisem mogel ubežati, kajti v tisti globoki temi najbolj svetega svetišča sem varoval luč notranjega življenja in jo bil prisiljen razodevati. Ona pa me je povzdignila in me naredila močnega. Kajti, čeprav sem umrl, je bilo za dovršitev moje smrti potrebnih deset tempeljskih svečenikov, ki so se še takrat imeli za mogočne zgolj iz nevednosti.

1. KNJIGA
1. POGLAVJE

Ko so mehke dlake porasle mojo brado, sem prestopil vrata templja, da bi začel s svojim noviciatom v svečeniški red.

Moji starši so bili primestni pastirji. Do dneva, ko me je mati pripeljala pred vrata templja, sem le enkrat prestopil mestne zidove. Tistega dne je bil v mestu praznični dan in moja mati, varčna in marljiva ženska, je s svojo potjo ubila dve muhi na en mah. Popeljala me je na moj cilj, nato pa izkoristila kratek dan počitka za občudovanje mestnih znamenitosti in prizorov.

Prevzele so me množice in hrup ulic. Mislim, da si je moja narava vedno prizadevala zliti s celoto, katere tako majhen del je bila in s tem zlitjem pritegniti življenjsko hrano.

Toda kmalu sva se z materjo izvila iz živahne množice in stopila na široko, zeleno ravan na drugi strani mesta, po kateri je tekla naša sveta, ljubljena reka. Kako jasno si še sedaj predstavljam ta prizor! Na bregovih reke sem zagledal izklesane strehe in svetlikajoče se okraske templja in okoliških zgradb, ki so se bleščali skozi čist jutranji zrak. Ni me bilo strah, saj nisem imel nikakršnih določnih pričakovanj. Vendar pa sem se vseeno spraševal, ali je življenje za tistimi vrati res tako lepo kot se zdi na prvi pogled.

Pred vrati je stal v črno oblačilo ogrnjen novic in govoril z mestno žensko, ki je prinesla blagosloviti posode z vodo. Zagotoviti si je želela dragocen tovor za prodajo - stvar, ki jo je tako visoko cenilo vraževerno ljudstvo.

Ko sva čakala, da prideva na vrsto za pogovor, sem pokukal skozi vrata in ugledal nekaj, kar me je navdalo s spoštovanjem. To spoštovanje je nato postalo dolgotrajno, saj je obstajalo tudi še potem, ko sem se vsakodnevno srečeval z likom, ki je takrat name naredil tako velik vtis. Šlo je za v belo haljo odetega svečenika, ki je počasi stopal po široki aveniji proti vratom. Pred tem nisem nikoli videl kakšnega od belih duhovnov, razen takrat, ko sem edinkrat obiskal mesto in sem jih videl na sveti ladji, ki je plula v procesiji po sredi reke.

Sedaj pa je bila ta podoba blizu mene, se mi približevala - zastal mi je dih. Ozračje je bilo resda zelo mirno, a je veličastno oblačilo vseeno izgledalo tako, kot da ga med svečenikovo hojo in sencami poti ne bi mogel vzgibati noben zemeljski vetrc. Enako miren je bil tudi njegov korak. Gibal se je, vendar pa se je le malo zdelo, da hodi tako kot hodijo drugi, vihravi smrtniki. Njegove oči so bile usmerjene v tla, tako da jih nisem mogel videti, vendar pa me je bilo nekako strah teh povešenih vek. Njegova polt je bila svetla, lasje pa temno zlate barve. Brada dolga in košata, z istim, nenavadno negibnim, skoraj izklesanim videzom. Nisem si mogel predstavljati, da bi sploh lahko kako vzvalovala. Izgledala je kot vklesana v zlato in za večno negibna. Ta človek je name naredil takšen vtis, kot da je povsem izključen iz vsakodnevnega življenja.

E-knjigo si lahko ogledate na naslednji povezavi: Povest o Belem Lotosu.
Za ogled eknjige potrebujete kratek program DNL Reader.
Kako delujejo e-knjige si lahko preberite v našem Priročniku.
Svoj izvod e-knjige pa lahko snamete in kupite na naslednji povezavi: Povest o Belem Lotosu.

Zadnjič obnovljena: april 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji