Kaj povezuje Dan upora in Veliko noč
Anton Rozman

Odgovornost

Tako kot čas praznika Velike noči, je tudi čas praznika Dneva upora še posebno primeren čas za razmišljanje o vprašanjih odgovornosti. Kaj pa je “odgovornost”? Poskušajmo si najprej razjasniti ta pojem, da bi čim bolj jasno vedeli, o čem razmišljamo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika ta pojem opredeljuje kot:

- utemeljevanje misli, čustev in dejanj;
- kot sprejemanje obveznosti, nalog in posledic;
- kot izpolnjevanje norm, zahtev in dolžnosti.

“Odgovornost” je torej neka dejavna človekova drža, ki je morda še bolj jasno opredeljena v angleškem jeziku, ki “odgovornost” pojmuje:

- kot dolžnost, da človek izpolni določena nujna dejanja zaradi nadzora in moči, ki jo ima nad ljudmi in stvarmi;
- kot strinjanje s tem, da smo povzročili nek dogodek, ali pa dovolili, da je do njega prišlo;
- kot spretnost, da ravnamo ustrezno, da sprejemamo prave odločitve, ne da bi nas pri tem vodil nekdo drug, ne da bi pričakovali dovoljenje nekoga drugega.

Odgovornost je potem takem neko stanje človekovega dejavnega mišljenja, čutenja in delovanja, ko v sebi išče odgovor na posledice, ki jih je sprožilo neko njegovo preteklo delovanje in ko ravna v skladu s tem odgovorom v okoliščinah, ki so rezultat tega preteklega delovanja, z namenom, da bi jih presegel.

Če še nadalje razčlenimo “odgovornost” kot neko dejavno človekovo držo do okoliščin, v katerih se nahaja, potem lahko ugotovimo, da je ta drža sposobnost, zmožnost njegove narave, njegovega značaja, da razmišlja in deluje neodvisno.

Odgovornost je torej delovanje iz značaja - iz pridobljenega znanja o pravilnem in napačnem delovanju, ki tvori, oziroma, ki se izraža skozi človekovo osebnost. Če pa je značaj tisti vir, iz katerega deluje odgovornost, potem moramo ugotoviti, da človek lahko črpa iz svojega značaja le toliko odgovornosti, kolikor je v njegovem značaju izkušenj, spoznanj, vedenja o pravilnem in napačnem delovanju.

Odgovornost torej pomeni imeti, poznati, prinašati odgovor v zvezi z določenim vprašanjem, povezanim s trenutnimi okoliščinami, v katerih se nahajamo. Zato lahko rečemo, da ni odgovornosti brez etike, ki je prepojila človekovo naravo, in ki se nato naravno izraža kot odgovornost.

Zato je odgovornost sposobnost, ki je povsem edinstvena pri vsakem posameznem človeku, in zato tudi neodvisna od volje ali od odločitev drugih ljudi. Odvisna je le od posameznikovega moralnega kapitala. Človek jo notranje čuti kot dolžnost po določenem delovanju, ali kot nujnost, da se vzdrži določenega delovanja.

Moralna zavest

Ta odgovornost, to notranje čutenje dolžnosti po določenem delovanju, se pri posameznih ljudeh kaže kot določena stopnja moralne zavesti.

Ta na svoji začetni stopnji pomeni spoštovanje zakona in avtoritete.

Na drugi stopnji je to notranje čutenje pravičnosti, ki je sorazmerno z močjo in samo-disciplino posameznika in ki se odraža v človekovem pogumnem dvigovanju glasu zoper nepravične zakone in legalizirano hipokrizijo.

Na naslednji stopnji je moralna zavest povišano sočutje do vseh sorodnih bitij, z odgovornostjo, ki izhaja iz ostre zaznave prepletenosti celotnega življenja.

In na končni stopnji se moralna zavest izrazi kot spoznanje o notranji prisotnosti Boga v vseh živih bitjih, ko postane moralno ravnanje izliv duha univerzalne ljubezni, ko človek ponuja svoje življenje v služenje revnim in potlačenim.

Že bežen pogled na človeško družbo nam pokaže prisotnost tega razpona moralne zavesti pri ljudeh, in to, da je tisto, kar človeško družbo ločuje od “kaosa” džungle, prav tista osnovna moralna zavest o nujnosti spoštovanja zakona in avtoritete, kot dolžnost, da se izpolnjujejo določena pravila igre in priznava položaj institucije, ki skrbi za njihovo izvrševanje.

Človeško družbo tvorijo določene naravne (družina, narod, rasa) in družbene (religiozne, politične, stanovske) skupnosti, ki predstavljajo naša posebna okolja in okoliščine, v katerih stalno širimo svojo moralno zavest, spoznavamo in ustvarjamo moralna načela, ki imajo na eni strani univerzalen značaj, na drugi pa jih skušamo uveljaviti v urejanju vsakdanjega življenja kot določena moralna pravila, ki so odsev trenutne kolektivne moralne zavesti.

Ko kot pripadniki določene skupnosti (tako naravne kot družbene) iščemo odgovore na izzive okoliščin, v katerih se nahajamo in ko delujemo v skladu s temi odgovori, ki izhajajo iz našega kolektivnega značaja, potem izražamo kolektivno odgovornost, sposobnost skupnega preseganja okoliščin, ki jih ustvarilo naše preteklo delovanje. In če je naše delovanje usmerjeno proti višjim stopnjam moralne zavesti, potem takrat udejanjamo kolektivno moralno evolucijo.

Težnja po svobodi

Temeljna gonilna sila, ki nas žene v preseganje okoliščin, v katerih se nahajamo, je težnja po svobodi. Veselje do življenja lahko izkušamo le, če lahko svobodno izražamo samega sebe. Zaradi tega se skušamo osvoboditi okoliščin, ki nas omejujejo. Te boje za svobodo lahko opazujemo tako na individualni kot kolektivni ravni.

A pomanjkanje svobode, ki ga človek čuti v zunanjih okoliščinah, je le posledica odsotnosti svobode v njegovem notranjem življenju. Le človek, ki se je pripravljen prenavljati iz trenutka v trenutek, tako kot se prenavlja celotna narava, je dovolj svoboden, da ga ne veže nobena zunanja okoliščina.

Prav zaradi tega ni mogoče doseči ne osebne in ne kolektivne sreče ali zadovoljstva trajnega značaja, če ne težimo k prenavljanju svoje narave, svojega značaja. Živimo namreč zaradi določenega namena! Naše življenje je namenjeno razvoju našega značaja, proti usodi, ki presega vse naše sedanje predstave. In pridobitve v našem značaju, tako v individualnem kot kolektivnem, so tiste, ki se nato odrazijo v našem zunanjem življenju.

Za prenavljanje značaja pa potrebujemo pogum, resnicoljubnost in ljubezen.

Tako v javnem kot v osebnem življenju, tako pri velikih kot pri majhnih delih, je temelj uspeha pogum. Če smo dandanes deležni relativne svobode, potem je to zaradi pogumnih in modrih ljudi, ki so se z jezikom ali mečem borili proti sebičnosti in pohlepu, ki so se borili zato, da so se ljudje osvobodili suženjstva, da bi lahko obdelovali zemljo, razvijali obrt in trgovino, potovali, si izbirali lastno religijo in uživali sadove svojega dela. Ustrahovanje človeka, najsi z grožnjami ali z zasmehovanjem, tako spodkopava njegov značaj, da ne zagovarja več svojih prepričanj, ampak z njimi baranta za svoje udobje in varnost ali pa za slavo.

Bolj kot karkoli drugega pa je potrebna želja po resnici in s tem volja po poznavanju stvari, takšnih kot dejansko so, ne da bi obstajala želja po tem, da bi bile drugačne. Zavajanje ne kvari le značaja, ampak dobesedno razkraja družbo.

Ne nazadnje pa je potrebna ljubezen. Če želimo povečati svoje blagostanje - recimo lastnino, kar se odraža kot moč nad življenji in srečo ljudi, ki so manj uspešni ali srečni kot mi - potem smemo to narediti le na osnovi splošne koristi. Vsak religiozni Učitelj je doslej potrdil ta zakon: le življenje prijaznosti in medsebojne pomoči vodi do trajne sreče.

Sporočilo Velike noči

Vse religije razglašajo za svojega ustanovitelja enega izmed Ljudi, ki so v svojem življenju izrazili pogum, resnicoljubnost in ljubezen, ki so uresničili svobodo, spoznanje resnice in enost življenja, ki so postali popolni.

To je ideal, proti kateremu stremi vsaka vera. In religija je tembolj učinkovita, kolikor bolj jasno in natančno poučuje o poti, po kateri je mogoče doseči to stanje popolnosti.

Vsi ljudje lahko dosežejo to, kar je dosegel Sin Človeka. On nam govori in nas uči z lastno izkušnjo: spoznati je potrebno vse človeško trpljenje, se dvigniti nadenj z močjo svoje “božanskosti”, občutiti grenkobo smrtnega boja, da se lahko rodiš v novo življenje.

Tako se je v Jezusu rodil Krist, v Siddharti Buddha. Zato sta ti dve imeni bolj imeni za neko stanje, kot pa za človeka. Vsakdo lahko in bo moral doseči to stanje:

“Poglej v sebe, ti si Budha.”
“Krist v tebi, upanje slave.”

Vsa “božanskost” je že v nas, čeprav sedaj le malo razvita in v nenehnem spopadu z našo “živalskostjo”, z našimi strastmi in z našo sebičnostjo. Začutimo jo lahko v naših plemenitih trenutkih nesebičnosti, ljubezni do soljudi, ko občutimo utripanje Življenja, klico, ki nas bo postopoma popeljala v življenje Krista.

Bog po podobi človeka ali človek po podobi Boga

Človeška družba se je zavarovala proti razkroju tako, da je ne-odgovornost (pod-moralno stopnjo zavesti, ko človek sledi le lastnim sebičnim željam in strastem - odsotnost čutenja nujnosti spoštovanja zakona in avtoritete) skušala omejiti ali izkoreniniti s kaznovanjem. Človeku odvzame - če poenostavimo - svobodo, da bi bil prisiljen poiskati odgovor na okoliščine, ki so nastale kot posledica njegovega delovanja.

Če lahko človek črpa svojo odgovornost le iz pridobljenega vedenja o pravilnem in napačnem delovanju, potem ne-odgovornost pomeni odsotnost vedenja, ne-vednost. Zato je mogoče ne-odgovornost izkoreniniti le z moralno evolucijo, z razvojem sposobnosti iskanja odgovora na okoliščine, ki jih je ustvarilo človekovo delovanje.

Sistem kaznovanja (ki izloča okoliščine, v katerih bi imel človek priložnost spoznati odgovorno delovanje, obogatiti svoj značaj, se s pogumom, resnicoljubnostjo in ljubeznijo soočiti s posledicami svojega delovanja) deluje proti naravnemu redu moralne evolucije in potiska ljudi v nesvobodo.

V takem sistemu si avtoriteta prisvoji položaj, ki je nad naravnim redom. Deluje iz prepričanja, da lahko razsoja o pravilnem delovanju, ker ima zavest o kreposti in uspehu, najsi materialnem ali duhovnem. To, kar je uspelo v preteklosti, postane merilo za presojanje sedanjosti in prihodnosti.

Zato taka avtoriteta zatira težnjo po svobodi, uveljavlja svojo voljo in odločitve, v ljudeh zatira pogum, resnicoljubnost in dobrosrčnost, zanika možnost, da nosi človek v sebi zmožnost duhovne izpolnitve, dejstvo, da je Bog (ljubezen) sredstvo in cilj moralne evolucije, da je udejanjena moralna evolucija, ko se Sin povrne k Očetu.

Zato je ateizem (če ga obravnavamo samo kot nespoštovanje dogem neke religiozne avtoritete) le izraz moralne zavesti, ki se je odvrnila od religiozne avtoritete in njenih učenj o Bogu, ker ta žalijo njeno notranje čutenje pravičnosti in njeno inteligenco, ali pa izraz pod-moralne zavesti, ki ji je bilo odtegnjeno učenje, ki bi jo izvilo iz objema “živalskosti”.

Evolucija kolektivne moralne zavesti

Kolektivna moralna zavest je obseg trenutne zmožnosti prepoznavanja in izražanja moralnih načel v neki skupnosti, ki jih vsebuje njen značaj. V osnovi je kolektivna moralna zavest zveza med določeno naravno skupnostjo in njeno religijo kot sistemom človekovega zaznavanja njegove notranje razcepljenosti na “živalskost” in “božanskost” ter preseganja tega stanja s preobrazbo na najgloblji ravni, ki ima osvobajajoč učinek le tedaj, ko koristi celotni skupnosti, vsem čutečim bitjem.

Razvoj neke skupnosti opredeljujeta njeno notranje življenje, njena vrojena težnja po svobodnem in polnem izrazu, ter njen zunanji ustroj, ki se prilagaja družbenim okoliščinam, v katerih se giblje skupnost. Ta dva činitelja razvoja sta si večinoma v nasprotju, saj je značilnost zunanjega ustroja težnja po ohranjanju stanja na določeni stopnji razvoja odnosov med pripadniki skupnosti (stabilnost - inertnost), medtem ko je značilnost notranjega življenja težnja po spreminjanju tega stanja proti popolni svobodi vseh pripadnikov skupnosti (dinamičnost - gibanje).

Skozi celoten razvoj skupnosti poteka istovetenje z določenimi pravili delovanja, s pisanimi in nepisanimi, ki do potankosti urejajo medsebojne odnose v skupnosti in ki izhajajo iz določenih univerzalnih moralnih načel.

Ta pravila vedno določa neka avtoriteta, ki s tem določa raven dolžnosti, ki izvirajo iz moralnih načel. Zaradi tega je od te avtoritete odvisno kako poteka razvoj skupnosti. Od nje je odvisno ali je ta razvoj skladen ali neskladen z rastjo kolektivnega značaja skupnosti.

Z drugimi besedami, ko je avtoriteta voljna in sposobna spreminjati pravila delovanja v skladu z notranjim razvojem življenja ter temu prilagajati zunanji ustroj, bo razvoj skupnosti harmoničen. Če to ni, se zunanji ustroj spreminja ali nasilno, ali pa pod dolgotrajnim pritiskom notranjega življenja. In če imamo opraviti s takim razvojem, potem se moramo vprašati, kaj je narobe z avtoriteto, katere dolžnost je skrb za moralen razvoj skupnosti. In odgovor je lahko le dvojen: ali ni voljna, ali pa ni sposobna izpolnjevati te dolžnosti!

Bratstvo vseh ljudi in družbena neenakost

Bratstvo ljudi je naravno dejstvo. Tako revni kot bogati, tako slabotni kot močni, vsi smo le eno samo človeštvo. Padamo in vzdigujemo se skupaj. Bratstvo pomeni skupni interes, ne pa enakost interesov, in zato vključuje vse vrste različnosti med ljudmi, v moči, inteligenci in sposobnostih. Tisto, kar različnosti veže na skupni interes, so razlike v dolžnostih, ki izvirajo iz moralnih načel; so razlike v nujnih dejanjih, ki se širijo z rastjo moči, inteligence in sposobnosti posameznika, z rastjo dolžnosti, ki jo prinaša njegov družbeni položaj.

Zasedanje družbenih položajev je namreč povezano s pripravljenostjo in zmožnostjo delovati v skladu s pričakovanji, ki so povezana z ravnanjem do drugih ljudi in ki izhajajo iz moralnih načel.

Ko posameznik uporablja svojo moč, inteligenco in sposobnosti v skladu z moralnimi načeli, nesebično in v interesu celotne skupnosti, in ko zaseda družbeni položaj, ki ustreza njegovi moči, inteligenci in sposobnostim, takrat v skupnosti vladata mir in blagostanje. Ko pa posameznik uporablja svojo moč, inteligenco in sposobnosti v skladu s svojimi željami, sebično in v lastnem interesu, in ko zaseda družbeni položaj, za katerega nima ustrezne inteligence in sposobnosti (zaseda ga le zaradi moči), takrat v skupnosti vladata nemir in pretežno revščina.

Družbena ne-enakost zato obstoja v tisti skupnosti, kjer posameznik ne more svobodno izražati svoje inteligence in sposobnosti, ker si je nekdo pridobil družbeni položaj z močjo, sedaj pa ga izkorišča za lasten interes, katerega vidi kot ločenega od interesa drugih.

Družbeno ne-enakost je zato mogoče odpraviti le z moralno evolucijo, s spoznavanjem, da je mogoče trajno blagostanje in zadovoljstvo doseči le s podrejanjem posamičnih interesov skupnemu, s prenavljanjem značaja, to je, s širjenjem svobode, resnicoljubnosti in ljubezni.

Na ta način se težnja po svobodi istoveti z razvojem moralne zavesti, ki nato vodi v spreminjanje zunanjega družbenega ustroja.

Slovenci in moralna evolucija

Ko pogledamo v zgodovino našega naroda, se soočimo z izjemno razliko med veliko močjo notranjega življenja in sorazmerno bedo zunanjega družbenega ustroja. Zgodovina slednjega je niz izdajanja skupnih nacionalnih interesov na račun interesov posameznih družbenih slojev, skupin, političnih strank in posameznikov, vse do žrtvovanja lastnih ljudi, narodne istovetnosti in jezika.

Le nekaj trenutkov v naši preteklosti je takih, na katere se je resnično mogoče ozreti s ponosom in ki predstavljajo pomnike, na katerih lahko gradimo našo državnost. In to so trenutki, ko je zunanji ustroj omogočil razkrivanje značajskih potez in opredelitev notranjega življenja našega naroda.

Pomembno je, da razumemo, kako in zakaj prihaja do odzivanja ljudstva na politične iniciative. Živimo namreč v skupnosti, ki misli in predvsem čuti na enak, ali vsaj podoben način. Celo življenje preživimo v okolju, s katerim delimo ista mnenja, isto držo, iste predsodke. V neki množici ljudi (narodu, religiozni skupnosti, politični stranki) obstajajo vsa čustva, ne pa intelekt; lahko čuti, ne more pa misliti.

Mnenja množice so le redko, ali pa nikoli pod vplivom razuma. So le nalezljive strasti, ki prehajajo skozi množico kot električni tok, in ki imajo pogosto izvor v enih samih možganih. Le redki ljudje imajo pogum in moč, da prekinejo to zvezo z množico, ki jih je vsrkala. Večina jih ostane celo življenje pod njeno nadvlado. Množica pa se večinsko odziva na tisto čutenje, ki v njej prevladuje.

Iz določenih zgodovinskih utrinkov našega naroda lahko razberemo, da se, in to vedno bolj, enodušno odziva le na tiste misli in čutenja, ki so povezana z narodovo emancipacijo in socialno pravičnostjo. Da ima odpor do izražanja pod-moralne zavesti in da ima razvito sorazmerno visoko raven kolektivne moralne zavesti, vsaj v tistem okviru, ki se nanaša na spoštovanje zakona in avtoritete in upora zoper nepravične zakone.

Sporočilo Dneva upora

Da smo dosegli to raven kolektivne moralne zavesti, se lahko, paradoksalno, zahvalimo neprijaznemu družbenemu okolju, zunanjemu ustroju, ki je silil naše ljudi v individualizem, v iskanje individualnih odgovorov na težavne okoliščine, saj se večinoma niso mogli zanašati na kakršnokoli zunanjo pomoč, ampak le na lastne moči, inteligenco in sposobnosti, na lastno presojo, kaj je v določenih razmerah pravilno in kaj napačno delovanje ter tako razvijali razlikovanje.

Iz tega se je razvijalo pogumno zagovarjanje lastnih interesov, ki se je na ravni skupnosti izražalo kot obramba lastnega jezika, kulturnega okolja in določenih socialnih pravic, in ki jo lahko enačimo z visoko stopnjo solidarnosti, ko je bil ogrožen ta obče sprejet okvir obstoja skupnosti. Zato je naš narod znal dokaj jasno pokazati, kje so meje, do katerih lahko popušča v odnosu do drugih, najsi zunanjih ali notranjih ločenih politično-gospodarskih interesov.

Vsak narod, vsaka množica, skupina potrebuje, ker se ne more voditi sama, nekega vodjo, ki ga tudi vedno najde. Od tega voditelja ali voditeljev, od njihove moči, inteligence in sposobnosti, od njihove stopnje moralne zavesti, je nato v precejšnji meri odvisen nadaljnji razvoj skupnosti.

V našem primeru pa je prav omenjen individualizem pogojeval izbor takih voditeljev, ki so se odlikovali po pogumnem zagovarjanju in borbi za lastne interese. In če so ti voditelji, dokler so si prizadevali za naklonjenost ljudstva, še lahko istovetili lastne interese z interesi skupnosti, pa je bil nato prav ta individualizem vzrok, da niso, ko je bilo potrebno te interese zadovoljiti, zmogli ločiti, da so interesi skupnosti drugačni kot pa njihovi lastni.

Vendar pa je vedno obstajala meja, do katere je bilo mogoče uveljavljati lasten interes na račun skupnih. In ko je bila ta meja načeta, je slej ko prej prišlo do večinskega upora ljudstva, kajti načeta je bila meja svobode, ki jo je skupnost že dosegla. In na čelo takega upora se vedno postavi tista družbena skupina in tisti voditelj, ki je pripravljen mejo svobode postaviti še višje.

Zato je upor uresničevanje težnje po svobodi. Pomeni širjenje notranjega življenja, obdobje dinamičnosti, gibanja, spreminjanja zunanjega ustroja. Je obdobje, ko se odpovemo varnosti zaradi volje do prenavljanja, obdobje, ko nas ne vežejo zunanje okoliščine. Je obdobje žrtvovanja lastne varnosti in udobja za koristi celotne skupnosti, žrtvovanja celo lastnega življenja v dobro celega naroda, človeštva.

In kaj je bolj plemenito dejanje kot je pripravljenost na žrtvovanje lastnega življenja za odrešitev tlačenih in razžaljenih? Ali ni prav to tisto, kar nam sporoča Jezusova življenjska pot, pa čeprav je na nižji ravni človekovega obstoja? Kaj ni to prvi korak na poti v življenje Krista? Zato je sporočilo Dneva upora: plemenita nesebičnost!

Odgovornost in dolžnost

Ali upor pomeni tudi razvoj moralne zavesti? To pa je vprašanje, ki je povezano z vprašanji odgovornosti in dolžnosti.

Odgovornost je notranja ali univerzalna in zunanja ali individualna. Notranje smo odgovorni za vse, kar se dogaja na svetu, zato ker smo mi ta svet. Zunanje pa smo odgovorni v skladu z našo svobodno voljo in zmožnostjo razlikovanja.

Družba je postavila merila, s katerimi določa meje posameznikove svobodne volje. Ta merila so zakoni. Tisti, ki krši zakon je ne-odgovoren, medtem ko je odgovornost povezana z dolžnostmi. Odgovorni smo za to, kar je zaupano naši skrbi, odgovorni smo glede na položaj, ki ga zasedamo v družbi. Starši so dolžni skrbeti za družino, voditelji za narod.

V normalnih okoliščinah so te dolžnosti sorazmerno jasne, medtem ko v težavnih razmerah, kot je na primer vojna, ko so okoliščine nenormalne, prihaja do konflikta dolžnosti. Dolžnosti se medsebojno izključujejo, recimo: skrbeti za družino ali za narod. Takrat se soočimo z vprašanji, ki so globoko moralne in filozofske ter religiozne narave.

Poglejmo, kako poskuša reševati ta problem Bhagavad Gita, Gospodova pesem, filozofsko-religiozna pesnitev stare Indije.

Ko vidim svoje tu ljudi,
ki hočejo drug z drugim v boj,
moje telo je brez moči
in čisto suha usta imam.

Gorje, grozi nam velik greh:
pobiti hočemo ljudi,
ki naše so krvi, da bi
se prikopali na oblast.

Od kod v težavi tvoj obup,
nevreden plemenitega?

Pohlep navdaja jih,
a če jih ubijem,
še jed umazano s krvjo imel bom.
Sprašujem te, ne vem, kaj mi je dolžnost.

Če nočeš v ta pravični boj,
zapravil boš si ves sloves
in zanemaril boš dolžnost,
veliko si nakopal zlo.

Če padel boš, boš šel v nebo,
če zmagaš boš užival svet.

Bojuj se, a naj isto bo užitek,
bol, dobiček ti,
izguba, zmaga in poraz.
Tako ne boš zabredel v zlo.

Noben se trud tu ne zgubi,
nazadovanje možno ni.
Zato zatekaj se v modrost.

Leta 1941 smo se Slovenci znašli v območju, ki ga je obvladoval fašizem. Našo deželo so si razdelili italijanski, nemški in madžarski, na jugu pa sta si nekdaj skupno državo razdelila hrvaški in srbski. V glavah naših sosedov nismo obstajali več.

Kaj je bila v tem položaju naša dolžnost? Temu vprašanju se tedaj ni mogel izogniti noben kolikor toliko moralno zavesten Slovenec. A dva, tedaj prevladujoča odgovora bi morda lahko ponazorili na naslednji način:

“Napadalec je moralna avtoriteta. Sicer posega v moje življenje, vendar nimam moči, da bi se mu uprl, ne moralne, ne fizične. Odgovoren sem za svoje in naše življenje. Če se mu ne bom uprl, bomo že nekako preživeli, četudi kot sužnji.”

In:

“Napadalec je ne-moralen. Nima pravice posegati v moje življenje in zato imam dovolj moči, da se mu uprem, tako moralne kot fizične. Moram se upreti in tvegati življenje, kajti boljša je smrt kot suženjstvo.”

Če je naš skupen interes bratstvo vseh ljudi, če je naš cilj svobodno izražanje lastnega življenja - moči, inteligence in sposobnosti - potem je naša dolžnost, da hodimo proti temu cilju.

A, da bi resnično hodili proti temu cilju, potem se moramo bojevati zaradi pravičnosti boja, ne pa iz sebičnih vzgibov. Potem je naša dolžnost, da se izogibamo kateremukoli dejanju, ki teži k temu, da bi nas ponižalo. Dolžnost vojaka je, da se vojskuje, a uboj civilista ali ujetnika je kriminalno, ne-odgovorno dejanje.

Dolžnosti so le redko prijetne. To so le takrat, ko jih prežema ljubezen. Ljubezen pa sije le takrat, ko smo osvobojeni sebičnih interesov, jeze, ljubosumja, pohlepa. In upor je le v takem primeru tudi razvoj moralne zavesti, ko je povezan s sočutjem do soljudi. In to je tisto, kar povezuje Dan upora in Veliko noč.

Kaj je naša dolžnost?

Naša dolžnost je pogum, da se ne obrnemo, v strahu ali z gnusom, stran od okoliščin, v katerih se nahajamo. Je resnicoljubnost, da sprejmemo okoliščine takšne kot so, četudi nam niso všeč. In je dobrosrčnost, odpuščanje. A odpuščanje kot odločitev, da ne bomo gojili zamere, ampak da bomo omogočili, da se okoliščine spremenijo. To pomeni: iskanje resnice v srcu tistega, ki nas je prizadel; voljnost, da se ta resnica izrazi; potrpljenje, ki je za to potrebno; in dialog kot pristop do višje resnice.

Naša dolžnost je skrb za zdravje. Ne moremo biti zdravi, če smo prestrašeni, če zavajamo sebe in druge, če smo sebični, če povzročamo bolečino sebi in drugim. Zdravje sveti le v svobodi. V svobodo pa vodi le prenavljanje značaja. Premagovanje odpora po prenavljanju.

V zvezi z družbenim položajem je naša dolžnost, da izpolnimo pričakovanja in obljube, ki so povezane z našim položajem, in da promoviramo svobodo.

V naši ustavi piše: “V Sloveniji ima oblast ljudstvo” in “Vsakdo ima pravico do osebne svobode”. Ljudstvo lahko udejanja svojo oblast le, če je svobodno. Ljudje pa so svobodni, če nihče ne ogroža njihove osebne varnosti. Tega ne bo mogel nihče, če se, preprosto, odpovemo osebni varnosti.

Kaj pa je varnost?

Za nekoga to pomeni kos kruha in streho nad glavo; za drugega hišo in debel bančni račun; za tretjega je varnost to, da vsak mesec prispeva za mašo; nekdo pa je zadovoljen že z milim nebom. Torej, osebna varnost je zelo relativna stvar.

Nič drugače ni s prometno, zdravstveno, državno varnostjo. Za nekoga je to 200 mrtvih na cesti, za drugega je to precej manj; eden meni, da so to takšne in takšne zdravstvene usluge, drugi, da bi morale biti višje; eden meni, da so to tanki, drugi, da so letala, tretji pa, da so to trume obveščevalcev.

Na koncu koncev pa ugotovimo, da to pomeni le toliko in toliko denarja. Gre torej za ponudbo in povpraševanje. Čim več boš plačal, tem večjo varnost ti bomo zagotovili. Ampak, seveda, prej moraš imeti občutek, da nisi varen. In ta divja tekma za varnostjo na koncu ogroža varnost.

Kaj je resnična varnost?

To smo lahko pred leti videli na primeru novega prometnega zakona. Ker so kazni za prekrške postale nenadoma zelo visoke, so se ljudje nekaj časa ravnali po predpisih. To se je na cestah kazalo v tem, da smo se nehali pobijati med seboj. Večje varnosti nam torej niso zagotovili dragi in varni avtomobili, nove in drage ceste, ampak le kos papirja, na katerem je pisalo, da se nespoštovanje zakona ne splača. To stanje pa ni trajalo dolgo, ker so ljudje kmalu ugotovili, da se nespoštovanje zakona kljub vsemu splača, ker država ni sposobna izterjati kazni.

A na žalost nismo bili sposobni razbrati skritega nauka tega dogajanja, ki je bil naslednji: varen si, ko misliš na druge in ne le na sebe. Varnosti si ne moremo zagotoviti osebno, ampak le skupaj. Varnost je skupen interes. Ni je mogoče kupiti, lahko jo le nudimo. Varnost pa nudimo tako, da izpolnjujemo našo odgovornost in dolžnosti.

Svobodo lahko dosežemo le takrat, ko se simbolično odpovemo osebni varnosti, da bi delovali nesebično za dobro drugih, celotne skupnosti.

Gotovo se bomo vprašali: “Zakaj bi se moral za kaj takega odločiti prav jaz?” Med tem vprašanjem in tistim “Zakaj pa ne jaz?” pa so stoletja moralne evolucije, ki se simbolično izražajo v Dnevu upora, ki je začetni korak na poti do Velike noči.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji