Evolucija abstraktne inteligence
Aleksej Dolgoruki- Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

V zadnjih nekaj letih je to predmet, o katerem mi je bilo postavljenih največ vprašanj. Temu je tako, ker je to predmet, glede katerega so vsi metafizični sistemi povsem zavajajoči, Religije pa po drugi strani težijo k temu, da bi ga v celoti ignorirale ali odklanjale, saj ne ustreza njihovim potrebam. Ne le, da pojmovanje Evolucije Abstraktne (ustvarjalne) inteligence Religijam ne “ustreza”, ampak jim je nasprotno. Moč Religije izvira skoraj povsem iz njene uporabe strahu pred smrtjo, da bi nadzorovala ljudi. Pojmovanje, da se abstraktna inteligenca razvija in da je vsa občutnost površina abstraktne inteligence povsem odstrani strah pred smrtjo.

To, kar vam bom povedal, temelji na znanstveni presoji, kako smo vstopili v obstoj in kakšen je namen tega, da smo tukaj. NE temelji na nobenem religioznem nauku, vendar pa sem pri oblikovanju svojih pogledov določno upošteval dojemanja religije.

Torej, kako JE vse nastalo? Vemo, kar je znanost jasno dokazala, da je bilo naše vesolje, ali to, kar mi zaznavamo kot naše vesolje, ustvarjeno iz tega, kar naše trenutno znanje opredeljuje kot “nič”, s pomočjo Velikega Poka. Mislim, da bi bilo morda bolj točno, ko bi rekli: “naše vesolje je bilo z Velikim Pokom ustvarjeno iz navideznega niča.” To imam raje, ker imam težavo s sprejemanjem stanja “ničnosti”. Ex Nihilo nihil fit ali “nič ne nastane iz niča”. Če je obstajal “Veliki Pok”, in obstaja izredna količina povsem empiričnih dokazov, da je, potem je moralo obstajati nekaj, kar je eksplodiralo. Pravijo nam, da je to bil “prvobitni atom”, in to sprejemam, toda “prvobitni atom” ni “nič”, ampak je “neka stvar”. Osebno mislim, da je bil Veliki Pok, ki je ustvaril vesolje le eden v kontinuiranem nizu takšnih dogodkov.

Sedaj smo prišli do vprašanja, na katerega moramo najti odgovor in na katerega religija ne zna odgovoriti, in sicer: Kako smo prišli od eksplozije tistega prvobitnega atoma do tukaj, kjer smo sedaj? Glavno vprašanje, ki ga moramo obravnavati, je naslednje: Ali je obstoječe vesolje, ki obstaja kot rezultat Velikega Poka, zgolj slučajen dogodek? Ali je bil “Veliki Pok” zgolj slučajen ali naključen dogodek? Če je vesolje dejansko slučajen dogodek, potem je tudi vse ostalo slučajno ali naključno. Če je temu tako, ali je potem življenje brez pomena, kar gotovo namiguje naključnost?

To gotovo niso vprašanja, ki bi jih bilo modro ignorirati. Jasno vemo, da je prišlo do velikanske eksplozije in da “nič” ne more eksplodirati. Povsem jasno je, da je morala eksplodirati “neka stvar”. Nimamo pa načina, kako ugotoviti, kaj pa je to bilo ali moralo biti. Ali je bila ta eksplozija slučajna? Morda, vendar trenutno nimamo načina, kako to ugotoviti. Morda je bila slučajna, morda NI bila slučajna. Prepričan pa sem, da v ta proces, ni bil vključen noben “Bog”. Vsaj ne takšna vrsta “Boga”, pri kateri vztraja Religija. Poleg samega “Velikega Poka” ne obstaja noben dokaz o kakršni koli vrsti zunanjega vpliva. In to je najbolj pomembna toka, kajti če bi bil v začetno dejanje “kreacije” (to je, Velikega Poka) vključen “Bog”, potem bi moral biti ta “Bog” izven in tuj vesolju, ki je nastalo z “Velikim Pokom”. Trenutno ne obstaja, kakor tudi nikoli ni, nikakršen empiričen dokaz, da obstaja takšna stvar kot “Bog”. Edini razlog, da sploh obstaja pojmovanje o “Bogu”, je ta, da religije tako silovito vztrajajo glede njegovega obstoja. Ker ni bilo nobenega “Boga”, so si ga dejansko morale izmisliti.

Kakor sem omenil v predhodnem eseju, se zdi, da se je človeštvo obrnilo k ideji o “Bogu”, zaradi nujne potrebe, da bi izognilo osebni odgovornosti. Poraja se mi vprašanje: Če je obstajal vse-mogočen, vse- veden, vse-prežemajoč “Bog”, ali bi bil njegov obstoj kontroverzen? Ne mislim, da je odgovor na to vprašanje, nujno “da”. Kajti, če je dejansko obstajal takšen center-zavesti, potem bi bil njegov obstoj popolnoma neizogibno očiten za vse žive stvari, kar pa ni. To, kar je, pa je predmet “Verovanja” ali “prepričanja”, ali z drugimi besedami, domišljija, kajti to je vse, kar “verovanje” dejansko je.

Torej, če pozabimo na “Boga”, na kaj naletimo trenutek po “Velikem Poku”? Očitno imamo energijo, ki se širi navzven z veliko hitrostjo in popolnoma brez kakršnega koli reda. Z drugimi besedami, kaos. Tudi sedaj nimamo nič drugega kot energijo, le da se zdi urejena, saj se objavlja kot “stvari”. Stvari kot ste vi in računalnik, na katerem to prebirate.

Toda, kaj ima vse to skupnega z Evolucijo Ustvarjalne Inteligence? Prav vse. Celotno občutno življenje, in s tem imam v mislih na vse stvari z zavestjo, so del te evolucije. Dejansko so vse stvari del te evolucije. Zakaj? Zato, ker je edina realnost, ki obstaja, realnost energije. Toda, kaj ima energija opraviti z zavestjo? Če prenehati razmišljati o njej, je odgovor očiten. Če je edina realnost energija in če je prav tako jasno, da zavest obstaja v širnem razponu entitet, potem obstaja, ali bolje, mora obstajati nek odnos zavestjo samo po sebi in energijo.

Kako se potem to nanaša na vas in na mene? Ali se? Gotovo!

Kaj vemo? Ne verjamemo, ampak vemo! Verovanje je pribežališče norcev in upanje lažnih umetnikov.

Na temelju povsem empiričnih dokazov vemo, da je bila ogromna eksplozija, iz katere se je razširilo “Vesolje”. Še dandanes imamo, navkljub vsej znanosti, le medle predstave, do kod se razteza to “Vesolje”. Vendar pa zame obstaja še eno vprašanje, ki je vsaj enako, če že ne bolj pomembno, in sicer: Kaj je bil “prostor”, v katerem je prišlo do eksplozije? Po parametrih česa se širi “Vesolje”? Na ti dve vprašanji, vsaj v sedanjem času, nimamo nikakršnega odgovora. Morda je problem zgolj semantičen (pomenosloven) ali filološki (jezikosloven). Morda nam zgolj primanjkuje pravih besed, da bi opisali to, o čemer govorimo, ali raje bolj jasno, morda napačno uporabljamo besede, ki jih imamo. Na primer, ko pravimo “ Univerzum” ali “Kozmos” (Vesolje), se zdi, da to pomeni celoto vsega ali “vsega, kar je”. “Prostor” naj bi seveda pomenil vsebino vsega, kar je. Vendar pa se nagibam k temu, da so to zgolj semantične prikladnosti, ne le za besede, ki jih nimamo, ampak tudi za pojme, ki si jih dejansko ne znamo predstavljati. Na primer, ali je pred “Velikim Pokom” res obstajal “nič”? Če je temu tako, kaj je potem “Nič”? Potem, ko je med “Velikim Pokom” eksplodiral “Prvobitni Atom”, se je energija, ki jo je ustvarila (iz česa?) ta eksplozija, razširila navzven (v kaj?) in se še vedno širi navzven; toda, kaj v tem kontekstu pomeni navzven. Navzven v kontekstu česa? Znanstveniki govorijo o “parametrih vesolja”; parametrih v kontekstu česa? Zdi se, da govorijo, da se “nekaj” (Vesolje) širi navzven v nič, ne vemo pa, kaj “nič” pomeni drugega kot odsotnost “nečesa”. Tako je naš jezik največja ovira za dojemanje.

To so seveda zelo zanimive teme, vendar pa teme, ki ne dopuščajo odgovora. Toda to, o čemer tukaj govorimo, je to, kako je vsaka oseba, ali raje čutno bitje, postala to, kar je?

Če pustimo ob strani vsa neodgovorljiva vprašanja, kaj se je zgodilo, ko je eksplodiral “Prvobitni Atom”? No, to, kar se je zgodilo potem, je to, kar se dogaja ob vsaki eksploziji, sprostijo se veliki valovi energije, ki valujejo v vse smeri, stran od centra eksplozije. TODA ENERGIJA JE SESTAVLJENA IZ DELCEV. To ni zgolj teorija ali hipoteza, mi vemo, da je energija sestavljena iz množice različno velikih delcev in da je to, kar imenujemo “materija”, sestavljeno iz teh delcev, ki potujejo v Delce Vsebujočih Valovih, ki se objavljajo v obliki sinusoidne krivulje ( sinusoidnih valov). Vemo tudi to, da ti valovi nihajo relativno na velikost delcev, ki jih prenašajo. Dandanes je vse to aksiom. To, kar ni aksiom, je način, kako ti delci postanejo vi in jaz. kar popolnoma drži, je to, da postanejo! KAKO to postanejo, pa je zgodba o evoluciji zavesti in zavedanja, ki ju nekateri zmotno imenujejo duh.

Torej, eden od najbolj zanimivih vidikov tega procesa je prehod iz popolnega kaosa v vsaj navidezen red, v katerem se nahajamo. Kajti edini možen opis stanja, ki je obstajalo v trenutku “Velikega Poka” in po njem, je bilo stanje popolnega kaosa, vrtinec divje neurejenih energiji, ki so hitele stran od “ničelne točke”. Ti valovi energije, ki so nosili vse delce, ki jih je ustvarila eksplozija, so se nato iz kaosa njihove kreacije umirili v sorazmerno urejen sinusoidni vzorec, delci v teh valovih pa so se preko ogromnega časovnega obdobja zgostili v oblike različnih stopenj gostote.

Sedaj smo prišli do najtežjega dela; kako so te valujoče energije postale občutne?

Moja predpostavka je, da imata energija in zavest določene skupne točke in da je to, ker iz lastne izkušnje vemo, da je neko polje energije lahko zavestno in da se zaveda lastne zavesti, povsem jasno vsakemu in vsem nam; vemo pa tudi to, da ne izpričuje pričevanja zavesti vsa energija. Zato je moja predpostavka, da dejstvo, da neka energija poseduje zavest, jasno nakazuje, da ta energija, sama po sebi, poseduje potencial za zavest.

Sedaj bi rad še bolj jasno razložil, kaj mislim, ko pravim “neka energija poseduje zavest”. Mislim, da vi in jaz in vsa čuteča bitja nismo nič drugega kot zgoščena polja energije, energijski delci, ki jih drži skupaj mreža sile ali polje-sile. Naša tako-imenovana telesa so, kakor že dolgo trdijo hindujci in budisti, preprosto vrsta utvare, izjemno žive utvare.

Torej, ta trditev, da je človeško telo dejansko energijsko polje NI hipoteza, ni religiozni nauk, je znanost. Vemo, da v vesolju ne obstaja nič, ki ni preprosto energija ali oblika energije. Če so potem naša tako-imenovana telesa le energijska polja, potem so gotovo do določene stopnje utvare. Problem je seveda ta, da se ne zdijo utvare.

“Ali ne krvavimo, če nas zbodete? Ali se ne smejemo, če nas žgečkate? Ali ne umremo, če nas zastrupite?” Odgovor na ta vprašanja je seveda DA! Toda, če je temu tako, kako smo potem lahko samo “energijska polja”, kar sicer vemo, vendar pa tudi vemo, da smo obenem to, kar imenujemo “realni”, in da krvavimo, se smejemo in umremo. Ker je celovit odgovor na ta vprašanja trenutno nespoznaven, lahko kljub temu priskrbimo več kot primerne odgovore za del problema. Dejansko se odgovor nahaja v dveh besedah, in sicer “zavesti” in “zavedanju”. Fizičnost je “hologram”, ki ga projicira naša zavest, vendar pa se večina ljudi ne zaveda, da je to tako. Ko se zavedanje in zavest spojita, potem je verjetno dosežen namen fizičnosti.

Zato se mi zdi, da je “cilj” ali “namen” “kreacije” vidnega vesolja evolucija, ne oblike, ampak zavesti. Ta “namen” začne obstajati šele, ko začne obstajati vesolje. Ko je “Veliki Pok” ustvaril vse različne nivoje energijskih delcev, so vsaj nekateri od teh posedovali potencial za zavest. Ko čas prehaja in začnejo energijska polja znotraj razširjajoče se mase energije s procesom zgoščevanja, začnejo ti posebni delci postajati potencialno zavestni in razvijati v stanje, ki ga moramo opisati kot nepovezano ali medlo zavestno; niso pa samo-zavestni.

Seveda katera koli stvar, ki ni samo-zavestna ni polno zavestna. To stanje je bilo v Rig Vedi opisano kot “Želja Vedeti in Rasti”, “hrepenenje po zavedanju”, kajti sčasoma se ti energijski delci počasi in postopoma začenjajo medlo zavedati svoje individualnosti. In ker se te iskre ognja želijo vse bolj in bolj učiti in rasti, postanejo na tej točki ti delci to, kar jaz imenujem Perispirits (Vilinski Duhovi), s čemer se začne evolucija njihove zavesti in poneskončenja njihovega zavedanja.

Ta proces jaz imenujem “ Metempsihoza”, ki je gotovo vse prej kot hiter proces. Toda v toku svoje metempsihoze se vsak Vilinski Duh počasi in postopoma vse bolj zaveda samega sebe in svojega okolja, pri čemer verjetno nekateri, ne pa vsi, dosežejo točko, na kateri ne morejo več širiti svojega zavedanja brez izkušanja fizičnosti. Zakaj to velja za nekatere, ne pa za vse Vilinske Duhove ne vem zagotovo, vendar pa je to verjetno posledica različnih razvojnih paradigm.

Toda, za tiste Vilinski duhovi (in Vilinski Duh je Abstraktna Inteligenca), ki so zahtevali izkušnjo v gostejšem molekularnem vzorcu, pot pelje skozi zaporedna in sledeča si izkušanja fizičnosti, proces, ki ga na splošno napačno istovetimo z “reinkarnacijo”. Pravim “napačno istovetimo” zato, kajti dejansko obstaja velika razlika med “zaporednimi in sledečimi si inkarnacijami” in “reinkarnacijo”.

Torej, kaj to pomeni za posamezno človeško osebnost?

No, če to povemo na suhoparen način, pomeni dve različni stvari. To pomeni, da nihče ni bil nikoli nekdo preden je bil on sam, niti ne bo nikoli nekdo drugi, razen on sam. Pomeni pa tudi to, da je vsaka oseba končni rezultat nekega neskončno dolgega procesa, pri katerem je vsaka oseba vmesni in končni izdelek. To pomeni, da je, ko se Vilinski Duh inkarnira v fizični manifestaciji, vsaka manifestacija pokazatelj, kje v evoluciji se nahaja Vilinski Duh, vsaka naslednja inkarnacija pa pokazatelj vseh izkustvenih podatkov, ki so bili dotlej zbrani. Na koncu procesa fizičnih inkarnacij gre končna manifestacija skozi proces, ki se imenuje “strnitev osebnosti”, ko postanejo izkušnje vseh predhodnih inkarnacij in njihovih življenjsko pomembnih spominov (ne pa nepomembni spomini) polno dostopne “zadnji osebi v nizu”. Religija imenuje ta pojav “Razsvetlitev”.

Ostane pa nam še očitno vprašanje, kaj se dogaja z osebo, ki umre? No, če smo popolnoma pošteni, skoraj nič. Seveda odloži fizični nosilec, vendar pa ob tem ne izgubi nič svoje samo-zavesti. Neko energijsko polje, ko enkrat obstaja, se ne more nikoli izgubiti iz prostora, v katerem obstaja. Na tej točki se začne posameznik razvijati v abstraktno inteligenco. Vsa čutnost je v bistvu nesmrtna. Ne obstaja nikakršna “smrt”, ampak le sprememba položaja. Za tiste, ki so bili v telesu povsem predani fizičnim stvarem, to predstavlja pomembno izgubo, tako da morajo porabiti precej časa, da se naučijo, kako naj se s tem spopadejo. Za tiste a, ki so živeli uravnoteženo življenje, ne obstaja nikakršen problem.

Človeški strah pred smrtjo je najbolj negativna od vseh stvari in jo brezobzirni uporabljajo za nadzor in zatiranje ljudi že vse predolgo.

Končni rezultat tega procesa je ta, da postane sčasoma vsa inteligenca, ali bolje zavest, abstraktna Ustvarjalna Inteligenca. Tako se vsako inteligentno energijsko polje razvija proti temu, kar lahko imenujemo le kot vse-zavestnost in neskončno zavedanje. S tem nimam v mislih zgolj izvirne Vilinske Duhove, ampak vsako in vse zavesti, ki so se razvile “vzdolž te poti”.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji