Besede, besede, besede
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Ena od stvari, ki sem se jih boleče naučil kot pisatelj, je življenjska pomembnost medsebojnega razumevanja besed. Pomenoslovje (semantika) in jezikoslovje (filologija) sta najbolj pomembna činitelja, ki lahko, najsi pomagata ali preprečita razumevanje.

Zakaj sem se torej odločil, da bom uporabil naziv “ Skupnost humanistov” (Humanist Collective), da bi opisal naključno skupnost ljudi, ki so dobrotniki človeške rase?

Vsakomur, ki je resno prebral moja dela, bi moralo biti jasno, da so komunalnost, komunitarizem in komunizem, po mojem mnenju, povsem negativna in strašno zatiralska vsiljevanja rasti in razvoja Človeštva.

Glede na moj status “nadloge” je možno, da sem izraz izbral preprosto zato, da bi razjezil nekatere ljudi. Vendar pa ni tako preprosto. Poskusimo torej opredeliti ti dve besedi, ki ju uporabljam.

“Humanizem” je stvar, ki ima mnogo definicij, vendar pa je ta, ki jo uporabljam jaz, naslednja: popolnoma se namreč strinjam z Grki, da je “pravilen študij človečnosti človečnost”, torej preučevanje narave človeškega stanja in konteksta, v katerem to stanje obstaja. To je zame “Humanizem”. V celoti umsko odprto preučevanje človeštva in sveta, v katerem le-to živi. Samo po sebi ni niti “pro” niti “anti” katerekoli stvari.

Skupina ljudi, ki jih imenujem “Humanisti”, so ljudje, ki so preživeli svoja življenja v poskusu, da bi razumeli človeštvo, njegovo preteklost, sedanjost, prihodnost, njegove vzgibe, potrebe in napake. To so ljudje, ki se sprašujejo “ZAKAJ” ljudje počnejo to, kar počnejo. Ljudje, ki se v nekaterih primerih predajajo odkrivanju potreb drugih in ki poskušajo te potrebe zadostiti.

Lahko bi se vprašali, ali so ti ljudje “nesebični”. Ne, oni so “altruistični”. V čem je razlika? No, zame je Altruizem dejanje ali dejanja, ki jih izvedemo zato, ker je to najbolj moder in najbolj produktiven tok delovanja. Ne obstaja nobena takšna stvar kot dejanska “nesebičnost”. Dejansko so na splošno ljudje, ki trdijo, da so “nesebični”, najbolj vase zatopljeni ljudje med nami. Nek altruist išče posebne ali splošne potrebe in jih skuša zadostiti zato, ker zelo dobro ve, da bodo rezultati altruizma zelo verjetno pozitivno učinkovali na njega samega in druge. Povsem jasno je tudi, da to, če zanemarjamo ali zapostavljamo določene potrebe, še posebej družbene, pripelje do negativnih učinkov! “Nesebična oseba”, samo-izbrani “Svetnik”, ima težnjo, da naredi več slabega kot dobrega.

Medtem ko mislim, da so ljudje na mojem seznamu na splošno bolj določno individualisti kot večina Ljudi (čeprav se sprašujem, kakor veste, če so resnično povsem Človeški), so vseeno skupni rezultati naporov in iznajdb tega, kar bi lahko opisali kot neka “Nezavedna skupnost”, koristili Človeški Rasi kot celoti. Zaradi tega so to neodvisni posamezniki, ki so skupaj večji kot so to individualno, pa čeprav so mnogi od njih izjemno veliki individualisti.

“Nezavedna Skupnost” je stvar, za katero mislim, da predstavlja čisto dobroto, medtem ko je premišljena kolektivnost točno nasprotno. Premišljen kolektiv ali namenska skupnost je zelo zatiralska stvar, ki duši individualno ustvarjalnost.

Kot sem že omenil v mnogih drugih esejih, na svetu ni nič slabšega kot strahovit napor, da bi podredili individualnost nekim sanjam o skupnosti. Rezultat je “Kultura Mravljišča”, ki je lahko učinkovita, vendar pa v celoti zatira človeško ustvarjalnost in izraznost. Ta “potreba po skupnosti” je razpoznavno znamenje gibanja New Age in zato razlog, zakaj tako močno nasprotujem temu gibanju.

Postavlja se torej vprašanje, zakaj sem za svojo “skupino” izbral takšen naziv?

Odgovor je ta, da je obstoj te skupine ustvarjalnih duhov intuitivno zaznalo in/ali odkrilo vse preveč ljudi, da bi se lahko pretvarjali, da je “skrivnost”.

Zakaj pravim “ustvarjalnih duhov”? No, če ste spremljali moje delo, potem veste, da je zame temeljna realnost vsega čutečega življenja duh. Fizično je le začasno in prehodno. Vsa ustvarjalnost je proizvod človeškega (ali nekega drugega) duha. Edina dejanska povezava med posamezniki “Skupnosti” je na nad-fizičnih nivojih zavesti.

Največji problem je torej vrsta izrazoslovja, za katere rabo so se ljudje odločili pri opisu teh posameznikov. Skoraj vsak izraz, uporabljen za opredelitev te skupine ljudi, je povezan z neko vrsto religioznega ali pol-religioznega ustroja verovanja. Zelo velika je bila skušnjava, da bi jih poimenoval “Prinašalci luči”, vendar pa sem intuitivno čutil, da bi to neizogibno vodilo do vseh mogočih vrst kultnega nesmisla. Zelo me je mikalo, da bi jih imenoval “ Prometejci”. In čeprav sem rekel, da jih redno opisujem kot “Platonov Rod”, bi bilo bolj točno, ko bi jih imenoval “Prometejev Rod”, vendar pa tudi v tem primeru tvegamo, da se bo razvil ustroj kultnega verovanja. Kakor koli že, Prometej je, kakor vemo, mit, pa čeprav tako kot večina mitov verjetno vključuje neko notranjo realnost.

Očitno je, da sem se skušal izogniti čemur koli, kar bi lahko vodilo do razvitja konkretiziranega ustroja verovanja.

Prepričan sem, da ste že zaznali, da so to skupino posameznikov različne skupine kot so teozofi in druge okultne skupine poimenovali po različnih nenavadnih stvareh. Toda tudi to vodi do ogromne količine nesmisla. Samo-izbrani člani “Skupnosti” so očitno daleč od “običajnih” ljudi, in kakor pravim v Keltskem Vozlu (Keltic Knot), bi lahko dejansko bili nekaj drugega kot običajni Homo Sapiens, vendar pa nikakor NISO božanski. Prav njih poboževanje me najbolj plaši. Ko je enkrat neka stvar ali oseba proglašena za boga, postane zatiralska. Celotna zgodovina človeške rase to jasno potrjuje.

Na svetu obstaja skupina, ki imenuje to skupino “Služitelji Sveta”; in če vanjo ne vključujejo sami sebe in če je ne istovetijo kot povezane z “Velikim Belim Bratstvom”, potem bi lahko bil to sprejemljiv izraz. Vendar pa ta izraz dejansko namiguje na premišljeno združevanje v delovanju, medtem ko imajo člani skupine, o kateri govorim, sicer lahko slučajno kakšne medsebojne stike, vendar pa NISO premišljena skupina.

Zame je zelo pomembno, da poudarim dejstvo, da je homogenizacija človeške rase nekaj izjemno negativnega. Razlike med različnimi posamezniki so tiste, ki priskrbijo osnovno energijo za človeško napredovanje. S homogenizacijo NE mislim na to, čemur ljudje pravijo mešanje ras. Zame obstaja le ena Človeška Rasa, pri čemer so barva kože in druge majhne razlike zgolj prilagoditve na okolje. Prepričan sem, da ne bo dolgo, ko se bo človeška rasa pomešala v manj določno ločene skupine ljudi, tako da barva kože nima nič skupnega z vrsto individualizma, ki ga skušam promovirati.

Zdi se mi, da so religije, ki so se razvile v človeški družbi, med najbolj krivimi strankami vključenimi v potapljanje individualnosti, kar je eden od mnogih razlogov zakaj nasprotujem religiji.

Od te razprave o naravi skupine bi rad prešel na nekatere učinke, ki jih je ustvarilo delo ljudi te skupine. Želja, da bi dosegli pozitivne rezultate še ne zagotavlja rezultata. Zelo močno sem prepričan, da so imeli ljudje na mojem “seznamu” v mislih korist človeške rase. Toda ljudje, na nesrečo, umirajo. Še bolj na nesrečo pa imajo “privržence”, ki si prizadevajo “izboljšati” njihovo delo. To pa vodi do skrajno negativnih rezultatov. Včasih pa so tudi njihove ideje, kaj je potrebno za izboljšanje družbe, napačne. Na primer, jaz ne verjamem, da je bil Karl Marx zloben človek, niti ne mislim, da je bil zlonameren. Toda v praksi so njegove ideje naredile veliko škode. To je bilo po mojem zato, ker so njegove ideje temeljile na povsem idealističnih pojmovanjih, brez kakršne koli osnove v človeški naravi.

Bojim se, da ne obstaja nobena “dobra ideja”, ki se ne bi mogla, če je napačno uporabljena, spremeniti v dejansko zelo slabo idejo. Religija je bila nekoč “dobra ideja”!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji