Nemirna civilizacija
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Težko bi rekli, da je izjava, da je planetarna civilizacija na tem planetu trenutno nemirna, pretirana. Da je temu tako, ve vsak, in res vsak. Toda, zakaj je temu tako, je precej manj jasno.

Ta planet ima trenutno skoraj sedem milijard prebivalcev, tako da se z mojega zornega in zornega kota tistih, ki ga delijo z mano, zdi, da ne obstaja, razen tistih, ki se ne zavedajo drugega kot le svojih trenutnih živalskih želja in potreb, katera koli inteligenca, ki trenutno živi na tem planetu, ki ne bi čutila notranjega neugodja in osebne ogroženosti zaradi jasno zaznavnih odvijajočih se sprememb, sprememb na skoraj vseh področjih, ne samo v človeški družbi.

Vse preveč ljudi pripisuje to nestabilnost prihodu tretjega tisočletja. Trenutna nestabilnost, vse od vlad do vremena, nima nič skupnega s prehodom v novo tisočletje, vendar pa vse s točko obrata v planetarni evoluciji.

Ker je nujno, da se gibljemo v okviru medsebojno razumljene paradigme, predvidevam, da bi moral opredeliti, na kaj mislim “s točko obrata v planetarni evoluciji”. Opazili boste, da ne bom uporabil nobenega izrazoslovja, ki bi ga bilo mogoče kakor koli istovetiti s tistim “teozofije”, “astrologije”, “okultizma” ali “metafizike”.

Zgodovina teozofskih društev se je izkazala za neprecenljivo lekcijo za tiste med nami, ki se ukvarjamo s tem, da bi se teozofsko poslanstvo izpolnilo. Med zadnjimi dvemi ali tremi desetletji sem, skupaj s tistimi, s katerimi sem povezan, presodil, da je zgodovinsko dokazano, da takšno izrazoslovje vse preveč lahko namiguje na “religiozno interpolacijo” in da je religija sama po sebi v celoti nekaj negativnega. Zato bom uporabljal jezik znanstvenih kozmologov, ljudi kot je na primer Steven Hawking.

Prva točka, ki jo želim razjasniti, je ta, da “planetarna evolucija”, ki je zapleten vidik “kozmične evolucije”, nima nič skupnega z “darvinistično evolucijo”. Darvinistična evolucija ali “naravna selekcija” (preživetje najbolj usposobljenih) obravnava zgolj spremembe oblik zaradi genetske selekcije. To je povsem materialističen pogled, vendar pa povsem utemeljen zorni kot, ki obravnava fizično evolucijo vseh živih stvari zaradi sprememb v okolju. To preprosto pomeni, da se žive stvari razvijajo v smeri, ki zagotavlja preživetje, pri čemer, tiste, ki povečajo verjetnost preživetja, ostajajo, medtem ko tiste, ki ga zmanjšujejo, izginejo. Toda to je le fizična evolucija in je pomembna zgolj znotraj lastnega konteksta. Znotraj tega konteksta je seveda ključna.

Kozmična evolucija, o kateri govorim, pa ima le malo, če sploh kaj, skupnega z materialno ali fizično evolucijo. Kozmos, v katerem obstajamo, je prostor za evolucijo zavesti in njene osnovne sestavine, zavedanja. Kozmos je združeno polje energije in fizične stvari niso bistveni del te realnosti. Fizična realnost, ki je manifestacije energije, ki je realnost, je na več načinov skoraj povsem nebistvena za to realnost. Fizičnost je skoraj povsem “nerealna”, kajti vse, kar jo tvori, je mogoče opisati kot delce energije, ki jih povezuje sila nihanja sinusoidne krivulje valov energije, ki niha v neskončnem številu hitrosti nihanja. Fizična “stvar” je preprosto polje sile energijskih delcev v relativnem zastoju. Hitrost nihanja valov sinusoidne krivulje določa naravo “stvari”, najsi je ta čuteča ali ne in koliko čuteča je, ali bolje, stopnjo občutnosti, ki jo objavlja. Kajti občutnost ali zavedanje obstaja v skoraj neskončno velikem številu stopenj občutnosti. Najbolj osnovna oblika občutnosti je preprosto zavedanje lastnega obstoja in obstoja potreb ter želje po potešitvi teh potreb. Celo osnovna občutnost vključuje zavedanje o okolju, v katerem obstaja. Morda ne široko zavedanje o tem okolju, vendar pa zadostno zavedanje za potešitev potreb in za izogibanje plenilcem. Sedaj spoznavamo, da obstaja še celo nižja oblika občutnosti, ki jo izražajo rastline, za katere se zdi, da se bolj zavedajo svojega okolja kot pa smo to kdaj koli mislili. Ta zadnji nivo občutnosti je morda omejen na zavedanje okolja in ne vključuje zavedanja o sebi, gotovo pa ne vključuje zavedanja o potrebah in o sredstvih za njih potešitev. Najvišji nivoji zavesti pa so za vsako fizično bitje povsem nepredstavljivi.

Kozmična paradigma ali združeno polje je kraj neskončnega števila relativnih realnosti, pri čemer je vsaka od teh “realnosti” realna le za sebe in za vse, kar obstaja na nivoju valov krivulje nihanja, ki so z njo kompatibilni, vendar pa le relativno “realna” v odnosu do vsega drugega. Z drugimi besedami, mi obstajamo v mnogovrstnih realnostih in vse te realnosti so relativne ena do druge.

Kaj je kozmična evolucija?

Kozmos, v katerem živimo, se gibljemo in bivamo, je rezultat nekega velikega poka. Zaznali ste, da pravim “nekega”, kajti prepričan sem, da obstaja neskončen niz “velikih pokov”, ki so ustvarili neskončno število kozmosov. Naš poseben kozmos je le eden od mnogih.

“Veliki pok” je neposreden rezultat obsežnega in kaotičnega izliva nepovezane energije. Doseganje povezanosti te energije je namen “kreacije”. Najbolj zanimiva stvar, ki jo vemo o tej “energiji”, je to, da je bila v času “velikega poka” v začetni obliki inteligence. Zato je kozmos kraj za doseganje povezanosti nepovezane občutnosti.

Ta občutnost se razvija od najbolj medlega, najbolj začetnega, najbolj nepovezanega zavedanja neposrednega okolja do razpona zavedanja, ki ga je mogoče opredeliti le kot vse-občutnost. Fizično vesolje igra le majhno, vendar pa pomembno vlogo v tej evoluciji dojemanja in poneskončenja zavedanja. Pomembna je prav kombinacija teh dveh procesov. Ni dovolj, če se zavest širi in zajame zavedanje o vseh stvareh na neskončni stopnji. To ni dovolj, ker je nepopolno. V povezavi s poneskončenjem zavedanja mora obstajati sočasno še popolno dojemanje in sinteza vsega, česar se zavedamo.

Prva točka obrata, skozi katero gre Kozmos je torej “veliki pok”. Začenši s prvo je mogoče te točke obrata morda najlažje dojeti, če si jih razlagamo le kot “reostatske prilagoditve” kozmičnega energijskega polja. Ali pa ga lahko opredelimo, če želimo gledati na “veliki pok” kot na “besedo” ali “glas”, kakor ga omenjajo različne kulturne ali religiozne kozmologije, kot “izklop kozmične harmonije”. Kar se zgodi, je precej preprosto, hitrost nihanja krivulj valovanja delcev, ki je edina realnost združenega kozmičnega polja energije, se “prilagodi”. V najbolj zgodnjem delu evolucijskega procesa je to prilagoditev “navzdol” ali s hitrega na počasno, sedaj pa gre za prilagoditev “navzgor”, kar pomeni, da se hitrost nihanja povečuje.

Torej, kaj ima opraviti planetarna evolucija, ki je spodbudila prehod, ki ga sedaj izkuša vse, kar obstaja na tem planetu, s to kozmično evolucijo?

Vse, kajti planetarni prehod, ki je notranji vzrok vsega nemira, je del kozmičnega prehoda.

Kako pa se to prenaša v realnost paradigme preskoka, ki ga izkušajo vsa človeška bitja (in v večji ali manjši meri, odvisno od ravni občutnosti, tudi vsa druga občutljiva bitja na tem planetu)?

Ker je to “preskok paradigme”, gre za prehod, skozi katerega gredo vsa čuteča bitja v tem planetarnem sistemu. To pa pomeni, da se spreminja “VSAKA STVAR”. Ne le nekatere stvari, ampak vse stvari! Kako pa se to prenaša v človeško realnost? Nanaša se na dve popolnoma različni, pa vendar notranje povezani stvari. Prvič za to, da gre zavedanje in zavest vseh čutečih bitij skozi proces poglabljanja in širitve. Drugič za to, da gre vsak človeški ustroj skozi proces dekristalizacije, kar pomeni, da se destabilizirajo vse družbe in kulture, ki temeljijo na teh ustrojih. To se sliši strašno, vendar pa to ni le “dobro”, ampak je dejansko zelo dobro.

Najslabša stvar, ki se lahko zgodi neki stvari, pa najsi gre za institucijo ali za živo stvar, je stagnacija. Stagnacija je edina resnična “smrt”, kajti pomeni popolno odsotnost spremembe, ki pa je najbolj pomemben od vseh činiteljev rasti. Sprememba je tudi stvar, ki se je vsaj ljudje najbolj bojijo. To, kar dandanes dejansko povzroča velikanke probleme, je dejstvo, da se vse spreminja, ljudje pa se zatekajo k nasilju, v brezupnem poskusu, da bi ustavili spremembo. Na srečo tega ne morejo, kajti če bi lahko, bi se zaustavil njihov lasten evolucijski proces.

Moram biti povsem pošten in reči, da se bodo razmere brez dvoma “samo še poslabšale”, in to še precej poslabšale.

Destabilizacija in drobljenje se bosta nadaljevala v odgovor na spremembe, ki se odvijajo v človeški zavesti. Družbena in eksistenčna negotovost, ki jo povzroča kolaps religij, bosta sprožili vse več in več “fundamentalizmov”.

Fundamentalizem je znanilec smrti vsake religije, v kateri se pojavi. To, kar skuša biti, je “povratek k starim načinom in vrednotam”. Dejansko pa je “premikanje v krogu”, da bi se ubranil pred zaznano spremembo. Vse to se bo nadaljevalo in poglabljalo, dokler se ljudje resnično ne bodo naučili, kako brezploden in uničujoč je. Ljudje bodo resnično morali priti do spoznanja, preko neprijetne in boleče izkušnje, da stvari, ki si jih tako obupno prizadevajo “rešiti”, sploh niso vredne “reševanja”, ampak bi jih bilo bolje odvreči in prepoznati kot odpad, kar v resnici tudi so.

Stvari se bodo začele “obračati” ali “iti na bolje”, ko se bodo ljudje dovolj spremenili, da bodo lahko razumeli, da morajo priti vse spremembe iz njih samih in iz njihove lastne drže do življenja in do tistih, s katerimi ga delijo.

Spodbudo za vse to, za trenutno negativno situacijo in za neizogiben pozitiven obrat, prinašajo najbolj intelektualno razviti prebivalci tega planeta; tisti, katere naše religije, filozofije in tradicije obravnavajo kot “razsvetljene”. Nekateri ljudje na jih gledajo kot na “povzročitelje težav” ali kot na “zlobno zaroto”. Jaz jih imenujem “SKUPNOST HUMANISTOV”.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji