Uvodni esej: špekulativna metafizika
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Vse preveč je ljudi, ki ne razlikujejo med “okultizmom” (ali njegovim sinonimom ezoterizmom) in “metafiziko”. Toda med temi stvarmi so strašanske razlike. Dejansko zeva velik prepad med “špekulativno metafiziko”, ki je filozofska disciplina, in “okultizmom-ezoterizmom”, ki bi ga precej bolje opredelili kot religijo kot pa filozofsko disciplino.

Pod naslov “Ljudski okultizem” smo že uvrstili komentarje, ki obravnavajo ta pojav, in v nadaljevanju bomo skušali dodati še nadaljnje komentarje o tem zelo pomembnem vprašanju. Sedaj pa se raje posvetimo, zato ker je to veliko bolj pomemben predmet, našemu trenutnemu naslovu “špekulativna metafizika”.

Že na samem začetku bi rad razjasnil, da “metafizika” NI evfemizem (milejši izraz) za “religijo”, ampak je intelektualna in špekulativna sinteza številnih filozofskih disciplin in v našem času tudi nekaterih znanstvenih disciplin, ki so poleg tega določno “težke” znanosti!

“Metafizika” je metodologija, ki jo inteligentna človeška bitja koristijo za iskanje odgovora na vsa najbolj temeljna vprašanja v zvezi z “naravo človeškega stanja”, njihovim individualnim odnosom do tega stanja, v zvezi z mestom ali kontekstom, v katerega se “umešča” človeško stanje v vesolju, ki se nam počasi razodeva zaradi odločnega znanstvenega prizadevanja, in najbolj pomembno od vsega, usposablja človeška bitja za razumevanje “kaj vse to pomeni”. Z drugimi besedami, metafizika je metodologija, ki skuša poiskati odgovor na najbolj nujna eksistenčna vprašanja človeštva.

Najbolj slavljeno definicijo “metafizike” je podal Francis Herbert Bradley (1846-1924), ki je bil vpliven angleški filozof svojega časa in povezan z Absolute Idealist Movement (Gibanjem popolnega idealizma). Leta 1893 jo je opredelil tako: “Metafizika je poskus dojeti vesolje ne zgolj na podlagi njegovih kosov ali delcev, ampak nekako kot celoto.”

Druga znana definicija pripada Williamu Jamesu, ki je rekel: “Metafizika ni nič drugega kot poskus, da bi jasno razmišljali o stvareh vse do njihovega končnega pomena, da bi našli njihovo vsebinsko bistvo v načrtu realnosti in s tem združili vso resnico ter dosegli najvišjo od vseh posplošitev, ki predstavlja filozofijo”.

V naših časih resna metafizična špekulacija vključuje naslednje koncepte: substanco, esenco, dogodek, obliko, materijo, dejanskost in potencialnost. Tem je potrebno dodati še špekulacije o zaznavanju “začetkov” in “koncev”, življenja in smrti. V današnjih časih ne moremo inteligentno razpravljati o teh vprašanjih, ne da bi k temu dodali še doprinos znanstvenih disciplin kot sta kvantna teorija in znanstvena kozmologija, ki obravnavata natančno iste špekulacije z znanstvenega zornega kota. Na primer, Werner Heisenbergov “Princip negotovosti” je posledično razpoznavno metafizičen, medtem ko je po naravi povsem znanstven. Zaradi nujnosti moramo k temu dodati še zelo bogato “trdo” informacijo, ki jo prejemamo od Hubblovega teleskopa in drugih astronomsko-kozmoloških naprav.

Izraz “metafizika” je dar, ki nam ga je podaril Aristotel, toda njegova “metafizika” (in tudi njegova “fizika”) sta bili omejeni na parametre, na katere je bila omejena njegova strahovita in plodna inteligenca. Večina njegovih špekulacij, najsi fizičnih ali ne-fizičnih, je temeljila na njegovih velikanskih močeh opazovanja in sinteze, nekatere pa so bile povezane z njegovim botaničnim in zoološkim delom. Mi smo lahko neskončno bolj srečni od njega, saj imamo na voljo najbolj napredna spoznanja naših sodobnih kvantnih teoretikov, znanstvenih kozmologov, ki nam s pomočjo svojih “super računalnikov” pomagajo pri naših špekulacijah, da bi razumeli “naravo človeškega stanja” in njegovega odnosa do celote, katere del je.

Moj namen je, da predstavim Metafiziko kot racionalen, razumen, zdrav pristop do eksistenčnih vprašanj, ki jih ima celotno človeštvo, in da jo uporabim kot prijazno alternativo bremenom in pritiskom s strani privržencev religije in “vere”. “Vera” je navsezadnje sinonim za “zaupaj mi” in je kot taka v nasprotju z umetnikovim prepričanjem. Zato je moje prepričanje, da je religija prevara, sleparija in strašansko breme človeške rase. Njena ključna nota sta strah in kazen, kazen, pred katero lahko ubogega človeka obvarujejo le privrženci prevare, ki so duhovniki tega sveta.

Ljudi je potrebno obvarovati na pravilen način, potrebno jih je rešiti religij, ki so jih zatirale in bremenile celotno dolgo zgodovino človeške civilizacije.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji