Ljudski okultizem
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Po vsej verjetnosti bi lahko bil naslov tega eseja tudi: “Magija? ... Bela? ... Črna? ... Ne!

Zavedam se, da bo gornji podnaslov resnično razdražil precej ljudi, vendar pa vas prosim, da, preden zaprete svoje ume pred tem, kar želim povedati, najprej preberete predstavitev tega vprašanja.

Začnimo z zgodovino, kar je nekaj, kar vsi poznamo in glede česar se lahko vsaj delno vsi strinjamo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je, v zahvalo delom J. R. R. Tolkiena in do določene mere E. R. Eddisona (ki so bila v resnici napisana precej bolj zgodaj, vendar pa so postala priljubljena šele v šestdesetih letih), začelo splošno javno navdušenje nad tem, kar se imenuje “Swords and Sorcery Fantasy” (Fantazija mečev in čarovništva) in ki se je nadaljevalo in poglabljalo vse do današnjih dni, kar lahko potrdi obisk katere koli knjigarne. Širno število filmov in računalniških igric samo potrjuje to dejstvo. Toda to ve skoraj vsak.

Če gremo še nekoliko dlje nazaj, bomo odkrili, da je veliko spodbudo temu, kar jaz imenujem “Ljudski okultizem”, dalo obdobje zadnjih 25-tih let 19. stol. in prvih 25 let 20. stol. Glavne “gonilne sile” te spodbude pa so bili ljudje kot Helena Petrovna Blavatsky, Eliphas Levi (Alphonse Louis Constant), Theodore Reuss, Franz Hartmann, Rudolph Steiner, Aleister Crowley, A. E. Waite, Gottfried de Purucker, Alice Bailey, Annie Besant, Charles Webster Leadbeater in mnogi drugi, morda manj pomembni. Večina priljubljenih romanopiscev, ki se jih omenja v povezavi s prvim odstavkom tega eseja, so prejeli svoj prvi navdih prav od teh ljudi.

Zaradi zelo močne spodbude, ki sta jo priskrbela ta dva pojava, je sledila ustrezno velika širitev javnega interesa za okultno. To je proizvedlo tako pozitivne kot negativne rezultate. Pozitivni rezultati niso tako očitni kot negativni. Ti rezultati, ki niso nujno zavesten namen večine udeležencev v pojavu, so naslednji: pozitivni rezultat je ta, da je moč “glavnih religij”, še posebej tistih židovsko-krščanskih, precej oslabela, število “resničnih vernikov” v teh religijah pa zmanjšalo, ker se je veliko ljudi odmaknilo od njih v alternativna religiozna gibanja, na katera pa na žalost ni prvenstveno vplivala metafizična filozofija, ampak privid metafizične filozofije predstavljen v "Fantaziji mečev in čarovništva". To zadnje dejstvo je seveda negativen rezultat. Odmik od ene od glavnih religij je zelo pozitiven rezultat, ker so bile te religije le vir zatiranja in žalosti. Toda njih nadomeščanje s povsem namišljenim dramskim kostumom je določno negativno.

Obstaja pa še drug negativen vidik “Ljudskega okultizma”, ki bi ga rad omenil. Ta vidik je, da je bil na nesrečo “ljudski okultizem” neločljivo in brez dvoma povezan s totalitarizmom, še posebej v obdobju nacizma. Trenutno pišem knjigo “Hung by the Crooked Cross” (Obešen s strani kljukastega križa), ki bo podrobno opisala te povezave. Torej obstajajo, so močne in popolnoma negativne. So povsem v nasprotju z znanjem, ki ga vsebuje metafizična filozofija, znanjem, ki je povezano s tradicijo misterijev.

Metafizika ima za svoj osnovni namen in za svoj edini legitimni razlog za obstoj iskanje odgovorov na bistvena vprašanja človeštva. Religija tega dejansko ni nikoli storila, pa čeprav na ves glas trdi, da je; toda tega ne počnejo niti nove alternative. Kako bi le, saj so povečini le rezultat plodne domišljije nekega človeškega bitja.

“Ljudski okultizem” in “Fantazije mečev in čarovnij” sta dejansko povsem istoveten pojav. Sta v celoti namišljeni bitji. Sta zabavna, vendar pa nobenemu ne prinašata nič dobrega. Edina stvar, ki jo dosežeta, je ta, da odvračata ljudi od iskanja realnosti in jim odtegujeta realne odgovore na temeljna eksistenčna vprašanja.

No, to nikakor še ne pomeni, da pred tem časom interes za “okultno” ni obstajal. To je vzgib, ki se je vedno gibal pod površjem človeške zavesti. Vendar pa pred koncem 19. stol. ni bil javen in splošno razširjen. Vendar pa to ni bila niti književnost. Pred 19. stol. so imeli le brezdelni razredi čas, izobrazbo in nagnjenje za ukvarjanje s hipotetičnimi predpostavkami. Pred 18. stol. pa so bili edini ljudje, ki ustrezajo prejšnjemu opisu, le menihi, pri katerih gre iskati prve vire “ljudskega okultizma”.

Premisa, ki vam jo bom predstavil, pa najsi govorimo o “Teozofiji” ali o Golden Dawn ali o Orderae Templi Orientis (O.T.O.) ali Thule ali School of Esoteric Studies (Šolo ezoteričnih študij) ali katero koli drugo od ogromnega števila majhnih skupin, ki so bile vse ovite v isti glamur, je ta, da gre pri vseh za “ljudski okultizem” in da so enako “Fantazije mečev in čarovnij” kot dela Tolkiena in Nortona.

“Magija” je - tako “Bela” kot “Črna”, kakor ju vidimo danes - čeprav ne v celoti, pa vendarle v veliki meri iznajdba srednjeveških menihov, ki so, da bi premagali izziv, ki ga je za krščanstvo predstavljala starodavna in verodostojna “Tradicija Misterijev” (tako druidska kot grško-rimska različica), slednjo povezali s Satanom in jo poimenovali Magija.

Dejansko ne obstaja nobena takšna stvar kot “magija”. Vse od tistih časov pa vse do danes ni niti kančka resnice v celotnem “Ljudskem okultizmu”. Kar je bilo v resnici “okultno” ali “skrito” je bila vsaka vrsta mišljenja, ki bi priklicala jezo cerkve. Najbolj vredni “okultni” spisi so strašansko prikrite razprave o metafizičnih hipotezah, ki se razlikujejo od krščanstva. Tisti redki, ki so se upali javno špekulirati o metafizični filozofiji, so končali kot Giordano Bruno, usmrčeni s strani Cerkve!

To še ne pomeni ali ne namiguje, da pojem “magije” ni obstajal že pred prihodom krščanstva, vendar pa je vsak izobražen človek vedel, da je šlo v glavnem za področje nevednosti, šarlatanstva in vraževerja; in njeni edini privrženci so bili lahkoverni in nevedni.

Današnja “magija” v obliki “Ljudskega okultizma” je še vedno področje šarlatanstva in vraževerja in še vedno preži na lahkoverne in nevedne. Čeprav je na žalost res, da so nekateri najbolj lahkoverni in nevedni sami praktikanti “okultizma”.

Kako pride do tega? No, poglejmo, kaj o sebi pravi “Ljudski okultizem”. Beseda “okultno” pomeni, kakor večina ljudi ve, “prikrito” ali “skrito”. Beseda se v astronomiji uporablja za primer, ko neko nebesno telo prekrije drugega, tako da je slednje “zakrito”. Tako v času mrka mesec zakrije sonce. Toda kaj ima pri tem “Ljudski okultizem”? No, trdi, da obstaja določen izbor dejstev in tehnik, ki so “skrivne” ali “tajne”, in da to znanje, ko ga odkrijemo, prinaša odkritelju določene “moči”. “Magija” je uporaba teh “moči” za doseganje vseh mogočih stvari, ki so v korist “magu”.

Ali je v tem kaj resnice? Sploh nobena. Vsako znanje prinaša določeno vrsto moči, vendar pa pod tem soncem (ali pod mesecem) ni nobene stvari, ki bi prinašala moč, o kateri fantazira “okultist”.

Vsakomur bi moralo biti do sedaj že jasno, da imam zelo majhno ali nobeno spoštovanje najsi do “ljudskega okultizma” ali do njegovega nepriznanega otroka “magije”. Ker je temu tako, mislim, da imate pravico vedeti, zakaj sem porabil 40 let za preučevanje in raziskovanje Metafizične Filozofije in Tradicije Misterijev, za kateri pa ljudje očitno mislijo, da sta ista stvar kot “okultizem”. Večina teozofov to gotovo misli in prav gotovo tudi ljudje, ki pripadajo mnogim skupinam in šolam, ki so izrasle iz teozofskega gibanja, kot na primer “Šola ezoteričnih študij” Alice Bailey. Toda to, kar sem se naučil v teh 40-tih letih, je to, da sta ti dve stvari vse prej kot ista stvar. Niti nista ista stvar Metafizična Filozofija in Tradicija Misterijev, pa čeprav brez Tradicije Misterijev ne bi imeli Metafizične Filozofije.

Sedaj je očitno nastopil čas, da podam definicijo. Na kaj mislim s “Tradicijo Misterijev”? To je pomembna definicija tudi zaradi razkritja, kaj je dejansko “Ljudski okultizem”, in sicer popolno “prikrivanje” realnosti Tradicije Misterijev. Morda ne bi bilo slabo, če podam, preden opišem same tradicije, zgodovinsko sliko, kako je prišlo do tega prikrivanja.

Preden je krščanstvo osvojilo zahodni svet je bil zahod glede eksistenčnih vprašanj razdeljen na tri dele. V severni Evropi in na njenem skrajnem zahodu je bil duhovni izraz ljudi druidizem, ki je bil kombinacija Tradicije Misterijev in eksoterične ljudske religije. V “klasičnem svetu”, ki so ga tvorile grško-rimska, egipčanska in perzijska kultura, pa so bile stvari drugačne. Delitev med Religijo in “Tradicijo Misterijev” glede eksistenčnih vprašanj in čaščenja je bila bolj jasno določena kot med druidskimi ljudstvi.

V klasičnem svetu so obstajali templji misterijev, v katerih je služila zelo posebna in izjemno specializirana duhovščina. Vzporedno s temi so obstajali templji kultov, z duhovščino, ki je služila različnim bogovom in boginjam. Služenje v templjih kultov in prispevki, ki so jim jih namenjali ljudje, so bili med najbolj pomembnimi oblikami služenja pripadnikov teh kultur. Ti templji kultov so bili tudi PRIMARNI VIR dobrodelnosti v tistem obdobju. “Tempeljski kulti” so bili eksoterična religija in ustroj verovanja običajnih ljudi. Pomembno je vedeti, da je obstajalo le zelo malo misterijskih templjev z ustrezno duhovščino in mystae. Večina tempeljskih kultov pred-krščanskega obdobja ni imela nič skupnega z misteriji. Največ kar lahko povem o tempeljskih kultih je to, da so služili istemu namenu kot današnje Cerkve. Priskrbeli so kraj za predanost in molitev ter organizirali razna praznovanja ali “Svete Dneve”. Misteriji pa so bili povsem nekaj drugega.

Kaj so bili torej “Templji Misterijev” in kje so se nahajali? No, Druidi so imeli centre za preučevanje “misterijev” v Glaestonu (v Glastonburyju) in v Karnacu v Britaniji. Ta dva sta bila znana vsem. Obstajali pa so še drugi centri na Irskem, v severni Španiji, Walesu, Škotski, Nemčiji, Skandinaviji in nekaj centrov v slovanskih deželah. Povsod, kjer naletimo na ostanke keltskih ljudstev, naletimo tudi na Druide in druidske “Misterije”. V klasičnem okolju (to je, v sredozemskem bazenu) so bili centri v Grčiji v Elevzini, Delfih in na Samotraki ter v Dordoni v Ioniji; v Egiptu sta bila centra v Saisu in Heliopolisu, pred prihodom Zoroasterstva pa so imeli Mazdijanci svoj center v Babilonu. Po prihodu Zoroasterstva se je ta šola preselila v Shiraz v Perziji, kjer se je verjetno povezala z redom Sufijev.

V čem se te Šole Misterijev razlikujejo od tempeljskih kultov? No, prvenstveno je šlo za namen služenja in za usmerjenost. Tempeljski kulti so bili kraji čaščenja, tempeljski misteriji pa so priskrbeli različne stopnje znanja. Kakšne vrste znanja? To je pomembno za našo razpravo, kajti na podlagi javnega dojemanja narave znanja, ki ga je tako skrbno negovala misterijska duhovščina in zaradi popolne odsotnosti vedenja ali dojemanja tega, KAKO so posredovali to znanje in komu, se je porodil mit o “okultizmu”. Zgodilo se je namreč to, da so Misteriji postali “magični”, kar je točno to, kar niso bili.

Mislim, da bi moralo biti precej jasno, da je to, kar se imenovalo “tempeljski kulti”, starodaven ekvivalent naših sodobnih Cerkev. Služili so kultom ali mitom bogov in boginj. Bili so centri čaščenja in oboževanja teh “božanstev” in edini, ki so zagotavljali družbeno služenje v tistem obdobju. Bili so religiozne institucije ali Cerkve svojega časa.

Kaj so bili potem “Misteriji”, če so bili nekaj drugega od tega, za kar jih je prikazal “okultizem”?

Svečeniki in svečenice, ki so služili v misterijskih templjih, so bili izbrani preko procesa, ki je bil izjemno elitističen in izključen. Kadidate so izbirali med tistimi, ki so prihajali v templje z željo, da bi postali “Mystae” ali “inicirani” (vpeljani) v modrost teh templjev. V teh templjih so služili nekateri od najbolj modrih in velikih ljudi človeške rase, kot na primer Platon in njegov ded Solon, ki sta bila vpeljana v večino “misterijev”. Ti svečeniki niso bili “magi”, ampak učenjaki, antropologi, znanstveni kozmologi, fiziki in edini zgodovinarji svojega časa! “Misteriji”, ki so jih varovali in tako skrbno predajali, so bili preprosto dojemanje narave človeškega stanja, narave večje realnosti izven človeškega stanja in narave notranjih odnosov med tema dvema. Njihova metodologija je bila tista, ki je vodila do problemov, ki danes obstajajo v zvezi z “okultizmom”.

Znanje in razumevanje, ki so ju posedovali, tedaj nista bila, kakor nista niti sedaj, dosegljiva običajni osebi. V odgovor na to dejstvo so “Misterijski templji” posredovali svoje znanje v skrbno “odmerjenih” količinah in celotno vsebino njihove baze podatkov so skrbno skrivali pred vsemi, razen pred Svečeniki-Iniciati najvišje ravni. Zakaj? No zato, ker je znanje o stvareh, ki jih človek ni zmožen dojeti, nevarno, še posebej za osebo, ki pridobi nekaj, kar je povsem onstran nje same, kakor tudi kogar koli drugega. “Malo znanja je nevarna stvar.” Zato so tisti, ki so prejeli navodila, njihovo vsebino skrbno skrivali. To je edini razlog, zakaj so se imenovali “Misteriji”; zato pač, ker so bili skrivni ali tajni.

Njihova učenja so bila na zelo nizki stopnji dejansko dostopna vsem, ki so prisostvovali dramatskim predstavitvam, ki so simbolično prikazovala določene resnice ali dejstva o človeškem stanju. Preko odzivov ljudi na te predstavitve so svečeniki vedeli, kdo bi lahko bil primeren za nadaljnja navodila. Mystae so bili prvi in najodličnejši učenjaki. Njihovo znanje in modrost sta bila edini vir “moči”, ki so jo posedovali, in to isto velja tudi za vse njihove naslednike do današnjih dni. Niso bili magi, niso bili alkimisti, bili so preprosto izobraženi!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji