Revizija okultizma
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

V obdobju zgodovine, v katerem živimo, obstaja zelo močna prvina odpora. Odpora proti vsem vzpostavljenim institucijam. To je dobro, kajti vzpostavljene institucije večinoma skrajno zatirajo človeško osebno svobodo in svobodo mišljenja. Ljudje pravilno zaznavajo vse oblike vladanja kot v osnovi bolj zainteresirane za svojo lastno moč in dobiček kot pa za ljudi, ki naj bi jih domnevno zastopale. Ljudje so utrujeni tega, da je njihove lastna prihodnost in prihodnost njihovih otrok odvisna od bolnega pehanja po moči med tistimi, ki držijo v rokah vajeti različnih vlad na tem planetu. Ljudje se bojijo, ko vidijo, da okolje tako zelo ogroža korporativni pohlep in partnerstvo z vladami.

Med najbolj pomembnimi med temi upori je tisti proti vzpostavljenim religijam, še posebej proti židovsko-krščanski religiji zahoda. Glavna vsebina tega eseja je prav ta vidik svetovno razširjenega upora.

Ker so človeška bitja to, kar so, in ker posedujejo resnično močno “spodbudo-po-religiji” ali “spodbudo-po-verovanju”, in še celo močnejšo “spodbudo, da bi bil nekdo drug odgovoren za njih”, je ta upor zoper religijo sam po sebi oblika religioznega pojava. Ena od najbolj razširjenih oblik, ki jo je prevzela ta revolucija, je prevzetje religij in sistemov verovanja, ki so zaznane kot žrtve židovsko-krščanske kulture. Tako imamo dandanes mnogo ljudi, ki se imajo za privržence religij, za katere verjamejo, da so predhodnice židovsko-krščanske kulture.

Sami sebe imenujejo “pogani” ali “vikani”. Na nesrečo pa so, medtem ko gre za dobre in dobronamerne ljudi, v svojih verovanjih zavedeni, tako da na določen njihovim prepričanjem vladajo pogledi dominantne židovsko-krščanske kulture. Kajti že sama beseda “pogan” je slabšalna beseda prezira, ki jo je uporabljala rimska vojska za civiliste (še posebej “kmečke” civiliste), nato pa so jo prevzeli krščanski spreobrnjenci, ki so se imeli za “Militi-Christi” ali “Kristove vojščake”.

V osnovi je v naši družbi edina prava definicija pomena “pogan” ta, da gre za osebo, ki ni ne Jud, ne kristjan, ne musliman, ne pripadnik katere koli druge od glavnih religij, obenem pa ni niti ateist niti agnostik, ampak oseba, ki veruje. Ti ljudje verjamejo, da hodijo po sledeh ljudi, ki so živeli pred krščanstvom, in da je bilo krščanstvo izjemno učinkovito pri brisanju večine sledi tistih sistemov verovanja. Vendar pa ti “Novi pogani” nimajo nobene predstave o izvoru ustroja svojega verovanja, ki je dejansko prvenstveno mit, legenda in književnost. Na nesrečo je vse preveč tega, v kar verjamejo, obarvano z židovsko-krščanskim etosom. Precej Novo-poganstva, če že ne dejansko vse, je tudi pod vplivom “Ljudskega okultizma”.

“Wicca” ali “čarovništvo” naj bi bilo “znanje” in prakse starodavnih “modrih ljudi”, ki so bili zdravilci in svetovalci primitivnih ljudi. Toda vse, kar je mogoče reči o sodobnem “čarovništvu” je to, da si ga je izmislil Gerald Gardner, ki je bil teozof, rožni križar in član “The Golden Dawn” (skupine Zlata Zora), ki je spravil skupaj mešanico lastnih predstav in nekaterih zgodovinskih podatkov iz raziskav tradicij angleškega podeželskega prebivalstva. Tudi te pa so nedvomno precej obarvane z židovsko-krščanskim etosom. Zaradi Gardnerjeve povezanosti z “Golden Dawn” je na “Čarovništvo”, veliko bolj kot na “Novo-poganstvo”, vplival “ljudski okultizem”.

Meni je povsem jasno, da so ti dve gibanji, “Novo-poganstvo” in “Čarovništvo”, v precejšnji meri navdihnila dela Charlesa W. Leadbeatra in Annie Besant. Ta dva in še dva druga, Dion Fortune in Aleister Crowley, so viri celotnega “New Age Movement” (gibanja Nove Dobe). Brez pseudo-teozofije Leadbeatra in Besantove tudi Dion Fortune in Aleister Crowley ne bi imela podlage, na kateri bi gradila, Alice Bailey, najmanj izvirna med vsemi temi, pa bi gotovo ostala brez besed.

Kakor koli že, vse to je dejanje upora zoper vzpostavljeno religijo. Vendar pa je daleč najbolj popularna oblika, ki jo prevzel ta “upor”, “Ljudski okultizem”. Primarni vir SODOBNEGA “ljudskega okultizma” pa je teozofija.

“Okultizem” je očarljiva, vendar pa povsem izmišljena tema, vendar pa na nesrečo tudi nevarna, saj vse preveč ljudi povsem potegne v svoje izmisleke, tako da jih začnejo živeti in iz svojih življenj povsem izključijo realnost. Dovolijo si tudi postati izredno ozki v svoji sposobnosti, da bi sprejeli ideje, ki na kakršen koli način nasprotujejo ali izpodbijajo ali se razlikujejo, četudi le malenkostno, od njihovega izbranega vzorca. Imajo tudi težnjo, da postanejo precej nerazumno sovražni do vsakega, ki na kakršen koli način dvomi v njihov sistem verovanja.

“Poganstvo” ima vsaj neko realno osnovo v dejstvu, da so pred zmagoslavjem krščanstva obstajale določene religije in da vsaj površno vemo, v kaj so ti ljudje verovali. Tudi “čarovništvo” ima osnovo v starodavnih tradicijah kmečkega prebivalstva. Kaj pa “okultizem”, ali sploh ima kakšno zgodovinsko osnovo? Dejansko ne. Oglejmo si zemljo, iz katere je vzniknil “okultizem”. V osnovi izhaja iz starodavnega in strašno primitivnega verovanja, ki so ga imeli ljudje v “magijo”. To, kar je tako strašno primitivno v človeškem verovanju v “magijo”, je to, da to verovanje temelji na zamisli, da “magija” deluje v nasprotju z naravo. Za primitivno človeštvo je bilo vse, kar niso razumeli, razumeli pa niso skoraj nič, “magija”. Na nesrečo je pojmovanje, da so nerazumljene stvari “magija”, vztrajalo vse do naših dni, in to ne le v kmečkem okolju.

Verjetno bi bilo bolj pravilno, ko bi rekli, da ima to, kar danes imenujemo “okultizem”, korenine v različnih gibanjih, ki so se v prvih stoletjih naše dobe imenovala “gnostična”. Na ljudi kot so Karpokrates, Basilides in Valentinus, so vplivale babilonske in perzijske dualistične ideje in legende Magijev. Ti voditelji so vplivali na velike neizobražene množice klasičnega okolja in nerazumevanje njihovih idej s strani teh nevednih množic je porodilo to, kar danes imenujemo “okultizem”. Gnostiki (tako-imenovani) in Manihejci so verjetno vir večine osnov “Ljudskega” ali “Pravljičnega okultizma”, ki je prisoten v današnjem svetu.

Kje se je vse to začelo? Od kod izhaja? Izhaja iz dejstva, da je krščanstvo vedno predstavljalo svoje nasprotnike kot “služabnike Satana” ali “čarovnike”. Začelo se je z opisom “Simona Magusa” kot inkarniranega zla.

Prav tako je zelo res, da so že prvi birokrati institucionaliziranega krščanstva prepoznali, da sta gnosticizem in manihejstvo v nasprotju z njihovimi institucionalnimi cilji in načrtom. Za birokrate je bilo to popolnoma nesprejemljivo. Zaradi tega sta ti dve filozofiji postali “inkarnaciji zla”. In ker so bili na koncu kristjani tisti, ki so pisali zgodovino, so gnostiki in manihejci in njihovi mitologiji postali nerazdružljivo povezani s “sovražnikom”. Cerkveni polemiki so ustvarili mit o “okultizmu”, tako da so lahko obtoževali svojega “sovražnika” povezanosti s “SOVRAŽNIKOM”, to je s “Satanom”. To pomeni, da se je to, kar se danes imenuje “okultizem”, začelo kot duhovniška izmišljotina namenjena konsolidaciji moči birokracije rimske cerkve, “Curia Romanum”.

Vse od leta, ko je imperator Konstantin izročil na srebrnem pladnju rimski imperij kristjanom, so obstajali ljudje, ki so si obupno prizadevali zmanjšati, če že ne popraviti, strašansko moralno, intelektualno in fizično škodo, ki jo je počelo krščanstvo. Ti ljudje so bili humanisti Thales-Platonovega porekla, ki so vedno predstavljali in ohranjali najbolj prefinjeno, kar je obstajalo v klasičnem okolju, kakor tudi ideale svobode in osebnih svoboščin, ki so bile najboljše, kar so lahko ponudili Kelti. Cerkev (sprva le rimska in grška, nato pa tudi različne protestantske sekte) je te ljudi vedno obsojala “magije”, “čarodejstva”, “alkimizma” in “čarovništva” ter seveda služenja Satanu, ki ni nič bolj realen kot Jezus ali Simon Magus.

Najbolj žalostna stvar, da je “teozofija”, ki naj bi bila podpora in spodbuda za skupino, ki jo jaz imenujem “Skupnost Humanistov” ali “Združenje Adeptov” (ki pa nima sploh nič skupnega niti z “okultizmom” in “magijo”) postala primarni navdih za “Ljudski okultizem”. Kako se je to zgodilo?

Na podlagi lastnih raziskav dela Helene Petrovne Blavatsky to gotovo ni bil njen izvorni namen. Ko človek bere njeno prvo knjigo “Odstrta Izida”, takoj odkrije, da ni bila nikakršen prijatelj krščanstva in da je bila precej vključena v delo skupnosti humanistov na zahodu. Ko človek raziskuje naprej, se začne zavedati, da je bila ta ženska nekako vključena, verjetno v celoti z njenim polnim soglasjem in sodelovanjem, v evropska osvobodilna gibanja in pripravljena služiti namenom indijskega nacionalizma. Ob njeni smrti (8. maja 1891) se je celotno gibanje, ki ga je ustanovila, spridilo v služenje fantazijam enega samega človeka (Charlesa Websterja Leadbeatra), tako da se ni zgolj ujelo v nerealnost “okultizma” in “krščanskega okultizma”, ampak tudi v niti “spolne magije”, ki je imela izvor v določenih nemških magijskih “redovih” in političnih gibanjih nacizma in fašizma, ki so bili del in proizvod teh “redov”.

Z lahkoto si je mogoče razložiti zakaj bi neka ruska aristokratinja z ravnodušjem in odobravanjem gledala na razgradnjo Britanskega Imperija, saj dejansko tudi hindujsko-muslimanski indijski nacionalisti, s katerimi je Blavatsky sodelovala, niso bili nič manj revolucionarji kot ona sama ali pa kot Humanisti-Adepti, s katerimi je delala. Navsezadnje je bila H. P. Blavatsky več let globoko povezana s Carbonarji in italijanskim osvobodilnim gibanjem Garibaldija, Mazzinija in Cavourja ter z drugimi evropskimi osvobodilnimi gibanji. Človek lahko takoj razume, kako bi osvoboditev Indije dobro sovpadala v humanistični načrt.

Problematično je to, kar se je zgodilo potem. Vendar pa je najbolj problematičen od vsega njen odnos s člani Skupnosti Humanistov in metoda, ki jo je uporabila za razkritje, pa vendar ne-razkritje realnosti te skupnosti. Metoda je omogočila sprevrženje njenega dela in poslanstva.

Ker obstajajo trditve, da je bila Helena Petrovna, kneginja Blavatsky, vir, ne le za Annie Besant in Charlesa Leadbeatra, ampak preko njiju tudi za Aleisterja Crowleya, Dion Fortune in Alice Bailey, bi morda moral porabiti besedo ali dve za opis značaja, delovanj in poslanstva H.P.B.

Najbolj pomembno dejstvo o “H.P.B.” ni to, da je bila preprosto zelo napredna in nadarjena paranormalna oseba ali “psihik”, ampak to, da je dosegla najvišji nivo Šamana, Tulku.

Kaj je “Tulku”? No, če odstranimo ves religiozen nesmisel, ki običajno obdaja ta izraz, potem je “Tulku” najvišji nivo, ki ga lahko doseže šaman. V “realnem svetu” to pomeni, da je “Tulku” oseba, ki je nenehnem, neprekinjenem stiku z nad-zemeljskimi centri zavesti. To pa sploh nima nič skupnega z “magijo” ali “religijo”, ampak je zgolj življenjsko dejstvo. Življenjsko dejstvo pa je tudi, da je stanje bivanja, ki se imenuje “Tulku”, prvo razlikovalno znamenje nekega “adepta”, ki ga usposablja za stalen stik s to nad-zemeljsko povezavo. To je vse. Ne gre za “mage” ali kakršno koli drugo vrsto fantazijskega bitja. Gre preprosto za izjemno inteligentne in nadarjene moške in ženske, ki odločno delujejo za izboljšanje človeštva.

Ko se je “H.P.B.” odločila, da bo šla nekako “v javnost”, je večina članov Skupnosti Humanistov temu nasprotovala zaradi bojazni, da bo to škodovalo njihovemu delu in zasebnosti pri opravljanju tega dela. “H.P.B.” pa je bila tako trmasta kot pregovorna mula in odločena, da “opravi stvar” pa naj se zgodi karkoli. In tako je prekrila realnost adeptov tako, da jih je naredila za neko vrsto “magičnih”, “mističnih”, fantazijskih bitij, ki jih opisuje v svojih kasnejših delih in kakor so predstavljena v delih tistih, ki jih je navdihnila. Prepričan sem, da je čutila, potem ko je bila objavljena “Odstrta Izida”, da je dosegla svoje cilje (in imela je prav). “Odstrta Izida” je bila pravi intelektualni in metafizični potres.

Kaj so bili njeni dejanski cilji? No, bili so zelo zapleteni. V prvi vrsti je želela napasti pretiran materializem, ki je tako prevladoval v njenem času. Drugič, hotela je ponovno vzpostaviti zvezo med metafizično špekulacijo in znanstvenim raziskovanjem, ki se je izgubila s krščansko zmago nad razumom. Tretjič, hotela je destabilizirati religiozno paradigmo zahoda in družbo, ki ji je bila ta paradigma v podporo. Nazadnje je hotela zahodne narode prepričati, da so jim druga ljudstva intelektualno enakovredna.

Sedaj se naravno postavi vprašanje, kakšna vrsta osebnosti je bila Helena Petrovna, kneginja Blavatsky, in kaj se ji je zgodilo v vmesnem času, ko je leta 1875 ustanovila Teozofsko društvo in njeno smrtjo leta 1891, in kakšni so bili učinki tega obdobja na to, kar sedaj imenujemo “Ljudski okultizem”?

H.P.B. se je rodila leta 1831 v izjemno aristokratski in privilegirani rusko-nemški družini. Leta 1849 je pristala na “pripravno poroko” (za obe stranki) z generalom, grofom Nikiforjem Blavatsky, in ga skoraj takoj nato, z njegovim polnim soglasjem in sodelovanjem, “zapustila”, da bi se odpravila pustolovščinam naproti, v spremstvu vojakov iz njegove garde.

Naslednja leta svojega življenja je preživela na popotovanjih po neobičajnih krajih, včasih v spremstvu žensk iz aristokratskih družin z lezbičnimi nagnjenji. V naslednjem obdobju se je vključila v različna osvobodilna gibanja, posebej tista, ki so bila vključena v upor proti Avstro-Ogrskemu Imperiju. Tako se je najprej pridružila madžarskemu osvobodilnemu gibanju, nato pa gibanju Carbonarjev za osvoboditev italijanskega polotoka izpod avstrijske hegemonije in oblikovanje italijanskega naroda. Med tem udejstvovanjem je večkrat skoraj izgubila življenje. Njeno sodelovanje z Garibaldijem je bilo tako tesno, da je sodelovala v bitki pri Mentani (3. novembra 1867) kot oficir dragoncev in bila pri tem tako težko ranjena, da je skoraj umrla.

Od leta 1867 naprej je popotovala v pripravi na naslednje podvige, vse do leta 1873, ko je šla iz Evrope v Ameriko in se spremenila iz družbeno-političnega v duhovnega revolucionarja. Dve leti kasneje je ustanovila Teozofsko društvo, ki je bilo ob svoji ustanovitvi povsem nekaj drugega od tega, v kar se je razvilo kasneje. Med leti 1875 in 1878 je bila zaposlena s pisanjem “Odstrte Izide”, ki je pretresla intelektualno srenjo kot “bomba”. To ne pomeni, da je šlo za neko vrsto “best sellerja” kot so bile na primer knjige Toma Clancyja ali Danielle Steele, ampak da je bila v svojem času to zelo pomembna knjiga. Gotovo je ljudem ponudila veliko novih stvari za razmišljanje, obenem pa je precej ljudi tudi strašansko razjezila, kar je bilo za njih dobro.

Leta 1878 je nato zapustila Združene države, katerih državljan je pravkar postala, in odšla z ameriškim potnim listom in s polkovnikom Henryjem Stillom Olcottom v Indijo, kjer je delovala (z enim obiskom v Evropi leta 1884) do leta 1885, ko je bila nekako izgnana. Indijo je zato zapustila kot zagrenjena, zamerljiva in jezna ženska. Obenem je resno bolehala za Brightovo boleznijo (večja motnja v delovanju ledvic), ki je verjetno oslabila njeno presojo v preostalih letih.

Zakaj pravim, da je “verjetno oslabila njeno presojo v preostalih letih”? Zato, ker se je tedaj porodil dvojni vzrok za vse težave, ki jih sedaj predstavlja “Ljudski okultizem”. Od leta 1885 naprej je H.P.B. delovala predvsem na dveh stvareh, na pisanju “Tajnega Nauka” in ustvarjanju “Ezoterične Sekcije Teozofskega društva”, najslabšega možnega para odločitev, ki jih je kdaj koli sprejela.

Zakaj je bil to “par slabih odločitev”? No, zato ker je priskrbel plodno zemljo, na kateri sta Charles W. Leadbeater in Annie Besant lahko posadila fantastično setev nesmiselnih in škodljivih idej ter se izkazal kot osnova in navdih za še večjo setev še bolj škodljivih idej.

Po preučevanju “Tajnega Nauka” lahko predvidevam, da je H.P.B., ki verjetno ni “izgubila razuma”, napisala to obširno in strašno škodljivo delo iz naslednjih treh razlogov: prvič, obstaja določna možnost, da so jo kot šamana in psihični kanal, ki zaradi bolezni ni bil povsem pod nadzorom, zavedli nad-fizični centri zavesti, tako da je resnično verjela, da je to, kar piše, verodostojno. Celo v najbolj ugodnih pogojih se je težko prepričati, ali je nad-fizična komunikacija verodostojna, H.P.B. pa je pisala “Tajni Nauk” v najslabših možnih pogojih. Drugič, prav možno je, da se je H.P.B., potem ko je bila izgnana iz Indije s strani Henryja S. Olcotta in drugih, počutila izdano in da mu ne more več zaupati in se nanj zanesti, in zato napisala knjigo, dobro vedoč, v kakšne težave lahko potisne Teozofsko društvo. In končno, zelo možno je, da je H.P.B. napisala “Tajni Nauk” kot namensko “slepilo”, kot zavajajoč dokument, da bi popravila napako, ki jo je storila z razkritjem obstoja združenja adeptov. Njen cilj bi zato lahko bil, da tako diskreditira samo sebe in Teozofsko društvo, da ne bo več nobena razumno inteligentna oseba jemala resno nič, kar je povezano s teozofijo, ter tako ponovno priskrbela kritje za delo adeptov.

Ko pa pisanju “Tajnega Nauka” dodamo še oblikovanje “Ezoterične Sekcije”, človek z lahkoto pomisli, da je bilo to jasno dejanje zlobe, pri čemer pa ni jasno, ali je bila v to vključena osebna zloba H.P.B, ali neka druga vrsta zlobe, ali pa povezava obeh, kar pa seveda ne moremo vedeti. Vemo pa to, da je bil to trenutek, ko so se začele težave.

To sta postala vira vseh nesmislov, ki so sedaj postali to, kar imenujemo ljudski okultizem.

V obdobju med njenim izgonom iz Indije in njeno smrtjo, ko je pisala “Tajni Nauk” in oblikovala “Ezoterično Sekcijo Teozofskega društva”, je Teozofsko društvo sprejelo povsem nov razred članov, ki so po njeni smrti nadaljevali z neusmiljeno odločnostjo, da prevzamejo nadzor nad gibanjem, s čemer so ga povsem popačili.

“Okultizem” je povsem nesmiseln, v celoti škodljiv. Škodljiv je zato, ker ni niti realen niti resničen. To ni nikjer bolj jasno razpoznavno kot v življenju Aleisterja Crowleya, resnično briljantnega človeka, ki sta ga okultizem in zloraba substanc povsem uničila. Dion Fortune je po drugi strani dosegla velik uspeh kot avtorica del o okultnih vprašanjih, vendar pa je njeno delo zavedlo ogromno število ljudi. V zvezi z velikanskim književnim učinkom Alice Bailey pa je mogoče reči, da bi šlo, če bi iz tega velikega kupa knjig izločili to, kar je resnično verodostojno, vse skupaj spravili v eno samo brošuro. Ali je bila Alice Bailey psihik ni mogoče reči z gotovostjo, saj gotovo ni ponudila takšnih dokazov kot je to s svojimi pojavi H.P.B., gotovo pa je, da ni bila šaman. In če so bile njene knjige dejansko kanalizirane, ne pa preprosto povzete iz del Leadbeatra, Besantove, Wedgewooda in Arundalea (in gradiv Ezoterične Sekcije Teozofskega društva, kakor navajajo določeni verodostojni viri, ki imajo vpogled v to gradivo, op.p.), potem vir kanaliziranja gotovo ni bil “Tibetanski Adept”, ampak bolj verjetno zbor mrtvih teozofov, teozofov, ki dejansko nikoli niso dojeli ali razumeli, za kaj pri teozofiji dejansko gre.

Metafizika je špekulativna filozofsko-znanstvena raziskava narave realnega in nima prav nobene zveze z “okultizmom”, ki nima nič skupnega z realnostjo.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji