Skupnost Humanistov
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Kaj je “Skupnost Humanistov”? Ali dejansko obstaja takšna stvar? Oh, da, prav gotovo, vendar pa predstavlja opredelitev, kaj dejansko je, določene probleme.

Skupnost Humanistov je povsem neformalna in ohlapno medsebojno povezana, skoraj v celoti neorganizirana skupina moških in žensk, v relativno enakem razmerju, pri čemer je včasih v njej več prvih, včasih drugih. To amorfno združenje je, kolikor nam je znano, obstajalo že vsaj tri tisoč let pred našo dobo. To ni nobena hierarhija in niti je ne more imeti. Hierarhija je v popolnem nasprotju s ciljem te skupnosti.

Ženske in moški, ki sestavljajo to “skupnost”, imajo zelo obsežno zastavljen splošen cilj, ki je ta, da postane ta svet boljši in bolj prijazen kraj za življenje vseh ljudi, dejansko vseh čutečih bitij. To pomeni zagotavljanje večjega števila priložnosti za svobodo delovanja in gibanja ter za večje število odprtih možnosti in izbir. Torej to, kar je potrebno doseči, je odstranitev vseh ovir, ki so na poti tem svoboščinam. To pomeni, da je bilo prvenstveno delo “skupnosti” postopno zmanjševanje vseh vrst zatiranja. Potrebno je izkoreniniti izvore in vzroke za zatiranje in sovražnosti. “Delo” se “odvija že pet tisoč let”, vendar pa verjamem, da se bližamo “svetlobi na koncu tunela”.

Skupnost Humanistov ni povezana z ali pridružena kateri koli vladi ali obliki vladanja, kakor tudi ni povezana z ali združena s katero koli religijo ali obliko religije. Ker je njen cilj zagotavljanje enakih možnosti in konec zatiranja, kako bi bila potem lahko povezana s kakršnim koli vladanjem ali religijo, ki sta primarna vira zatiranja in zanikanja priložnosti?

Skupnost Humanistov je v celoti (ali skoraj v celoti) neoprijemljiva skupnost zavesti. “Inkarnirane” (fizične), “ex-inkarnirane” (predhodno fizične) in “dez-inkarnirane” (nikoli fizične) zavesti.

Ali obstajajo kakšne “usposobljenosti za članstvo”? No, da in ne. Med dez-inkarniranimi seveda ne. Kaj pa med inkarniranimi in ex-inkarniranimi? No, obstaja genetska komponenta, ki ima nekaj skupnega z inteligenco in z nadarjenostjo, vendar pa mislim, da gre za več kot to. Toda to, kar je pomembno, je to, da se ti posamezniki rodijo z neizpodbitno spodbudo, da bi izboljšali svet. POTREBA človeka, da bi naredil svet za boljši kraj in delovanje v smeri te spodbude, s poskušanjem, da bi zadostil to potrebo, ga neopazno uvršča v to skupnost.

V skupnosti je mogoče odigrati številne vloge. Inkarnirani člani večinoma služijo kot “katalizatorji boja proti praznoverju”, kar pomeni, da spodbijajo “status quo”, zahtevajo “izpraševanje avtoritete” ter to, da ljudje preverjajo sami sebe in svoje vzgibe. Vendar pa si skoraj enako število teh ljudi prizadeva najsi dodajati k ali ohranjati znanje in razumevanje znanosti, medicine, same družbe. Dejansko delajo na vseh možnih področjih človeškega prizadevanja in zanimanja, kajti izboljšanje človeškega okolja zahteva vse mogoče vrste vlaganj. Vsi, vsak moški ali ženska, na svoj edinstven in individualen način, pomagajo pri ustvarjanju pomembne in vsebinske spremembe.

Dez-inkarnirani “počnejo to, kar pač počnejo” in zdi se, da v pretežni meri zagotavljajo ravnovesje, vodstvo in navdih. So tovariši in zavezniki vseh inkarniranih. V to, da obstajajo, sem popolnoma prepričan, izkustveno prepričan. Kakšne so njihove funkcije, širina njihovega delovanja? Nimam pojma. In povsem sem prepričan, da tega ne ve tudi nihče drug.

Skupnost Humanistov NI stvar, ki bi spodbujala v človeku “težnjo po pridružitvi”; dejansko ni stvar, h kateri bi se človek lahko “pridružil”. Človek je njen član, ali pa ni. To, kar dela skupnost še bolj očarljivo, je to, da se velika večina članstva sploh ne zaveda, da ji “pripadajo”, čeprav zanjo zvedo takoj, ko postanejo ex-inkarnirani. To pomeni, da se ne more noben posameznik “odločiti”, da se ji bo pridružil, ali “zaprositi za članstvo”, kajti koga naj bi zaprosil? Prav tako ne more biti nihče “povabljen”, da bi se pridružil, kajti nihče nima te avtoritete, da bi to odobril. Dejansko v skupnosti sploh nihče nima kakršne koli “avtoritete”! Član skupnosti človek POSTANE, ko se v toku življenja zavestno ali nezavedno preda ciljem skupnosti. Vključeno ni nikakršno DOSEGANJE, kajti doseganje je preprosto funkcija individualnega ega.

Naslednja stvar, ki se ji želim posvetiti, je to, kaj “Skupnost Humanistov” NI! To niso “Illuminati”, niti “Rožni Križarji”, niti “Mojstri Modrosti” ali “Veliko Belo Bratstvo” (razberite notranji seksizem zadnjih dveh), vendar pa je realnost, ki je porodila te “pravljične zgodbe”. Mimogrede, te “pravljične zgodbe” so skoraj v celoti škodljive za človeški razvoj. To pa zato, ker so povsem avtoritarne, hierarhičen ustroj pa je zatiralski. Je tudi tkivo za hinavščino, kar pa je vedno škodljivo.

Posamezniki, ki tvorijo skupnost, niso čarovniki, ki proizvajajo čudeže, in avtoritativne osebnosti, ampak prej samo- zatajajoči, skoraj brez-obrazni “garači v vinogradu”. In medtem ko individualno lahko naredijo čudovite stvari, pri čemer nekateri dejansko postanejo svetovno znani in zasedejo položaje moči in vpliva, pa je to vedno zaradi tega, kar so naredili, ne pa zaradi tega, kar so. In ena od njihovih bolj pomembnih funkcij, morda dejansko najbolj pomembna funkcija, je ta, da z veseljem in povsem svobodno delijo to, kar so se naučili, z vsakim, ki se želi učiti.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji