Izboljšati svet?
Aleksej Dolgoruki-Urijevski

Prevedeno z dovoljenjem Alekseja Dolgorukega-Urijevskega s spletne strani Parascience.

Tisti, ki ste že prebrali moj esej o “Skupnosti Humanistov”, veste, da sem trdno prepričan, da je resničen namen obstoja vsakega in vseh od nas ta, da poleg širitve zavesti, ki je relativno samodejna, pustimo za seboj, ko nastopi čas, da zapustimo fizično stran življenja, svet v boljšem stanju od tistega, v katerem smo ga našli.

Miselna naravnanost, ki je potrebna za to, da naredimo svet za boljši kraj od tistega, ki smo ga našli, je sama po sebi in sama za sebe življenjsko pomembna širitev, tako zavesti kot zavedanja o združenosti življenja, to je, najbolj pomembnega od vseh dogajanj v življenju.

Tistim, ki članka še niste prebrali, pa želim, poleg tega, da vam toplo priporočam, da ga preberete, povedati to, da je izboljševanje sveta za vsakogar izmed nas najboljši način izrabe našega časa. Potiskanje glave v pesek (ali na neko drugo mesto, ki si ga lahko predstavljam) ter “meditiranje” ali “molitev” prav nič ne prispevajo k temu, da bi svet postal boljši kraj za vsakogar.

Seveda je enako res, da ima predajanje vseh svojih energij pridobivanju bogastva in moči povsem enak učinek kot kontemplacija o svojem popku - vsaj kar se tiče tega, da bi svet postal boljši kraj za vsa čuteča bitja. Vendar pa mislim, da je pošteno, da povemo, da ljudje, ki norijo v svojem pohlepu po bogastvu in moči, naredijo svetu več škode kot tisti, ki zgolj kontemplirajo o veličastju svojega jazstva. Kajti ti ljudje se predajajo prej “plenitvi” kot pa “molitvi”. Gotovo ne pravim, da ljudje, ki pridobijo veliko bogastvo, ne izboljšajo sveta; nekateri ga pomembno izboljšajo. Toda mnogi ga ne, in ena od stvari, ki je povezana z resnično velikim bogastvom, je ta, da njega lastniki, vsaj tisti, ki ga niso podedovali, težijo k temu, da bi na splošno svet postal precej slabši.

Najboljši način, na katerega lahko ljudje preživijo svoj “odmerjen čas”, je razmišljanje o potrebah in bolečinah drugih in ne o sebi. Premnogi tako-imenovani “duhovni tipi” so pretirano samoljubni in napolnjeni z napuhom, kako “duhovno razviti” so. No, niso, dejansko so duhovni otroci, ali v najboljšem primeru duhovni mladostniki!

V mnogih od svojih esejev sem pogosto pisal o zmotah, ki jih opažam v drži in v dejanjih tako-imenovanih “New Age Skupnosti” in “Okultne Skupnosti”. Ti dve gotovo ne izboljšujeta svet za vsakogar. Njun skupni problem je, kot ga vidim jaz, ta, da se predvsem ukvarjata sami s seboj in s tem, da bi postali njihovi osebni svetovi boljši za njih same. Še slabše pa je to, da premnoge od teh ljudi preprosto zanima le poveličevanje njihovega lastnega mnenja o njih samih. Njihov izgovor za to popolno zatopljenost v jih same je ta, da bo svet, ko ga bodo izboljšali za njih same, postal boljši kraj tudi za tiste okoli njih. V to pa nikakor ne verjamem!

Ne verjamem iz zelo preprostega razloga, ker je večina teh ljudi preprosto družbeno nepomembna in zato, ker je zaradi njihove ujetosti v njihove lastne potrebe in hotenja, le malo možnosti, da bodo imeli kakršen koli dejanski učinek na kogar koli drugega, razen na svoje neposredne družine, pa še to je vprašljivo. Prvenstven učinek, ki ga imajo ti ljudje na svojo neposredno družino in sorodstvo je namreč ta, da postanejo zaradi njihove popolne samo-osredotočenosti vsi nesrečni.

Drug vidik, ki pači pogled teh ljudi, je pa ta, da težijo k temu, da bi bili neznosno samovšečni in samozadovoljni, zelo podobno kot fundamentalistični kristjani. Enako kot ti nikakor ne prenesejo kakršnega koli nestrinjanja. Toda potem je pristop, ki ga imajo ti ljudje do svoje tako-imenovane “duhovnosti”, religiozen in zgolj religiozen.

Ena od najbolj pomembnih zmot, ki jih zaznavam v teh dveh in v religioznih skupnostih na splošno, je ta, da so njihove predstave in pojmovanja o “duhovnosti” strašno škodljiva! Razlog za to mnenje je ta, da je človeška rasa stoletja zelo napačno ločevala duhovnost od fizičnega življenja, kar je dejansko zelo prismojeno!

Če ste prebrali moje mnoge eseje in knjigo, veste, da gledam na “duh” kot na inteligentno in zavestno energijo. Potem prav tako veste, da gledam na zavest/energijo kot na edino resnično realnost. Fizičnost, in vsi njeni aspekti, je preprosto manifestacija domišljije ne-fizične zavesti ali “duha”. Kako je potem v tem primeru “duhovnost” sploh lahko ločena od fizične manifestacije, ki je “življenje”?

Nekdo mi je nedavno pisal, da je za njih pomembna stvar “skrb za eterično”, s čemer so imeli v mislih svojo zavest Virtualne Realnosti. Vendar pa je to res smešno. Dve ne-fizični zavesti, katerih manifestacija je vsako in prav vsako čuteče bitje, ne potrebujeta pozornosti s strani svojega manifestiranega fizičnega izkustvenega daljinca. Kar te osebe dejansko počnejo, je skrivanje pred življenjem in življenjsko izkušnjo, s pretvarjanjem, da so “nad vsem”, kar določno niso.

Celotno samostansko gibanje je popoln primer te vrste zgrešenega pogleda na obstoj. To je ista vrsta sindroma kot so ga predstavljali zgodnje-krščanski “puščavniki”, pri čemer nimam v mislih tiste, ki so sedeli na tečajih. Kajti celoten samostansko-meniški sistem je preprosto ustvarjanje skupnosti puščavnikov. Seveda je meništvo le eden od mnogih pogledov na “duhovnost”, ki dokazuje, da religije dejansko nimajo nikakršnega razumevanja tega vprašanja. Mnogi, mnogi ljudje so mi pisali o raznovrstnih in različnih “duhovih praksah”, katerim se predajajo, kot na primer reiki, borilne veščine, yoga, itd., da bi dosegli “duhovni napredek”. Toda to je jalovo in zaostalo, kajti individualna fizična oblika katerega koli čutečega bitja je zgolj orodje, ki ga uporablja ne-fizična zavest, da bi si pridobila izkušnjo.

Kaj je točno “duhovni napredek”? To je povsem zmotno človeško pojmovanje procesa, pri katerem so ljudje le “pripomočki za urjenje”; v nobenem primeru niso nadzorni činitelj. Evolucijska širitev zavesti in zavedanja, za kar gre pri fizični manifestaciji, je nekaj, kar se odvija ne glede na človeška dejanja. Ta so sestavina pri širjenju zavedanja, na pa njegov vzrok. Človeška Bitja niso nepomembna pri širitvi zavesti in zavedanja saj je seveda to cilj manifestacije. Vendar pa človeška bitja niso nadzorni činitelj v tem evolucijskem procesu in so najbolj gotovo vmesna stopnja v evoluciji in določno ne “končni izdelek”. Najbolj koristna stvar, ki jo lahko naredi človeško bitje, je to, da čim bolj ko je mogoče poveča svoje znanje in zavedanje, kajti s povečanjem znanja in zavedanja prihaja povečanje razumevanja, te stvari pa naredijo fizično osebnost in njeno “telo” za boljši nosilec za namen poneskončenja zavesti in zavedanja.

Stoletja je bila najbolj smešna predstava, ki jo je posedovalo človeštvo, zamisel, da je človeštvo gorišče obstoja. Je vse prej kot to. Protagoras iz Abdere je rekel, da Človek NI merilo vseh stvari! Človeška vrsta je zgolj ena od mnogih stvari.

Evolucija Zavesti je stvar, ki se odvija ne oziraje se na dejanja ali misli katerih koli čutečih bitij. Dokler ljudje tega ne bodo spoznali in v celoti dojeli to zamisel, bodo še naprej igrali ego igre z idejo o “napredovanju” kot vzgibu ter sebi in vsem drugim povzročali precej škode. Človeštvo ni končni izdelek evolucije, kar pa je mogoče bolje opisati z metaforo, pri kateri je obstoječe človeštvo v istem odnosu do svoje bodoče usode kot je gosenica do metulja.

A spregovorimo sedaj nekoliko o “Izboljševanju Sveta”. Z lahkoto je mogoče ugotoviti, da so Platon, Sokrat, Cicero, Francis Bacon, Benjamin Franklin, Marie Curie, William Roentgen, Tomas Edison ali Jonas Salk (ameriški biolog in zdravnik) naredili svet za “boljši kraj”; vendar pa, kaj lahko naredijo ljudje, ki niso geniji? Odgovor je zelo pomemben.

Jaz mislim, da lahko z vso pravico domnevamo, da globoko v sebi vsak človek ve, kaj je pravilno in kaj napačno. Ne gre za “moralnost” utemeljeno v religiji, ampak za to, kaj je dejansko pravilno in napačno v odnosu do življenj okoli njega. Če človek izkorenini vsako pobožnjaštvo, sovraštvo in pohlep, bo boljši človek in vzgled za druge. Poglejmo tri običajne ljudi, Viola Liuzza, Andrewa Goldmana in Michaela Schwernerja (borce za državljanske pravice). Bili so belci in zato pripadniki dominantne družbene skupine s popolnoma varnim in udobnim življenjem, pa so vendar zapustili to udobje in varnost ter se podali v Alabamo in Misisipi, kjer so vsi trije izgubili življenja v poskusu, da bi omogočili boljše življenje ljudem, na katere so bili vezani le kot soljudje. Umrli so, in to na precej neprijeten način, vendar pa so naredili svet za precej boljši kraj od tistega, v katerem so živeli.

Gotovo je daleč od tega, da ne bi mogel nek človek, ne glede na to, kako “običajen” ali “nepomemben” je, spremeniti stvari že preprosto tako, da vstane in se vpiše med tiste, ki branijo pravice drugih. Vsakdo lahko pokaže na pobožnjaštvo in sovraštvo, ko ga vidi ali sliši zanj. Če bo dovolj ljudi glasno zahtevalo, da se te stvari ustavijo, potem bodo spremenili te stvari in jih morda povsem izničili. Medtem ko je rasizem med nami še prisoten, pa se gotovo ne “krepi”. V zahvalo ljudem, ki so podobni omenjenim trem, je rasizem sedaj stvar, ki bi jo ljudje radi prikrili. Isto velja za anti- semitizem ali za sovraštvo do Judov. Še vedno obstaja, v precejšnji meri, in vsakdo, ki pravi, da ne, je norec. Toda ljudje, ki so “sovražniki Judov”, se morajo pretvarjati, vsaj v javnosti, da ne čutijo tako kot čutijo. Ni več družbeno sprejemljivo biti rasist ali sovražnik Judov. Zaenkrat še ni, pa vendar že postaja družbeno nesprejemljivo biti homofob. Do teh sprememb so pripeljali napori tisočih in tisočih popolnoma “običajnih” ljudi. Ironija je, da so v vseh treh primerih bili prav izpadi rasistov, sovražnikov Judov in homofobov tisti, ki so zelo pomagali ljudem, ki so si tako vztrajno prizadevali narediti konec tem stvarem.

Umor Matthewa Shepherda (homoseksualnega ameriškega študenta) se ne bi smel zgoditi, toda popolna grozovitost te smrti je povzročila, da so ljudje, ki ne bi nikoli pomislili na to, zahtevali, da se to zaustavi! Isto se je zgodilo v primeru umorov Viola Liuzza, Andrewa Goodmana in Michaela Schwernerja. Nenadoma so bili rasisti jasno izpostavljeni kot pobesnele zveri, kar so dejansko bili, tako da morajo sedaj skrivati svoja čutenja.

Seveda so to skrajni primeri in ni vsak pripravljen sprejeti mučeništvo, vendar pa to še ne pomeni, da dobro misleči ljudje ne morejo ustvariti pomembnih sprememb v svetu okoli njih. Če si ogledate probleme, ki sem jih omenil v svojem (še nedokončanem) nizu člankov o “psihopatski družbi”, boste videli, da dobro misleči, povezani ljudje lahko očitno opravijo velikansko delo, da bi se te stvari končale.

Vsak, ki ima dober namen, lahko naredi vsaj eno stvar, in sicer, da zmanjša jezo, ki tako prevladuje v vseh naših skupnostih. Poglejmo na nedavne proteste proti “globalizaciji”. Protesti, s katerih večino vidikov se strinjam, so bili znani po svoji nenadzorovani sovražnosti in nasilju. Toda, kako naj na to gledamo kot na odgovor na problem, ki obstaja zgolj kot del planetarne evolucije? “Globalizacija” je, ko bo osvobojena pohlepa, ki jo sedaj poganja, začetek konca nacionalizma, ki je ena od dveh največjih nadlog človeštva. Nacionalizem nima svoje dobre strani, v nasprotju z drugo nadlogo, Religijo, ki ima vsaj nekaj koristnih strani.

Miroljuben protest je zelo dober odgovor na stvari, s katerimi se človek dejansko ne strinja, medtem ko je nasilen protest slabši od stvari, ki se jo napada.

Kot družba se mora populacija tega planeta upreti nasilju vsake vrste in za kakršen koli namen. Ne obstaja nobena takšna stvar kot je opravičeno nasilje, in čeprav so včasih vojaške akcije morda potrebne, pa ne obstaja nobena takšna stvar kot “pravična vojna”, vsaj ne z ozirom na miroljuben razvoj človeške družbe.

Če pogledamo na nemško vprašanje in nacistične načrte, potem je bila druga svetovna vojna povsem nepotrebna stvar, vendar pa se ne bi smel nihče sprenevedati, da je bila to “pravična vojna”. Na obeh straneh so umrli številni nedolžni ljudje. Glavna razlika je bila v tem, da so se Nemci spustili v premišljeno dejanje genocida, ko so brutalno in tako učinkovito pobili ogromno število ljudi, zaradi njihove rase, religije in politične usmerjenosti ali drže. Enako ni mogoče zanikati, da so zavezniki med vojno ubili veliko število ne-vojakov, ali kakor radi rečemo “nedolžnih civilistov”. Bilo je kruto in morda kontra produktivno, vendar pa to ni bil genocid. Zavezniki so na to gledali kot na kirurško operacijo, ki naj bi odstranila rak nacizma iz telesa politike.

Druga stvar, ki bi ji morali ljudje tega planeta ugovarjati, so stalne laži vlad in medijev. Ljudje morajo zahtevati, da so natančno in celovito obveščeni, morajo zahtevati informacijo, ki ne bo predstavljena kot zabava. Zahtevati morajo informacijo, ki ne bo predstavljena s kratkimi “udarnimi gesli”, ampak bo popolna. Zahtevati morajo, da senzacionalizem nadomesti uravnovešeno poročanje. To pa verjetno pomeni odstranitev vzgiba dobička iz medijev, ki prinašajo novice, kar pa ni tako “nepošteno” kot se trdi. Javnost je lastnik zračnih valov in ima zato pravico zahtevati, da so uporabljeni za izboljšanje družbe in ne za dobiček nekaj medijskih mogotcev.

Z lahkoto bi lahko nadaljeval z naštevanjem tovrstnih problemov, vendar pa se mi zdi, da so te stvari splošno znane. To, kar potrebujemo, je splošna odločenost, da bomo v zvezi s temi stvarmi nekaj naredili, zato da bi ta naš svet postal boljši kraj za vse!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji