Etični vidik teozofije ni edini vidik
H. T. Edge, F.T.S.

Theosophical Siftings, Zvezek 6.

Precejšen del tiste veje našega teozofskega čtiva, ki obravnava vsakodnevno življenje študenta okultizma, je napisan v obliki pridige; to pomeni, da je sestavljen iz moralnih načel in opozoril, katerim je dodan poziv zavesti in čutu dolžnosti. Rečeno nam je naj ravnamo na določen način - recimo, da prakticiramo altruizem, ker je to prav, ker je to naša dolžnost. Na kratko, v tej vrsti besedil je poziv namenjen srcu. Toda na naše vsakodnevne odnose z našimi prijatelji študenti bolj, in bolj pogosto, vpliva dejstvo, da na precejšnje število aspirantov tovrstni pozivi niso le brez učinka, ampak so za njih celo odvratni. Pritožujejo se, moralna svarila, ne glede na svojo vzvišenost, v njih povzročijo, že zaradi same narave svarila, občutke, ki bi jih lahko primerjali s tistim učenca v nedeljski šoli, ko ga opominja učitelj; to je, čutenje neprijetne prisile, z željo po neposlušnosti - že zaradi neposlušnosti same. Ti občutki niso nezdravi, kakor tudi niso znamenje pomanjkanja moralne vitalnosti v značaju posameznikov, pri katerih se vzbudijo; učitelji vzdržnosti vam bodo povedali isto zgodbo in razložili, kako nesmiseln je poskus, da bi spreobrnili pijance tako, da bi jim govorili, da je pijančevanje napačno, ali da ni povšeči Bogu. Razlog je isti v obeh primerih, in sicer ta, da je poziv usmerjen na napačno čutenje, da se dotikamo napačne strune, preko napačnega presojanja posameznikovega značaja. Ustroj mnogih ljudi je takšen, da njihova glava vlada srcu v veliko večji meri kot pri njihovih prijateljih; oni usmerjajo svoje ravnanje bolj na podlagi razuma kot pa čutenja, bolj na podlagi primernosti kot pa dolžnosti. Zanašajo se na samega sebe in njihova intelektualna bistrost, ki je običajno nadpovprečna, je od otroštva navajena s primernim prezirom gledati na mnenja svojih bolj običajno obdarjenih prijateljev, ki se ravnajo po konvencionalnih običajih. Zato imajo dobršno mero intelektualne domišljije in zato poziv na njihov čut dolžnosti do njihovih prijateljskih bitij ali do Boga takoj trči ob njihov ponos in samo-zaupanje ter sproži vprašanje: “Zakaj naj bi deloval tako? Kdo pa je ta Bog, katerega mnenje naj bi bolj upošteval kot svoje lastno? Kdo pa so ti Adepti, da bi mi zapovedovali tok ravnanja brez naslanjanja na razum?”

Pravilen način ukvarjanja s takšnimi ljudmi ni ta, da jih obsojamo, kot da so brez vesti ali čuta dolžnosti, ampak da se dotaknemo neke druge strune v njihovi naravi, da bi jim ponudili ustrezno hrano. Zahtevajo, da se jim pokaže razumnost nekega načela, da se prepričajo v njegovo primernost, v njegovo usklajenost z zakoni skladja. Nesmiselno jim je govoriti, da morajo biti nesebični; oni morajo vedeti zakaj; nek intelektualni razlog bo zanje veliko bolj prepričljiv, kot pa zgolj poziv na njihov čut dolžnosti. Na primer, medtem ko je večina študentov lahko zadovoljna s tem, če se jim pove, da morajo biti nesebični, da si to želijo Mojstri, da je tako prav, pa je potrebno tem intelektualnim študentom pokazati, da je sebičnost bolezen, da s sebičnostjo hromijo sami sebe in škodijo svojim so-bitjem. Študentje etike ne bi smeli obtoževati študentov znanosti, če se za njih zdi, da pridobivajo večjo korist in ugodje iz preučevanja ustreznosti v naravi kot pa iz meditacije o moralnih življenjskih pravilih. Morali bi vedeti, da se vzpenjamo na goro po njenih različnih straneh, in da, čeprav ne hodimo po istih poteh, vse te vodijo do njenega vrha. Zaradi tega bi priporočil tistim, katerih intelekt je močnejši od srca, da vsakokrat, potem ko preberejo neko teozofsko pridigo in se znajdejo v položaju “porednega učenca”, pomislijo na to, da obstaja več kot le ena pot napredovanja in da je za končen dosežek nujna tako intelektualna presoja kot moralna prepričanost. In da se lahko, če v tej inkarnaciji niso usposobljeni za vzpon na goro po strani, ki se imenuje dolžnost, nanjo vzpnejo po strani, ki se imenuje skladnost. Rezultat bo na koncu enak, kajti tako dolžnost kot skladnost sta le delna aspekta celotne resnice.

Vzemite za primer človeka, katerega prevladujoče čustvo je ljubezen do skladja, v tolikšni meri, da se zdi nemogoče, da bi lahko hodil po katerikoli drugi poti. Takšnega človeka se ne sme hraniti s pridigami, njegov občutek za dolžnost je še šibek in on ne prenaša prisile. Pokazati se mu mora, kako v vesolju deluje zakon skladja, kako prinaša mir in srečo, kjerkoli kraljuje, in kako sebičnost krši ta zakon ter ustvarja enak učinek kot neustrezna nota v glasbenem akordu. Kot primer tega lahko iz svoje lastne izkušnje avtorju knjige “Načini Meditacije” ponudim še en način. Sedemo za klavir in pritisnemo na tistih šest tipk, ki tvorijo “skladen akord” in katerih vibracijska razmerja pripadajo prvim šestim številom (do1 do2 sol2 do3 mi3 sol3). Najprej sprožimo prvo noto, ki predstavlja veliko osnovno zavest vesolja; nato zaporedoma vse ostale, tako da skladje pridobiva na svoji popolnosti, dokler ni zaokrožena celotna galaksija duhovnih moči. Meditacija o tem skladju in njemu ustrezne duhovne ideje, katerim nudi oporo, lahko veliko bolj koristijo študentu kot pa množica pridig.

Za drugi primer vzemimo primer človeka, katerega najmočnejše čutenje je ljubezen do lepote oblike. Če pripada razredu “častilcev z glavo”, potem bo nesmiseln poziv na njegov čut dolžnosti, da bi ga vzpodbudil k temu, da postane okultist. Pokazati mu je treba, da je lepota oblike le izraz lepote mišljenja in da je neumen tisti, ki je lupine in vrže stran jedrca. Tako bo hitro dojel povezavo med individualizmom in grdoto oblike na eni strani ter altruizmom in simetričnostjo oblike na drugi. Ta dva primera bi zaenkrat morala zadostovati, vendar pa bi jih bilo mogoče podati še več.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji