Kozmična religija
Albert Einstein

New York Times, 19. april 1955.

Vsaka stvar, ki jo ljudje delajo ali mislijo, je povezana z zadovoljitvijo potreb, ki jih čutijo, ali zaradi pobega od bolečine. To je potrebno imeti v mislih, ko skušamo razumeti duhovna ali intelektualna gibanja in način, na katerega se ta razvijajo. Kajti čutenje in hrepenenja sta vzgib sil vsega človeškega prizadevanja in produktivnosti - kakorkoli plemenita se nam slednja lahko predstavi. Kaj so potem čutenja in potrebe, ki so pripeljala človeštvo do religioznega mišljenja in vere v najširšem smislu? Če za trenutek pomislimo, potem vidimo, da se v zibelki religioznega mišljenja in izkušnje nahajajo zelo raznovrstna čustva. Pri primitivnih ljudeh je predvsem strah tisti, ki prebuja religiozne ideje - strah pred lakoto, pred divjimi zvermi, pred boleznijo in pred smrtjo. Ker je razumevanje vzročnih povezav običajno omejeno na ta nivo obstoja, si človeška duša izmisli bitje, ki je bolj ali manj podobno njej sami in od katerega volje in delovanj so odvisne izkušnje, katerih se boji. Človek upa, da si bo pridobil naklonjenost tega bitja z dejanji in žrtvovanji, ki naj bi, v skladu s tradicijo rase, pomirila bitje ali spodbudila njegovo naklonjenost do ljudi. Jaz temu pravim religija strahu. Ta religija se v precejšnji meri ustali z - pa čeprav jo ni sprožilo - oblikovanjem duhovniške kaste, ki trdi, da posreduje med ljudmi in bitjem, ki se ga ti bojijo, s čemer si pridobi položaj moči. Pogosto nek voditelj ali despot ali nek privilegiran razred, katerega moč se ohranja na druge načine, poveže funkcije duhovništva s svojim lastnim posvetnim vladanjem, da bi si tako zagotovil večjo varnost; ali pa lahko obstaja zavezništvo med interesi politične moči in duhovniške kaste. Drugi vir religioznega razvoja najdemo v družbenih čutenjih. Očetje in matere, kakor tudi voditelji velikih človeških skupnosti, so zmotljivi in smrtni. Hrepenenje po vodenju, po ljubezni in pomoči, priskrbi spodbudo za rast družbenega ali moralnega pojmovanja Boga. To je Bog Previdnosti, ki ščiti, odloča, nagrajuje in kaznuje. To je Bog, ki, v skladu s človekovim vedno širšim obzorjem, ljubi in skrbi za življenje rase ali človeštva, ali celo ljubi življenje samo. On je tolažnik v nesreči in nepotešenem hrepenenju, zaščitnik duš mrtvih. To je družbena ali moralna ideja o Bogu. V svetih spisih židovskih ljudi je mogoče z lahkoto slediti razvoju religije strahu v moralno religijo, ki se je nato prenesla v Novo Zavezo. Religije vseh civiliziranih ljudstev, še posebej tistih Vzhoda, so predvsem moralne religije. Preobrazba religije strahu v moralno religijo je pomemben napredek v življenju ljudi. Toda človek se mora izogniti predsodku, ki na religije primitivnih ljudstev gleda kot na čiste religije strahu in na tiste civiliziranih ras kot na čisto moralne religije. Vse so mešane oblike, pa čeprav na višjih nivojih družbenega življenja prevladuje moralna prvina. Skupno vsem tem tipom je antropomorfni značaj ideje o Bogu. Le izjemno nadarjeni posamezniki ali posebej plemenite skupnosti se v bistvu vzpnejo nad ta nivo; pri teh najdemo tretji nivo religiozne izkušnje, pa čeprav ga le redko najdemo v čisti obliki. Jaz ga bom imenoval kozmični religiozni občutek. Tega je težko pojasniti tistim, ki ga ne izkušajo, ker ne vključuje antropomorfne ideje o Bogu; posameznik namreč čuti puhlost človeških želja in ciljev ter plemenitost in čudovit red, ki se razkriva v naravi in v svetu mišljenja. On čuti individualno usodo kot neko ujetost in skuša izkusiti popolnost obstoja kot združenost polno pomena. Namige o tem kozmičnem religioznem občutku je mogoče najti na zgodnjih nivojih razvoja – na primer, v Psalmih Davida in Prerokov. Kozmična prvina je precej močnejša v buddhizmu, kakor nam je to še posebej pokazal Schopenhauerjev sijajen esej. Religiozni geniji vseh časov so se odlikovali prav po tem kozmičnem religioznem občutku, ki ne priznava ne dogem in ne Boga, ustvarjenega po človeški podobi. Zaradi tega ne more obstajati cerkev, katere glavni nauki bi temeljili na kozmični religiozni izkušnji. Tako se dogaja, da prav med heretiki vseh dob najdemo ljudi, ki jih je navdihnila ta najvišja religiozna izkušnja; svojim sodobnikom se pogosto zdijo ateisti, včasih pa tudi kot svetniki. Če na njih pogledamo s tega zornega kota, so si ljudje kot so Demokrit, Frančišek Asiški in Spinoza zelo blizu. Kako je mogoče to kozmično religiozno izkušnjo posredovati s človeka na človeka, da ne bi vodila do določnega pojmovanja Boga ali teologije? Meni se zdi, da je najbolj pomembna funkcija umetnosti in znanosti ta, da vzbudi in ohranja živo to čutenje v tistih, ki so sprejemljivi. Na ta način dosežemo tolmačenje odnosa med znanostjo in religijo, ki je precej drugačno od običajnega pogleda. Na podlagi študija zgodovine je človek nagnjen k temu, da gleda na religijo in znanost kot na nespravljiva tekmeca, in to iz razloga, ki ga je mogoče z lahkoto videti. Kajti za vsakega, ki je prepojen z občutkom za vzročni zakon v vsem, kar se dogaja, ki z resnično gorečnostjo sprejema domnevo kavzalnosti, je ideja o Bitju, ki se vmešava v zaporedje dogodkov v svetu, popolnoma nemogoča. Niti religija strahu niti družbeno-moralna religija na njega ne moreta narediti vtisa. Bog, ki nagrajuje in kaznuje je za njega nepredstavljiv, kajti človek, ki deluje v skladu z notranjo in zunanjo nujnostjo, bi bil, v očeh Boga, tako malo odgovoren kot je za gibanja, ki jih doživlja, neživ predmet. Znanost je bila zato obtožena, da spodkopava moralo - vendar napačno. Človekovo etično obnašanje je bolje utemeljeno na sočutju, vzgoji in družbenih odnosih ter ne potrebuje nobene podpore s strani religije. Človekova zaobljuba bi bila dejansko žalostna, če bi jo moral spoštovati zaradi strahu pred kaznijo in v upanju na nagrado po smrti. Zato je povsem naravno, da so se cerkve vedno borile zoper znanost in preganjale njene privržence. Vendar pa po drugi strani jaz trdim, da je kozmična religiozna izkušnja najmočnejša in najbolj plemenita gonilna sila v ozadju znanstvenega raziskovanja. Nihče, ki ne ceni strahovitih naporov in predvsem predanosti, brez katerih ne morejo zaživeti pionirjeve stvaritve v znanstvenem mišljenju, ne more presojati moči čutenja, iz katerega edino lahko zraste takšno delo, odmaknjeno iz neposrednega praktičnega življenja. Kako globoka vera v racionalnost ustroja sveta in kako veliko hrepenenje razumeti že majhen preblisk razuma, ki se razodene v svetu, sta morala obstajati pri Keplerju in Newtonu, da sta bila sposobna razplesti mehanizem nebes, v dolgih letih samotnega dela! Vsak, ki pozna znanstveno raziskovanje le preko njegovih praktičnih aplikacij, lahko hitro pride do napačnega tolmačenja stanja uma ljudi, ki so, obdani z skeptičnimi sodobniki, pokazali pot sorodnim duhom, razpršenih po vseh deželah, v vseh stoletjih. Le tisti, ki so posvetili svoja življenja podobnim ciljem, lahko imajo živo predstavo o navdihu, ki je dal tem ljudem moč, da so ostali lojalni svojemu namenu navzlic brezštevilnim neuspehom. Kozmični religiozni občutek je tisti, ki zagotavlja to moč. Sodobnik je pravilno povedal, da so le globoko religiozni ljudje naše poglobljeno materialne dobe goreči ljudje raziskovanja.

“Jaz si ne znam predstavljati Boga, ki nagrajuje in kaznuje predmete svoje kreacije, katerega nameni se oblikujejo na podlagi naših lastnih – Boga, na kratko, ki je le odsev človeške krhkosti. Niti ne morem verjeti, da posameznik preživi smrt svojega telesa, pa čeprav slabotne duše negujejo takšne misli zaradi strahu ali smešne sebičnosti.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji