Ali mi je oproščeno?
Dara Eklund

Theosophia, jesen 1955

Ideja Karme vnaša v naša življenja občutek zavestne odgovornosti. Kljub temu, da ne vidimo vedno končnega zaključka vsakega dejanja, kljub temu, da ne uporabljamo vsak trenutek ali dogodek kot novo pot do resnice, se je ideja vseeno toliko prijela, da v veliki meri spreminja naše dojemanje tega, kar nam stopa na pot. To je začetek širšega razumevanja tega Zakona - napoved časa, ko bo prišlo do dojemanja prepletenosti življenja in delovanja volje.

Velikokrat sem se spraševala, zakaj iščemo neko zunanjo osebo (morda globoko spoštovano), Učitelja ali celo abstraktni Zakon, ki bi nam odgovorila na vprašanje: “Ali mi je oproščeno?” če smo zanikali antropomorfnega Boga, ki nagrajuje in kaznuje, ali “posredniško pokoro” preko duhovnika ali samo-oklicane avtoritete. Od kod torej to čutenje potrebe, da bi nam bilo oproščeno? Ali so naši soljudje tako neusmiljeni, tako nepopustljivo kritični do naših slabosti in pomanjkljivosti? Ali pa smo mi sami tako občutljivi za zunanje obsojanje, da se ne zmoremo zanašati na Zakon kot velikega Poravnalca? Ali pa se morda zdijo nepredvideni učinki, ko jih enkrat prepoznamo, preveč silni, da bi jih prenesli?

A slej ko prej odkrijemo, da jih moramo prenesti, ne glede na to, kako všečno ali nevšečno se zdi naše dejanje tistim okoli nas. Reči si moramo: “Jaz sem sprožil ta vzrok v gibanje - gotovo lahko le jaz edini sprejmem odgovornost. Le jaz sam si lahko oprostim za svoje dejanje.”

Ko razmišljam o tem vidiku odgovornosti, prevzema obliko nova zamisel: sama sebi lahko oprostim le, ko se znova vzpostavi najvišje razumevanje dejanja, ki je bilo nekoč dostopno, toda zanemarjeno ali prezrto; ko postanem “naravno nezmožna” ponoviti napako v mišljenju ali čutenju, ki je pripeljalo do dejanja. In opazimo lahko, da se zdi, da oproščanje iščemo vedno v povezavi z nekim dejanjem. Naše polje dela je DELOVANJE. Vendar pa nas to ne sme odvrniti od notranjih ravni bivanja, kjer se dejanje poraja. To je namreč področje, na katerem mora najprej priti do spremembe.

William Q. Judge govori o “širšem področju bivanja”, na katerem “se soočamo s tem, kar mi smo, in ne le s tem, kar smo naredili” (Notes on Bhagavad-Gita, str. 70.). To vodi do prepričanja, da je pogosto naša skrb glede pojavnosti nekega dejanja - pa najsi nam je ali ne “oproščeno” - povezana z našo zmotno predstavo o nas samih. Preko skrbi za lupino, ne pa za duh dejanja, razvijemo izgovor, da se izognemo resnični notranji preobrazbi. Potrebno je živo razlikovanje, ki ne obravnava tega, ali je neko dejanje “sprejemljivo”, ampak to, ali vsebuje dejanski prispevek h kolektivnemu napredovanju človeštva, ne glede na pojavnost. Če bi bila “končna sodba” odvisna od katerega koli posamičnega dejanja, potem bi lahko uporabili takšen izgovor za to, da se odpovemo našemu nadzoru nad prihodnjim delovanjem. Vendar pa nismo tako omejeni. Končni ton vsakemu življenju sproži celotna vsota našega bivanja, ki jo zaznavamo le malenkostno.

To, da človek lahko postane tako pravičen v vsakem svojem dejanju, da vedno upošteva druge, ki so vanj vključeni, zveni dokaj abstraktno. Pa vendar takšno zavedanje priskrbi določno skladje v našem življenju. V naš način, kako živimo, ne moremo nič vsiliti. Dokler se držimo zamisli “Moja Karma” - “Moje dejanje” - “Moje oproščanje”, bomo občutili le malo od tistega širšega dogajanja. “Vesolje mi pomaga rasti,” postane izvir mladosti v našem življenju le, ko naša dejanja prepoji Univerzalno Čutenje. Celo če začnemo zgolj z abstraktnim pojmovanjem, lahko naša dejanja ustvarijo dejanski pogoj in temelj za ideal. Resničen občutek za to dolžnost tako sčasoma postane živa nujnost. Filozofija vzgiba duha, v katerem delujemo, je odvisna od tega, kako široko je naše dojemanje te dolžnosti, ki daleč zasenči naše “oprijemanje” ali naše pričakovanje nagrade ali uspeha. Nič izven nas ne postavlja meja.

O A. O. Humeu piše (v Pismih Mojstrov), da je bil njegov ponos tako močan, da ni bil zmožen prepoznati svojih vrojenih dobrih lastnosti, ki so bile resničen razlog za prejeto pomoč od učiteljev. Tako je tudi z nami. Naše zmotne predstave o nas samih in o tem, kaj lahko postanemo, nas odrežejo od tega širšega življenja.

Recimo, da se naše celotno življenje vrti okoli naših preteklih napak (kar se pri mnogih dogaja) in strahu o morebitnih posledicah. Pomislite na trenutke v naših življenjih, ko resnično vidimo, kako škodljiv je morda bil nek naš korak za vpletene. Kako si sploh lahko oprostimo? Sklep je preprosto popolna odločitev, da nosimo posledice, pri katerih je obžalovanje velik in naravni del, nujni učitelj. Mi ne vemo, kakšne bodo te posledice. Takoj bi morali opustiti misel na oproščanje in vzeti v roke tehtnico ter začeti z uravnovešanjem.

Na podlagi cikličnega zakona se bo zopet pojavila preizkušnja. Kako se lahko pripravimo nanjo - jo sploh prepoznamo pod subtilnim videzom, če je naše mišljenje osredotočeno na obžalovanje zaradi jaza?

Naše oproščanje so želja, volja in moč spremeniti prihodnost. Koraki, ki jih naredimo sedaj, so naša odrešitev. Tako postanemo mojstri naše lastne usode. In ko se stvar zopet pojavi, nas ne odnese na morje, ampak prijazno zahteva svoje iz težko osvojene lekcije davno tega.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji