Pismo VII.
Ljubljana, v novembru 1922.

Dr. E. Š.:
Okultna psihologija.
(Dalje)

Kakor so astralne šeme ali elementarna bitja vidna, če se pojavijo v tridimenzionalni eterski snovi, eterskemu vidcu, tako postanejo tudi misli, ako so utisnjena v astralno snov, vidna ali objektivna, astralnemu vidcu. Svoje lastne misli lahko vsakdo vidi, če si jih prej jasno in določno utisne v snov svojega astralnega telesa. Tujih misli ne vidimo, ker nismo izvežbani, pač pa jih, če so krepke, nedoločno čutimo. Tu pridemo na obsežno polje telepatije in njenih sorodnih pojav.

Kakor ni pojm, mentalno telo, srečen, tako tudi ni posrečen izraz »telepatija«, ki pomenja čutenje v daljavo, saj daljave ni v astralni, še manj v mentalni sferi. Nad seboj smo ločeni in oddaljeni le kot fizična telesa, in to razdaljo čutimo le toliko časa, dokler se s svojimi fizičnimi telesi identificiramo. Kajti le v fizični sferi je čas in prostor neomejen vladar. Toda že v astralni sferi je izgubil prostor svojo moč, ker je omejen le na dve dimenzije. Naša astralna telesa medsebojno niso ločena, so pač različna v obliki, kakor so sence med seboj različne, a razdalje med njimi ni. Ravno to velja glede mentalnega telesa in mentalne sfere. V njej prehaja prostor v čas in misli ne loči prostor, ampak čas.

Kakor astralna in mentalna bitja živimo tedaj drug v drugem ter tvorimo z ozirom na prostor enoti. Kar nas loči, kar stavi prepad med nami, ni prostor, ampak kakovost (kvaliteta) našega miselnega in čustvenega življenja. Če je kakovost naših misli in želja sorodna, smo si blizu; če smo si daleč, je pa tuja. Vsako sorodno misel, katero nam kedo "pošlje", čutimo, če je dovolj močna in jasna, tudi mislimo kot svojo. Seveda izraz »pošlje« ni pravi. Ni nam treba misli nikamor pošiljati: ne daleč, ne blizu, treba jih je modificirati, prilagoditi značaju osebe, na katero mislimo, in ona jih sprejme. Misli ne hite in ne lete sem ter tja, ampak so v »enem in istem« prostoru in valujejo »vsepovsod«, kjer najdejo sorodno razpoloženje, enake oblike. Če govorimo v klavijaturo, odzove se nam v klavirju samo glas one oktave, ki je na tisti višini, kakor naš glas. Kar ljudi sorodnih misli oddaljuje, ni prostor, ampak čas. Naše lastno življenje se nam "sčasoma" odtuji. Čustva, ki so nas nekdaj pretresala do dna, se nam sedaj zde kot sanje; predmeti, ki so nam pred leti pomenili višek sreče, so sedaj brez pomena.

Jedro okultne psihologije je izkusno dejstvo, da je misel naravna sila, ki dobi v astralni sferi obliko in postane elementarno bitje, čigar življenjska dolgost je odvisna od jakosti misli, ki deluje v njej. So elementarna bitja, ki so kakor mehurčki iz mila, trajajoči le par hipov, nakar se razpočijo; druga trajajo več časa, nas napadajo in vznemirjajo po več dni in le počasi razpadajo; so pa tudi tako krepka elementarna bitja, da nas spremljajo celo življenje. Sama po sebi niso ta bitja niti dobra, niti slaba, ampak mi jim damo šele etičen značaj. Nimajo namena nam škodovati: njih edini smoter je živeti in ohraniti se močne. Od nas je odvisno, jih li napravimo za svoje sluge ali za svoje gospodarje. Kot sluge nam koristijo, kot gospodarji škodujejo.

Ta elementarna bitja se ne razlikujejo samo po trpežnosti, ampak tudi po velikosti. So majhna, ki nas obdajajo kakor roj in se ne tičejo le nas osebno, so pa tudi ogromna bitja, ki objemajo cele rodove, narode, da, celo človeštvo. To so bogovi in demoni, produkt posameznih ljudi močne volje in obsežne inteligence. Ti so jih ustvarili, utisnili jih svoji okolici in svoji dobi, ki jih je sprejela, gojila in jim dajala življenjsko moč, da so rastli, s krepili, postali njihovi neomejeni gospodarji, odločujoči, ne samo usodo rodu, v katerem so se rodili, ampak celih narodov in vekov. Astralna bitja, kakor je Jahve Mojzesa ali Alah Mohameda sta klasični primeri takih bogov - demonov.

Da je mogla nastati svetovna vojna in držati milijone ljudi 4 leta v vojni psihozi, je delo modernih astralnih demonov, ki se skrivajo pod krinko nacionalnega navdušenja in političnega prepričevanja. Da so ti demoni, ki so se med vojno napojili krvi in sovraštva, po vojni še močnejši, je le okultistu umljivo.

Čas je tudi v tej zadevi najboljši zdravnik. Kakor je zgubil sčasoma mogočni Jahve in Alah svojo moč, tako bodo tekom let obledeli in oslabeli demoni, pod katerimi ječi človeštvo, in na njihovo mesto bodo stopili drugi. Bodo li zopet kruti demoni ali blagi demoni, je odvisno od sedanje in prihodnje generacije, kajti človeštvo samo si jih ustvarja, si kuje verige, a tudi peroti, si plete biče, a tudi vence. Vsak posameznik prispeva s svojimi mislimi in željami k postanku »mentalitete« naroda, k postanku novih astralnih bitij.

Kajti to je veseli evangelij okultizma, evangelij malih in neznatnih, ki nam oznanja, da je vsako človeško srce žarišče astralnih bitij, ki so v njem zbirajo in iz njega izžarevajo. Od nas je odvisno, kakšna so ta bitja. Če je naše srce žarišče zavisti, sovraštva, nezadovoljstva, postane taka tudi naša okolica. Če pa smo svoje srce utrdili v ognju ljubezni in nesebičnosti, sreče in veselja, postane naše srce, kakor žarnica v temi in viharju.

Okultizem je trezen in praktičen, ni sanjav, ni konfuzen, uči nas najnujnejše in najpreprostejše: ponavlja besede evangelija ljubezni, ne dogmatično in "moralizajoče", ne z grmečim "moraš", ampak priprosto z razlaganjem naravnih pojavov naše notranjosti.
Sledimo mu!
(Konec.)

Izdaja: Pripravljalni Odbor JTD v Ljubljani
Tajništvo: Rimska c. 18/I.